Baruch de Spinoza

Etika (1677)

odlomki, prev. Primož Simoniti

I. del: O BOGU

»Vsaka postat je nujno neskončna.« [1p8 (97)]

»Bog ali podstat, sestoječa iz neskončno mnogih atributov, katerih sleherni izraža večno in neskončno bistvo, nujno biva.« [1p11 (101)]

»Vse, kar je, je v Bogu in brez Boga ne more nič ne biti ne pojmovati se.« [1p15 (105)]

»Pravim, da je vse v Bogu in da se vse, kar se zgodi, zgodi samó po zakonih neskončne narave Boga ter (kot bom kmalu pokazal) sledi iz nujnosti njegovega bistva.« [1p15s (108)]

»Iz nujnosti božje narave mora slediti neskončno mnogo na neskončno mnogo načinov (se pravi vse, kar more biti predmet neskončnega uma.« [1p16 (109)]

»…um Boga, kolikor se misli, da tvori bistvo Boga, je v resnici vzrok stvari, i njih bistva i njih bivanja. To so bržkone opazili tudi tisti, ki so trdili, da so um, volja in moč Boga čisto isto.« [1p17s (111)]

»Bog ni mogel ustvariti stvari na noben drugačen način in v nobenem drugačnem redu, kot jih je.« [1p33 (121)]

»Slučajna pa se imenuje kaka stvar samo glede na našo pomanjkljivo spoznavo in ne zavoljo kakega drugega vzroka.« [1p33s1 (122)]

»Ko bi bil torej Bog ustvaril stvari drugače, kot so sedaj, bi morala biti, kot sem sklepal že spočetka, um in volja Boga, se pravi (kot priznavajo vsi) bistvo Boga, drugačna, a to je nesmisel.« [1p33s2 (124)]

II. del: O NARAVI IN IZVORU DUHA

»S stvarnostjo in popolnostjo mislim isto.« [2d6 (136)]

»Mišljenje je atribut Boga ali Bog je misleča stvar.« [2p1 (137)]

»Razsežnost je atribut Boga ali Bog je razsežna stvar.« [2p2 (138)]

»Nikdo namredč ne bo mogel prav dojeti tega, kar hočem, če se ne bo na vso moč varoval tega, da bi zamešal božjo moč za človeško moč ali pravico kraljev.« [2p3s (139)]

»Red in zveza idej sta ista kakor red in zveza stvari.« [2p7 (140)]

»Iz tega sledi, da je zmožnost mišljenja Boga enaka njegovi dejanski zmožnosti delovanja; se pravi, vse, kar sledi formalno iz neskončne narave Boga, sledi v Bogu objektivno iz ideje Boga po istem redu in isti zvezi.« [2p7c (140)]

»…in da sta potemtakem misleča podstat in razsežna podstat čisto ista podstat, ki je zapopadena zdaj pod tem zdaj pod onim atributom. Tako sta tudi modus razsežnosti in ideja tega modusa čisto ista, a na dva načina izražena stvar.« [2p7s (140)] → [3p2 (192)]

»Prvo, kar tvori dejansko bit človeškega duha, ni nič drugega nego ideja neke dejansko bivajoče posamezne stvari.« [2p11 (145)]

»Iz tega sledi, da je človeški duh del neskončnega božjega uma. Kadar govorimo, da človeški duh zaznava to ali ono, potemtakem ne rečemo drugega kakor to, da ima Bog to ali ono idejo, ne kolikor je neskončen, temveč kolikor se razlaga z naravo človeškega duha;« [2p11c (145)]

»Predmet ideje, ki tvori človeškega duha, je telo ali neki dejansko bivajoč modus razsežnosti in nič drugega.« [2p13 (146)]

»Iz tega doumemo ne le, da je človeški duh združen s telesom, marveč tudi, kaj je treba misliti z združbo duha in telesa.« [2p13s (147)]

»Da bi torej določili, v čem se človeški duh razlikuje od drugih stvari in v čem jih prekaša, moramo – kakor smo dejali – spoznati naravo tega predmeta, se pravi človeškega telesa.« [prav tam] → [3p2s (193)]

»…In če gremo tako naprej v neskončnost, bomo zlahka dojeli, da je vsa narava en individuum, katerega deli, se pravi vsa telesa, se spreminjajo na neskončno mnogo načinov, ne da bi se spremenil individuum kot celota.« [2p13le7 (152)]

»V Bogu je dana tudi ideja ali spoznava človeškega duha, ki sledi v Bogu na isti način in se na Boga nanaša na isti način kakor ideja ali spoznava človeškega telesa.« [2p20 (158)]

»Ta ideja duha je združena z duhom na isti način kakor duh s telesom.« [2p21 (159)]

»…V Bogu sledi, pravim, po isti nujnosti in iz iste zmožnosti mišljenja danost i ideje duha i duha samega. Zakaj v resnici ideja duha, se pravi ideja ideje, ni drugega kot oblika ideje, kolikor se le-ta opazuje kot modus mišljenja, brez odnosa do predmeta. Kajti brž ko kdo kaj vé, eo ipso vé, da to vé, in hkrati vé, da vé, da vé, in tako v neskončnost.« [2p21s (159)]

»Človeški duh zaznava ne le afekcije telesa, ampak tudi ideje teh afekcij.« [2p22 (159)]

»Duh spoznava samega sebe le, kolikor zaznava ideje afekcij telesa.« [2p23 (160)]

III. del: O IZVORU IN NARAVI AFEKTOV

»…človeška delovanja in gone bom opazoval tako, kot da gre za črte, površine in telesa.« [3pr (190)]

»Niti ne more telo določati duha za mišljenje niti duh telesa za gibanje ali mirovanje ali kaj drugega (če še kaj je).« [3p2 (192)]

»…duh in telo sta čisto ista stvar, ki se pojmuje zdaj pod atributom mišljenja, zdaj pod atributom razsežnosti.« [3p2s (193)]

»…Zakaj doslej ni poznal ustroja telesa nikdo tako natanko, da bi lahko pojasnil vse njegove funkcije – « [prav tam]

IV. del: O ČLOVEŠKI SUŽNOSTI ALI O SILAH AFEKTOV

»…čim večje veselje nas navdaja, tem bolj prihajamo k večji popolnosti, se pravi, tem nujneje smo deležni božanske narave.« [4p45s (296)]

»Svoboden človek ne misli na nič manj kot na smrt; in njegova modrost ni premišljevanje o smrti, ampak o življenju.« [4p67 (312)]

V. del: O MOČI UMA ALI O ČLOVEŠKI SVOBODI

»Kdor ljubi Boga, si ne more prizadevati, da bi tudi Bog ljubil njega.« [5p19 (342)]

»Te ljubezni do Boga ne more skaliti ne afekt zavisti ne afekt ljubosumja, ampak se ta ljubezen krepi tem bolj, čim več ljudi si predstavljamo povezanih z Bogom z isto vezjo ljubezni.« [5p29 (343)]

»…Čas je torej, da se lotim še tega, kar se tiče trajanja duha brez ozira na telo« [5p20s (345)]

»Duh si lahko kaj predstavlja in se preteklih stvari spominja samo dotlej, dokler traja telo.« [5p21 (345)]

»Vendar je v Bogu nujno dana ideja, ki izraža bistvo tega ali onega človeškega telesa pod vidikom večnosti.« [5p22 (345)] ← [2p20 (158)]

»Človeški duh ne more biti popolnoma uničen skupaj s telesom, temveč od njega ostane nekaj, kaj je večno.« [5p23 (346); zanimivo je, da Spinoza dokazuje to propozicijo na osnovi »ideje človeškega telesa«, v opombi pa pojasnjuje:] »Ta ideja, ki izraža bistvo telesa pod vidikom večnosti, je – kakor smo dejali – določen modus mišljenja, ki spada k bistvu duha in ki je nujno večen.« [5p23s (346)]

»Čim bolj umemo posamezne stvari, tem bolj umemo Boga.« [5p24 (347)]

»Duh ne spoznava vsega, kar umeva pod vidikom večnosti, na podlagi tega, da pojmuje dejansko sedanje bivanje telesa, ampak tega, da pojmuje bistvo telesa pod vidikom večnosti.« [5p29 (348); = duh "presega smrt" (telesa) s tem, da »pojmuje bistvo telesa pod vidikom večnosti«; pojasnitev sledi v opombi:]

»Stvari pojmujemo kot dejanske na dva načina, kolikor pojmujemo, da bodisi bivajo glede na določen čas in kraj, bodisi da so zapopadene v Bogu in da slede iz nujnosti božje narave. A stvari, katere pojmujemo na drugi način kot resnične in stvarne, pojmujemo pod vidikom večnosti in ideje teh stvari vsebujejo večno in neskončno bistvo Boga, kot smo pokazali v 45. pravilu 2. dela in v opombi k temu pravilu.« [5p29s (349)]

»Kolikor naš duh spoznava sam sebe in telo pod vidikom večnosti, nujno ima spoznavo Boga in ve o sebi, da je v Bogu in da se po Bogu pojmuje.« [5p30 (349)]

»…umska ljubezen do Boga…« [5p32c (351)]

»Bog ljubi samega sebe z neskončno umsko ljubeznijo.« [5p35 (352)]

»…umska ljubezen duha do Boga je del neskončne ljubezni, s katero Bog ljubi sam sebe.« [5p36 (352)]

»…smrt je namreč tem manj škodljiva, čim večja je jasna in razločna spoznava duha in čim bolj potemtakem duh ljubi Boga. …človeški duh je takšne narave, da je tisti njegov del, ki propade skupaj s telesom (glej [5p21]), prav nepomemben v primeri s tistim delom, ki ostane.« [5p38s (354-5)]

»Kdor ima telo, ki je sposobno za marsikaj, ima duha, katerega večji del je večen.« [5p39 (355)]

»…naš duh, kolikor misli, je večen modus mišljenja, katerega določa drug modus mišljenja, tega spet drug in tako v neskončnost – tako da tvorijo vsi skupaj večni in neskončni božji um.« [5p40s (357)]