Ana
Rozman, študentka FDV, smer:
kulturologija, 4. letnik, 2004/2005:
pogovor z Markom
Uršičem, filozofom, pisateljem in profesorjem
»Filozofija daje človeku upanje«
Ura je pol štirih popoldne. Prvi topel,
sončni dan po mrzli zimi. Po hodnikih Fakultete za družbene vede se
sprehajajo sami nasmejani obrazi. V avli čakam sogovornika. Letos poslušam
njegova predavanja pri predmetu Teorija simbolnih form. Minuta čez pol,
vidim ga, kako prihaja po stopnicah. Malo je zadihan, opraviči se za
zamudo in mi ponudi roko v pozdrav. Zapomnil si je moje ime. »Kam greva?« me
prijazno vpraša. Napotiva se v malo sejno sobo, ker je v okolici fakultete
težko najti mirno kavarno za pogovor. Pred vrati sejne sobe opazi kavni avtomat.
»Boš eno kavico?« mi reče. Z rahlo zadrego sprejmem, morda bi mu mogla
kavo ponuditi jaz. V sejni sobi skrbno spremlja mojo pripravo na intervju.
»Imaš dovolj traku?« me vpraša in si radovedno ogleduje moj magnetofon.
Marko Uršič, filozof, pisatelj in univerzitetni
profesor na vprašanje »Kdo je Marko Uršič?« odgovarja: »Skušam biti
predvsem človek.« Največ, kar lahko človek doseže v življenju,
je po njegovem mnenju to, da je čimbolj človek, da je čimbolj
odprt do ljudi, ki jih srečuje, do tega kar doživlja in do vsega, kar mu
življenje prinaša. Blizu mu je ideal renesančnega človeka, ki je
vsestranski in ni omejen na neko posamezno področje ali dejavnost, ampak
poskuša biti čimbolj celovit. Marko Uršič svojo celovitost išče
v filozofiji. Filozofija ga kot rdeča nit spremlja vse življenje.
Zanimanje za filozofijo se je v njem porodilo že v gimnaziji. Hodil je na
Šubičevo, takratno klasično gimnazijo, ko so se mu kot mlademu
človeku začela razpirati prva bivanjska vprašanja. Vprašanje o
trpljenju ljudi in smislu vojne mu je še posebej ležalo na duši. Ko je bil še
otrok, je mislil, da so to le zgodbice, s katerimi želijo starejši ljudje
prestrašiti otroke. V gimnazijskih letih je prebiral filozofe kot so Platon,
Spinoza in Kant. »Razumel sem, kolikor sem razumel.« pravi. Meni, da je
potrebno klasične avtorje v življenju večkrat brati, ker jih
človek vsakič drugače razume. Vpisal se je na filozofsko
fakulteto, kjer se je v prvem letniku navduševal nad novim marksizmom, kasneje
pa se je pridružil miselnemu toku Martina Heideggra. Zadnja stopnja njegovega
študija je bila povezana predvsem z logiko, iz katere je kasneje tudi
doktoriral. V osemdesetih letih se je, kot urednik na Mladinski knjigi, veliko
ukvarjal z mladinsko literaturo, zadnje desetletje pa je redni profesor na
Filozofski fakulteti. Njegov poklic je ljubezen do modrosti. Kot filozofski
nauk mu je najbližje panteizem, ki govori o enosti vsega bivajočega, prav
v zadnjih letih pa mu je blizu različica novoplatonizma. Od filozofov so
mu najljubši klasiki. »Klasiki so v filozofiji evergreen«, meni. Odprli naj bi
določena vprašanja, ki so še danes aktualna za vsakogar. Sokratov
način filozofije v obliki dialoga je Marku Uršiču zelo pri srcu, saj
dialoge tudi sam piše. Platon je po njegovem mnenju največji filozof vseh
časov, navdušujejo pa ga tudi Plotin, Giordano Bruno, Karl Jaspers in Carl
Gustav Jung.
Na splošno so mu v življenju pomembne
vrednote, kot so ljubezen, lepota, resnica, modrost in strpnost. Velik pomen
pripisuje ravnotežju in notranji harmoniji znotraj posameznika. Meni, da noben
človek ni povsem dober ali povsem slab, in v povezavi s tem dodaja: »Oboje
je treba sprejeti, tako svetlobo kot senco, obe strani svojega bitja.« Seveda
so mu najvažnejši njegovi bližnji, družina. Poudarja tudi pomen zdravja in ne
odklanja pomembnosti neke vrste hedonizma: »Zdi se mi pomembno, da zna
človek v življenju uživati,« pristavi in spije še zadnji požirek kave.
Skozi življenje ga povsod spremlja umetnost, tako glasbena kot likovna in
literarna. V slednji se preizkuša tudi sam. Napisal je sedem samostojnih knjig,
v katerih se filozofija in literatura ves čas prepletata. Njegov zadnji
veliki literarni projekt je še v teku. Piše tetralogijo z naslovom Štirje časi. Zgleduje se po
Proustu, za katerega pravi, da ga je zares odkril šele pred kratkim. Tega
znamenitega iskalca izgubljenega časa naj bi namreč lažje razumeli
starejši ljudje, ker igrata spomin in izgubljeni čas v njihovem življenju
večjo vlogo. Proust predstavlja Marku Uršiču velik vzor in
inspiracijo. Meni, da je Proustov literarni projekt sedmih knjig, za katere je
živel, projekt preseganja minljivosti: »Bistvo Prousta je, kako ohraniti tisto,
kar je najbolj minljivo, nek vtis, nek vonj po magdalenicah, neko bežno
srečanje z dekletom. To je tisto, kar je zares dragoceno.«
Štirje
časi so življenjsko delo
Marka Uršiča. To je niz štirih knjig, podnaslovljenih po letnih
časih. Letni časi so ob tem mišljeni metaforično in sovpadajo s
preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, četrti čas pa presega vse
čase in sega v onostranstvo. V Štirih
časih nastopajo štiri osebe in vsaka izmed njih predstavlja del
pisatelja. Sam pravi, da mu je najbližje filozof Bruno, ne naključno
imenovan po znamenitem Giordanu Brunu. Z glavnimi osebami tetralogije se
pogovarja na sprehodih v naravo, ki so mu še posebej pri srcu. »Pogovarjam se z
njimi kot z nekimi drugimi jazi, kot z nekimi samostojnimi bitji in potem to
tudi zapišem.« Zvrst pisanja Marka Uršiča bi lahko označili za
filozofsko prozo. Filozofijo poskuša literarizirati in jo na tak način
približati bralcem. Z uporabo literarnih prijemov poskuša filozofijo spraviti v
gibanje, v dinamiko, v nek dialektičen tok. Sam zelo rad piše v obliki
dialoga: »Pri dialogu ne gre za to, da filozofski učitelj zgolj nekaj
razlaga učencu, gre tudi za obraten proces, da se učitelj sam
uči v pogovoru z učencem.« Pomembno se mu zdi, da se filozofija piše
z neko jasnostjo, čimbolj neposredno, a vendarle ne povsem preprosto. Ob
tem se nasmehne in bistroumno doda: »O zapletenih stvareh se ne da čisto
preprosto pisat.« Literarno delo mora imeti po njegovem mnenju dušo. V njem
mora biti neka dvojnost, nek konflikt svetlobe in teme. Kot primer za to navaja
pravljice: »V pravljicah imamo oboje, večni konflikt med dobrim in zlim,
med angelom in demonom.« Meni, da recepta za dobro literarno delo ni, pisatelj
si mora vsakič izmisliti novega. Ob tem skromno doda: »Jaz ne rečem,
da to znam, mogoče se mi kakšna stran ali kakšen stavek posreči.«
Marko Uršič v tem času izvaja cikel
predavanj v Cankarjevem domu z naslovom O
renesančni lepoti. Ljudem želi z zanimivimi predavanji in bogatim
slikovnim gradivom približati čar renesanse. Meni, da renesansa, obdobje
preporoda antike, ni zgolj neko zaprašeno zgodovinsko obdobje. Vsebuje duhovno
izročilo, ki nam je v marsičem blizu in nam lahko služi kot
izhodišče za nek sodobni preporod. V duhovnem preporodu je ključ za
lepšo in bolj optimistično prihodnost, meni Marko Uršič in dodaja:
»Druge poti ni. Spremeniti se od znotraj, spremeniti vrednotenje, spremeniti
način življenja in ustaviti to norenje, to pehanje zmeraj za novim,
zamisliti se nad tem, kdo smo, kaj smo, in se bolj predati trenutku.« Sam najde
navdih za to v filozofiji. Filozofija ga navdaja z upanjem. Da je mogoč
lepši svet, da smo lahko zares srečni.
Ko sva po zaključku intervjuja odhajala
po stopnicah, sem se zavedla, da ob meni stopa resnično velik človek,
ki je v svoji življenjski ljubezni do modrosti to modrost resnično našel
in jo tudi živi. V zraku je bilo ču