Kratek intervju o »skoraj vsem«

(Decembra 2005, ob izidu slovenskega prevoda popularne knjige Billa Brysona Kratka zgodovina skoraj vsega sprašuje Simon Mlakar svojega nekdanjega profesorja Marka Uršiča.)

Neobjavljeno (razen tu).

1. Predavate študentom prvega letnika filozofije. Vaša predavanja veljajo za pestra in razumljiva. Kako težko je zapleteno snov pojasniti tako, da jo razume nekdo, ki se z njo prvič sreča?

Prvemu letniku filozofije predavam logiko, ki se kot stroga in formalna disciplina marsikomu ne zdi posebno pestra, zato poskušam doseči čimvečjo pestrost s filozofskimi navezavami in primeri; glede razumljivosti pa je pri logiki podobno kot pri matematiki: učitelj ne sme pozabiti svojih lastnih učnih let. Četrtemu letniku filozofije predavam filozofijo narave, kjer pa se kot učitelj srečujem z drugačnimi problemi in izzivi, na primer: študent filozofije oziroma nasploh humanistike mora najprej spoznati in razumeti vsaj osnove sodobnih znanosti, recimo načela Einsteinove teorije relativnosti ali kvantne mehanike (o katerih v gimnaziji zve malo ali sploh nič), da bi bila filozofska refleksija o naravi in kozmosu smiselna, postavljena na čimbolj trdne temelje. Prepričan sem, da je mogoče razložiti humanističnemu izobražencu in nasploh vsakemu človeku odprte glave osnovne pojme in zakone tudi najbolj zapletenih sodobnih znanstvenih teorij na sorazmerno preprost in razumljiv način.

2. Sami veliko pišete. Kje je meja med razumljivim pisanjem za široko občinstvo na eni strani in poenostavljanjem, ki postane neznanstveno, na drugi?

Treba je razlikovati med razumljivim pisanjem, ki je velika odlika, in poenostavljanjem, ki je velika napaka. Glede te distinkcije se filozofija in znanost načeloma ne razlikujeta, ker pa sem filozof, bom na to vprašanje rajši odgovoril s stališča filozofije. Po eni strani je nemalo takšnih sodobnih filozofskih piscev (med njimi so tudi nekateri najbolj cenjeni), ki si očitno domišljajo, da že sama zapletenost izražanja pomeni novost, prodornost, genialnost njihovih misli, vendar je pogosto ravno obratno, namreč da je cesar v tolikanj občudovanih novih oblačilih nag. Po drugi strani pa se zadnje čase na knjižnih sejmiščih pojavlja nova generacija nekakšnih »popularnih filozofov«, ki s poenostavljanjem in ustvarjanjem površnih stereotipov koketirajo s široko publiko (na primer znani Alain de Botton v uspešnici Utehe filozofije), kar je najbrž še večja napaka. Osebno zelo cenim »jasno in razločno« mišljenje in izražanje, seveda pa filozofija ni eksaktna znanost, zato v njej nikakor ni mogoče spoznati vsega z razumom, niti z umom. Morda je onstran (raz)uma ravno tisto »bistveno«, vendar – kot je rekel Wittgenstein – lestev logike odvrzi šele potem, ko se po njej povzpneš! V lastnem pisanju, predvsem v nastajajoči tetralogiji filozofskih »pogovorov in samogovorov« s skupnim naslovom Štirje časi, poskušam združevati oboje: miselno natančnost in razumljivost.

3. Brali ste Kratko zgodovino skoraj vsega Billa Brysona. Kako bi jo ocenili? Je knjiga dovolj dostopna širokemu krogu bralcev? Je hkrati še vedno zvesta znanstvenim spoznanjem?

Nova uspešnica Billa Brysona je vsekakor imenitna knjiga, spopada pa se tudi z nekaterimi težavami, ki se jim tovrstne knjige težko izognejo. Najprej je treba reči, da Bryson zanimivo, poljudno in vsakomur dostopno obravnava razvoj naravoslovnih znanosti v doslej še nedoseženi tematski širini, od kozmologije in kvantne fizike do oceanografije in bakteriologije itd. (da ne naštevam). Panorama človeških znanstvenih spoznanj, ki se razgrinja pred bralcem, je veličastna in obenem celovita: vidimo, kako se korak za korakom, z vzponi in padci, gradi mogočna zgradba naravoslovnih znanosti, ki je toliko bolj občudovanja vredna, kolikor bolj je krhko, ranljivo in minljivo naše življenje, tako posamezno kot tudi skupno (Bryson nas zelo sugestivno seznani z vrsto možnih katastrofičnih scenarijev za našo prihodnost). Posebej velja pohvaliti tudi avtorjevo prizadevanje, da nam poskuša razložiti, kako vemo, kar vemo o svetu in nas samih, po katerih poteh smo prišli do današnjih spoznanj, do trenutno najboljših možnih teoretskih modelov dejanskosti. – Po drugi strani pa tako širok pristop naleti na številne težave. Brysonova knjiga je zaradi objektivnih razlogov mnogo boljša, predvsem pa razumljivejša v tistih poglavjih, ki obravnavajo bolj »nazorne« znanstvene panoge (npr. geologijo, paleontologijo, antropologijo ipd.), kot v onih, kjer nam poskuša zelo na kratko predstaviti glavna spoznanja najbolj abstraktnih znanstvenih teorij (npr. kvantne fizike, relativnosti, kozmologije, molekularne biologije genoma idr.); za osnovno razumevanje slednjih je v tako zamišljeni Kratki zgodovini na razpolago preprosto premalo strani, pa še te se ponekod kar preveč polnijo z zgodbicami iz življenj čudaških znanstvenih genialcev. Žal najdemo tudi nekaj konkretnih napak (ki pa so odpustljive spričo širine obravnave), naj navedem samo dve, eno faktografsko in eno konceptualno: zvezda velikanka Betelgeza, nam najbližja kandidatka za supernovo, ni oddaljena »petdeset tisoč svetlobnih let« (str. 51), ampak komaj kakih petsto svetlobnih let; splošna teorija relativnosti ne pravi, »da je čas del prostora« (str. 139), ampak da je čas četrta razsežnost prostor-časa. Pa še nekaj opazimo pri branju te Kratke zgodovine: med »skoraj vsem« ni zgodovine! Namreč naše, človeške zgodovine, od Altamire prek Egipčanov in Grkov do 21. stoletja. Z avtorjem se sicer moramo strinjati, da je teh nekaj »naših« tisočletij le nekaj bežnih sekund pred polnočjo v celotnem vesoljnem dnevu, vseeno pa humanisti občutimo malce nelagodja ob dejstvu, da Brysonov seveda predvsem naravoslovni panoramski pregled »skoraj vsega« preprosto prezre zgodovino naše človeške kulture oziroma jo potisne zgolj v epilog (če ne štejemo zgodbic iz zgodovine same znanosti). Toda kljub tem kritičnim pripombam je treba še enkrat reči: knjiga kot celota je zares imenitna! Med njenimi posameznimi deli pa je po moji presoji najboljši peti (ki je tudi najobsežnejši izmed šestih), v katerem nam Bryson pripoveduje o »velikem rojstvu« in razvoju življenja, ki je na našem planetu enovito v vsej svoji mnogoterosti. Lepa in plemenita je tudi sklepna misel: »S to knjigo sem želel sporočiti tale poduk: neznansko srečni smo lahko, da obstajamo …«

4. Kratka zgodovina skoraj vsega je svetovna uspešnica, ki jo berejo milijoni. Malo knjig se lahko pohvali s takšnimi nakladami. Kako si razlagate njen uspeh?

Odkar je izšla slavna Hawkingova Kratka zgodovina časa, so prišle v modo najrazličnejše »kratke zgodovine«, od neskončnosti do človeških iztrebkov. Seveda so nekatere napisane bolje, druge slabše – in Brysonova je nedvomno med boljšimi, najbrž celo med najboljšimi v tej zvrsti. Dandanes ljudje želijo opraviti vse čimbolj na hitro, saj drugače največkrat sploh ni mogoče; tudi znanje si želijo prilastiti čim hitreje, v »kratkih zgodbah«. Odprto pa ostaja vprašanje, kako globoko seže takšno učenje. Bojim se, da ostaja bolj na površju, četudi je seveda boljše malo kot nič. In tudi zabavne so takšne zgodbice. Kljub temu pa imam osebno rajši »dolge zgodbe«, čeprav jih dandanes pripovedujejo in berejo le redki. Pred skoraj pol tisočletja je naš sodobnik Michel de Montaigne v eseju O samoti zapisal, da so nekega modrega moža vprašali, »čemu se tolikanj trudi za stvar, ki jo bo spoznalo le majhno število ljudi, pa je odvrnil: ‘Če jih je malo, jih je zame že dovolj, in tudi če je en sam, jih je zame dovolj, prav tako pa tudi, če ni nobenega.’« – Naj modra misel tega starega kinika le doseže naša kosmata ušesa!