Kratek intervju o »skoraj
vsem«
(Decembra 2005, ob izidu slovenskega prevoda popularne knjige Billa Brysona
Kratka zgodovina skoraj vsega
sprašuje Simon Mlakar svojega nekdanjega profesorja Marka Uršiča.)
Neobjavljeno (razen tu).
1. Predavate študentom prvega
letnika filozofije. Vaša predavanja veljajo za pestra in razumljiva. Kako težko
je zapleteno snov pojasniti tako, da jo razume nekdo, ki se z njo prvič
sreča?
Prvemu letniku filozofije predavam logiko, ki se kot stroga in formalna
disciplina marsikomu ne zdi posebno pestra, zato poskušam doseči
čimvečjo pestrost s filozofskimi navezavami in primeri; glede
razumljivosti pa je pri logiki podobno kot pri matematiki: učitelj ne sme
pozabiti svojih lastnih učnih let. Četrtemu letniku filozofije
predavam filozofijo narave, kjer pa se kot učitelj srečujem z
drugačnimi problemi in izzivi, na primer: študent filozofije oziroma
nasploh humanistike mora najprej spoznati in razumeti vsaj osnove sodobnih
znanosti, recimo načela Einsteinove teorije relativnosti ali kvantne
mehanike (o katerih v gimnaziji zve malo ali sploh nič), da bi bila filozofska
refleksija o naravi in kozmosu smiselna, postavljena na čimbolj trdne
temelje. Prepričan sem, da je mogoče razložiti humanističnemu
izobražencu in nasploh vsakemu človeku odprte glave osnovne pojme in
zakone tudi najbolj zapletenih sodobnih znanstvenih teorij na sorazmerno preprost
in razumljiv način.
2. Sami veliko pišete. Kje
je meja med razumljivim pisanjem za široko občinstvo na eni strani in
poenostavljanjem, ki postane neznanstveno, na drugi?
Treba je razlikovati med razumljivim pisanjem, ki je velika odlika, in
poenostavljanjem, ki je velika napaka. Glede te distinkcije se filozofija in
znanost načeloma ne razlikujeta, ker pa sem filozof, bom na to vprašanje rajši
odgovoril s stališča filozofije. Po eni strani je nemalo takšnih sodobnih filozofskih
piscev (med njimi so tudi nekateri najbolj cenjeni), ki si očitno domišljajo,
da že sama zapletenost izražanja pomeni novost, prodornost, genialnost njihovih
misli, vendar je pogosto ravno obratno, namreč da je cesar v tolikanj
občudovanih novih oblačilih nag. Po drugi strani pa se zadnje
čase na knjižnih sejmiščih pojavlja nova generacija nekakšnih
»popularnih filozofov«, ki s poenostavljanjem in ustvarjanjem površnih stereotipov
koketirajo s široko publiko (na primer znani Alain de Botton v uspešnici Utehe filozofije), kar je najbrž še
večja napaka. Osebno zelo cenim »jasno in razločno« mišljenje in
izražanje, seveda pa filozofija ni eksaktna znanost, zato v njej nikakor ni mogoče
spoznati vsega z razumom, niti z umom. Morda je onstran (raz)uma ravno tisto
»bistveno«, vendar – kot je rekel Wittgenstein – lestev logike odvrzi šele
potem, ko se po njej povzpneš! V lastnem pisanju, predvsem v nastajajoči
tetralogiji filozofskih »pogovorov in samogovorov« s skupnim naslovom Štirje časi, poskušam združevati
oboje: miselno natančnost in razumljivost.
3. Brali ste
Kratko zgodovino skoraj vsega Billa Brysona. Kako bi jo ocenili? Je
knjiga dovolj dostopna širokemu krogu bralcev? Je hkrati še vedno zvesta
znanstvenim spoznanjem?
Nova uspešnica Billa Brysona je vsekakor imenitna knjiga, spopada pa se
tudi z nekaterimi težavami, ki se jim tovrstne knjige težko izognejo. Najprej
je treba reči, da Bryson zanimivo, poljudno in vsakomur dostopno obravnava
razvoj naravoslovnih znanosti v doslej še nedoseženi tematski širini, od
kozmologije in kvantne fizike do oceanografije in bakteriologije itd. (da ne
naštevam). Panorama človeških znanstvenih spoznanj, ki se razgrinja pred
bralcem, je veličastna in obenem celovita: vidimo, kako se korak za
korakom, z vzponi in padci, gradi mogočna zgradba naravoslovnih znanosti,
ki je toliko bolj občudovanja vredna, kolikor bolj je krhko, ranljivo in
minljivo naše življenje, tako posamezno kot tudi skupno (Bryson nas zelo sugestivno
seznani z vrsto možnih katastrofičnih scenarijev za našo prihodnost).
Posebej velja pohvaliti tudi avtorjevo prizadevanje, da nam poskuša razložiti, kako vemo, kar vemo o svetu in nas
samih, po katerih poteh smo prišli do
današnjih spoznanj, do trenutno najboljših možnih teoretskih modelov
dejanskosti. – Po drugi strani pa tako širok pristop naleti na številne težave.
Brysonova knjiga je zaradi objektivnih razlogov mnogo boljša, predvsem pa
razumljivejša v tistih poglavjih, ki obravnavajo bolj »nazorne« znanstvene
panoge (npr. geologijo, paleontologijo, antropologijo ipd.), kot v onih, kjer
nam poskuša zelo na kratko predstaviti glavna spoznanja najbolj abstraktnih
znanstvenih teorij (npr. kvantne fizike, relativnosti, kozmologije, molekularne
biologije genoma idr.); za osnovno razumevanje slednjih je v tako zamišljeni Kratki zgodovini na razpolago preprosto
premalo strani, pa še te se ponekod kar preveč polnijo z zgodbicami iz
življenj čudaških znanstvenih genialcev. Žal najdemo tudi nekaj konkretnih
napak (ki pa so odpustljive spričo širine obravnave), naj navedem samo
dve, eno faktografsko in eno konceptualno: zvezda velikanka Betelgeza, nam
najbližja kandidatka za supernovo, ni oddaljena »petdeset tisoč svetlobnih
let« (str. 51), ampak komaj kakih petsto svetlobnih let; splošna teorija
relativnosti ne pravi, »da je čas del prostora« (str. 139), ampak da je
čas četrta razsežnost prostor-časa. Pa še nekaj opazimo pri
branju te Kratke zgodovine: med
»skoraj vsem« ni zgodovine!
Namreč naše, človeške zgodovine, od Altamire prek Egipčanov in
Grkov do 21. stoletja. Z avtorjem se sicer moramo strinjati, da je teh nekaj
»naših« tisočletij le nekaj bežnih sekund pred polnočjo v celotnem vesoljnem
dnevu, vseeno pa humanisti občutimo malce nelagodja ob dejstvu, da Brysonov
seveda predvsem naravoslovni panoramski pregled »skoraj vsega« preprosto prezre
zgodovino naše človeške kulture oziroma jo potisne zgolj v epilog (če
ne štejemo zgodbic iz zgodovine same znanosti). Toda kljub tem kritičnim
pripombam je treba še enkrat reči: knjiga kot celota je zares imenitna! Med
njenimi posameznimi deli pa je po moji presoji najboljši peti (ki je tudi najobsežnejši
izmed šestih), v katerem nam Bryson pripoveduje o »velikem rojstvu« in razvoju
življenja, ki je na našem planetu enovito
v vsej svoji mnogoterosti. Lepa in plemenita je tudi sklepna misel: »S to
knjigo sem želel sporočiti tale poduk: neznansko srečni smo lahko, da
obstajamo …«
4. Kratka zgodovina skoraj vsega je svetovna uspešnica, ki jo berejo milijoni. Malo knjig se lahko
pohvali s takšnimi nakladami. Kako si razlagate njen uspeh?
Odkar je izšla slavna Hawkingova Kratka
zgodovina časa, so prišle v modo najrazličnejše »kratke zgodovine«,
od neskončnosti do človeških iztrebkov. Seveda so nekatere napisane bolje,
druge slabše – in Brysonova je nedvomno med boljšimi, najbrž celo med
najboljšimi v tej zvrsti. Dandanes ljudje želijo opraviti vse čimbolj na
hitro, saj drugače največkrat sploh ni mogoče; tudi znanje si
želijo prilas