STARA STOA (Zenon, Kleant, Hrizip - Atene, 3. st. pr. n. š.)
fragmenti so ohranjeni v delih poznejših avtorjev
(tu cit. po: R. W. Sharples, Stoiki, epikurejci in skeptiki,
prev. Boris Vezjak, Aristej, 2000)

Diogen Laertski (Življenja slavnih filozofov): "Menijo pa [stoiki], da bivata dve načeli vseh stvari, aktivno in pasivno. Pasivnost je brezkvalitetna tvar, tj. snov, aktivnost je um v njej, tj. Bog. Ta je večna in skozi celotno snov oblikuje vse stvari ... Bog in Um in Usoda in Zevs so eno; razen tega ima še veliko drugih imen." (Op. cit., str. 59)

Aleksander Afrodizijski (O mešanici): "Pravijo, da sta dve načeli v vseh stvareh, Bog in snov, med katerima je eno aktivno in drugo pasivno. Pravijo pa še, da je Bog pomešan s snovjo in se preliva po njej, jo gnete in oblikuje in na ta način ustvarja univerzum." (Ibid.)

Ciceron (O prerokovanju): "... vse se zgodi po usodi ... če bi lahko bil kak smrtnik, ki bi lahko opazoval s svojim umom medsebojno povezavo vseh vzrokov, bi mu pač nič ne ušlo. Kajti tisti, ki pozna vzroke stvari, ki se nujno dogajajo, bo poznal vse stvari, ki se bodo dogodile. Toda ker nihče razen Boga tega ne zmore, človeku ne preostane drugega kot to, da se zaveda prihodnjih stvari vnaprej s pomočjo določenih znamenj, iz katerih je razvidno, kaj se bo pripetilo. Kajti stvari, ki bodo postale, ne postanejo kar nenadoma, ampak je prehajanje časa podobno odvijanju vrvi, pri čemer se ne proizvede nič novega, ampak se razkrije le tisto, kar je bilo na začetku." (Op. cit., str. 67-68)

Plutarh (O skupnih pojmih, proti stoikom): "Kot bistvo dobrega pa [stoiki] postavljajo odbiranje stvari v skladu z naravo; toda odbiranje ni razumno, če ni usmerjeno k nekemu smotru, kot smo že rekli. Toda kaj je to? Nič drugega, pravijo, kot razumno ravnanje v odbiranju stvari v skladu z naravo." (Op. cit., str. 125)

VERGIL (Publius Vergilius Maro, 70-19), rimski pesnik,
pri katerem najdemo tudi vpliv stoicizma -

dva odlomka, iz Georgika in Eneide, prev. Fran Bradač

(gl. Sharples, op. cit., str. 60):

"Nekaj duha je božanskega v vsem,

tistega, čigar moči prešinjajo morske globine,

hkrati pa tudi visoko nebo: od tod življenje

vsega, karkoli rodi se na svetu: ljudje in živina

drobnica, ovce in koze, vse pleme zveri in divjadi.

Vse se povrne, potem ko pogine, potem ko razpade,

v eter božanski nazaj, ki iz njega nekoč je nastalo;

smrti sploh ni, in četudi pogine, se vendar še živo

dviga med zvezde na nebu visokem, kjer spet bo živelo."

(Geogika 4.221-7)

"Vedi predvsem, da nebo in zemljo in prostrano vodovje,

mesčev svetli kolut pa še drugo titansko ozvezdje

duh odznotraj oživlja in duša svetovna se zliva

v eno z vesoljstvom, preveva mu ude in giblje po volji.

Tale združitev duha in snovi pa je dala življenje

rodu človeškemu, pticam in čudežnim bitjem pod morjem."

(Eneida 6.724-9)

MARK AVRELIJ (121-180), stoiški filozof in rimski cesar

odlomki iz Dnevnika (Tà eis heautón - Samemu sebi),

slov. prev. Antona Sovreta priredil Kajetan Gantar

Slovenska matica, 1988

"Kajti eden je svet, ki vse zaobjemlje, eden je bog, ki vse prešinja, ena je snov in zakon eden, eden je um, vsem razumnim bitjem skupen, in ena je resnica, s pogojem seve, da je tudi popolnost ena za vsa sorodna, istega uma deležna bitja." (VII/9)

"Moja narava je razumna in občanska: moje mesto in domovina je, kolikor sem Antoninus, Rim, kolikor sem človek, vesoljstvo. Zategadelj imam za svoje edino dobro to, kar je tema občestvoma v korist." (VI/44)

"Misli zmerom na to, kaj je narava celote, kaj tvoja narava, kakšno je razmerje med njima, kolikšen drobec je tvoja [narava] in kolikšne celote drobec; in da ti ne more nihče braniti, da bi ne bile tvoje besede in dejanja vedno v skladu z naravo, ki si drobec iz nje!" (II/9)

"Premisli, kako hitro se pogrezne vse v pozabljenje. Ozri se v neskončno brezno časa, ki zija za teboj in pred tabo! Kako prazen je odmev [človeške] hvale ... Saj je vsa Zemlja le točka; kako majcen torej šele kotiček na njej, v katerem prebivaš!" (IV/4)

"Vsako tvoje delo, sleherna beseda in misel ti bodi taka, ko da bi se ti bilo [treba] v tem trenutku ločiti od življenja!" (II/11)

"Kakor rojstvo, tako je tudi smrt skrivnost narave: ono spojitev, ta razkroj istih prvin." (IV/5)

"... če se naučiš živeti le v tem, v čemer zares živiš, to je v sedanjosti: potem ti bo mogoče prebiti ostanek do smrti nemoteno in plemenito in v blagi naklonjenosti do božanskega glasu, ki biva v tebi." (XII/3)