Stefan Kutos, intervju z Markom Ursicem v Ampaku, 2008

ŠTEFAN KUTOŠ:

Intervju s filozofom dr. MARKOM URŠIČEM –

filozofija kot način življenja in duhovna praksa[*]

»RESNICA NAS PRESEGA, A TREBA JI JE SLEDITI«

V galeriji portretov naših intelektualcev in znanstvenikov tokrat predstavljamo enega najmarkantnejših predstavnikov slovenske filozofske misli našega časa – doktorja Marka Uršiča, rednega profesorja za logiko in filozofijo narave na ljubljanski Filozofski fakulteti. Rodil se je leta 1951 v Ljubljani, diplomiral je iz filozofije in psihologije, doktoriral je leta 1990, služboval je med drugim kot novinar in urednik, od leta 1992 pa je zaposlen na Filozofski fakulteti. Kot sam navaja v življenjepisu, je njegov poklic filozofija – ljubezen do modrosti. Znotraj tega se največ ukvarja z logiko, filozofijo prostora in časa, kozmologijo, metafiziko in filozofijo religije. Njegov ustvarjalni opus sega od znanstvenih razprav prek esejev in publicistike do leposlovja; ob tem je tudi zasnoval in urejal revijo Poligrafi. V vrsti njegovih del velja omeniti esej Enivetok, roman Razpoke, roman-dnevnik Romanje za Animo, Gnostične eseje, učbenik Osnove logike in zlasti tetralogijo Štirje časi, od katere je doslej javnost spoznala Pomlad in dve knjigi Poletja. Uršič ne nastopa samo kot filozof, temveč vedno znova preseneča tudi kot mojster lepe besede, pri čemer zmore tudi najtežja filozofska vprašanja podati na priljudnejši način, ne da bi pri tem stopil na spolzka tla poenostavitev in populizma. V vseh njegovih premišljanjih o človekovem mestu v kozmosu je navzoča izvirna, nenarejena empatija in to boste, spoštovani bralci, lahko začutili tudi v intervjuju, ki je pred vami.

Naj Vam za začetek zastavim vprašanje, ki so Vam ga zastavljali že dolgo tega – namreč, kaj imate v mislih, ko govorite o filozofiji kot poklicu. Odgovarjali ste, da imate v mislih tako način življenja kot duhovno prakso. Filozofija kot akademska igra, kot zgolj zavzemanje »stališč« v navednicah, ni po Vaši meri, ste rekli.

Da, temu pritrjujem še zdaj in bom verjetno tudi v prihodnje. Filozofijo namreč razumem v zelo klasičnem pomenu: kot ljubezen do modrosti, kot spoznavno pot, kot rado-vednost, kakor prevajajo nekateri grški izraz. Predvsem pa kot mišljenjski proces, ki je povezan z življenjem. Za filozofijo je bistvenih več komponent: je neko znanje ali vedenje, je način življenja, je etika. Etična sestavina je pri filozofiji bistvena. Z etiko mislim tudi na povezavo z življenjskim načinom, življenjsko prakso. To ni samo nekakšen seznam moralnih norm. Ravno način življenja je za filozofijo bistven: »Po sadežih se spozna drevo«, kot piše v Svetem pismu, in to velja tudi za filozofijo. Ko gledam nazaj na svojo filozofsko pot – opažam, da sem vedno nekako poskušal povezati misli, ki so v filozofiji seveda abstraktne, univerzalne, refleksivne, splošne, s svojo lastno življenjsko izkušnjo. Temu ne morem reči preprosto eksistencializem. Eksistencializem je neka posebna smer v filozofiji dvajsetega stoletja, sam pa imam v mislih neko temeljno vpetost filozofije v bivanjsko izkušnjo, ki je stara tako, kot je stara filozofija sama – od prvega filozofa Sokrata, z njegovim »Spoznaj samega sebe«, prek celotne antike in srednjega veka do moderne dobe. Zadnja leta sem se precej zadržal pri francoskem renesančnem filozofu Montaignu, utemeljitelju esejističnega žanra; Montaigne je bil filozof par excellence, ki je živel s svojo filozofijo. In s tega stališča se mi zdi, da so nekatere smeri v sodobni filozofiji preveč »abstraktne« – v tem smislu, da gre pač dostikrat za igro pojmov ali besed, ki pa nima pravega temelja v bivanjski drži človeka.

Če se še malo zadrživa pri tej Vaši osebni zgodbi, rekli ste takole: »Že od študentskih let me zanimata dve poti, ki sta navidez neuskladljivi; to je pot logike in pot mistike«.

Da, res je. Torej, uskladljivi sta na nekakšen paradoksen način in že v študentskih letih me je zelo pritegnil filozof Ludwig Wittgenstein, ki paradoksno usklajuje obe poti. Moja filozofska pot je šla na začetku – s tem mislim predvsem na podiplomski študij, magisterij in doktorat – prek logike. Z veseljem in hvaležnostjo se spominjam svojega mentorja dr. Franeta Jermana – žal že pokojnega – ki me je pritegnil in navdušil za logiko. Nasploh mi je blizu matematično-formalno, strukturno razmišljanje, razmišljanje na način simbolnih struktur.

Po drugi strani pa se mi ves čas zdi, da to ni vse. Ne samo, da se mi zdi – prepričan sem, da je logika oziroma razum z vsemi svojimi sofisticiranimi in prefinjenimi strukturami pravzaprav le del tistega celovitega človekovega védenja, ki ga filozofija išče! In to védenje se potem nadgrajuje v umu, duhu, bi lahko rekli – in tudi v neke vrste mistični intuiciji, o kateri so govorili mnogi veliki filozofi. Med drugimi tudi prej omenjeni Wittgenstein. Njegov zadnji stavek v znamenitem logično-filozofskem traktatu se glasi: »O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati«. Tisto, na kar »kaže« ta stavek, na nekem drugem mestu imenuje »mistično«, »das Mystische«. To ni misticizem v smislu nekakšnega okultizma ali new-agejevskega misticizma, daleč od tega. To je tista globoka filozofska mistika, ki nastopi takrat, ko razum, ratio, obstane, obnemi, ko so stvari prevelike, preveč nerazumljive, da bi lahko šel naprej. Pa še nekaj drugega je: v sami strukturi logosa, se pravi v strukturi razuma, ki jo konkretno raziskuje tudi Wittgenstein, je tisto mistično! Se pravi: mistično je to, da svet sploh je, to je nekaj najbolj mističnega! In potem tudi tisto, kar jezik ne izreka, ampak kar se v jeziku »kaže«. To, kar je v jeziku imanentno – nekateri bi rekli, da je to nezavedno, nekateri bi to imenovali kako drugače. Gre za presežek, ki nikoli ne more biti popolnoma »mišljen« z logiko.

Beseda o dvajsetem stoletju – doživeli smo absurd: Kritiki ideologij so bili največji ideologi. Nekdo je zapisal: »Ne stvari sami, marveč mnenja o stvareh begajo ljudi«.

To je znamenit stavek, ki izvira že iz starega stoicizma, se pravi, iz grško-rimske filozofske šole. Pripisujejo ga Epiktetu, pozneje ga uporabljajo drugi pisci. To misel tudi sam včasih uporabim v takšnih kontekstih, ko recimo neki abstraktni filozofski pogovor postane preveč resen, namreč v tem smislu, da preveč razdvaja duhove. Kadar gre za kako abstraktno vprašanje, okrog katerega se krešejo mnenja. A v še tako zavzeti poleniki je v ozadju vselej tudi nek moment igre, tega se moramo zavedati. Če povzamem: ne begajo nas toliko stvari same – kolikor pač sploh lahko govorimo o stvareh samih – saj so navsezadnje vsem nam skupne. Naša mnenja, naši odnosi do stvari so tisti, ki so dostikrat predmet disputov, prepirov! Ljudje včasih premalo mislimo na to, da nam je logos vsem skupen, kot je rekel stari Heraklit. Premalo mislimo na globino besede, globino modrosti, ki ne ločuje, ampak združuje!

Morda v nadaljevanju malo terminologije: gnosticizem in gnoza v zgodovinskem in filozofskem smislu. Vaše pisanje o gnozi – že pred precej leti – je bilo odmevno v naši zainteresirani javnosti. Pod gnozo razumete vse tiste – ne samo krščanske, zgodnjekrščanske smeri – ki se na poti k najvišji resnici združujejo v celostnem spoznanju.

To celostno spoznanje, ki je značilno za gnozo – gnosis po grško pomeni spoznanje – združuje tri glavne komponente: prvič, vedenje – da nekaj veš; drugič, videnje – da nekaj vidiš, ne samo s čutnimi očmi, ampak tudi z očesom duha, če tako rečemo; in tretjič, čutenje – da nekaj občutiš, da občutiš s srcem in telesom. In hkrati je gnoza v tem pristnem in tudi širšem pomenu – odrešilno spoznanje: ima razsežnost notranje bivanjske človeške odrešitve. Sam sem se z gnozo in deloma tudi s krščanskim gnosticizmom, ki je ena od smeri zgodnje gnoze znotraj krščanske ere, dokaj intenzivno ukvarjal v poznih osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Na to temo sem napisal tudi knjigo, ki je bila, kot ste rekli, kar odmevna: Gnostični eseji. Žal moram reči, da je okoli gnoze in gnosticizma precej nesporazumov in to ne le v našem ožjem prostoru, pač pa nasploh. Gnosticizem se pogosto razume izključno kot neko filozofijo ali prepričanje, po katerem je svet ustvaril zli duh ali zli duhovi, »arhonti« – in da je svet zla dolina, ki se je je treba odrešiti. S tega stališča ni nenavadno, da je recimo Avrelij Avguštin kot glavni utemeljitelj zgodnjekrščanske filozofije tako izrazito in vehementno zavračal gnosticizem. Razumelo se je predvsem tako, češ da gnosticizem uči, da svet ni božje delo, pač pa delo Satana, zlega duha. To je zožitev, redukcija prve »herezije«, gnostičnih evangelijev; to je le en vidik, ki je gotovo pomemben, ampak tu so še druge stvari. Recimo znameniti Evangelij po Tomažu, zbirka izrekov, logionov, ki jih govori učenik Jezus svojim učencem apostolom: tu poudarja predvsem vrednost in duhovnost tega, našega sveta! Govori o tem, da je treba razumeti, da je naš svet, v katerem živimo, lep, da je presvetljen z duhom. In ravno to je treba videti! No, meni se je takrat, ko sem se s tem ukvarjal, zdela prav ta »pozitivna gnoza« zanimiva in inspirativna. Pozneje so jo nekateri imenovali tudi »optimistična gnoza«, v renesansi se je nadaljevala s hermetizmom ipd. Renesansa, ki je zelo optimističen čas v smislu odnosa do čutnosti, do tega, tukajšnjega sveta, sprejme ravno to optimistično gnozo, ta pozitivni pogled na svet. Takrat, ko sem se ukvarjal z gnosticizmom, me je inspiriral ravno ta optimizem. K temu moram dodati: nikoli nisem imel namena, da bi kanonične evangelije skušal spodbijati z gnostičnimi, alternativnimi; v tem tudi ne vidim nobenega smisla, namen mojega odkrivanja teh gnostičnih evangelijev je bil predvsem ta, da sem skozi njih lahko bolje in širše razumel tudi kanonično Sveto pismo – kolikor ga je sploh mogoče razumeti. Nekatere stvari se skozi te tekste osvetlijo in razbistrijo in zato se mi zdi škoda in zmotno, da se krščanska teologija tako zelo odvrača od teh gnostičnih tekstov – kar od vseh povprek. Ima jih za »apokrife« v slabšalnem pomenu, za odpadniške spise, ki porajajo herezije. Mislim, da bi drugačno vrednotenje teh del, ravno nasprotno, duhovno razširilo krščanstvo.

Beseda o racionalni paradigmi minulega stoletja. Vi ste ob tem posvarili: ne zamenjevati ratia in pragmatizma.

Natančneje, kot povem študentom, ki jim v prvem letniku predavam logiko: eno je racionalizem kot neka filozofska usmeritev – predvsem sedemnajstega in osemnajstega stoletja, katere glavni predstavniki so bili Descartes, Spinoza, Leibniz in drugi, ki so bili prepričani, da je razum edina upoštevanja vredna spoznavna sposobnost, torej je šlo za univerzalnost razuma; drugo pa je spoštovanje, upoštevanje racionalnega mišljenja, racionalnega diskurza, ki temelji na nekaterih »minimalnih kriterijih racionalnosti«. Recimo: jasnost in razločnost izražanja, pisanja. O vsem se seveda ni možno jasno izražati in pisati, nekatere stvari pač presegajo to zahtevo. A moje načelo je takšno: o tistem, o čemer lahko jasno in razločno pišeš ali razmišljaš (ali predavaš), dejansko moraš tako pisati, razmišljati … To načelo clare et distincte je neka regula, neka norma, ki sicer ni nikoli popolnoma udejanjena, a problem raznih iracionalizmov, ki so se začeli bohotiti predvsem v drugi polovici dvajsetega stoletja, je v tem, da se dostikrat »načelno« odvračajo od razuma. Nagibajo se k nekim »intuicijam«, »čustvenim« pristopom in tako naprej, tudi v filozofiji. Glede smiselnosti teh pristopov pa sem zelo skeptičen. Hočem reči: razum vsekakor da, čeprav razum ni edina spoznavna sposobnost, s katero naj se filozofija ukvarja in ki vodi človeka po spoznavni poti, po poti žlahtne filozofske radovednosti. Včasih to povem z majhno šalo: kakor ne moreš s kolesom priti na Luno, tako tudi z razumom ne moreš priti k najvišjemu spoznanju. Ampak to še ne pomeni, da se odrečeš kolesu tu, na Zemlji! Razum je torej nekaj zelo dragocenega in takšno je tudi razsvetljenstvo v širšem pomenu, ne zgolj kot neka historična epoha. Izraženo s Kantovimi znamenitimi besedami: »Sapere aude«, upaj si vedeti, upaj si spoznati, to se mi zdi nekaj zelo lepega, nekaj, kar je zelo dragoceno in značilno za zahodno civilizacijo. Jasno: tudi tu so težave – razsvetljenstvo je imelo vzpone in padce, kot sta pokazala tudi filozofa Horkheimer in Adorno v znani knjigi Dialektika razsvetljenstva. A po drugi strani se moramo danes, na začetku 21. stoletja zavedati, da se moramo nasloniti, zanesti na razum! Kaj nam bo pomagalo v tem kaotičnem svetu, če ne ravno razum v žlahtnem, klasičnem pomenu – in v tem smislu lahko rečem, da »častim« razum.

Pojem svetega – o tem sta imela pred časom razpravo z doktorjem Tinetom Hribarjem.

Ja, ta razprava je bila zelo zanimiva in zame tudi inspirativna. Kolega Hribar je nekoliko starejši od mene in na svoji spoznavni poti je bil – zlasti takrat, ko sva si dopisovala – dlje kot jaz, tako da je bila zame tudi svojevrstna čast in priznanje, da se je odzval na moje pisanje o svetem in da sva imela potem v Novi reviji neke vrste javno korespondenco na to temo; to je bilo proti koncu osemdesetih let. Sam gledam na sveto nekoliko drugače kot Hribar, ki sveto razlikuje od božjega – če zelo poenostavim. Osebno namreč mislim, da to razlikovanje ni tako nujno. Zakaj? Sam razumem božje ali božansko v nekem širšem pomenu, kot to razume krščanska teologija ali monoteizem nasploh. Moje prepričanje – bolj filozofsko kot religiozno, čeprav so v njem tudi religiozne primesi – je neke vrste panteizem. To je filozofska vera, ki ne pozna konkretnih ritualov v religiozni skupnosti in podobno. Kljub temu pa mislim, da panteistično filozofsko prepričanje, ki ima svoje korenine v Spinozi (Deus sive Natura, pravi Spinoza, Bog je Narava in Narava je Bog), v renesansi pri Giordanu Brunu, in če gremo še nazaj v staro Grčijo, tudi pri predsokratikih – govori tako o svetem kot o božjem. V panteizmu se ta dva pojma v precejšnji meri stekata. Tudi pri znamenitem nemškem filozofu Schellingu, ki je, lahko bi rekli, nekakšen procesni, dialektični panteist, najdemo znameniti stavek: »Narava je vidni duh, duh je nevidna narava«. Narava se torej v svojem razvojnem procesu dviga k duhu. To misel najdemo – seveda v drugačni obliki – tudi pri Heglu. Skratka, da ne bi preveč ne zašel: pojma svetega, ki je znan predvsem iz knjige Rudolfa Otta Das Heilige – Sveto, po mojem mnenju nima smisla preveč ločevati od pojma božjega, božanskega, ker sicer slednjega bolj ali manj zreduciramo na neko zgolj sakralno dimenzijo, na rituale, na posvetitve. Uvajamo ločnice, ki po mojem niso nujne. Seveda je pa pogoj za tesnejšo, recimo filozofsko, povezavo svetega in božjega, da se v mislih nekoliko oddaljimo od standardne, konfesionalne razlage Svetega pisma. Osebno nisem konfesionalno veren v običajnem pomenu besede, kar pa ne pomeni, da sem ateist ali materialist. Iščem neko svojo filozofsko vero, ki zdaleč ni samo racionalna, saj ima svoje čustvene, razum presegajoče in presežne komponente. V tem pogledu mi je eden od duhovnih svetilnikov Albert Einstein s svojimi spisi o religiji, znanosti, etiki.

Naj Vas citiram, takole ste rekli ob neki priložnosti: »Če pravi intelektualec ne more biti ateist, pa iz tega nikakor ne sledi, da bi moral biti vernik ali celo konfesionalec. In še: »Cerkev se bo vrnila k svojemu poslanstvu in se vzpostavila kot prenovljeno duhovno občestvo postmoderne dobe takrat, ko se bo dejansko in ne zgolj formalno ločila od države. Tedaj bo postala skupna, vesoljna, katoliška, namreč neodvisna od bolj ali manj posvetnih interesov«.

Vsekakor se s tem strinjam; o tem sem govoril pred nekaj leti na nekem forumu o odnosih med religijo in kulturo. Predvsem mislim, da je nujna strpnost, toleranca, ki naj ne bo samo pasivna, saj pasivna toleranca pomeni to, da me pač ne briga, kaj nekdo drug misli in počne. Potrebna je aktivna toleranca med različno mislečimi, recimo med »pravoverno« verujočimi in ateisti ali »drugače« verujočimi – namreč aktivna v tem pomenu, da si drug drugemu prisluhnemo in poskušamo drug drugega razumeti! Duhovna aktivnost, odprtost je v tem, da sogovornika vzamem resno in pomislim, da ima morda tudi on vsaj deloma prav. Torej, da ne vztrajam za vsako ceno in za zmeraj pri svojem. Gre torej za odprtost.

Druga stvar, ki ste jo omenili, je ločitev cerkve od države. Mislim, da je to vsekakor zadeva, ki bi bila v prihodnosti zaželena. Katoliški teologi se tukaj z mano seveda ne bodo strinjali – včasih o tem govorimo tudi na kakih okroglih mizah ali v osebnih pogovorih. Problem te povezave sega daleč nazaj v zgodovino: rimski cesar Konstantin je v začetku četrtega stoletja sprejel krščanstvo in z njim se je vzpostavilo to tesno sodelovanje med cesarjem in papežem, med Državo in Cerkvijo. In to je trajalo skozi celotno zgodovino in se deloma obnavlja še dandanes. Ne govorim o tem, da je to imelo samo slabe vidike, tudi dobre je imelo, a zdi se mi, da v današnjem času ta »cezaropapizem« preprosto ne znese več. To seveda ne pomeni, da naj Cerkev ne bi bila prisotna v javnosti, po mojem mnenju pa si ne more lastiti statusa, ki bi bil v nekem smislu enakovreden statusu države. Cerkev je del civilne družbe, ne glede na to, koliko vernikov zajema, ne glede na nekakšna preštevanja, tu se navajajo takšni in drugačni podatki, koliko ljudi je konfesionalno vernih – odstotki so včasih visoki, drugič nizki, to je pač odvisno od metodologije iskanja teh podatkov. V nekem tradicionalnem smislu smo seveda vsi del krščanske civilizacije. Zdi se mi, da je tu tudi dosti dvoličnosti pri nekaterih teologih, ki po eni strani želijo, da bi bila Cerkev čimbolj prisotna v javnosti, se pravi, tudi v politični javnosti, ne samo v civilni sferi; po drugi strani pa, če ta javnost, neka »druga« javnost, kakorkoli že poseže v Cerkev, potem je to takoj narobe, potem so to »sile kontinuitete« ipd. Sam se v ideoloških sporih nerad opredeljujem za ali proti. Saj veste, da v samem Svetem pismu najdemo tista dva znamenita stavka – oba je izrekel Jezus – o »nas« in »drugih«. Prvi je tale: Kdor ni z nami, je proti nam. To je izključujoči stavek. Drugi stavek pa je: Kdor ni proti nam, je z nami. To je pa vključujoča misel. Jaz sem za to drugo, vključujočo logiko, nisem za izključevanje, nisem za »kulturni boj«. V naši ljubi Sloveniji pa se ta kulturni boj vedno znova razplamteva. Moram reči, da sem glede tega razočaran; ko smo si priborili samostojnost, si niti v sanjah nisem predstavljal, da se bo ta boj, ki je bil tako močan v času med obema vojnama in je pripeljal do nacionalne tragedije – in ki seveda sega še nazaj v zgodovino – da se bo ta ideološki boj pri nas spet razplamtel. Sam se raje umikam iz tega »ločevanja duhov«, nisem ne na eni, ne na drugi strani, čeprav zdaj govorim bolj kot tisti, ki ni na katoliški strani. Kajti dejstvo, da se ta boj, za katerega sem bil prepričan, da je stvar preteklosti, obnavlja v naši sodobni družbi – ki bi morala biti usmerjena v prihodnost, kajti 21. stoletje bo stoletje strahotnih preizkušenj za vse nas, tako glede okolja, ekonomije, globalne politike – to se mi zdi precej tragično.

Profesor Uršič, poznavalce in ocenjevalce vedno znova nekako očarate s spretnostjo pisanja, povezovanja filozofskih vprašanj z literarno formo. S takimi izrazito pozitivnimi pridevki so bili pospremljeni tudi doslej napisani deli vaše tetralogije Štirje časi. Časi, ki so dani človeku: preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost.

Lahko rečem, da je to delo mojega življenja. S to tetralogijo, ki jo zdaj pišem že skoraj deset let, tudi živim. Kot je rekel moj ljubi duhovni prednik Michele de Montaigne: Tako kot jaz ustvarjam knjigo, tako knjiga oblikuje in ustvarja mene. Do zdaj so izšli trije deli: Pomlad in dve knjigi Poletja, ki sta usmerjeni predvsem v renesanso, v renesančne študije. Zdaj pišem knjigo Jesen in jo bom verjetno še nekaj let. Glede povezave med literarnim in filozofskim pisanjem pa bi rekel tole: svoje pisanje v tej tetralogiji razumem predvsem kot filozofsko pisanje, čeprav sem v mlajših letih pisal tudi bolj literarna dela, recimo knjigi Razpoke in Romanje z Animo sta bili bistveno bolj literarni kot filozofski. To, kar pišem zdaj, je filozofija – filozofija, ki jo v precejšnji meri pišem v dialogih. Dialog se mi zdi zelo pomembno sredstvo za artikulacijo filozofskih misli. Gre za sokratski dialog in za vse druge poznejše oblike filozofskega dialoga, ki jih v zgodovini filozofije ni bilo malo. In zakaj je to pomembno: zato, ker dialog že na formalni ravni, na ravni samega filozofskega diskurza omogoča večglasje, omogoča polifonijo glasov in s tem polifonijo stališč ali resnic, ki so v ozadju teh glasov. S tega stališča mi je dialoška oblika blizu, dialog je dejansko konstitutiven za moj filozofski pristop. Gre za poskus, da bi videl stvari v njihovi kompleksnosti, polifoniji. Predvsem pa ni nujno, da bi vedno združevali nekaj, kar v osnovi ni združljivo: filozofija je v zgodovini ustvarjala velike sinteze, nemalokrat tudi na račun različnosti. Mislim, da je sinteza neki ideal, nekaj, kar je na koncu poti, ki pa je neskončna. Ne gre za nekaj, kar bi bilo lahko doseženo v pozitivnem mišljenju. Pozitivno mišljenje, tj. tisto, ki se »dogaja«, ki ga mislim kot živ človek, je zmeraj kompleksno, polifono, večglasno. Nikoli ni linearno. In na tak način poskušam pisati dialoge in filozofske teme, ki jih obravnavam v tetralogiji poskušam bivanjsko, eksistencialno povezati z lastno življenjsko izkušnjo. To se mi zdi za filozofa zelo pomembno.

Še misel o logiki, o kateri ste sicer že govorili. Naj vam izdam skrivnost: moj mlajši sin je pred leti opravljal izpit pri Vas in ko sem se pripravljal na tale najin pogovor, sem mu omenil – kaj pa naj povprašam profesorja. Rekel je: Vprašaj profesorja, kako je z logiko prišel do gnoze. In vas vprašujem …

(..smeh..) Spet ta gnoza, res se mi otepa v življenju! Najprej, preden odgovorim na vaše vprašanje, moram reči naslednje: v nekem obdobju sem prišel do gnoze, potem pa deloma tudi odšel od nje – pravzaprav ne ravno odšel, ampak z gnozo in gnosticizmom se posebej ne ukvarjam zadnjih deset let, odkar pišem tetralogijo Štirje časi. Zdaj se ukvarjam predvsem s filozofijo narave in znotraj nje s kozmologijo. V tem okviru imam neko panteistično prepričanje o identiteti narave in duha, ki je v nekem smislu blizu platonizmu ali novoplatonizmu. Nekateri so presenečeni, ko jim rečem, da sem globoko v srcu in duši platonik, saj dandanes platonizem ni ravno v modi. No, če se vrnem k vprašanju, kako sem prišel od logike h gnozi. Menim, da niti nista v kakem hudem nasprotju. Tako kot sem že na začetku najinega pogovora omenil Wittgensteina, njegovo povezovanje logike in mistike – v podobnem smislu sta povezani logika in gnoza, če misliva gnozo kot celostno védenje, ki združuje vedenje, videnje, čutenje oziroma občutje. Zakaj mislim, da med logiko in gnozo ni načelnega nasprotja? Glejte, logika, razum, je kakor nekakšna lestev – tudi prispodoba lestve je Wittgensteinova – namreč lestev, po kateri se vzpenjamo, po kateri se naše spoznanje dviga vse višje in višje – toda, ko prideš do neke točke, te lestve najbrž ne rabimo več. To ni mišljeno časovno, saj smo pravzaprav zmeraj na poti, nikoli ni tako, da bi nekam prišli in bi rekli – logike ne rabimo več. V določenih stanjih zavesti, ki so – recimo – presežna, ko razmišljaš o celovitosti sveta, bivanja, ko se v vključiš v neko »celoto«, takrat logike ne potrebuješ. In to je to gnoza kot celostno spoznanje, celostno in obenem stopnjevito. Zato mislim, da ni načelnega nasprotja med enim in drugim.

Morebiti se da k temu pristaviti še tole Vašo misel, takole bolj ob koncu: »Za mojo človeško dušo in pamet je resnica mnogotera, nikoli ni edina, ampak ne v smislu relativizacije, pač pa je – resnica namreč – določena z mojo eksistencialno, zgodovinsko in kozmično določenostjo. Tista resnica, o kateri govorijo mistiki, pa je božja, ne človeška. In prav je tako!« – ste rekli.

Da, resnica je nekaj zelo velikega. Resnica, tista božja ali sveta, ali kakorkoli ji rečemo, nas vse presega, nihče si ne more lastiti Resnice z veliko začetnico. Resnica je onstran vsega, kar lahko razumemo, kar lahko živimo. Hkrati pa ji moramo slediti. Pri čemer so za nas nujne tudi naše delne resnice, resnice naših življenj in misli, saj so nam vselej kakor kažipoti. Moramo jim slediti, slediti moramo tudi nekemu spoznavnemu optimizmu, da se resnico v vsaj nekem delnem smislu da doseči na tem svetu. Sem pa proti relativizmu resnic, kajti ne gre za to, da bi zaradi večglasja, polifonije resnic vse povprek relativizirali. Bližje mi je metafora vzporednosti: resnica je kot veletok, kot reka, ki se cepi v različne rokave. Včasih grem po enem rokavu, včasih po drugem. Nekdo gre po enem, nekdo po drugem. A ta veletok se potem izliva v ocean – in ta Ocean nas daleč presega. Vsekakor pa mislim, da je treba slediti resnici! To je tisto, kar je tudi moj filozofski credo, ki ga povzemam od starega, večno mladega Sokrata. Resnica je, tu in zdaj, vselej in nikoli. Tega ne smemo pozabiti.

Doktor Uršič, najlepša hvala za odgovore na moja vprašanja!

Hvala tudi Vam!