Priloga 1 k učbeniku Osnove logike (za razdelkom 1.1.1, str. 8)

Še tri »regulativna« načela racionalnega mišljenja (poleg »načela zadostnega razloga«):

1. Jasnost in razločnost. Racionalno mišljenje naj bo izraženo jasno in razločno (Descartes: clare & distincte), in sicer v tolikšni meri, kolikor je le mogoče na obravnavanem področju. – Vedeti moramo, o čem govorimo; pojmi, ki jih uporabljamo v racionalnem diskurzu naj bodo definirani čim bolj jasno in razločno, po možnosti naj bodo enoznačni (ne dvoumni).

2. Sistematičnost. Racionalno mišljenje naj bo čim bolj sistematično: enovito in celovito, notranje strukturno povezano v odnosih med celoto (ali celotami) in deli, tj. koherentno, ter pregledno urejeno v hierarhično in/ali mrežno strukturo. – Pomembna prvina sistematičnosti je popolnost miselnega sistema, tj. zmožnost, da zaobseže celotno obravnavano področje.

3. Enostavnost. Racionalno mišljenje naj upošteva »načelo varčnosti« (principium parsimoniae). Poznal ga je že Aristotel, eksplicitno pa ga je formuliral William Ockham (14. st.), zato je znano kot »Ockhamova britev«: »Stvari ne pomnožujmo bolj, kakor je nujno.« – V sodobni formulaciji se to načelo glasi: »Kadar sta dve teoriji enako branljivi v preostalih pogledih, bomo gotovo izbrali preprostejšo tako zaradi lepote kot zaradi prikladnosti.« (W. V. Quine, O preprostih teorijah kompleksnega sveta, 1960).