Simbolni pomeni v slikarstvu Sandra Botticellija

(predavanje s slikami, besedilo z zaslona)

Sandro Botticelli (1445-1510), Firence.
Slikarstva se je učil predvsem pri fra Filippu Lippiju, krajši čas tudi pri Andreu del Verrocchiu.
V ’80. letih quattrocenta (15. st.), v “zlatem obdobju” Firenc, je Botticelli največ slikal po naročilih družine Medici, zlasti vladarja Lorenza il Magnifica. V tem času je ustvaril svoja najslavnejša pogansko mitološka dela: Pomlad, Marsa in Venero, Rojstvo Venere idr. V tem obdobju pa je naslikal tudi vrsto čudovitih krščansko nabožnih del.
Po Lorenzovi smrti (1492) je na Botticellija precej vplival popularni pridigar, verski reformator in nekaj let tudi “revolucionarni” voditelj Firenc, pater Girolamo Savonarola, ki ga je po uspeli “kontrarevoluciji” inkvizicija sežgala na grmadi (1498). V Botticellijevih slikah iz tega obdobja je izrazit krščansko mistični navdih.
Svoja pozna leta (po 1500) je Botticelli preživel precej samotno, njegova “velika zvezda” je v očeh javnosti že zatonila, imel pa je tudi zdravstvene težave. Njegova dela so znova odkrili precej pozneje …

 

Botticellijeva Primavera kot poročna slika (gl. M.U., O renesančni lepoti, str. 17-19):

Dandanes se umetnostni zgodovinarji v glavnem strinjajo, da je Primavera po svojem prvotnem namenu poročna slika: pri bogatih florentinskih družinah je bilo v navadi, da je ženinov oče, včasih tudi boter, naročil sliko kot poročno darilo.
Ženin, ki mu je bila namenjena Primavera, je bil Lorenzo di Pierfrancesco de' Medici, imenovan tudi Lorenzo mlajši, drugi bratranec več kot dvajset let starejšega vladarja Lorenza. Mlajšemu Lorenzu je zgodaj umrl oče in se je pri devetnajstih letih (1482) na željo svojega mogočnega soimenjaka in varuha poročil s Semirado d‘Appiano, katere oče je vladal mestu Piombino, ki je bilo za Firence pomembno pristanišče…
Mladenič je takrat prebival v delu Medičejske palače na Vii Largi sredi Firenc; v ohranjenem popisu njegovega imetja iz leta 1499 piše, da je takrat Primavera visela kot decorum (okras) nad lettuciem (posteljo) v njegovih sobanah, verjetno že od poroke, ko je tja pripeljal nevesto Semirado.
 

Tri Gracije na Botticellijevi Primaveri (gl. O ren. lepoti, str. 18-19):

Nekateri razlagalci so v treh Gracijah videli alegorije Nedolžnosti, Lepote in Ljubezni, treh kreposti, ki naj bi jih imela mlada žena. Sicer pa je o spletu med Venero in Amorjem ter tremi Gracijami in Merkurjem pel že rimski pesnik Horacij (1. st. pr. n. š.):
O Venera, kraljica Knidosa in Pafa …
S seboj privedi ognjevitega sina
in Gracije v oblekah brez pasu
in Hermesa in nimf krdela slavna
in Hebo, ki brez tebe ni mikavna!
 

Hermes (Merkur) na Botticellijevi Primaveri (gl. O ren. lepoti, str. 19):

V lepem mladeniču na levi strani slike prepoznamo boga Merkurja, po grško Hermesa, sina gromovnika Jupitra in nimfe Maje, saj ga poleg popotne oprave in krilc na nogah izdaja tudi palica, kaducej, ovit z zmajčkoma, s katerim kot varuh pomladnega vrta preganja nadležne oblačke.
Motiv je verjetno povzet in prirejen po Vergilijevi pesnitvi Eneida (1. st. pr. n. š.), in sicer po prizoru v IV. spevu, ko Jupiter/Zevs naroči svojemu sinu Merkurju/Hermesu:
Potlej pa palico vzame, s katero izvablja iz Orka
duše bledé, nekatere pa spremlja spet v Tartar zloglasni,
spanje jim daje in jemlje pa v smrti oči jim odpira.
Z njo razganja vetrove in plava skoz bučne oblake.
 

Desna trojica na Botticellijevi Primaveri (gl. O ren. lepoti, str. 20 in 22):

To so (od desne proti levi): bog pomladnega vetra Zefir, nimfa Kloris in boginja cvetja Flora. Trojica nastopa pri rimskem pesniku Ovidiju, v njegovi pesnitvi Fasti (1. st. n. š.), tj. v pesniškem opisu mesecev rimskega koledarja:
Nekega pomladnega dne Zefir ugleda deviško nimfo Kloris in se vanjo zaljubi; dekle mu hoče ubežati, a Zefir je hitrejši in močnejši, objame jo okrog pasu in v tistem trenutku se mladenka spremeni v odraslo žensko Floro, o čemer govori s cvetjem, ki ji vre iz ust: »To sem jaz, Flora po imenu, ki bila sem Kloris: v latinskem jeziku se je spremenila grška črka v mojem imenu…« - Vendar pa ugrabljenki nič ne manjka, saj ima v zakonskem stanu čudovit vrt, v katerem ji je mož zasadil tisočere rože, rekoč: »Boginja, bodi kraljica cvetja!«
Skupaj z drugo pomladno druščino pa jih zasledimo tudi v stari Lukrecijevi filozofski pesnitvi O naravi sveta (De rerum natura, 1. st. n. š.):
Vesna prihaja in Venus in Venere vestnik krilati
stopa pred njima, a spredaj, tesnó za petami Zefira,
trosi pomladne cvetlice pod nóge jim Flora rodnica,
pota vsa polna prelepih so barv in blagega vonja.
 

Gombrich: Primavera kot alegorija Humanitas (gl. O ren. lepoti, str. 24-33):

Umetnostni zgodovinar in ikonolog Ernst H. Gombrich je leta 1945 napisal razpravo z naslovom Botticellijeve mitologije (druga, dopolnjena verzija je objavljena v njegovi najbolj brani knjigi Symbolic Images, 1972).
V tej razpravi Gombrich dokazuje povezavo med Botticellijevo Primavero in dvema pismoma, ki ju je v letih 1477–8 napisal Marsilio Ficino, prvo mlademu Lorenzu (poznejšemu lastniku slike) in drugo njegovemu varuhu, vladarju Lorenzu.
Ta povezava je Gombrichu služila pri dokazovanju teze, da je Botticelli pod vplivom platonskega kroga, kot njegov član ali vsaj somišljenik, morda po nasvetu ali celo načrtu vodilnega filozofa Ficina, v Primaveri upodobil renesančno-platonski ideal Človeškosti (Humanitas), ki naj bi jo predstavljala Pomlad in njeno spremstvo. Slika naj bi torej imela za mladega Lorenza predvsem vzgojni namen in pomen.
Gombricheva teza se je pozneje izkazala kot sporna, med drugim tudi zaradi nove datacije nastanka Primavere: slika namreč ni nastala, kot so poprej mislili, leta 1478 (takrat je imel mladi Lorenzo komaj 15 let), ampak štiri leta pozneje, 1482 (ko se je mladenič poročil s Semirado).

Druge prikazane Botticellijeve slike:

Rojstvo Venere, ok. 1486, 172 x 278 cm, Uffizi, Firence (gl. O ren. lepoti, str. 149-159).
Venera in Mars, ok. 1483, 69 x 173 cm, National Gallery, London.
Kamila (Minerva?) in kentaver, ok. 1483, 207 x 148 cm, Uffizi, Firence.
Zgodba o Nastagiu degli Onesti iz Boccacciovega Dekamerona, tretja slika (od štirih), 1483, 84 x 142 cm, Muzej Prado, Madrid (gl. O ren. lepoti, str. 122).
Marija z Detetom med svetnikoma, Janezom Krstnikom in Janezom Evangelistom (t.i. Bardijev oltar), 1484, 185 x 180 cm, Berlin.
Oznanjenje (detajl), 1489, Uffizi, Firence.
Mistično križanje, ok. 1497, 73 x 51 cm, Muzej Fogg, Harvard (gl. O ren. lepoti, str.248-250).
Mistično rojstvo, 1500, 108 x 75 cm, National Gallery, London (gl. O renesančni lepoti, str. 304-305).