Marko Uršič, Sedmerke, odlomek:

Tretja menipejska glosica

na sentence iz Erazmove Hvalnice Norosti

III

Caetera omnia naturae finibus contenta, solus homo sortis suae limites egredi conaretur.

»Vsa druga bitja so zadovoljna z mejami narave, samo človek sili čez ojnice svoje usode.«

[Erazem, 34]

Na Lukijanovi Dražbi filozofov se je filozofija tržila bolj z duhovičenjem kot z višino in globino modrosti, tako kot je za satiro pač primerno. Božanski Platon sploh ni imel prave priložnosti, da bi dražiteljem in kupcem razložil svoj nauk o presežnih idejah, čudaškega Diogena pa so poslušali z naostrenimi ušesi in se mu smejali na vsa grla. Kljub temu da je poznejša zgodovina privzdignila Platona daleč nad Diogena, pa takrat, ko sta živela v mesu in krvi, še ni bilo povsem jasno in zunaj vsakega dvoma, kdo od njiju bi zmagal na filozofski olimpijadi, če bi jo priredili vsega siti nebeščani na Olimpu. Atena in Apolon bi bila verjetno bolj za Platona, Hermes in Helios nemara bolj za Diogena, navsezadnje pa bi spor moral razrešiti gromovnik Zevs s svojo strelo. In odločil bi se najbrž za Platona, tako dandanes sklepamo iz zgodovine. Toda na zgodovinskem sodišču, na katerem se med drugim že poldrugo tisočletje razsoja, kateri filozof ima prav in kateri ne, že dolgo ni več vrhovnega sodnika, sam postopek pa se v zadnjih nekaj stoletjih vse bolj izgublja v labirintu »procesualnih vprašanj«. Le kdo ima dovolj bister um in nabrušen jezik, predvsem pa moč, da bi razsodil, katera misel človeku omogoča skočiti čim višje čez ojnice usode – in če je takšno preseganje naravnih meja sploh smiselno in dobro?

Povsem drugače je na športni olimpijadi, tam so merila jasna in sodniki nepristranski: skakalka v višino bodisi podre prečko bodisi jo preskoči; no, včasih se zgodi, da je niti ne doseže, drugič spet, da prečka zaniha na tečajih, kakor da bo padla, pa vendar ostane zgoraj (takrat je skakalka še posebno vesela), ampak centimetri so neusmiljeni, nič več in nič manj kot toliko-in-toliko. Toda kje je pravzaprav meja, ki jo je še možno preskočiti? Skakalka, ki je že preskočila »magično mejo« petih metrov (Jelena Isinbajeva, 17. dec. 2005), naskakuje v mislih in najbrž tudi že ob palici višino petih metrov in petih centimetrov, sanja se ji morda celo o petih metrih in petdesetih centimetrih, še pomisliti pa si ne upa na šest metrov. Ali pač? Saj so moški skakalci že premagali tudi to hudó magično mejo, in zakaj bi bila ženska slabša od moškega? Lažja je, palica jo lažje odrine v višino, tudi gibčnost je njena prednost. Toda sedem metrov – to se zdi nemogoče. Sedmih metrov ni še nihče preskočil in jih skoraj zagotovo ne bo. Ali pač? Saj se človeško telo v razvoju spreminja, homo sapiens je verjetno bolj usposobljen za skoke ob palici, kot je bil avstralopitek. A kljub vsemu meja ostaja: telo je meja.

Pred izumom penicilina so ljudje v povprečju živeli kakih petdeset let (če odštejemo množično umrljivost otrok), morda celo manj. Kdor je v srednjem veku srečal abrahama, je bil že starec. Ljudje najbrž nikoli niso dobesedno verjeli tistim stavkom v Bibliji, kjer je zapisano, da »ko je bil Abraham obrezan na mesu svoje prednje kožice, je bil star devetindevetdeset let« [1 Mz 17, 24] in »Abraham je bil star sto let, ko se mu je rodil sin Izak« [1 Mz 21, 5]; iz Biblije sicer ne zvemo natančno, koliko let je Abraham doživel, saj piše le, da je »Abraham izdihnil in umrl v visoki starosti, star in nasičen z dnevi, in bil pridružen svojim ljudem« [1 Mz 15, 8], toda po znani starosti teh ljudi, Abrahamovih prednikov (Adam 930 let, Set 912 let, Noe 950 let itd.), lahko sklepamo, da jih je tudi sam dosegel skoraj tisoč. Skoraj, kajti tisoč je bila takrat, kot kaže, tista »magična meja«, najbrž preprosto zato, ker dlje sploh niso znali šteti, saj večjih števil niso niti potrebovali. Kakorkoli že, pa Abraham s svojo dolgoživostjo še zdaleč ni bil nesmrten, čeprav je v prenesenem pomenu večen tako kot Sveto pismo.

Eden izmed največjih renesančnih mojstrov svetopisemske eksegeze, Erazem Rotterdamski, se je že pri svojih štiridesetih potožil v pismu prijatelju menihu Servaciju, da mu zmanjkuje življenjskega časa za študij in spoznanje, do katerega bi se rad dokopal: »Svoje bivanje, četudi je dolgo, vidim kot nekaj bežnega in efemernega … Vidim, da ni ne konca ne kraja študija, za katerega se zdi, da ga moramo z vsakim dnem začenjati znova« [gl. Huizinga, 109]. Kako hitro pride starost! Johan Huizinga, ki se je poglobil v misli in življenje svojega slavnega renesančnega rojaka, pravi: »Erazem je bil eden izmed tistih, ki so se že zgodaj počutili stari. Niti štirideset let še ni imel, ko je že mislil, da je prestopil prag starosti« [ibid., 111]. In vendar jih je doživel sedemdeset ter za življenja napisal in objavil zajeten kup knjig, med katerimi pa se je, paradoksno, v naših mislih najbolj ohranila tista drobna knjižica, ki je sam niti ni kaj prida cenil, napisal jo je namreč igraje, mimogrede, na dolgi poti iz Italije čez Alpe poleti 1509, da bi z njo kot efemernim darilcem razveselil svojega učenega angleškega prijatelja Thomasa Mora, kajti prav njemu je posvetil Hvalnico norosti. V njej najdemo tudi odlomek o človeški nenasitni želji po dolgoživosti: »Zato pa jaz [Norost] pomagam ljudem v njih stiskah in težavah, ko jih držim nekaj v nevednosti, nekaj v lahkomiselnosti, včasi v pozabi hudega, včasi v upanju na boljše; in če prilijem poželenjem le kapljo medu, je moja pomoč tako učinkovita, da se jim niti tedaj ne ljubi zapustiti tega sveta, ko so jim rojenice že dopredle nit in jih življenje samo že zdavnaj zapušča. In čim manj razlogov imajo, da bi živeli dalje, tem raje živijo in ne občutijo nikakega gnusa do življenja.« [Erazem, 31] – Toda dolgoživost, kot smo že rekli, še zdaleč ni nesmrtnost, še manj večnost. Meja dolgoživosti je telo, meja večnosti je duh, smrt pa je nekje vmes, med telesom in duhom. Meja je vselej dvoumna, vidimo jo lahko od znotraj ali od zunaj, obenem preprečuje in omogoča, da jo presegamo. Je torej transcendenca brez meje nesmiselna? Verjetno res, ostaja pa odprto vprašanje, kje je meja in kako jo pojmujemo. Večnost ni brezmejna dolgoživost, nesmrtnost ni v brezmejnem številu življenjskih let. In tisto, čemur pravimo »onstranstvo«, ni tam zgoraj, na vrhu neskončno dolge palice, s katero se zaganjamo v višino. Preseganje že doseženega tudi ni v čedalje manjši razliki, ki loči nov rekord od prejšnjega. No, na športni olimpijadi je ta razlika seveda pomembna, čeprav morda tudi tam ni najpomembnejša, če nanjo gledamo z idealizmom ustanovitelja modernih iger. Gotovo pa je težje, morda celo nemogoče odgovoriti na vprašanje, kaj je tisto, kar v filozofiji in nasploh v »duhovnih rečeh« zares šteje. Kajti sam duh, potem ko dolgo časa potrpežljivo prešteva svoje stopinje pri vzponu po lestvici spoznanja, se prej ali slej upre štetju, saj je njegov cilj tisto najvišje, tisto, kar je onstran mnoštva – Eno.

Kant je mejo človeškega spoznanja začrtal kot »celoto vsega možnega izkustva«, mišljeno od znotraj transcendentalne zavesti; kot je znano, kritična misel zablodi v težave in protislovja, če poskuša misliti to mejo od zunaj (in zato so Kantovi filozofski dediči, na primer Husserl, v duhu Kanta samega opustili njegovo anemično »stvar na sebi«). Ampak tudi če mejo vsega možnega izkustva mislimo znotraj transcendentalne zavesti, ni nikoli povsem jasno, do kam pravzaprav sega. Kant na primer trdi, da je prostorska in/ali časovna neskončnost onstran spoznavne meje, torej je »dejanska neskončnost« (v nasprotju z zgolj »možno neskončnostjo«) transcendentna, presežna, človeškemu mišljenju tostran načelno nedostopna. Prav, s tem se skoraj moramo strinjati. Ostaja pa vprašanje, kje je meja za metrično ali topološko drugačna zrenja prostora in dojemanja časa, za neevklidske geometrije in razne eksotične »oblike prostora«, za nelinearne in multiple moduse časa, za skrivnostno zamenljivost prostorskih in časovnih koordinat v mikro- in makrokozmosu, skratka, ali sploh lahko kritično zamejimo realnost neštetih matematičnih variacij prostorsko-časovnih mnogoterosti? Kant bi na to vprašanje najbrž odvrnil, da je treba pred vsem razlikovati med čistim čutnim zorom (prostora in časa) na eni strani in razumskimi kategorijami na drugi (in dodal, da sta čutnost in razum povezana s »transcendentalnimi shemami«) – toda kaj je dandanes še ostalo od teh načelnih ločnic med čutnostjo in razumom, razumom in umom, teoretskim in praktičnim spoznanjem? Novejši filozofi so pri Kantu najbolj kritizirali ravno njegove ostre, formalistične dihotomije in tudi v znanosti postaja vse bolj očitna prepletenost dela in celote, majhnega in velikega, notranjosti in zunanjosti, subjekta in objekta, ne nazadnje tudi matematične in fizikalne resničnosti. Za matematiko pa je že od Cantorja dalje znano, da se ne ustavi pri eni sami neskončnosti, temveč lahko gradi vse »višje in višje« strukture z nepreštevno mnogimi neskončnostmi. Edina meja transfinitne teorije množic je logično protislovje, paradoks, antinomija, vendar so novejši »parakonsistentni« matematiki in/ali logiki začeli dvomiti tudi o tem, ali je protislovje res absolutna meja racionalnega spoznanja. Med filozofi pa je že Nikolaj Kuzanski v 15. stoletju s svojo »učeno nevednostjo« prišel do spoznanja, da je najvišji smoter uma njegovo sámopreseganje v nemisljivem »sovpadanju nasprotij«. Seveda bi v tej zvezi lahko govorili tudi o davnem Heraklitu in nedavnem Heglu, vendar ju bomo za zdaj pustili ob strani. Skratka, ko poskušamo začrtati mišljenju in izkustvu mejo pri spoznavanju resničnosti, se znajdemo pred tako rekoč brezmejno kompleksnostjo te naloge.

Sicer pa pogosto trčimo ob povsem konkretne, izkustveno doživete meje svojih misli in zmožnosti nasploh. Tisti optimizem, ki ga je renesančni filozof Pico della Mirandola v govoru O človekovem dostojanstvu izrazil z vznesenimi besedami »tekmujmo z angeli v dostojanstvu in slavi, [kajti] če bomo hoteli, ne bomo v ničemer nižji od njih« [Pico, 9], se je v stoletjih, ki so sledila, vse bolj izgubljal pri soočanju z našo končnostjo, biološko in socialno odvisnostjo ter prostorsko-časovno majhnostjo v vse večjem in zapletenejšem vesolju. Dandanes je pogostejše od tekmovanja z angeli človekovo merjenje moči z demoni, v znanstvenem svetu pa z računalniki in v futurističnem s »kiborgi«. Glede računalnika, na primer tega, v katerega pravkar pišem, nam je jasno, da so njegove sposobnosti omejene, določene s številom čipov oziroma bitov; in če je tudi število naših možganskih »čipov« oziroma »bitov« končno (verjetno je, kako bi sicer možgani ostali znotraj lobanje), potem so, per analogiam, tudi naše miselne idr. sposobnosti omejene, namreč na neko sicer veliko, vendar končno število možnih kombinacij. Če pa je tako, je ta meja za nas nepresegljiva, naj še tako naprezamo naše misli, naj še tako silimo »čez ojnice svoje usode«. K sreči pri tej analogiji ostane skrivnostno ravno tisto, kar je najdragocenejše: zavest. Odkod zavest? Kako vznikne njena svobodna zmožnost misliti enost-v-mnoštvu – tj., zavedanje sebe kot te enosti, sámozavedanje – iz domnevno končnega števila možganskih kombinacij? Je zavest sploh mogoče razložiti »od spodaj navzgor«? Ali pa je sama zavest, sam duh tisti, ki iz sebe, »od zgoraj navzdol«, porojeva in določa brezmejne kombinacije sveta? Le kdo bi to vedel? Kajti takrat, ko se nam zdi, da smo se povzpeli do »vrha lestve«, vemo zgolj to: skrivnost je meja, meja je skrivnost. Erazem, véliki humanist, je v pismu prijatelju Battusu zapisal: »Resnično želim razumeti!« [gl. Huizinga, 93].