FILOZOFSKI POGOVORI O ČASU

(gl. tudi knjigo Štirje časi - Pomlad )

predvajani na III. programu Radia Slovenija (ARS) aprila in maja 2000; ponovitev je bila januarja 2001 Režiser: Gregor Tozon

Osebe:

1. Profesor filozofije (bere Aleš Valič)
2. Janez, študent filozofije (bere Jernej Kuntner)
3. bralka citatov in uvodnega besedila (Simona Juvan)

I. pogovor: Čas kot merilo gibanja in podoba večnosti

II. pogovor: Čas kot razsežnost duše

III. pogovor: Melodija misli traja v času

IV. pogovor: Od absolutnega časa k relativnemu prostoru-času

V. pogovor: Usmerjenost časa in možnost časoplova

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir I, 3. preludij (Cis-dur), 1:26 min., na klavirju Andras Schiff]

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi časa. Ko pride k svojemu profesorju na posvet, se med njima razvije naslednji pogovor:

Janez. Profesor, ali je možno govoriti o času, ne da bi obenem govorili tudi o prostoru?

Profesor. Prostor in čas nastopata v novoveški zgodovini filozofije in znanosti običajno skupaj, kot nekakšna simetrična dvojčka. Pri Kantu sta pojmovana kot apriorni formi čutnega izkustva, pri Newtonu sta absolutna, pri Einsteinu relativna in povezana v štirirazsežni prostor-čas. Po drugi strani pa iz izkustva vemo, da sta čas in prostor vendarle v osnovi različna, in tako so ju dojemali tudi filozofski klasiki - s tem mislim predvsem na Platona in Aristotela ter njune naslednike: pri njih čas in prostor nista pojmovana kot povsem simetrična, razlikujeta se po nekaterih bistvenih lastnostih - pri Platonu je čas na primer ustvarjen, prostor neustvarjen, pri Aristotelu je prostor končen, omejen z vesoljem, čas pa je neskončen, brez začetka in konca.

Janez. Kolikor sem v času študija spoznal filozofijo, bi lahko rekel, da so največji filozofi premišljevali predvsem o tem, kako naj človek preseže svojo določenost v prostoru in času, da bi se napotil k večnosti… Kako vi gledate na to?

Profesor. V filozofiji lahko gledaš na čas in prostor iz dveh različnih in obenem dopolnjujočih se zornih kotov: kdor želi svojo določenost v času in prostoru preseči v nadčasnosti in nadprostorskosti, se mora najprej začuditi nad tem, da čas in prostor sploh sta! Mar ni čudovito, da se svet razteza v prostoru in času? Za čas bi lahko rekli, da razpira svet našemu mišljenju in preprečuje, da bi bile vse misli zbrane v enem samem trenutku; za prostor bi lahko rekli, da razpira svet našemu zaznavanju in preprečuje, da bi bile vse stvari zbrane v eni sami točki. Saj kako bi sploh kaj spoznali, če ne bi bilo razprtosti sveta v času in prostoru? Ničesar ne bi bilo - in zato se moramo najprej začuditi nad tem, da svet je: v času in prostoru! Šele potem, ko se spoznanje povzpne po lestvi sveta, se lahko napoti tja onstran prostora in časa, k večnosti… Pri filozofskih klasikih je najlepše prav to, kako so se znali čuditi nad svetom… ga skušali razumeti… in se še vedno čudili: še posebej ob tem, kar je najbolj očitno.

Janez. Hočete reči, da sta čas in prostor čudežna v svoji očitnosti?

Profesor. Da. Aristotel je skušal to čudežnost razumeti in razložiti, zato velja za utemeljitelja sistematične teorije prostora in časa. Njegove misli o času so v marsičem zanimive še dandanes, morava jih podrobneje premisliti… Seveda pa ne smeva pozabiti na Aristotelovega učitelja, božansko navdihnjenega Platona!

Janez. Kaj torej modreca pravita o času?

Profesor. Aristotel začne razpravo o "težavah v zvezi s časom" z vprašanjem, ali čas biva ali ne biva. Nekateri njegovi predhodniki so namreč menili, da čas v resnici ne biva oziroma da ga v resničnosti ni. Tudi Aristotel je dvomil, da stvari v času bivajo na enak način kot v prostoru, zato se je spraševal:

Bralka [citat]:

Profesor. Misel, da čas morda sploh ne biva, da ga pravzaprav ni - če pa vendarle je, da obstaja "na temačen način" - ta misel, kot pravi Aristotel, izvira iz premisleka o dveh "delih časa", prihodnjem in preteklem:

Bralka [citat]:

Janez. Ko govorimo o času, običajno pravimo, da obstajajo trije časi: preteklost, sedanjost in prihodnost. Ali sedanjost, ki očitno je, prav zdaj, ni del časa?

Profesor. Stari Mojster pravi:

Bralka [citat]:

Janez. Ali torej Aristotel uči, da časa sploh ni - da čas ne biva?

Profesor. Aristotel ne trdi, da čas ne biva; nadaljna filozofska analiza pokaže, da čas v nekem smislu vendarle je in da ga je mogoče tudi definirati. Pri vprašanju o resničnosti časa - ki nikakor nima preprostega odgovora - si stari Mojster pomaga z logiko, pa tudi z geometrijskimi analogijami. Ko govorimo o času, se namreč težko izognemo prostorskim metaforam: zdaj primerjamo s točko, potek časa s premico… še več: čas vidimo - kolikor ga sploh lahko vidimo - v prostoru!

Janez. Kako to mislite, profesor?

Profesor. Ko se vprašamo, kje so pretekli časi, si ne moremo odgovoriti drugače kot - v prostoru okrog nas! Na primer, kje je zdaj Rimsko cesarstvo? Ja, prav tu, zdaj je še vedno tu, prisotno v sedanjem prostoru sveta: z ruševinami rimskih mest, vklesanimi napisi na nagrobnikih, kamni v temeljih starih cest… pa seveda z latinskim jezikom, inštitucijami, kulturo… ampak zaenkrat, ko govoriva o Aristotelovi Fiziki, se rajši omejiva na naravo in v njej na tisto sedanjost preteklosti, ki je neposredno vidna.

Janez. Profesor, povejte mi prosim še kak primer!

Profesor. Predstavljaj si, da se sprehajava po pomladni pokrajini - najrajši kraški, ki jo jaz najbolje poznam, tebi pa verjetno tudi ni povsem tuja - in se vprašava: kaj je v tej pokrajini preteklo? Odgovor je: pravzaprav vse!

Janez. Saj res!

Profesor. In zdaj poskusi pokrajino v mislih razslojiti na časovne plasti: najprej se vprašaj, kaj je v njej najmlajše, potem, kaj je nekoliko starejše, in nazadnje, kaj je najstarejše? Predstavljaj si to razslojevanje kakor odvzemanje posameznih nanosov z neke večbarvne grafike… namreč v nasprotnem vrstnem redu, kot je bila ustvarjena. Kaj boš najprej odvzel pokrajini kot njeno najmlajšo plast?

Janez. Travo, ki je zrasla letos spomladi, pa cvetlice, mušice, krtine, mlado listje na drevju…

Profesor. Tako! … Čeprav si pozabil na nekaj še mlajšega: na oblake, sence dreves… in seveda na naju, ki se v mislih sprehajava po tej pokrajini - ampak reciva, da midva ne spadava vanjo… No, in kaj pride potem, za travo, cvetlicami, listjem…?

Janez. Odlomljene veje, grmovje…

Profesor. In potem?

Janez. Brinje, drevesa…

Profesor. In še potem… pravzaprav še prej?

Janez. Kamnite ograde… vaške hiše… cerkveni zvoniki na vrhu gričev… vrtače… skale… modrina neba… Sonce… - dlje nazaj pa ne vidim več.

Profesor. Lepo si povedal: dlje nazaj res ne vidimo več - toda vemo, da so nevidne strukture okrog nas in v nas še starejše: molekule, atomi, kvarki, fotoni… in nazadnje: sam prostor-čas! Če je prostor-čas nastal, potem ne more biti nič starejšega…

Janez. Razen stvarnika?

Profesor [se nasmehne]. Da, razen stvarnika… če sploh je stvarnik.

GLASBA. [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir I, začetek 4. fuge (cis-mol), 1:09 min. <na CD: 4., od 2.28 do 3:47>, na klavirju Andras Schiff]

Profesor. …čas in prostor sta povezana z gibanjem. Gibanje (kínesis) je osrednji pojem Aristotelove Fizike. Za Aristotela gibanje ni le prostorsko spreminjanje mesta, kakor gibanje pojmujemo dandanes, ampak nasploh vsako spreminjanje bivajočega, tudi nastajanje in minevanje - kljub temu pa ima pri njegovi opredelitvi časa bistveno vlogo prav prostorsko gibanje, ker ga lahko merimo tako, da "štejemo" ponavljajoče se gibe.

Janez. Prostor in čas sta torej odvisna od gibanja?

Profesor. Da: število ponavljajočih se gibov meri prostor in čas, tako dolžino poti kakor njeno trajanje - če na primer korake spremeniva v sekunde, minute, ure… in Aristotel je bil prvi, ki je teoretsko razmišljal o povezavi med časom in gibanjem:

Bralka [citat]:

Janez. Kaj je bilo s tistimi junaki na Sardiniji?

Profesor. Gre za pripovedko, da so ljudje romali k svetemu kraju na Sardiniji, kjer so na grobovih padlih junakov zaspali v upanju, da se jim bodo z njihovo pomočjo uresničile sanje. Ko so se romarji prebudili, niso vedeli, koliko časa je poteklo, medtem ko so spali: ena sama noč, več dni in noči…? Zanje med spanjem ni bilo časa - kakor ga pravzaprav tudi za nas ni, ko spimo, vse dokler zjutraj ne pogledamo na uro… in takrat bi bili gotovo zelo presenečeni, če bi nam kdo rekel, da smo prespali več dni in noči.

Janez. Ob misli, da nam ure tečejo med spanjem, sem se spomnil na Proustovo Iskanje izgubljenega časa, in sicer na tisto mesto iz prve knjige z naslovom V Swannovem svetu, kjer pisatelj pravi:

Bralka [citat]:

Janez. Zelo mi je všeč, in slovenski prevod gospe Radojke Vrančič je resnično imeniten, čeprav še nisem prebral vseh sedem knjig Iskanja izgubljenega časa - upam pa, da bom imel zanje kdaj dovolj časa.

Profesor. Seveda, časa ni nikoli dovolj: ne samo za branje Prousta, ampak tudi za Aristotela ga zmanjka… No, vrniva se zdaj k njegovi teoriji časa: odlomek o sardinijskih spalcih je zanimiv predvsem zato, ker stari Mojster v njem povezuje čas in dušo, česar v razpravi O fiziki ne bi pričakovali, prej v razpravi O duši. Aristotelovo pojmovanje časa je vsekakor precej zapleteno, daleč od preprostega naturalizma, ki so mu ga pozneje očitali nekateri platoniki.

Janez. Vidim, da res ni enostavno. Če prav razumem, je gibanje oziroma spreminjanje za Aristotela nujni, ne pa že tudi zadostni pogoj za obstoj časa: nujni zato, ker časa brez sprememb ni, toda spremembe same ne zadostujejo, če se jih duša ne zaveda, saj so šele spremembe v duši zadostni pogoj za obstoj časa. Potemtakem časa ne bi bilo, če ne bi bilo duše, ki ji čas teče? Torej lahko sklepamo, da čas obstaja samo v duši?

Profesor. Aristotel bi rekel, da sklepaš prehitro, po drugi strani pa bi platoniki nemudoma pritrdili tvoji misli, da čas resnično obstaja zgolj v duši, če ni mišljena samo človeška duša, ampak tudi vesoljna duša. Platon je namreč v svojem kozmološkem dialogu Timaju učil, da je čas "gibajoča se podoba večnosti" in da ga je stvarnik, po grško demiurg, ustvaril obenem z vesoljem, posnetkom večnih idej oziroma "bogov". O stvarjenju časa je Platon zapisal:

Janez. Pa so se aristoteliki s tem pojmovanjem časa strinjali?

Profesor. Seveda ne. Aristoteliki so učili - ravno nasprotno - da je čas neustvarjen in večen ter da vesolje nima začetka v času, medtem ko naj bi bil prostor končen, omejen z vesoljem. Poleg tega so spraševali platonike, kako naj merimo čas, če je "posnetek večnosti"? Naj ga merimo v duši? Toda ali je sploh možno meriti nekaj notranjega, duševnega? Ker pa je po drugi strani očitno, da čas vendarle merimo, so aristoteliki iz tega sklepali, da čas obstaja tudi "zunaj", v svetu, in da ni zgolj v duši.

Janez. Če prav razumem, Aristotel pojmuje čas kot merilo gibanja oziroma spreminjanja tako sveta kakor tudi duše?

Profesor. Res je - in slavna Aristotelova definicija časa, ki pravzaprav velja še dandanes, vsaj v okviru analitične filozofije, se glasi:

Bralka [citat]:

Janez. Kaj pa, če stvari mirujejo - ali tedaj zanje ne teče čas?

Profesor. Dobro vprašanje! Aristotel nanj ni pozabil, o njem razpravlja v okviru nekega drugega, širšega vprašanja: kaj pomeni "biti v času"? Stari mojster po eni strani izvzame nekatere stvari iz časa, predvsem svojega znamenitega "negibnega gibalca", ki so ga pozneje razlagali kot Boga, po drugi strani pa so v času tudi tiste stvari, ki mirujejo, na primer skale in pokrajine. Zato pravi:

Bralka [citat]:

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir I, začetek 8. preludija (dis-mol), 1:15 min., potem "fade away", na klavirju Andras Schiff]

Janez. Profesor, kakšno vlogo pa ima v Aristotelovi filozofiji časa sedanjost, sedanji trenutek, zdaj?

Profesor. Aristotel se bržkone ni motil, ko je rekel, da čas delimo na preteklost in prihodnost - sedanjost pa je, strogo vzeto, zgolj točkasti zdaj, ki "teče" po časovni premici. Toda to je le "zunanji" pogled na zdaj - vendar, če dobro premisliš, tam "zunaj", v svetu, zdaja sploh ni, ampak je, kolikor pač je, samo v zavesti: je namreč prav zdaj. Zavest in zdaj sta tesno povezana: zdaj v zavesti nenehno razmejuje preteklost in prihodnost; in tudi če rečemo, da zdaj "teče" po času od preteklosti k prihodnosti, ob tem mislimo, da je zdaj v zavesti vselej isti, namreč sedanji. Stari mojster je zapisal:

Bralka [citat]:

Profesor. Identitetna "podlaga" (po grško, hypokeimenon) vedno istega in obenem vselej različnega zdaja pa je zavest, ki sploh omogoča, da zdaj je - saj brez zavedanja sedanjosti zdaja ne bi bilo!

Janez. Ali torej Aristotel misli, da tudi časa ne bi bilo brez zavesti?

Profesor. Na nekem mestu v razpravi o času poudari soodvisnost časa in zdaja, ko pravi:

Bralka [citat]:

Profesor. …in iz tega bi lahko sklepali, da je Aristotel mislil, da tudi časa ne bi bilo brez zavesti, ki omogoča zavedanje zdaja - vendar je stari Mojster glede takšnega sklepa okleval. O odnosu med časom in zavestjo oziroma dušo je zapisal:

Bralka [citat]:

Profesor. Trditev, da ni časa brez duše, je Aristotel izrazil v pogojniku - in zato bova tudi midva za zdaj pustila to vprašanje odprto. Več o odnosu med časom in dušo bova govorila prihodnjič…

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir I, začetek 8. fuge (dis-mol), <na CD od 3:40 dalje>, vsaj 1:00 min., potem "fade away", na klavirju Andras Schiff].

GLASBA [G. F. Haendel, Suita za klavir, št. 3 (d-mol), začetek 5. stavka (Air) <na CD I/13>, trajanje: vsaj 1:00 min. do največ 2:00 min, potem "fade", na klavirju S. Richter… pozneje v tej oddaji - kjer je označeno - še dva odlomka iz istega stavka te suite

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi časa. Danes je prišel k svojemu profesorju na drugi posvet. Prejšnji teden sta se pogovarjala o času kot merilu gibanja in podobi večnosti, posvetila sta se predvsem Aristotelu in Platonu, zdaj pa nadaljujeta pogovor o času kot notranji razsežnosti duše pri Plotinu, Avguštinu in Kantu.

Janez. Profesor, ko premišljujem o Aristotelovem pojmovanju časa kot merilu gibanja, se sprašujem, ali ni stari Mojster s svojim pretežno fizikalnim pristopom morda zgrešil bistvo časa: mar ni za čas bolj kot gibanje bistveno trajanje - namreč trajanje zavesti?

Profesor. Oboje je bistveno, gibanje in trajanje. Ko začenjava pogovor o času kot tisti duševni razsežnosti, v kateri zavest traja, se morava najprej ustaviti pri Plotínu, utemeljitelju novoplatonizma v tretjem krščanskem stoletju. Plotin, kolikor je znano, ni poznal Kristusovega nauka, vsaj ni se zavzemal zanj, ampak je bil zadnji véliki antíčni filozof in obenem prvi, ki se je na prelomu vekov spoprijel s starim Aristotelovim vprašanjem o odnosu med časom in dušo.

Janez. Je Plotin verjel v nesmrtnost duše, tako kot pred petsto leti njegov predhodnik in filozofski učitelj Platon?

Profesor. Da, vendar je Plotin pojmoval dušo v dvojnem - in obenem nerazdvojnem - pomenu: kot vesoljno Dušo in kot posamezno človeško dušo. Besedo pa je v obeh pomenih pisal z malo začetnico, saj je mislil na isto dušo! Duša je pri Plotinu "tretja hipostaza" za Enim in Umom. Od Uma, ki zaobsega in enoti ves platonski svet večnih idej, se duša razlikuje predvsem v svojem predajanju času, medtem ko je um brezčasen in večen. Znamenite Platonove besede, da je čas "podoba večnosti", je Plotin razumel tako, da je čas podoba večnega uma v duši.

Janez. V posamezni duši ali v vesoljni duši?

Profesor. V obeh, saj sta za Plotina ista duša! V razpravi z naslovom O večnosti in času najprej govori o večnosti in pravi, da je večnost uma brezčasna prisotnost "pred vsako razsežnostjo" [Plotin, Enneade, III.7.6], "nedeljiva dovršenost, kakor da bi bilo vse bivajoče skupaj v točki in se še ne bi začelo iz nje razvijati in iztekati v premice…" [III.7.3], in potem preide k času, ki ga kot "podobo večnosti" poveže z dušo, kakor pravi v naslednjem odlomku:

Bralka [citat]:

Profesor. V tem miselno bogatem odlomku se prepletajo različne teme Plotinove filozofije in težko ga je razumeti brez širšega konteksta. Za najin kontekst pa je bistven Plotinov poudarek, da se vse, namreč ves čutni svet, "giblje v času duše" - kajti duša zaobsega čutni svet, duša je kakor morje, v katerem je potopljena mreža čutnosti, in ne obratno, kajti duša ni potopljena v čutnost, temveč jo zaobsega in presega. Seveda pa "gibanje v času duše" ni neko zunanje fizično gibanje, ki bi ga bilo mogoče meriti in šteti, marveč je notranje prehajanje od enega duševnega stanja k drugemu, oziroma, kot pojasnjuje Plotin: "Čas je življenje duše v gibanju prehajanja od enega načina življenja k drugemu."

Janez. Pri Plotinu je torej čas notranja razsežnost duše?

Profesor. Da: duša biva v času analogno, kakor um biva v večnosti, vendar je treba dodati, da tudi duša prvotno domuje v večnosti in se sama odloči za spust v čas; ta odločitev duše, izražena z grško besedo tolma, izvira iz njene želje in zahteva pogum, še več, predrznost in zlo voljo duše, njeno hotenje po stvarjenju sveta in pripravljenost, da se iz večnosti spusti v čas - kajti duša noče, da "bi bilo prisotno vse hkrati", temveč si želi razvoja in udejanjenja v stvarstvu, obenem pa se spominja, da je njeno pravo domovanje "zgoraj", v svetu idej, v umu, v Enem.

Janez. Ali je s stališča najvišjega Enega tolma duše, njena želja po časenju v svetu - greh? Je spust v čas - njen padec?

Profesor. Tako so pozneje Plotina razumeli kristjani, predvsem sveti Avguštin, utemeljitelj krščanskega platonizma na prelomu med četrtim in petim stoletjem po Kristusu, ki je zelo cenil Plotina in je pravzaprav iz njegovih del prevzemal žlahtne nauke grške filozofije. Če gledamo s stališča krščanstva, res lahko vidimo zvezo med Plotinovo tolmo in krščanskim "izvirnim grehom", ki mu je, kot piše v Svetem pismu, sledil izgon Adama in Eve iz raja - toda po drugi strani se Plotin verjetno ne bi strinjal s takšno razlago svojega pojmovanja duše in časa. Grški modrec namreč ne poudarja greha, prej željo in pogum, ki navdajata dušo, ko se loči od večne svetlobe uma, od Enega, ter se napoti v čas - navzdol v čutni svet, v sfero nastajanja in minevanja, vse tja do brezoblične temč, od koder jo vódi spet navzgor hrepeneči spomin na njeno pravo domovanje v Enem, ki ga je bila zapustila zaradi svoje želje po mnoštvu, po stvarstvu, po bivanju…

GLASBA [iz istega stavka (Air) 3. Haendlove suite za klavir, od <na CD> 4:49 min dalje, trajanje cca: 1:00 min., nato "fade"…]

Profesor. Enajsta knjiga Izpovedi Avrelija Avguština, utemeljitelja krščanskega platonizma, velja poleg četrte knjige Aristotelove Fizike za temeljno klasično delo na področju filozofije časa. Avguštin polemizira z Aristotelovim "zunanjim" časom kot "številom gibanja" in nasproti njemu postavi lastno pojmovanje časa kot "notranje razsežnosti" duše oziroma duha. Podobno kot Plotin tudi Avguštin najprej govori o večnosti - ki pa mu kot kristjanu pomeni večnost troedinega Boga - in potem zastavi tisto večno vprašanje: Kaj je čas?

Bralka [citat]:

Janez. Glede na to, da si Avguštin vendar upa nekaj "trditi z gotovostjo" o preteklem, prihodnjem in sedanjem času, morda poskus opredelitve časa le ni tako brezupen, kot se mu sprva zdi?

Profesor. Misliš? Morda imaš prav. Tudi za Avguština, kot že pred njim za Aristotela, je največja težava pri definiciji časa, da "preteklega ni več, prihodnjega še ni", sedanji čas pa je zmuzljiv - vendar Avguštin najde rešitev te uganke v duši, iskri večnosti, ki nosi v sebi, namreč v svoji sedanjosti, vse tri čase. Zato zapiše:

Bralka [citat]:

Profesor. V tem znanem odlomku Avguštin pravi, da vsi trije časi - preteklost, sedanjost in prihodnost - bivajo le v duši, ker pa duša na tem svetu biva le v sedanjosti - četudi je njeno pravo domovanje četrti "čas", namreč večnost - lahko sklepamo iz sedanjosti duše, iz njene zavestne prisotnosti tu-in-zdaj, da so trije časi le trije načini sedanjosti, ki kakor troedini vodomet vrejo iz treh osnovnih duševnih funkcij: spomina, vpogleda in pričakovanja.

Janez. Torej gre za tri različne duševne funkcije…

Profesor. Da - in ravno zato, ker se spomin razlikuje od pričakovanja, ni simetrije med preteklostjo in prihodnostjo: preteklost je znana, spominjana, seveda tudi pozabljena, vendar nenehno navzoča nekje v "prostranih dvoranah spomina", kot pravi Avguštin, ostajajoča v "notranjosti, v neizmerno prostranem dvoru spomina" - medtem ko prihodnosti še ni, nikjer je še ni, razen morda v božjem umu, in zato jo pričakujemo z upanjem in strahom. Avguštin nam, tako kot Platon, svetuje, naj popolnost iščemo v spominu:

Janez. Kako lepo! Mar ni to neprimerno resničnejša filozofija časa od Aristotelovega fizikalnega nauka o času kot "številu gibanja"?

Profesor. V duhovnem smislu gotovo - toda glavna težava Avguštinove teorije v primerjavi z Aristotelovo tiči v vprašanju, kako naj ta notranji, duševni čas merimo? Avguštin je bil v nasprotju z Aristotelom prepričan, da je možno tudi notranje merjenje časa, saj pravi v svojem morda najbolj znanem stavku o času: "V tebi, torej, moj duh, merim svoje čase." [Avguštin, prav tam, XI/27] Kot je razvidno iz konteksta, je s tem pravzaprav hotel reči: V tebi, moja duša, merim vse tri čase.

Janez. Podobno kot za Plotina je čas torej tudi za Avguština notranja razsežnost duše?

Profesor. Da, podobno in obenem drugače - ločnico med njima začrtuje razlika med klasičnim grškim in krščanskim pojmovanjem časa: klasični antični filozofi, Platon in Aristotel ter njuni nasledniki, so pojmovali čas kot krožen ali cikličen, primarno določen z gibanjem nebesnih teles; in tudi Plotin, ki je razlagal čas z nemirom in pogumom duše ter njeno željo, da zapusti večnost in se poda v svet, je dušo v prvotnem pomenu pojmoval kot kozmično dušo, za katero je značilno ciklično vrtenje nebesnih sfer - medtem ko krščanski filozofi začnejo gledati na čas kot na "ravno pot" v nasprotju z "blodnim krogom" poganstva, kakor se izrazi Avguštin; krščanska "ravna pot" je enkratna in vodi od stvarjenja sveta in izgona iz raja, prek Kristusovega utelešenja k vstajenju in poslednji sodbi kot eshatološkem koncu sveta in zgodovine… Torej je razlika med Plotinovim in Avguštinovim pojmovanjem časa vendarle velika… res pa je, da za oba čas pomeni predvsem notranjo razsežnost ali "intenzijo" duše.

Janez. Pri Avguštinu se mi zdi še posebej zanimivo pojmovanje časa kot trojne razsežnosti duše, v kateri se zavest iz sedanjosti s spominom vrača v preteklost in s se pričakovanjem ozira k prihodnosti, obenem pa ostaja nenehno prisotna v svojem vselej spreminjajočem se zdaju, ki je edina "točka" v času, skozi katero ima duša dostop do večnosti. Ob tem sem se spomnil na odlomek iz Proustovega Iskanja izgubljenega časa, iz sedme knjige z naslovom Spet najdeni čas, ki sem jo bral včeraj zvečer, ko me je nosila polna luna in nisem mogel zaspati…

GLASBA [iz istega stavka (Air) 3. Haendlove suite za klavir, od <na CD> cca 2:00 min dalje, trajanje cca: 1:00 min. ali manj (ena zaključena fraza iz prvega dela tega stavka), nato "fade"…]

Janez. Profesor, priporočili ste mi, naj za najino današnje srečanje podrobno preberem Kantovo "transcendentalno estetiko", njegov nauk o prostoru in času v Kritiki čistega uma. Ima Kantovo pojmovanje časa kakšno zvezo s Plotinovim in Avguštinovim?

Profesor. Neposredne zveze sicer nima, vendar pa Kantova transcendentalna opredelitev časa in prostora kot apriornih form čutnosti, ki ne pritičeta samim stvarem, namreč "stvarem na sebi", ampak zavesti, nadaljuje tisto smer v filozofiji časa, ki sta jo pred mnogimi stoletji nakazala Plotin in Avguštin. …Janez, ali ti je jasno, kaj pomeni trditev, da sta prostor in čas apriorni formi čutnega izkustva?

Janez. Upam, da to razumem, pa tudi izpit iz nemške klasične filozofije sem že opravil…

Profesor. …in vendar ne bo odveč, če ponoviva: pri Kantu sta prostor in čas apriorni formi čutnega izkustva, ki sta naši zavesti dani v čistem zrenju - to pomeni, da ostaneta, potem ko odmislimo vso čutno vsebino občutkov. Kot sem že rekel, je bistven poudarek v tem, da sta prostor in čas formi čistega zrenja, ki pritiče zavesti, ne pa "stvarem samim". Pri razumevanju te misli si lahko pomagamo z naslednjim primerom: ko gledamo skozi daljnogled neko pokrajino, tedaj optika daljnogleda - recimo desetkratna povečava ali merilo, narisano na leče - ne pritiče sami pokrajini, temveč je optika "apriorna forma" daljnogleda, saj kamorkoli z njim pogledamo, bomo gledali skoznjo.

Janez. …pri čemer Kantu ne gre za psihološko, temveč za transcendentalno optiko…

Profesor. Tako je. Toda ob tem se zastavlja za presojo veljavnosti Kantove transcendentalne estetike oziroma njegove filozofske vede o čutnosti odločilno vprašanje, katere formalne lastnosti ohrani transcendentalna struktura prostora in časa, potem ko odmislimo vso čutno vsebino, ki jo zaznavamo skoznjo? Ali imata prostor in čas kot formi čutnosti sploh kakšne lastne apriorne značilnosti, ali jima lahko pripišemo kakšnekoli pozitivno določljive "predikate"? Ali pa sta, nasprotno, apriorni formi čutnosti povsem "prazni", ne le brez vsake čutne vsebine, temveč tudi brez vsake določene čiste forme oziroma lastne strukture? …No, kaj misliš o tem, Janez?

Janez. Kako naj vem! Ravno to sem vas nameraval vprašati… kakor da bi brali moje misli…

Profesor. Ne berem tvojih misli, pač pa sva oba brala Kanta… torej, ali se ti zdi, da Kant prostoru in času pripisuje kakšne čiste lastnosti?

Janez. Mislim, da pripisuje - saj v svoji "metafizični ekspoziciji pojma prostora" na primer pravi, da je prostor enovit, kar pomeni, da ne obstaja več prostorov, ampak samo deli enega prostora, nadalje, da je neskončen, da je lahko tudi prazen… in v svoji "metafizični ekspoziciji pojma časa" analogno trdi za čas: da so različni deli časa deli prav istega časa, ki je neskončen, zamisljiv tudi brez dogodkov v njem in podobno. Zamislil sem se ob Kantovi trditvi, da "ima čas samo eno dimenzijo", kajti po analogiji z geometrijo prostora -

Bralka [citat]:

Profesor. O čem si se zamislil pri tej Kantovi trditvi?

Janez. Vprašal sem se: če je čas v našem običajnem izkustvu linearen in enodimenzionalen - ali to pomeni, da je nujno in a priori takšen? Saj so že grški filozofi pojmovali kozmični čas kot krožen, sodobna kozmologija pa menda pozna tudi "ukrivljen" in "imaginaren" čas … Kako naj torej verjamem Kantu, da je linearnost ali enodimenzionalnost časa apriorna in nujna, in sicer ne glede na to, kaj bo še odkrila znanost?

Profesor. Zares, postavil si pravo vprašanje! Žal danes nimava dovolj časa, da bi podrobneje razmislila odnos med apriornostjo časa in prostora ter njuno strukturo, lahko pa ti povem, da je kantovsko prepričanje v apriornost evklidskega prostora in linearnega časa glavna ovira pri uskladitvi transcendentalne filozofije s sodobno znanostjo, ki pozna neevklidske prostore in nelinearne čase… Ob koncu današnjega pogovora bi te rad opozoril še na neko značilnost Kantove transcendentalne estetike: v njej se samo zdi, da čas in prostor nastopata kakor simetrična dvojčka, dejansko pa Kant poglobi razliko med njima v primerjavi s svojimi filozofskimi predhodniki, na primer Descartesom ali Leibnizom. Kant namreč potegne dokaj ostro ločnico med zunanjostjo prostora in notranjostjo časa:

Profesor. S tem razlikovanjem se v filozofiji po Kantu uveljavi neko dokaj splošno stališče, ki bi ga lahko imenovali "filozofska prioriteta časa pred prostorom"; ta prioriteta postane še posebno močna v tistih smereh novejše filozofije, ki so se oddaljile od sodobne naravoslovne znanosti, na primer v filozofiji življenja, fenomenologiji in eksistencializmu - zanimivo pa je, da se v naravoslovju, zlasti v fiziki, vzporedno dogaja obraten proces: čas kot četrta razsežnost prostora-časa postaja vse bolj podoben prostoru, lahko bi celo rekli, da se čas v mejnih primerih "uprostóri" ali "spacializira", na primer v kozmologiji in kvantni fiziki. - Toliko za danes, naslednjič bova govorila o času v Husserlovi fenomenologiji, pozneje pa še o filozofski problematiki časa v sodobni znanosti.

GLASBA [nadaljevanje iz istega stavka (Air) 3. Haendlove suite za klavir].

GLASBA [J. S. Bach, Umetnost fuge, začetek I. fuge <na CD: Contrapunctus 1>, trajanje vsaj 1:00 min, na klavirju Zoltán Kocsis]

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi časa. Danes je prišel k svojemu profesorju na tretji posvet. Prejšnji teden sta se pogovarjala o času kot razsežnosti duše pri Plotinu in Avguštinu ter o času in prostoru kot apriornih formah čutnega izkustva pri Kantu, zdaj pa začenjata pogovor o čásenju zavesti v fenomenologiji Edmunda Husserla.

Janez. Profesor, ko sem bil zadnjič pri vas, ste rekli, da se "filozofska prioriteta časa pred prostorom" še posebej kaže v filozofiji življenja ter v fenomenologiji in eksistencializmu, medtem ko se, nasprotno, pojmovanje časa v sodobni znanosti približuje pojmovanju prostora, tako da bi lahko govorili o "znanstveni prioriteti prostora pred časom". V dvajsetem stoletju gresta torej filozofska in znanstvena misel o času vsaksebi?

Profesor. Žal res, v precejšnji meri. Skepsa do fizikalnega razumevanja časa in nasploh do uporabe znanstvenih metod v filozofiji, ki doseže svoj vrh pri Henriju Bergsonu, filozofu "življenjskega elana", je opazna tudi pri Edmundu Husserlu, utemeljitelju fenomenologije, in pozneje pri fenomenologih-eksistencialistih. V najinem pogovoru se bova omejila na Husserlovo pojmovanje časa.

Janez. Toda ali se ni Husserl zavzemal za filozofijo kot "strogo znanost"?

Profesor. Drži, vendar Husserl s svojo filozofsko fenomenologijo kot tisto pravo "strogo znanostjo" ne misli na strogost fizike, niti matematike, ampak sledi grškemu idealu racionalne vednosti, imenovane epistéme, tj. znanstveno-filozofskemu spoznanju, ki sta ga utemeljila Platon in Aristotel. Po drugi strani pa je Husserlova fenomenologija časa kot nov filozofski pristop k nerazrešeni problematiki časa lahko dandanes zanimiva tudi za tiste znanosti, v katerih igra pomembno vlogo čas - za fiziko in kozmologijo, evolucijsko biologijo in psihologijo ter za kognitivno znanost in druge znanstvene panoge - še posebej v zadnjih nekaj desetletjih, ko se znanost spet bolj zaveda svojih omejitev pri filozofskih vprašanjih.

Janez. V čem je izvirnost Husserlovega fenomenološkega pojmovanja časa v primerjavi s Kantovo transcendentalno estetiko?

Profesor. V marsičem… najprej v samem izhodišču: izhajajoč iz "fenomenološke redukcije", ki jo Husserl označuje tudi z grško besedo epohé (kar pomeni "vzdržnost", namreč vzdržnost od sodb), se fenomenolog ne sprašuje več o tem, kakšen je ontološki status časa in prostora - ali sta empirično realna ali transcendentalno idealna, kajti skupaj z vsemi drugimi metafizičnimi pred-sodki "postavi v oklepaj" oziroma "fenomenološko reducira" tudi Kantovo "stvar na sebi", saj o njej tako ne moremo ničesar vedeti, niti tega, ali je sploh v prostoru in času, zato se rajši vzdržimo vsake sodbe o "na-sebni resničnosti" in se posvetimo izključno fenomenom, namreč "stvarem", kakor so nam dane in prisotne v zavesti. Pri Husserlovem pojmovanju stvari oziroma njihove predmetnosti v zavesti ima pomembno vlogo "odsenčenje" (nemško: Abschattung); "stvar sama" načelno ne more biti dana v nobeni zaznavi, kajti v zaznavah so stvari vselej "odsenčene" - kot beremo v Husserlovi knjigi Ideje za čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo, prvič izšli leta 1913, ki jo je pred tremi leti prevedel v slovenščino profesor Frane Jerman:

Profesor. Husserl torej uči, da stvar poznamo zgolj kot predmet zavesti, po njenih odsenčenjih v prostoru in času. V procesu zaznavanja se predmet vzpostavlja oziroma "konstituira" kot tisto, kar je identično v seriji odsenčenj, njegovo identiteto pa omogoča sinteza transcendentalnega subjekta ali jaza. Toda velja tudi obratno: tudi identiteta samega subjekta se vzpostavlja kot sintezna funkcija v odnosu do predmetnosti…

Janez. Ali lahko s Husserlovega stališča rečemo, da sta prostor in čas v zavesti, ne pa v stvareh?

Profesor. Lahko, vendar s pojasnilom, da to ne pomeni, da ju ni v svetu - nasprotno: ravno zato, ker čas in prostor sooblikujeta zavest, sta obenem konstitutivna za svet, ki je pri Husserlu "intencionalni korelat zavestne sinteze". V fenomenologiji je zavest nujno intencionalna, kar pomeni, da je vselej "zavest o nečem", ali drugače rečeno, da vsaki zaznavi ali misli ustreza tisto, kar je v njej zaznano ali mišljeno. Svet kot odprt horizont vsega možnega izkustva je pri Husserlu bistveno sodoločen s prostorom in časom, ki pa nista apriorni formi izkustva, kot pri Kantu, saj nista pred stvarmi, ampak v samih "stvareh" kot fenomenih, to je, v predmetih zavesti.

Janez. Ali je tudi Husserl pojmoval strukturo prostora in časa v klasičnem pomenu, tako kot Kant? Je bil tudi zanj prostor strukturiran evklidsko, čas pa enodimenzionalen in linearen?

Profesor. Husserl se je s fenomenološko metodo pravzaprav skušal izogniti temu vprašanju; prepričan je bil, da njegova osnovna maksima "K stvarem samim!" zagotavlja neodvisnost filozofije od fizikalnih in celo od matematičnih teorij prostora in časa. Metodološki ideal fenomenologije je neposredno sámozrenje transcendentalnega jaza, ki strukture prostora in časa povsem jasno in razločno "vidi" v samem sebi - to evidentno sámospoznanje pa naj bi se omejilo na tisto, kar je resnično razvidno in o čemer ne more biti nobenega dvoma. Tu pa kmalu nastanejo težave, kajti ni povsem jasno, kako daleč se evidenca razprostira po "polju" izkustva? Kje je ločnica med transcendentalno fenomenologijo in empirično psihologijo... ali fiziko? Kaj je pri strukturi časa in prostora primarno evidentno in kje se začne teoretska konstrukcija, ki je odvisna od fizikalnega in matematičnega pred-znanja? Husserl tega problema kljub nedvomnemu uspehu fenomenološke metode ni mogel zadovoljivo rešiti…

Janez. Kaj je torej najpomembnejši Husserlov doprinos k filozofiji časa?

Profesor. Husserl je filozofijo časa razvil v svojih Predavanjih k fenomenologiji notranjega zavedanja časa, ki jih je imel na univerzi v Göttingenu v letih 1905-10 in so bila po avtorjevem pregledu objavljena precej pozneje, namreč leta 1928 v devetem zvezku Letopisov za filozofijo in fenomenološko raziskovanje, kjer jih je uredil tedaj še mlad Husserlov učenec Martin Heidegger, pozneje slavni "mislec bíti". Husserl je navezal svojo analizo zavedanja časa na filozofijo Franza Brentana, predhodnika fenomenologije, ki je prvi eksplicitno postavil v središče filozofske obravnave časa imanentni čas toka zavesti, in sicer ne zgolj kot individualni, psihološki čas, temveč kot osnovni, za filozofsko analizo izhodiščni čas, iz katerega potem sledijo oziroma se šele skozenj vzpostavijo vsi drugi časovni načini, tudi "objektivni" fizikalni čas - in ta pristop je bil vsekakor bistveno nov v odnosu do Kantovega pojmovanja časa.

Janez. Mi lahko poveste kak primer imanentnega časa?

Profesor. Seveda. Nazoren primer za imanentno oziroma fenomenološko doživljanje časa - primer, ki ga navaja že Brentano, razvije pa Husserl - je čásenje nekega glasbenega tona (ali melodije kot zaporedja in kombinacije tonov) v zavesti. Pri Husserlovi analizi časa nastopa ton kot tipičen primer "časovnega predmeta" - vendar ne kot fizikalno nihanje strune v klavirju ali zraka v piščali, ampak kot fenomenološko razumljeni predmet zavesti; obenem pa v skladu z osnovno zamislijo fenomenologije to ne pomeni, da je predmet ali "objekt" zgolj "subjektiven" - je namreč fenomen, danost v zavesti. Prisluhniva zdaj Bachovemu 18. kontrapunktu iz Umetnosti fuge!

GLASBA [J. S. Bach, iz Umetnosti fuge, začetek I. kanona <na CD, druga plošča, št. 7: "Contrapunctus 18, Canon per augment. in contrario motu, d-mol>, trajanje 0:50 min, na klavirju Zoltán Kocsis]

Profesor. Slišiš, kako v spominu še vedno zveni d, ko druga struna že niha v e-ju in se oglasi nov ton, menda g…? Slišiš, kako prvi ton ostaja prisoten, "odsenčen" v melodiji, potem ko je fizično že nehal zveneti? Pa drugi, tretji…?

Janez. Slišim… kako čudovita harmonija!

Profesor. Bach je bil mojster vseh mojstrov! …Torej, če se vrneva k filozofiji: pri Husserlovem, deloma že Brentanovem pojmovanju časa je bistvenega pomena naša sposobnost retence, tj. neposrednega spomina, zadrževanja nekega občutka ali zaznave ali misli v zavestni pozornosti. Husserl pravi:

Bralka [citat]:

Profesor. Bistven je poudarek, da golo zaporedje tonov še ni melodija. Če bi se zaporedje tonov kot nihanj strun oziroma nasploh zaporedje kakih "zunanjih" dogodkov dogajalo zgolj v fizikalnem času, še ne bi bilo v pravem pomenu časovno, saj se ne bi "čásilo" v melodiji, kajti zanjo je nujna časovna povezanost tonov, enotna "predstava" melodije, ki pa jo omogoča zavest. Čas torej teče in obenem traja s čásenjem zavesti in ravno to čásenje v našem primeru omogoča povezavo tonov v enotno melodijo.

Janez. Kaj pa, če nekaj časa traja en sam ton? Je tudi tedaj nujno čásenje zavesti, da bi lahko rekli, da ton traja v času? Ali pa v tem primeru zadostuje, da ton fizično traja?

Profesor. Ne glede na to, ali je ton en sam ali jih je več in so povezani v melodijo, je "trajanje občutka nekaj drugega kot občutek trajanja", kot pravi Husserl. Občutek trajanja je možen samo v zavesti in zato lahko vzameva tudi posamezni ton kot primer Husserlovega časovnega predmeta: ko struna izzveni in slušni dražljaj preneha, ton ostaja v retenci, v neposrednem spominu, čeprav spremenjen oziroma "modificiran", kajti sedanji ton se v zavesti spremeni v pretekli ton, ko novi zdaj izpodrine prejšnjega, prejšnji zdaj pa se spremeni v pravkar. Retenca deluje kot kontinuum, ugotavlja Husserl, saj ne gre le za retenco prvotnega vtisa ali "praimpresije", temveč tudi za retenco retence in tako dalje. Ton kot časovni predmet izzveneva v retenci: dogaja se "odsenčenje" v času, ki je analogno tisti vrsti "odsenčenja" predmeta v prostoru, ko se predmet od nas oddaljuje.

Janez. Bi lahko retenco primerjali s kometovim repom?

Profesor. Natanko to! Husserl sam primerja retenco s kometovim repom, pravtis ali prvotni vtis pa s kometovo glavo… Zavest s pomočjo spomina zbere posamezne člene neke serije vtisov v celoto, obenem pa serijo kot celoto "posedanji" - zbere jo v en sam zdaj, zato da bi jo lahko dojela kot celoto.

Janez. Profesor, govoriva zgolj o retenci - toda retenca verjetno ni edina psihična funkcija, ki povezuje vtise in vzpostavlja časovne predmete?

Profesor. Seveda ne. Husserl razlikuje tri osnovne funkcije zavesti, ki imajo zbirno vlogo pri povezovanju vtisov v časovne predmete: 1. retenco in protenco, 2. reprodukcijo in 3. fantazijo. Funkcije seveda nastopajo tudi kombinirano in tkejo zelo kompleksno mrežo časovne predmetnosti… spomni se na primer na strukturo Bachove fuge! Življenje pa je še neznansko bolj zapleteno kot struktura fuge, je vedno odprt horizont možnosti…

Janez. Ob misli, da je življenje zavesti vselej odprt horizont, ki omogoča različna predmetna "odsenčenja", sem se spomnil na tisto mesto iz Proustovega Iskanja izgubljenega časa, iz druge knjige z naslovom V senci cvetočih deklet, ko gospa Swannova igra na klavir sonato nekega francoskega skladatelja:

Profesor. Zelo lepo! Proust je v svojem pisanju iskal izgubljeni čas v tistem času, ko je Husserl na univerzi v Göttingenu predaval fenomenologijo notranjega zavedanja časa. Verjetno bi se pisatelj strinjal s filozofovo ugotovitvijo, da je značilnost časovnih predmetov trajanje: ton traja, melodija traja, ptičji prelet vrta traja, padec skodelice z mize traja, čeprav le kratek čas, in celotno vesolje traja, za nas neznansko dolgo časa… In čeprav so časovni predmeti pravzaprav vsi možni predmeti zavesti, saj vsi predmeti trajajo v času, izraz "časovni predmet" v ožjem pomenu označuje le tiste predmete, pri katerih je časovna razsežnost konstitutivna, pri katerih trajanje vzpostavlja njihovo predmetnost: melodija je primer časovnega predmeta v ožjem pomenu, ni pa to slika, čeprav igra čas tudi pri slikanju in gledanju slike pomembno vlogo. Časovni predmeti so, tako kot vsi predmeti v fenomenologiji, zavesti imanentni - so fenomeni - in zato so podvrženi odsenčenju, analogno kot prostorski predmeti v procesu zaznavanja.

Janez. V čem je pravzaprav ta analogija?

Profesor. Vrsta časovnega odsenčenja je odvisna od vrste duševne funkcije: pri reprodukciji kot posrednem, tj., obnovitvenem ali priklicnem spominjanju je odsenčenje drugačno kot pri retenci kot neposrednem ohranjanju neke zaznave ali misli v spominu, pri fantaziji je spet drugačno kot pri reprodukciji, čeprav se vrste odsenčenj lahko tudi prikrivajo. Če se neki časovni predmet, na primer glasbena fraza, ohranja v retenci, je njegovo časovno odsenčenje analogno tistemu prostorskemu odsenčenju, ko se predmet od nas oddaljuje v prostoru. Reprodukcija pa senči časovne predmete drugače, analogno kot prostorski predmeti nastopajo v predstavi odsenčeni z različnih strani, v različnih položajih glede na naše izbrano očišče, v različnih razdaljah, sami ali skupaj z drugimi predmeti, in podobno.

Janez. Mojster, mi poveste kak primer?

Profesor. Zamisliva si predstavno odsenčenje nekega predmeta v prostoru, na primer knjige: najina predstavna zmožnost lahko knjigo senči na različne načine, lahko si jo predstavljava od zgoraj, od spodaj, od strani… v predstavi lahko tudi izvzameva del predmeta in si ga povečava, na primer naslov knjige, in podobno; analogno - če imava smisel za glasbo - lahko v časovni reprodukciji senčiva neko melodijo ali neko glasbeno frazo, kajti reprodukcija ima, kot pravi Husserl, različne "načine izvršitve": lahko je celovita ali delna, hitrejša ali počasnejša, natančna ali bežna, kar je odvisno tudi od poznavanja predmetnega področja, spodobnosti reproduciranja in kompleksnosti časovnega predmeta; tako bo na primer človek, ki ima vsaj malce posluha in vsaj bežno pozna klasično glasbo, gotovo znal prepoznavno reproducirati, namreč zapéti tistih prvih nekaj taktov Beethovnove pete simfonije, medtem ko mu pri Bachovih kontrapunktih ne bo prav lahek priklic melodije, tudi če se mu zdi, da jih zna na pamet, kadar jih posluša. Še posebej zanimiva je Husserlova uvedba časovne perspektive…

Janez. Časovne perspektive? Običajno govorimo o prostorski perspektivi, včasih tudi o zgodovinski perspektivi, vendar bolj v metaforičnem pomenu, za časovno perspektivo pa še nisem slišal.

Profesor. Husserl pojmuje časovno perspektivo spet analogno s prostorsko: recimo, da ton kot "pravtis", tj. kot slušna zaznava nihanja strune, traja deset sekund fizikalnega časa; ta časovna razsežnost, ki je analogna prostorski razsežnosti, se - fizikalno gledano - z nadaljnim potekom časa sicer ne spreminja (ton traja, dokler traja, deset sekund, pa tudi potem, ko se nihanje strune ustavi, še vedno rečemo, da je trajal deset sekund), toda Husserl pravi, da je takšno fizikalno pojmovanje trajanja abstraktno, in sicer na analogen način, kot je abstraktno pojmovanje geometrijskega prostora s pomočjo Kartezijevega koordinatnega sistema ali fizikalnega prostora z Newtonovimi zakoni gibanja. Za Husserla sta fenomenološka prostor in čas konkretno doživljajska, zato na primer o trajanju tona pravi:

Bralka [citat]:

Profesor. Iz tega primera je dobro razvidna razlika med fenomenološkim in fizikalnim pojmovanjem časa in prostora: fizika, vsaj klasična, ne potrebuje niti prostorske perspektive, kakršno poznajo slikarji, še manj pa časovno - saj so zanjo prostorske in časovne razdalje vedno in povsod enako dolge, namreč kjerkoli v koordinatnem sistemu, ne glede na položaj in gibanje abstraktnega "opazovalca".

Janez. Kaj pa sodobna relativnostna fizika? Ali se je Husserl z uvedbo časovne perspektive kot analogne prostorski vendarle približal Einsteinovi relativnostni teoriji, v kateri je - če prav razumem njeno bistvo - dolžina prostorskih in časovnih razdalj odvisna tudi od hitrosti opazovalca in moči gravitacijskega polja, v katerem je opazovani sistem?

Profesor. Iz tvojih besed sklepam, da prav razumeš bistvo Einsteinove relativnostne teorije, vendar ta žal ni v neposredni zvezi s Husserlovo časovno perspektivo, niti s prostorsko. Všeč pa mi je, da si opazil možno posredno zvezo. …Sicer pa bova prihodnjič govorila o absolutnem in relativnem času v fizikalnem pomenu - ki je gotovo pomemben tudi za sodobno filozofijo.

GLASBA […nadaljevanje I. kanona <št. 7 na 2. CD: 18. kontrapunkt> iz Bachove Umetnosti fuge, na klavirju, kolikor je pač treba do konca oddaje, potem "fade"].

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir II, 1. preludij (C-dur), najmanj 1:00 min., potem "fade", lahko pa tudi ves (2:37), če časovno znese; na klavirju Andras Schiff]

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi časa. Danes je prišel k svojemu profesorju na četrti posvet. Prejšnji teden sta se pogovarjala o časenju zavesti v Husserlovi fenomenologiji, zdaj se vračata k času kot "merilu gibanja", k filozofski problematiki fizikalnega časa. Profesor namerava Janezu na kratko predstaviti pojmovanje časa pri Newtonu in Einsteinu.

Profesor. Janez, kaj razumeš s pojmom absolutnega časa?

Janez. Hm... Absolutni čas razumem kot tisti čas, ki teče neodvisno od vseh dogajanj v njem. Predstavljam si ga kot nekakšno "ozadje" vseh dogajanj, ki potekajo hitreje ali počasneje, absolutni čas pa teče vselej enakomerno, kakor nekakšna vesoljska ura… toda ob tem se že sprašujem, ali sploh obstaja takšna vesoljska ura, ki meri absolutni čas? Če pa ostajam na Zemlji, si tek absolutnega časa najlažje predstavljam kot vrtenje nebesnih teles: Lune, Sonca, zvezd…

Profesor. Vidiš, brž ko zapustimo Zemljo, četudi le v mislih, nastopijo težave pri našem vsakdanjem prepričanju v obstoj absolutnega časa kot skupnega "ozadja" vseh relativnih časovnih dogajanj oziroma procesov - in res je Albert Einstein na začetku 20. stoletja prišel do spoznanja, da ni ne absolutnega časa ne absolutnega prostora. Kljub temu pa so naše običajne predstave o fizičnem prostoru in času še vedno precej vezane na klasično mehaniko, ki jo je utemeljil Isaac Newton ob koncu 17. stoletja v svojem znamenitem delu Matematični principi naravne filozofije.

Janez. Preseneča me, da nastopa filozofija v naslovu glavnega Newtonovega dela: mislil sem, da je bil Newton zgolj fizik, znanstvenik…

Profesor. O, ne! Véliki naravoslovci so bili vselej tudi filozofi; ne samo Newton, tudi Einstein se je ukvarjal s filozofijo, čeprav sta se znanost in filozofija v 20. stoletju začeli razhajati - če govoriva na splošno. Dandanes si nekateri "čisti znanstveniki" na eni strani in "čisti filozofi" na drugi domišljajo, da med znanostjo in filozofijo ni več nobenih stičnih točk - meni se zdi to mnenje zelo zmotno. Če parafraziram Kanta: "Filozofija brez znanosti je prazna, znanost brez filozofije je slepa." …No, in Newton je bil vsekakor eden največjih znanstvenikov-filozofov, saj je svoja znanstvena odkritja skušal tudi filozofsko osmisliti; morda je bilo to takrat lažje kot danes, ali pa tudi ne… kakorkoli že, pomembno je, da se znanost ne odreče iskanju smisla in da se filozofija ne odreče iskanju resničnosti.

Janez. Tudi jaz tako mislim in zapomnil si bom vaše besede… In kako je Newton filozofsko razlagal svojo fiziko?

Profesor. Newton je fizikalnim izvajanjem v Matematičnih principih naravne filozofije dodal tako imenovane "sholije", v katerih je skušal filozofsko osmisliti svoje znanstvene postavke, tudi tezo o obstoju absolutnega časa in prostora. Bil je bil namreč prepričan, da poleg relativnih prostorov in časov, v katerih se medsebojno gibljejo (ali mirujejo) posamezna telesa v relativnem smislu, obstajata absolutna prostor in čas, glede na katera se vsa telesa gibljejo (ali mirujejo) v absolutnem smislu.

Janez. Iz gimnazijske fizike se spominjam, kaj je relativno gibanje dveh teles: če se telesi A in B gibljeta enakomerno in premo, potem lahko enako upravičeno rečemo, da se giblje samó telo A in miruje telo B, kakor tudi obratno. Ne vem pa, kaj je Newton mislil z absolutnim gibanjem; ta pojem zveni precej metafizično…

Profesor. Tristo let pozneje se je izkazalo, da je absolutno gibanje res spekulativen pojem… ampak pojdiva po vrsti. Najprej prisluhniva odlomku iz Newtonove prve filozofske sholije:

Bralka [citat]:

Profesor. Pojem absolutnega časa ni povsem jasen. Newton precej zagonetno pravi, da gre za čas, v katerem "trajanje bivanja stvari ostaja isto, najsi so gibanja hitra ali počasna ali jih sploh ni" - torej naj bi šlo za nekakšno časovno "ozadje" vseh dogajanj in procesov v svetu. Absolutni čas imenuje tudi "matematični čas", ker v njem vidi idealno - namreč ne zgolj fizikalno, ampak matematično - merilo samega trajanja.

Janez. Meni pa se zdi povsem sprejemljiva Newtonova misel, da čas teče neodvisno od ur, ki ga merijo. Zadnjič sem bral neko znanstvenofantastično zgodbico, v kateri je čas na neki galaksiji tekel vselej tako hitro kakor kraljeva ura v prestolnici te galaksije, ki pa jo je kralj lahko po svoji volji pospešil ali upočasnil. Si mislite, profesor, kako čuden bi bil naš svet, če bi na primer Združeni narodi imeli takšno uro, s katero bi generalni sekretar uravnaval hitrost teka časa na Zemlji?

Profesor [se zasmeje]. Kaj še nikoli nisi pomislil, da je morda resnično tako - namreč ne samo na Zemlji, temveč v vesolju kot celoti? Morda pa uravnava tek vesoljnega časa nebeški urar, ki mu običajno pravimo - Bog? Seveda, če Bog sploh obstaja… in če sploh hoče in zmore uravnavati čas… Toda pustiva teologijo ob strani in se rajši vrniva k Newtonu, kajti iz njegove filozofske sholije razberemo, da je skušal utemeljiti absolutni čas neodvisno od teoloških postavk. Sicer je tudi Newton v svojih Matematičnih principih naravne filozofije klical Boga na pomoč, vendar v nekem drugem kontekstu…

Janez. Pa je Newton navedel kak prepričljiv argument za obstoj absolutnega časa?

Profesor. Neposrednega argumenta pravzaprav ni navedel, je pa dokazoval obstoj absolutnega časa vzporedno z obstojem absolutnega prostora - prostor in čas namreč v celotni Newtonovi naravni filozofiji nastopata kakor simetrična dvojčka: lastnosti prostora so analogne lastnostim časa.

Janez. Če vas prav razumem, je Newton imel tehtne argumente za obstoj absolutnega prostora, ki jih je po analogiji prenesel na dokazovanje absolutnega časa?

Profesor. Tako je. Newton je v svojem času dokaj prepričljivo dokazoval absolutnost prostora s pospešenimi gibanji: dokazoval je, da so pospeški teles, bodisi linearni bodisi rotacijski, očitno absolutni - namreč da so telesa pospešena gleda na absolutni prostor - kajti pospeška se ne da "relativizirati", saj ni mogoče, da ne bi občutili sile, ki nas pospešuje, medtem ko je hitrost relativna, saj je ne občutimo, kadar je enakomerna, če je še tako velika. Torej, ker očitno obstajajo absolutna gibanja, na primer vrtenje, je Newton sklepal, da mora obstajati absolutni prostor kot njihov referenčni okvir, vzporedno z njim pa tudi absolutni čas, v katerem absolutna gibanja potekajo. Poleg tega se je Newton zavzemal za substancialno teorijo prostora in časa, ki pravi ne le to, da obstajata absolutni prostor in čas ter da predstavljata univerzalni referenčni okvir vesolja, temveč tudi, da obstajata povsem neodvisno od vseh stvari in dogodkov v njiju - če teh ne bi bilo, bi čas in prostor še vedno obstajala.

Janez. Mar ne bi obstajala?

Profesor. Hm… z Newtonom se na primer ni strinjal racionalistični filozof Leibniz, ki je nasproti substancialni teoriji absolutnega časa in prostora postavil relacijsko teorijo. Menil je, da prostor in čas ne obstajata "po sebi", ločeno od sveta, ampak sta določena zgolj s stvarmi in dogodki, ki ju zapolnjujejo.

Janez. Torej je Leibniz predhodnik Einsteinove relativnostne teorije?

Profesor. V širšem pomenu morda res - vendar je treba razlikovati med relacijsko in relativnostno teorijo časa in prostora: relativnostna teorija sicer implicira relacijsko, vendar obratno ne velja, saj si je z Leibnizovega stališča možno zamisliti, da relacije med vsemi stvarmi in dogodki v univerzumu določajo absolutni prostor in čas oziroma univerzalni prostorsko-časovni referenčni okvir.

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir II, 7. fuga (Es-dur), trajanje cca 1:00 min., potem "fade" <na CD I/7, od 2:27 dalje>; na klavirju Andras Schiff]

Profesor. …izhodišče Einsteinove relativnostne teorije je ugotovitev, da svetloba v praznem prostoru potuje vedno z enako hitrostjo - približno 300.000 km na sekundo, na kratko zapisano s konstanto c - in sicer ne glede na relativne hitrosti opazovalcev oziroma svetlobnih virov. Ta ugotovitev, ki je bila že pred Einsteinom eksperimentalno potrjena, je zelo nenavadna: če bi se nam na primer neka vesoljska ladja približevala s polovico svetlobne hitrosti in nam pošiljala svetlobne signale, ti signali ne bi potovali proti nam s poldrugo hitrostjo svetlobe, kot bi bilo pričakovati - ampak spet natanko s hitrostjo c!

Janez. Kaj ni to v nasprotju z zdravo pametjo?

Profesor. Ne, ni v nasprotju s pametjo, ampak je le nenavadno za naše ustaljeno dojemanje sveta; seveda pa je konstantna svetlobna hitrost v nasprotju s klasično Newtonovo fiziko, čeprav slednjo lahko ohranimo kot dober približek pri vseh za nas "normalnih" hitrostih, ki so mnogo manjše od svetlobne. Konstantna hitrost svetlobe je dejstvo, ki je bilo v zadnjih sto letih mnogokrat in na različne načine preverjeno.

Janez. …in posledica konstantne svetlobne hitrosti je relativizacija časa.

Profesor. Res je - Einstein je leta 1905 zasnoval posebno teorijo relativnosti, ki se v odnosu do njegove poznejše splošne teorije relativnosti omejuje na gibanja inercialnih sistemov, tj. na tista enakomerna gibanja ali mirovanja, pri katerih ne delujejo nobene sile, zgolj inercija oziroma vztrajnost. Posledica konstantne svetlobne hitrosti je relativizacija časa, namreč "dilatacija" oziroma raztezanje časa, obenem pa tudi relativizacija prostora, namreč "kontrakcija" oziroma krčenje prostora, natančneje, zmanjševanje prostorskih razdalj v smeri gibanja. Prostor in čas sta namreč v relativistični metriki povezana v enoten štirirazsežen prostor-čas, tj. v četverje s tremi prostorskimi koordinatami in eno časovno, in to pomeni, da sta dosti bolj medsebojno odvisna kot v klasični fiziki, saj v relativnostni teoriji nastopata skoraj kakor nekakšna siamska dvojčka. V določenem pomenu lahko rečemo, da se čas "uprostóri" ali "spacializira"…

Janez. Ob misli, da se čas lahko "uprostóri", sem se spomnil na tisto mesto iz Proustovega Iskanja izgubljenega časa, iz sedme knjige z naslovom Spet najdeni čas, ko pisatelj najde delček časa, ki ga je bil izgubil pred mnogimi leti v Benetkah, najde ga namreč tedaj, ko v Parizu, na dvorišču palače Guermantskih, za hip izgubi ravnotežje na kamnitem tlaku…

Bralka [citat]:

Profesor. Zanimiva povezava! Vidiš, kako je Proust ravno z "uprostorjenjem" tistega trenutka, ko je, loveč ravnotežje, stopil z ene kamnite plošče na drugo, priklical minuli čas, za katerega je prej mislil, da je za vedno izgubljen… Bogve ali je Einstein poznal Prousta? Ob tvojih asociacijah znova ugotavljam, da so véliki ustvarjalci nesočasno sočasni!

Janez. Profesor, prekinil sem vas… Prosim, nadaljujte z razlago! Pri predavanjih nisem dobro razumel, zakaj je raztezanje časa posledica konstantne svetlobne hitrosti.

Profesor. Na kratko bom ponovil. Pojav raztezanja časa v posebni teoriji relativnosti najbolje ponazorimo s tako imenovano "svetlobno uro". Najprej si predstavljaj, da sva midva vsak v svoji vesoljski ladji, jaz v ladji A, ti v ladji B. Ladji potujeta po vesolju z enakomerno in zelo veliko medsebojno hitrostjo; na osnovi načela relativnosti gibanja za inercialne sisteme, ki ga je poznal že Newton, lahko rečeva, da moja ladja A miruje, tvoja ladja B pa se giblje glede na mojo, reciva vsaj s polovico svetlobne hitrosti. Si predstavljaš?

Janez. Da. Prebral sem kar nekaj znanstvenofantastičnih zgodb…

Profesor. Vendar to ni fantastika, ampak miselni eksperiment, ki pojasnjuje znanstveno, fizikalno zakonitost! …Torej, nadalje si predstavljaj, da izvajaš v svoji ladji B - in sicer natanko takrat, ko švigneš mimo moje ladje A - naslednji poskus: na tla svoje ladje pritrdiš laser in ga usmeriš na zrcalo, ki si ga že prej pritrdil na strop, nato pa z laserjem za trenutek posvetiš ter z zelo natančno uro, ki jo imaš na ladji, izmeriš čas, ki ga laserski oziroma svetlobni žarek potrebuje za en odboj od zrcala, tj., da prepotuje pot od tal do stropa tvoje ladje in nazaj - reciva, da izmeriš čas ene nanosekunde, eno milijardinko sekunde… Si še vedno predstavljaš?

Janez. Zaenkrat še.

Profesor. Kot sem že rekel, pa ravno takrat, ko izvajaš opisano meritev časa, švigneš s svojo ladjo B mimo moje ladje A, od koder jaz skozi okno opazujem tvoj poskus…

Janez. Če dovolite, profesor: ali nisva rekla, da se najini ladji medsebojno gibljeta s hitrostjo, večjo od polovice svetlobne hitrosti? Kako lahko potemtakem vi iz vaše ladje opazujete poskus v moji ladji? Saj neznansko hitro švignem mimo vas!

Profesor [se zasmeje]. Saj pravim, da to ni znanstvenofantastična zgodba, ampak miselni eksperiment, ki ilustrira fizikalno zakonitost raztezanja časa - in žal je to najenostavnejša ponazoritev te zakonitosti.

Janez. Prav, naj bo. Kaj torej vidite skozi okno svoje ladje A, gledajoč v mojo ladjo B, tisti hip, ko švignem mimo?

Profesor. Vidim tvoj poskus in tudi jaz imam v svoji ladji A zelo natančno uro, s katero lahko skozi okno, neodvisno od tebe, sam izmerim čas odboja žarka v tvoji ladji B.

Janez. Obe merjenji časa, vaše in moje, bi se morali ujemati, če imava res natančni uri.

Profesor. Bi se morali, pa se ne - četudi sta obe najini uri še tako natančni!

Janez. Kako to? Saj meriva časovni interval med istima dogodkoma v moji ladji, med laserskim pulzom in njegovim odbojem na zrcalu!

Profesor. Drži, toda ker se ti, skupaj s celotno tvojo ladjo B zelo hitro giblješ v odnosu do mene in moje ladje A, jaz vidim tvoj laserski žarek rahlo poševno, ko potuje od tal do stropa in nazaj; kar pomeni, da - gledano iz moje ladje A - žarek med laserjem in zrcalom potuje po daljši poti, kot jo vidiš ti v tvoji ladji B.

Janez. Je v tem kaj nenavadnega?

Profesor. Za klasično fiziko to ne bi bilo nič posebej nenavadnega, kajti ti v ladji B in jaz v ladji A bi uskladila razlagi tvojega poskusa z laserjem tako, da bi jaz opaženo daljšo pot žarka pripisal pač temu, da se zame žarek giblje hitreje kot zate - namreč toliko hitreje, kolikšna je relativna hitrost tvoje ladje glede na mojo. Vendar pazi! Svetlobni žarek ima, kot veva, vedno enako hitrost 300.000 km na sekundo - tudi če je njegova pot poševna. …No, kako bova torej uskladila najini razlagi tega istega poskusa?

Janez. Težko.

Profesor. Niti ne, treba je le skupaj z Einsteinom povleči radikalno potezo: ker je za oba, zate in zame svetlobna hitrost enaka - vendar pa jaz vidim, da žarek potuje po daljši, rahlo poševni poti - zato sklepam iz definicije hitrosti kot razmerja med potjo in časom, da potrebuje žarek, gledano iz moje mirujoče ladje A, za svoj odboj v tvoji hitro leteči ladji B preprosto več časa, kot ga zanj izmeriš ti s svojo lastno uro: če ti izmeriš, da odboj traja na primer eno nanosekundo, pa jaz za isti odboj izmerim nekaj več časa od ene nanosekunde.

Janez. Več časa - za isti odboj?

Profesor. Tako je - in temu pravimo raztezanje časa. Moja ura bo izmerila za odboj žarka v tvojem poskusu daljši čas, kot si ga izmeril ti s svojo lastno uro. Drugače povedano, z mojega gledišča teče tvoja ura v hitro leteči ladji počasneje od moje ure v mirujoči ladji. Pri tem ni pomembno, za katero vrsto ure gre, kajti vsaka ura, ne samo svetlobna, bo pri tebi tekla počasneje: mehanična, elektronska, atomska… tudi tvoje srce bo bílo počasneje. Tvoj čas je z mojega gledišča raztegnjen, "dilatiran", pri čemer velja: čim hitreje se giblješ, tem počasneje ti z gledišča mirujočega opazovalca teče čas.

Janez. Profesor, če tudi srce bije počasneje pri hitrem gibanju vesoljske ladje, bi se torej vesoljci v njej postarali počasneje kot mi na Zemlji?

Profesor. Da - to sledi iz Einsteinovih enačb. V tem smislu že posebna teorija relativnosti načelno dopušča možnost takšne ladje-časoplova, ki bi potovala v prihodnost, deset let pozneje pa splošna teorija relativnosti k temu dodaja še možnost potovanja v preteklost, o čemer bova nekaj malega povedala prihodnjič.

Janez. Neverjetno!… In pri svetlobni hitrosti, ki je največja možna hitrost, bi se čas ustavil? …Torej bi časoplov pri svetlobni hitrosti tako rekoč odletel v večnost?

Profesor. Tako rekoč. Vendar je treba dodati, da nobena ladja ne more potovati s svetlobno hitrostjo, vsaj fizična ladja ne.

Janez. Pa je bilo raztezanje časa pri velikih hitrostih kdaj tudi izkustveno preverjeno?

Profesor. Seveda je bilo - in ne samo enkrat! Najbolj znan primer je merjenje hitrosti in razpadnega časa nestabilnih delcev "mionov", ki pri velikih hitrostih trajajo dlje kot pri manjših…

Janez. Čudovito! Fizika torej znova, po več stoletjih, podaja roko metafiziki…

Profesor. Tudi tako lahko razumeš Einsteinovo relativnostno teorijo - in prav je, da jo kot filozof skušaš razumeti!

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir II, 9. fuga (E-dur), trajanje: preostali čas, najmanj 1:00 min., potem "fade" <na CD I/9, od 4:36 dalje>; na klavirju Andras Schiff].

GLASBA [G. F. Haendel, Suite za klavir II, Suita št. 9 (g-mol), začetek 1. stavka (Allemande) <na CD 1/1>, trajanje vsaj 1:00 min., potem "fade", na klavirju S. Richter]

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi časa. Danes je prišel k svojemu profesorju na peti posvet. Prejšnji teden sta se pogovarjala o absolutnem času pri Newtonu in relativnem prostoru-času pri Einsteinu, zdaj začenjata pogovor o najbolj očitni razliki med časom in prostorom, o usmerjenosti časa, ki ju bo pripeljal do vprašanja možnosti časoplova.

Janez. Profesor, premišljeval sem o najinem zadnjem pogovoru. Poučili ste me, da sta v Einsteinovi relativnostni teoriji prostor in čas združena v štirirazsežni prostor-čas, da sta spojena skoraj kakor siamska dvojčka, čeprav z nasprotnim predznakom - in ta njuna združitev omogoča, da se čas, vsaj teoretično, "uprostóri", tj., da ga obravnavamo tako, kakor da bi bil četrta prostorska razsežnost - toda po drugi strani dobro vemo, da narave časa ne moremo zvęsti na naravo prostora, kajti prostor in čas sta vendarle bistveno različna! Saj je vsakomur jasno, da je čas usmerjen: ure, dnevi in leta prihajajo iz prihodnosti, zaživijo v sedanjosti in se oddaljujejo v preteklost - oziroma, kot si ponavadi predstavljamo, da točka zdaja teče po "časovni premici" od preteklih časov k prihodnjim, ne more pa teči v nasprotni smeri - medtem ko za prostor ne velja nič podobnega.

Profesor. Res je, razlika med prostorom in časom seveda na izkustveni ravni očitna. Filozof Hans Reichenbach je leta 1928 v knjigi Filozofija prostora-časa vpeljal izraz anizotropija časa za strukturno specifičnost časa v odnosu do prostora: čas je anizotropen, kar pomeni, da ni izotropen, ampak je usmerjen, ker so njegove strukturne lastnosti odvisne od smeri "gledanja", saj preteklost vidimo drugače kot prihodnost - spomni se tistih Avguštinovih besed, da je preteklost sedanjost v spominu, prihodnost pa sedanjost v pričakovanju - medtem ko je prostor, globalno gledano, izotropen: vse tri smeri v prostoru so načelno obrnljive in zamenljive, čeprav so dejansko, v našem neposrednem izkustvu, tudi bolj ali manj usmerjene. Zato pravimo, da je prostor ekstrinzično ali "zunanje" usmerjen, čas pa intrinzično ali "notranje" usmerjen, z drugo besedo - anizotropen. Če pustiva ob strani razpravo, ali intrinzična usmerjenost časa pomeni, da je usmerjen "čas sam" ali da so usmerjeni vsi časovni dogodki in procesi, med usmerjenimi procesi v času obstaja vsaj eden, ki je univerzalen, vesoljno prisoten vedno in povsod, v vsem nam znanem prostoru-času - namreč rast entropije, ki jo v fiziki izraža drugi zakon termodinamike.

Janez. Nekaj malega o entropiji vem iz Hawkingove Kratke zgodovine časa… še posebej mi je ostal v spominu primer s skodelico kave, ki pade z mize in se razbije ter ne bo nikoli več takšna, kot je bila prej…

Profesor. Entropija je pravzaprav stopnja nereda v nekem sistemu in po slavnem drugem zakonu termodinamike entropija v zaprtem sistemu vselej s časom raste (v najboljšem primeru ostaja enaka). In če celotno vesolje obravnavamo kot "zaprt sistem" - saj "zunaj" univerzuma po definiciji samega pojma ni ničesar - potem lahko rečemo, da entropija usmerja vesoljni čas.

Janez. Iz Kratke zgodovine časa se spominjam, da Hawking govori o treh "časovnih puščicah": termodinamični oziroma entropijski, kozmološki in psihološki…

Profesor. Da - kozmološko smer časa določa raztezanje vesolja, psihološko pa nesimetričnost med spominom in pričakovanjem; verjetno se spominjaš tudi Hawkingove pripombe, da je za nas ljudi dobro, ker vse tri "časovne puščice" kažejo v isto smer: čuden bi bil namreč svet, v katerem bi se na primer spominjali, kako se je razbita skodelica z razlito kavo sama spet sestavila in skočila nazaj na mizo… in vendar s teoretičnega stališča tudi to ni povsem izključeno!

Janez. Saj to bi bil čudež!

Profesor. Znanost pravi, da takšni čudeži niso povsem izključeni, čeprav so zelo zelo zelo malo verjetni. Verjetnost entropijskega "obrata časa" je praktično zanemarljiva zaradi velikanskega števila molekul in atomov, ki nastopajo v termodinamičnih procesih (med katere spada tudi primer s kavno skodelico) - vse molekule bi se namreč morale tako rekoč "spontano" urediti nazaj v prvotni red, česar pa ne moremo pričakovati. Drugače pa je v sistemih, ki obravnavajo manjše število enot, na primer v klasični mehaniki, kjer običajno nastopa samo nekaj teles, na primer tri krogle na biljardni mizi; v takšnem enostavnem mehaničnem sistemu si ni težko zamisliti obrata časa, o čemer se prepričamo, če gibanje krogel posnamemo na film in ga pri projekciji zavrtimo v nasprotni smeri: v tej obrnjeni časovni "optiki" ne bomo opazili nič nenavadnega, še manj čudežnega, saj bodo vsi mehanični in logični zakoni veljali ravno tako, kot če bi film vrteli v "pravi" smeri.

Janez. Ampak pri takšnem obratu časa se obrne tudi vzročni odnos: vzroki postanejo učinki in učinki postanejo vzroki - kako je to mogoče?

Profesor. Če bi se čas dejansko obrnil, bi seveda tudi vzročni nizi tekli v obratni smeri, vendar pri enostavnih sistemih, kot je biljard, mi tega sploh ne bi opazili, saj je vzročnost razumska kategorija, ki ni neposredno razvidna iz izkustva. Med smerjo časa in vzročnosti obstaja tesna zveza - in iz nje sledi, da bi domneven obrat časa pomenil tudi delovanje retroaktivne vzročnosti, ki jo nekateri, na primer angleški filozof Michael Dummett, imenujejo "povzročanje preteklosti".

Janez. Misel, da je možno "povzročati preteklost", me spominja na Proustovo Iskanje izgubljenega časa - sedmero knjig tega cikla ima krožno strukturo: šele v zadnji knjigi, ko vsemogočni čas skoraj do nespoznavnosti preobrazi osebe, ki smo jih srečali že v prvi knjigi, zvemo, da je sam pripovedovalec, prva oseba celotnega cikla, tisti, ki se je odločil ubesediti svoje lastno minulo življenje in kot pisatelj "povzročiti" pretekli čas, ki je v dejanskosti nepovratno minil, medtem ko ga literatura zamrzne in povzdigne v večnost. Proust je zapisal:

Bralka [citat]:

Profesor. Ja, in pri tem je zanimivo, da je bil za Prousta njegov roman, takrat ko ga je začel pisati, pravzaprav v prihodnosti, čeprav se je s pisanjem vračal v preteklost in jo v nekem smislu, kot praviš, "povzročal"… Janez, ob tvojem navdušenju za Prousta sem pomislil, da se boš morda tudi ti po filozofski diplomi posvetil pisateljevanju?

Janez. Morda. Včasih se mi zdi književnost mnogo resničnejša od filozofije…

GLASBA [G. F. Haendel, Suite za klavir II, Suita št. 12 (e-mol), začetek 1. stavka (Allemande) <na CD 1/13>, trajanje vsaj 1:00 min., potem "fade", na klavirju S. Richter]

Janez. Profesor, prej rekli ste, da je obrat časa in vzročnosti razumsko sprejemljiv v enostavnih sistemih - toda kje je meja med enostavnimi in kompleksnimi sistemi? Koliko teles ali delcev mora v sistemu nastopati, da ni več enostaven… tisoč, milijon, milijarda…?

Profesor [se zasmeje]. Zmeraj najdeš pravo vprašanje, namreč takšno, na katerega ni mogoče odgovoriti! Lahko ti povem le to, da sprašuješ po fizikalni meji med mehaničnimi in termodinamičnimi procesi: prvi so načelno enostavni (čeprav pogosto zelo zapleteni, kot je na primer gibanje treh teles v praznem prostoru), drugi pa kompleksni… podobno kot v znanem antičnem paradoksu "sorites" (beseda po grško pomeni "kup"), ki sprašuje, kdaj se ščepec posameznih zrn spremeni v kup ali vsaj kupček? Takrat, ko dodamo ščepcu stosedeminpetdeseto zrno? Ali prej? Ali pozneje? Ni jasno, kdaj natančno - in vendar jasno razlikujemo med ščepcem posameznih zrn in kupom zrnja! Usmerjenost časa ima, kot kaže, neko zvezo s slednjim, ne vemo pa, zakaj je tako.

Janez. Kaj pa Einsteinova relativnostna teorija - obravnava enostavne ali kompleksne sisteme?

Profesor. V pomenu, o katerem zdaj govoriva - enostavne: tipične relativistične situacije so opisane na primer z dvema vesoljskima ladjama ali z devetimi planeti Osončja in podobno; relativnostna teorija glede števila obravnavanih entitet ni bolj kompleksna od klasične mehanike, in podobno velja za kvantno mehaniko…

Janez. Torej so pojavi, ki jih opisuje relativnostna teorija, v času načelno ravno tako obrnljivi kot gibanje biljardnih krogel?

Profesor. Lahko tako rečeva - še več: v Einsteinovi splošni teoriji relativnosti, ki obravnava pospešene oziroma gravitacijske sisteme, obstajajo takšne rešitve gravitacijskih "enačb polja", ki načelno omogočajo "potovanje v preteklost"!

Janez. Kaj res?

Profesor. Res - odkril jih je znani matematik Kurt Gödel, s katerim je Einstein prijateljeval na univerzi v Princetonu. Gödel se je leta 1949 v čast Einsteinovi sedemdesetletnici igral z njegovimi "enačbami polja" in ugotovil, da splošna teorija relativnosti omogoča konstrukcijo takšnih svetovnic, ki se začnejo v prihodnosti in končajo v svoji lastni preteklosti, torej so sklenjene v štirih razsežnostih prostora-časa, so nekakšne "zaprte časovne zanke".

Janez. Kaj je svetovnica?

Profesor. Svetovnica je črta, bodisi ravna bodisi ukrivljena, ki jo tako imenovano "točkasto telo" opiše v štirirazsežnem prostoru-času.

Janez. In kaj pomeni, da splošna teorija relativnosti omogoča sklenjene svetovnice?

Profesor. To pomeni, da svetovnice, ki so zaprte v časovne zanke, ustrezajo vsem nujnim pogojem, ki jih relativnostna teorija postavlja: ne presegajo svetlobne hitrosti, v vsakem posameznem intervalu lokalno potekajo iz preteklosti v prihodnost, in podobno.

Janez. Torej, če prav razumem, poteka lastni čas popotnika, ki potuje po takšni svetovnici, ves čas potovanja normalno, ni "obrnjen"?

Profesor. Tako je - in šele ko se časoplovec vrne domov, opazi, da se je vrnil prej, prej kot se je odpravil na pot! Fizikalna osnova tega "čudeža" je zakonitost splošne teorije relativnosti, da razlika v pospešku ladij oziroma v moči gravitacijskega polja, po katerem ladji potujeta (kajti gravitacija je po Einsteinovem "načelu ekvivalentnosti" samo drugo ime za pospešek), povzroča raztezanje časa, podobno kot se v posebni teoriji relativnosti čas razteza zaradi hitrosti…

Janez. Pa kako je to mogoče?

Profesor. Če zaupaš enačbam, je tudi to mogoče - in fizika je v našem času postala že tako abstraktna, tako oddaljena od vsakdanjega izkustva, da glede zaupanja enačbam nimaš dosti izbire, pa ne samo pri časovnih potovanjih… In še nekaj je treba dodati v zvezi z domnevnimi časoplovi: v času nikakor ni možno potovati, če ostajaš na istem mestu v prostoru, tako kot Wellsova kočija v klasičnem znanstvenofantastičnem romanu Časovni stroj. Časoplovi bodo, če jih bodo kdaj zares zgradili, ladje za potovanje v štirirazsežnem prostoru-času.

Janez. Pa kako je mogoče potovati v preteklost?

Profesor. Hm… Predstavljaj si, da si ti časoplovec in da s svojo vesoljsko ladjo-časoplovom, imenujva jo spet ladja B, odpotuješ iz mirujoče, tako rekoč v praznini lebdeče matične ladje A, v kateri ostanem jaz, ki pa v tem primeru nisem pomemben. Odpotuješ stran od matične ladje, reciva v "zunanjo" praznino, ki pa ima precej nenavadno lastnost (prav to lastnost namreč opisujejo Gödlove rešitve Einsteinovih enačb polja): praznina se kot velikanski vrtinec vrti okrog središčne osi, na kateri ostaja matična ladja A…

Janez. Kako se lahko praznina vrti?

Profesor. No, vrti se prostor-čas oziroma polje… v tem primeru je pomembno, kaj se s teboj, časoplovcem, dogaja: najprej si v svojem časoplovu, ladjici B, še na palubi matične ladje A, sredi velikanskega vrtinca, tako rekoč v "očesu ciklona", ki miruje… potem vključiš pogonske motorje svoje ladjice in se napotiš z matične ladje navzven, v vrtinec… vseeno v katero smer, le proč od njegove mirujoče osi, proč od matične ladje A… in silni vrtinec te vrti hitreje in hitreje… vsekakor je to zelo nenavaden vrtinec, drugačen od znanih ciklonov, saj se v njem vrtiš tem hitreje, čim dlje si od njegovega očesa… in če potuješ dovolj daleč, se tvoja hitrost približa svetlobni… obenem pa je prostor-čas, po katerem vrtinec nosi tvojo ladjico, vse bolj ukrivljen zaradi vse hitrejše rotacije, ki po Einsteinovem "načelu ekvivalentnosti" nadomešča gravitacijo: in nazadnje se tvoja svetovnica sklene v krožnico, pravzaprav v spiralo, po kateri se v prostoru-času spuščaš navzdol po četrti razsežnosti - ki jo v relativističnih diagramih prostora-časa običajno rišemo na vertikali - namreč navzdol po času! Ko se dovolj spustiš, vključiš zaviralne ladijske motorje in se začneš vračati iz divjega plesa zunanjih območij vrtinca k njegovi mirujoči osi, kjer te medtem čaka matična ladja… in ko se vrneš nanjo, ob pogledu na ure, ki visijo na njenih stenah, ugotoviš, da si se vrnil prej, preden si odšel na pot! In vendar na poti nisi opazil, da potuješ nazaj po času, ampak si potoval le naprej po ukrivljenem prostoru-času…

Janez. Saj to je fantastično! Toda takšnega vrtinca v vesolju ni - ali pač?

Profesor. Takšnega - gödlovskega - vrtinca v nam znanem vesolju res ni, so pa nemara drugačni… črne luknje, "črvine" in razna druga čudesa, ki jih bo morda kdaj kak časoplovec uporabil na svojem potovanju. Gödlov model zaprte časovne zanke ni edini, v zadnjem času jih je nastalo nekaj tudi na področju kvantne fizike…

Janez. Torej je čas lahko prav zares - in ne samo metaforično - krožen?

Profesor. Zares? Hm… Glede možnosti obrata časa je res le to, da obstajajo fizikalni modeli zaprtih časovnih zank, ki jih bolj dramatično lahko imenujemo tudi potovanja v preteklost - vendar bi pri morebitnem poskusu dejanske izgradnje časoplova po teh modelih naleteli na tako rekoč nerešljive težave, ki daleč presegajo naše človeško znanje.

Janez. Se pravi, da bi nam morali pomagati angeli…

Profesor. Za zdaj tako kaže, pa še angelom ne bi bilo ravno lahko zgraditi časoplov za nas ljudi - kajti poleg velikanskih tehnoloških težav pri vzpostavljanju tako izjemnih pogojev, na primer neznansko močnih rotacijskih oziroma gravitacijskih polj, v katerih teoretično šele nastanejo časovne zanke, pa tudi težav ali celo nezmožnosti človeškega organizma, da bi vzdržal takšne pogoje, če bi nam jih s pomočjo angelov vendarle uspelo vzpostaviti - nastopi pri časovnih potovanjih v preteklost še neka domnevno nepremostljiva logična težava: zaprte časovne zanke so namreč obenem tudi zaprte vzročne zanke, primeri dejanske "retroaktivne vzročnosti", ki pa je s stališča logike paradoksna.

Janez. Zakaj?

Profesor. Zato, ker bi kak časoplovec lahko pri svojem obisku v preteklosti storil kaj takega, kar je v protislovju s sedanjostjo. Najbolj znan paradoksni primer retroaktivne vzročnosti je tako imenovani paradoks deda: mlad časoplovec se vrne več kot pol stoletja nazaj v času in ubije - reciva rajši nehote, na primer v drugi svetovni vojni - lastnega deda, in sicer še preden je dedek spočel svojega sina, časoplovčevega očeta… Paradoks seveda vznikne ob vprašanju, kako se je potemtakem časoplovec sploh rodil, če ni bil spočet?

Janez. Ojej! Torej s potovanji v preteklost ne bo nič? Če jih sama logika ne dopušča, nam pri izgradnji časoplovov ne morejo pomagati niti angeli…

Profesor. O, nič ni povsem dokončno… Bogve kaj smo v našem razmišljanju spregledali!

Janez. Nekje sem prebral, da bi delec, ki bi letel hitreje od svetlobe, potoval nazaj v času…

Profesor. Vidiš, morda smo v dosedanjem razmišljanju spregledali ravno to… metaforično rečeno, stopiti bi morali za zrcalo!

Janez. Ali dedov paradoks nima nobene rešitve na tej strani zrcala?

Profesor. Predlagane so bile različne, bolj ali manj fantastične rešitve, vendar nobena ni dovolj prepričljiva. Na primer, nekateri fantasti domnevajo - sklicujoč se na mnogoterost valovne funkcije v kvantni fiziki - da se čas v vsakem trenutku razveja in se razvejan nadaljuje v vzporednih mnogih svetovih, tako kot v Borgesovi izmišljiji Vrt s potmi, ki se cepijo; paradoks bi bil s tem sicer razrešen, namreč tako, da bi časoplovec na eni časovni veji ubil nič hudega slutečega dedka, na drugi pa ne, toda poskušaj si predstavljati, koliko časovnih vej oziroma vzporednih svetov bi potrebovala takšna rešitev - nebroj! Mi pa poznamo en sam svet, pa še tega premalo…

Janez. Ali obstaja kakšna boljša rešitev paradoksa?

Profesor. Za drugo, nekoliko manj fantastično rešitev, ki spominja na neko drugo Borgesovo izmišljijo z naslovom Krožne razvaline, se zavzema znani ameriški logik in filozof David Lewis, ki pravi, da se časoplovec lahko vrne samo tja, kjer je že bil, namreč takrat, prvič: vsako leto, na primer leto 1944 po Kristusu, nastopi samo enkrat, in če časoplovca v tem letu ni bilo, namreč takrat, leta 1944, se tudi ne more nikoli "vrniti" tja - takrat pa očitno ni ubil svojega deda, saj on sam kot dedov potomec živi.

Janez. Čudno! Če je tako, zakaj se časoplovec preprosto ne spominja tistega leta, v katerem je že bil in v katerega naj bi se s časoplovom vrnil?

Profesor. Zanj osebno naj bi bilo tisto leto v prihodnosti, zato se ga ne more spominjati… tako vsaj pravi Lewis.

Janez. Tudi ta je fantast! Kako naj bi bilo zdaj, leta 1999, komurkoli, magari časoplovcu, leto 1944 v prihodnosti? Saj to je nesmisel!

Profesor. Bojim se, da imaš prav…

Janez. Čemu pa potem sploh služijo takšne miselne akrobacije?

Profesor. …Ne vem, morda predvsem temu, da se zavemo, kako dragocen in neponovljiv je čas, ki nam je dan: vsak dan, vsaka ura, vsak trenutek življenja…

GLASBA [G. F. Haendel, Suite za klavir II, Suita št. 14 (G-dur), 2. stavek (Allegro) <na CD 2/6>, po možnosti cel stavek, 2:38 min., sicer pa vsaj 1:00 min", na klavirju S. Richter].