Ena slika, eno življenje (odlomek)

– Ena slika, eno življenje, pomisli Bruno. V preprosti meniški celici ni bilo nič posebnega, nič izjemnega, tu je bila postelja, miza in nekaj drugih za meniha nujnih potrebščin, med katerimi seveda ni smel manjkati brevir; edina izjema v tem vsakdanjiku je bila pretresljivo lepa slika, ob kateri in s katero je menih ves čas živel, bila je njegova duhovna sopotnica, zavetnica samote, pomočnica v stiski, znanilka nebeškega kraljestva… Toda po katerem redu so razvrstili slike po celicah? Če začneš ogled samostana v prvi celici, nadaljuješ v drugi, tretji in greš tako po vrsti do zadnje, je pred teboj najprej Kristus z Magdaleno, potem Pietà, potem Oznanjenje… hm, morda pa zdaj, kot novodobni obiskovalec, stopaš v nasprotni smeri, od konca k začetku? Ne, seveda ni tako preprosto, saj Oznanjenju sledi še eno Križanje, temu spet Rojstvo, potem pa véliko, zmagoslavno Vstajenje, toda za njim spet padec v Trnovo kronanje… prava zmešnjava, kakor da bi nekdo premešal evangeljske prizore kot karte, ali pa – če je v tej zmešnjavi skrit pomen – kakor da se vse, kar je pomembno v človeškem življenju, dogaja istočasno, morda celo brezčasno. Sicer pa je bolj od prvotne razvrstitve slik, ki je bila bodisi naključna bodisi je nastala zaradi nepredvidljivega zaporedja slikarjevih navdihov pri ustvarjanju tega ciklusa, zanimivo neko drugo vprašanje: Kako so v vseh stoletjih, ki so minula, odkar je Fra Angelico naslikal te freske, bratje dominikanci izbrali za vsakega sobrata ravno pravo sliko? Kako so vedeli, komu je »namenjena« ta slika in komu ona druga? Ali je neki evangeljski prizor, ki že stoletja krasi sicer golo celico, že vnaprej »izbran« prav za nekega določenega meniha? Mu je slika usojena ali jo prejme zgolj po naključju? Naključje je za duha nekakšen poraz, zato rajši mislimo, da je vsakomur slika »določena«, morda glede na doseženo stopnjo v duhovnem razvoju ali vsaj v skladu z ugledom v cerkveni skupnosti. Toda nekdo navsezadnje mora reči novicu ali sobratu, v katero celico naj stopi. Ali mu to ukaže predstojnik samostana? Verjetno, kdo pa drug. A kako velika je pri tem njegova odgovornost! Na primer, katerim bratom bi častiti prior »zaupal« najlepše slike? Saj so ene slike gotovo lepše od drugih – na primer Oznanjenje, pred katerim zdaj stojim, je zame med najlepšimi, kajti na tej sliki Duha ne vodi trpljenje, kot pri Križanju, niti žalost, kot pri Objokovanju, marveč je tu vodnica Lepota sama… A kdo zmore pravično presoditi, kolikšen zalogaj lepote naj prejme njegov sobrat? Saj še sam Bog s svojo nebeško previdnostjo noče svojevoljno ukazovati ljudem, človeku je dal svobodno voljo… No, načeloma obstaja v našem primeru še neka druga, enostavnejša rešitev: menihi bi lahko »kolobarili« od celice do celice, eno leto preživeli v eni, drugo v drugi, kakor da bi romali od postaje do postaje križevega pota; to bi bilo s stališča njihovega duhovnega razvoja najbrž smiselno, vendar v resnici skoraj gotovo ni bilo tako, saj ima praviloma vsak menih svojo celico, naj bo dominikanec, frančiškan ali budist – in v tem samostanu ima vsak tudi svojo sliko. Morda pa se človeška duša, če ves čas gleda isto podobo in živi z njo, po nekaj mesecih ali letih že tako navadi vedno iste slike, da je skoraj ne vidi več. Toda blaženi Fra Angelico je želel doseči ravno nasprotno, namreč da se sobrat ne bi navadil slike, ki je namenjena prav njemu, ampak da bi se vse bolj poglabljal vanjo in iz njene globine srkal tisto neznano, skrivno, čudežno moč, predvsem pa ljubezen, ki jo je porodila.

V meniško celico, kjer Bruno meditira pred Fra Angelicovim Oznanjenjem, vstopi mlada ženska. Njuna pogleda se bežno srečata, sprva le toliko, da ga ošine lesk njenih črnih oči, ki se brž obrnejo k freski. Celica je majhna, po njej prijetno zadiši ženskin parfum, Bruno se ji malce odmakne, zdaj stoji že skoraj pri okencu, polkrožni lini, skozi katero prihajajo glasovi z ulice. Ne more si kaj, da se ne bi znova ozrl k njej, res je lepa v svetli poletni oblekici, temni kodri ji padajo na zagorela ramena, iz njenega telesa dehti mlado življenje. Vabi ga s svojo ženskostjo, s svojim spolom. Tu, v meniški celici? pomisli Bruno in ob tej grešni misli se mu kar malce zvrti v glavi. Dekle si ogleduje vzvišeni evangeljski prizor, ki pravzaprav predstavlja spočetje, če ga pogledamo z zemeljskimi očmi – ali tudi ona to ve? se sprašuje Bruno. Gotovo pa čuti na sebi moj pogled, pogled moškega srednjih let, ki se ji je umaknil samo zato, da bi se ji lahko približal. In tedaj se zgodi nekaj nenavadnega, pravzaprav čudovitega in obenem bolečega: dekle se obrne k njemu, neznancu, se nasmehne in… zazdi se mu, da dvigne roko proti njemu, kakor da ga prav zares vabi k sebi! Noli me tangere, pomisli Bruno, a ta misel izzveni v prazno, saj se ženska že v naslednjem hipu sunkovito obrne in odvrši iz celice.

Bruno, premagan, ostane med štirimi stenami, od katerih je ena odprta v transcendenco. Če te pohujšuje tvoje oko, si ga izderi, mu pride na misel strašni in obenem groteskni biblični izrek, ki pa ta hip s svojim mitičnim diskurzom deluje nanj sproščujoče, skoraj »katarzično«, in ustnice se mu zavihajo v nasmeh. Kaj takega! Povabilo lepe ženske v meniški celici? Pred eteričnim Fra Angelicom! Kako banalno… pravzaprav smešno in obenem lepo, resnično… resnično na neki »višji« ravni, četudi se mi je verjetno samo zdelo, da me je vabila, saj ni bila videti lahkoživka. Le zakaj bi neko dekle koketiralo z menoj, tujcem, ki bi ji bil po starosti lahko oče? Da, najbrž se je stik med nama zgodil samo v mojih mislih, kljub temu pa ji ne smem slediti; Marija me gotovo že čaka in sploh me takšne misli vlečejo v pogubo, znova po tolikih letih, potem ko sem s težavo uredil svoje življenje in našel svoj mir.

Bruno se malce prikloni pred sveto podobo Oznanjenja, dobro se zaveda teatraličnosti te geste – ki pa jo v tem trenutku čuti kot pravo, v nekem smislu nujno – in stopi iz celice na hodnik. Po stopnišču prihaja gručica novih obiskovalcev. Lepe neznanke ni več videti, verjetno je zdaj v naslednji celici, si reče Bruno in se napoti v nasprotno smer, da poišče Marijo. Medtem ko se negotovo prestopa in jo išče z očmi, od zadaj zasliši njen znani, dragi glas.