Baruch de Spinoza

Teološko-politična razprava (1670)

odlomki, prev. Marko Uršič

(gl. tudi celoten prevod Jana Bednarika, Analecta, 2002)

Predgovor

»Praznoverje se torej poraja, ohranja in goji iz strahu.« (P:9)

»Vsaka cerkev je postala teater…« (P:27)

»…od stare religije je preživela zgolj njena zunanja forma … in vera je postala samo zmes lahkovernosti in predsodkov.« (P:28)

»Pobožnost – o véliki Bog! – in religija sta postali splet smešnih misterijev; ljudje, ki prezirajo razum, ki zavračajo razumevanje in se od njega odvračajo, češ da je po naravi sprijeno, ti ljudje, pravim, so od vseh cenjeni – o najstrašnejša laž! – kot tisti, ki posedujejo luč iz Višav.« (P:29)

»…[in zato] sem sklenil, da na novo proučim Biblijo, podrobno, nepristransko, z neokovanim duhom, brez vnaprejšnjih predpostavk o njej in ne da bi ji pripisoval naukov, katerih ne najdem jasno zapisanih v njej.« (P:35)

»V katerem pomenu se je Bog razodeval prerokom in zakaj je izbral prav te ljudi?« (P:37)

»… [in] popolnoma sem se prepričal, da Biblija pušča razum absolutno svoboden in da nima nič skupnega s filozofijo, saj Razodetje in Filozofija stojita na različnih bregovih.« (P:42)

»Pokazal bom, da Beseda božja ni bila razodeta kot določeno število knjig, marveč je bila dana prerokom kot preprosta ideja duha, namreč poslušnost Bogu v predanosti srca in v dejavni pravičnosti in dobrodelnosti;« (P:44)

I. poglavje: O PREROŠTVU

»Narava človeškega duha je prvotni vzrok božanskega razodetja.« (1:9)

»Samo Kristusu so bili neposredno, brez besed ali videnj, razodeti božji napotki ljudem za odrešenje, tako da se je Bog razodel apostolom po Kristusovem duhu, kakor se je bil razodel Mojzesu po nadnaravnem glasu. V tem pomenu lahko rečemo, da je Kristusov glas, tako kot glas, ki ga je slišal Mojzes, božji glas in da je božja modrost (tj. nadčloveška modrost) v Kristusu prevzela nase človeško naravo in da je Kristus pot k odrešenju. Na tem mestu pa moram poudariti, da tistih naukov, ki jih nekatere cerkve razlagajo v zvezi s Kristusom, jaz ne zatrjujem, niti ne zanikujem, kajti svobodno priznam, da jih ne razumem. Tisto pa, kar sem pravkar rekel, povzemam iz Svetega pisma, v katerem nisem nikoli prebral, da se je Bog prikazal Kristusu ali govoril Kristusu, ampak da se je Bog razodel apostolom po Kristusu; da je Kristus Pot življenja in da je bil stari zakon dan po angelu, ne pa neposredno od Boga; odtod sledi, da če je Mojzes govoril z Bogom iz obličja v obličje, tako kot človek govori s svojim prijateljem (tj., ko govorita s svojima telesoma), potem je Kristus občeval z Bogom iz duha v duh.« (1:48-51)

»Vse se dogaja po moči Boga. Narava sama je božja moč pod drugim imenom in naša nevednost o moči božji je sorazmerna z našo nevednostjo o Naravi. Zato je povsem nerazumno pripisovati neki dogodek božji moči, kadar ne poznamo njegovega naravnega vzroka, ki je božja moč.« (1:116-7)

II. poglavje: O PREROKIH

»Torej je popolnoma zmotno pričakovati, da si lahko iz preroških knjig pridobimo znanje o naravnih in duhovnih fenomenih.« (2:6) … »Gotovost prerokbe je, kot sem že rekel, zgolj moralna.« (2:23)

»…glede detajlov [v preroških spisih]: vsakdo jim lahko verjame ali pa ne, kakor želi.« (2:127)… »Vsakdo lahko verjame toliko o njih [detajlih], kolikor mu dopušča razum.« (2:132)

IV. poglavje: O BOŽJEM ZAKONU

»Naše najvišje dobro in popolnost sta torej odvisna samo od spoznanja Boga.« (4:27)

»Čim globlje je naše spoznanje naravnih pojavov, tem popolnejše je naše spoznanje božjega bistva (kajti Bog je vzrok vseh stvari).« (4:28) »…najvišje blaženosti pa je deležen tisti, ki se bolj kot vsega drugega radostí umskega spoznanja Boga, najpopolnejšega bitja.« (4:29)

»Ker je ljubezen do Boga človekova najvišja sreča in blaženost, poslednji konec in cilj vseh človeških dejanj, iz tega sledi, da po Božjem zakonu živi le tisti človek, ki ljubi Boga ne zaradi strahu pred kaznijo, niti zaradi ljubezni do česa drugega, na primer čutnega užitka ali dobrega slovesa ipd., marveč zgolj zato, ker ima spoznanje Boga oziroma ker je prepričan, da je spoznanje in ljubezen do Boga najvišje dobro.« (4:33)

»…spoznanje in ljubezen do Boga je najvišji cilj, h kateremu morajo biti usmerjena vsa naša dejanja.« (4:35)

»Vidimo, da ta naravni Božji zakon ne zahteva izvajanja kakšnih obredov (ceremonij) – tj., dejanj, ki so po sebi indiferentna, ob tem pa cenjena kot dobra zaradi njihove institucije, ali dejanj, ki simbolizirajo nekaj koristnega za odrešenje, ali dejanj (če ima kdo rajši takšno definicijo), katerih pomen presega človeško razumevanje.« (4:44) → (V. poglavje)

Na vprašanje:

»Ali lahko s pomočjo naravne luči razuma doumemo Boga kot zakonodajalca ali vladarja, ki predpisuje ljudem zakone?« (4:50)

Spinoza odgovarja:

»Naš sklep glede tega vprašanje se zlahka izpelje iz narave božje volje, ki se od Njegovega razumevanja razlikuje zgolj v odnosu do našega uma – tj. v Bogu sta volja in razumevanje resnično eno in isto in se razlikujega samo v odnosu do naših misli, ki jih oblikujemo glede božjega razumevanja.« (4:55)

[Tj. Božja volja se izraža v nujnih in večnih zakonih Narave.] →

»Bog je torej opisan kot zakonodajalec ali vladar in prikazan kot pravičen, usmiljen, &c., zgolj v pripuščanju popularnega razumevanja in v tem je nepopolnost takšnega razumevanja; kajti v resničnosti Bog deluje in usmerja vse stvari preprosto po nujnosti svoje narave in po svoji popolnosti, saj so Njegovi odloki in hotenja večne resnice, ki vedno vsebujejo nujnost.« (4:76)

»Vsakdo lahko z lučjo narave jasno razume dobrost in večno božanskost Boga, iz nje pa lahko sklepa in spozna, kaj naj išče in česa naj se ogiblje.« (4:96)

V. poglavje: O OBREDNEM (CEREMONIALNEM) ZAKONU

»Božji zakon, ki daje ljudem resnično blaženost in jih uči resničnega življenja, je univerzalen za vse ljudi« (5:1) … Medtem ko bile »obredne zapovedi, zapovedane v Stari zavezi samo Hebrejcem«, veljavne »za časovno telesno srečo in mir njihovega kraljestva, dokler je to kraljestvo trajalo« (5:2)

»Kristus, kot sem že rekel, ni bil poslan na svet, da bi ohranil zakone, niti da bi jih zavrnil, temveč zgolj zato, da bi učil univerzalni moralni zakon…« (5:15)

»Iz vseh the razmislekov je zdaj jasneje od dneva, da obredi (ceremonije) nimajo nič opraviti s stanjem blaženosti…« (5:59)

»Kar se tiče krščanskih obredov, kakor so krst, zadnja večerja, prazniki, javne molitve in vsi drugi običaji, ki so in so zmeraj bili skupni vsemu krščanskemu svetu – če jih je zares vpeljal Kristus ali Njegovi apostoli (kar je dvomljivo), so bili vpeljani kot zunanji znaki vesoljne Cerkve, ne pa zato, ker bi imeli karkoli opraviti z blaženostjo ali ker bi v sebi vsebovali kakšno svetost. Zatorej, četudi takšni obredi niso bili vpeljani z namenom podpiranja vlade, pa so bili predpisani za ohranitev družbe in zato tisti, ki živi sam zase, nanje ni vezan: tako so tudi tisti, ki živijo v deželi, kjer je krščanska vera prepovedana, zavezani k odrekanju od teh ritualov, kljub temu pa lahko ravno tako živijo v stanju blaženosti. Primer za to imamo na Japonskem, kjer je krščanstvo prepovedano…« (5: 60-62)

»Sveto pismo je bilo prvotno napisano za celotno ljudstvo, drugotno pa za ves človeški rod; zato je bilo njegovo vsebino nujno karseda prilagoditi razumevanju množic in jo dokazovati s primeri, vzetimi iz izkustva.« (5:71) … »Resnica teh zgodb, kakršnakoli je že, nima nič opraviti z Božjim zakonom in ne služi drugemu kot spoštovanju do nauka…« (5:85) … »po drugi strani pa, tudi če je kakemu človeku Sveto pismo popolnoma neznano, ima pa kljub temu pravilne nazore in resničen življenjski cilj, je ta človek popolnoma blažen in resnično ima v sebi Kristusovega duha.« (5:87)

»Le to bi še dodal, da človeka lahko presojamo samo po njegovih delih.« (5:95)

VI. poglavje: O ČUDEŽIH

»Torej, ker ni nič nujno resnično razen po Božjem odloku, je očitno, da so univerzalni zakoni narave Božji odloki, ki izhajajo iz nujnosti in popolnosti Božje narave. Zato bi vsak dogodek v naravi, ki bi kršil njene univerzalne zakone, nujno kršil tudi Božji odlok, njegovo naravo in umevanje; drugače rečeno, če bi kdo trdil, da Bog deluje v nasprotju z zakoni narave, bi bil s to trditvijo ipso facto primoran trditi, da Bog deluje proti svoji lastni naravi – kar je očiten nesmisel.« (6:16-18)

»Nadalje, ker se v naravi nič takega ne zgodi, kar ne sledi iz njenih zakonov, in ker njeni zakoni zaobsegajo vse, kar si Božji um zamisli, in končno, ker narava ohranja trden in nespremenljiv red – iz tega povsem očitno sledi, da so čudeži razumljivi zgolj v odnosu do človeških mnenj in da pomenijo samo dogodke, katerih naravni vzrok ne more biti pojasnjen s sklicevanjem na kako običajno dogajanje, bodisi da ga ne znamo pojasniti mi ali ga vsaj ni znal pripovedovalec čudeža.« (6:21)

»…ker so zakoni narave večni Božji odloki in hotenja, moramo nujno sklepati, da bo naše spoznanje Boga in Božje volje naraščalo v sorazmerju z našim spoznavanjem in jasnim razumevanjem narave, s tem da bomo uvideli, kako je odvisna od svojega prvotnega vzroka in kako deluje v skladu z večnim zakonom. Zatorej, kolikor napreduje naše razumevanje, so tisti pojavi, ki jih jasno in razločno razumemo, veliko bolj upravičeni, da jih imenujemo Božja dela in da jih pripisujemo Božji volji kakor pa oni, o katerih smo povsem nevedni, čeprav močno učinkujejo na domišljijo in izsiljujejo človeško občudovanje.« (6:34-35)

»S čudežem tu pojmujem dogodek, ki presega, ali se vsaj zdi da presega, človeško dojemanje: in če se o njem domneva, da uničuje ali prekinja red narave in njene zakone, ne samo da nam ne more dati nobenega spoznanja Boga, marveč nasprotno, jemlje nam tisto [spoznanje], ki ga imamo po naravi in v nas povzroča dvom v Boga in v vse drugo.« (6:41)

»…pokazal bom iz Svetega pisma, da so Božji odloki in ukazi ter posledično tudi Njegova previdnost, zgolj red narave – tj., kadar Sveto pismo opisuje nek dogodek kot izvršen od Boga ali Božje volje, moramo to razumeti samo tako, da se je zgodil v skladu z zakonom in redom narave, ne pa, kot verjame večina ljudi, da je narava za nekaj časa prenehala delovati ali da je bil njen red začasno prekinjen.« (6:60)

Dva primera:

»V prvi Samuelovi knjigi (1 Sam 9, 15-16) se pripoveduje, da je Bog razodel Samuelu, da mu po poslal Savla, vendar Bog ni poslal Savla k Samuelu tako, kakor smo ljudje navajeni poslati enega človeka k drugemu. Njegovo "poslanje" je bilo samo navaden naravni potek. Savel je iskal oslice, ki jih je bil izgubil, in se je ravno nameraval vrniti domov brez njih, ko je, na pobudo svojega hlapca, stopil k preroku Samuelu, da bi od njega izvedel, kje bi jih lahko našel. Iz nobenega dela te pripovedi ni razvidno, da bi dobil Savel kakršenkoli ukaz od Boga, naj obišče Samuela, razen tega naravnega nagiba.« (6:64-67)

Drugi primer:

»V Genezi (1 Mz 9, 13) Bog pravi Noetu, da bo svojo mavrico postavil v oblake; toda to Božje dejanje je zgolj drug način za izražanje loma in odboja svetlobe, ki so jima podvrženi sončni žarki v vodnih kapljicah.« (6:70)

»…kajti karkoli je nasprotno naravi, je nasprotno tudi razumu, in karkoli je nasprotno razumu, je nesmiselno in mora biti, ipso facto, zavrnjeno.« (6:88)

»Ljudje zelo redko poročajo o nekem dogodku preprosto tako, kot se je zgodil, ne da bi česa dodali iz svoje presoje… še posebno, če dejstva presegajo doumevanje tistega, ki jih vidi ali sliši, pradvsem pa če si želi, da bi se zgodila na določen način.« (6:91)

[Če pri svetopisemskih pričevanjih o čudežih ne poznamo resničnih okoliščin, pa mnenj pripovedovalca ali zapisovalca itd.] »…bomo zamešali dejanske dogodke s simbolnimi in imaginarnimi. Kajti mnoge stvari, ki so v Svetem pismu zapisane kot resnične in za katere so ljudje verjeli, da so resnične, so dejansko zgolj simbolne in imaginarne. Na primer, da se je Bog spustil iz nebes (2 Mz 19, 18; 5 Mz 5, 18) in da se je vsa Sinajska gora kadila, ker je Gospod v ognju stopil nanjo…« (6:98-100)

»…zato lahko o tem [čudežih] vsakdo misli, kakor hoče, v skladu s tem, kar se mu zdi zanj najbolje in kar ga najbolj zanesljivo vodi k čaščenju Boga in k iskreni veri.« (6:129)