pitagorejci

Filolaj (5. st. pr. n. š.)

nekaj odlomkov v Sovretovem prevodu (iz Predsokratikov):

(A 23) Pitagoras in Filolaos sta učila, da je duša harmonija.

(B 1) Narava je bila v vesoljstvu sestavljena iz neomejenega in omejujočega, in sicer kozmos kot celota in vse stvari v njem.

(B 4) In vse, kar je spoznatno, ima število: brez njega ni moč nobene reči ne z mislijo zajeti ne spoznati.

(B 5) Število ima dve posebne lastnosti, lihost in sodost, tretja pa je mešanica obeh, sodolihost.

(B 10) Harmonija je spojitev mnogozmesnega in složnost razdvojenega.

(B 11) Dejalnost in bistvo števila je treba presojati po moči, ki leži v desetici. Zakaj ta je velika, vse dovršujoča in vse dejstvujoča, božjemu in nebesnemu in človeškemu življenju pravzrok in kažipot … brez nje je vse neomejeno in nerazločno in temno. […] Nikomur bi ne bilo nič jasno o stvareh, ne o njih razmerju do samih sebe ne o razmerju ene do druge, ko bi ne bilo števila in njegove bitnosti. […] Prevare pa narava števila ne dopušča nobene, prav tako harmonija ne. Zakaj laž jima je tuja. Prevara in zavist sta lastna le naravi neomejenega, nespoznatnega in brezumnega … rodu števila domača in prirojena je resnica!

pitagorejci – »Aristotelov odlomek«
(tj. fragment iz Aristotelove Metafizike, A 5,
prev. po: Giovanni Reale, Zgodovina antične filozofije, SH, 2004, str. 75):

(B 4) »Tako imenovani pitagorejci so se prvo posvetili matematičnim znanostim in so jih razvijali; prepojeni z njimi so verjeli, da so počela teh znanosti tudi počela vseh bitij. Ker pa so v matematičnih znanostih števila po svoji naravi prva počela in ker so trdili, da prav v številu – bolj kot v ognju, zemlji in vodi – vidijo veliko podobnosti s stvarmi, ki so in se porajajo […]; pa tudi, ker so videli, da note in glasbeni akordi sestojijo iz števil; in slednjič, ker se jim je zdelo, da so vse ostale stvari v vsej resničnosti narejene po podobi števil in da so števila to, kar je prvo v vsej resničnosti, so mislili, da so prvine števila prvine vseh stvari in da je celotno vesolje harmonija in število.«

Število sedem kot simbol Boga (Filolajeva misel, ki jo je zapisal/ohranil Filon [Aleksandrijski], gl. Reale, str. 86):

(B 20) »Pitagorejci pa so število sedem primerjali z upravljalcem vseh stvari: kajti to, kar ne poraja niti ni porojeno, vztraja v nepremičnosti […], in to, kar samo ne giba niti ni gibano, je starodavni gospod in upravljalec, o katerem moremo zelo primerno reči, da je njegova podoba število sedem. Moje besede potrjuje tudi Filolaj, ko pravi: Je upravljalec in gospod vseh stvari, Bog, eden, večen, trden, nepremičen, sebi enak, drugačen od drugih [števil].«