Marko Uršič
ŽIVA RENESANSA
Ducat misli vélikih renesančnikov
I. Nikolaj Kuzanski (1401–1464): o simbolnem mišljenju.
“Vsi naši najmodrejši in
najbolj božanski učitelji se strinjajo v tem, da so vidne stvari resnično
podobe [imagines] nevidnih in da je stvarnik na ta način omogočil
ustvarjenim bitjem, da so jim [nevidne] dostopne v spoznavajočem pogledu kakor
v zrcalu in uganki [quasi in speculo et in aenigmate]. To pa, da so
duhovnosti [spiritualia], ki so nam same po sebi nedostopne, prepoznavne
simbolično [symbolice], izvira iz zgoraj povedanega, namreč da so vse
[stvari] med seboj povezane v nekem nam skritem in nedoumljivem sorazmerju [proportio],
tako da iz vseh vznika en univerzum in da so vse v enem največjem to sámo eno.”
Učena nevednost (Docta ignorantia, 1440), I. knjiga, 11. pogl.
II. Leon Battista Alberti (1404–1472): misel o barvah.
“Če rdeča stoji zraven modre
in zelene, okrepi njuno lepoto, pa tudi svojo lastno, tako da barve druga drugi
izkažejo spoštovanje. Bela prinese veselost ne le tedaj, ko je postavljena med
sivo
in rumeno, ampak ob skoraj vsaki barvi.” – “Vsi po naravi ljubimo stvari, ki
so odprte in jasne.”
O slikarstvu (De pictura, 1435).
III. Marsilio Ficino (1433–1499): “Nad gibljivo dušo je negibni angel.”
“Doslej smo ugotovili, da je
nad telesnim sestavom neka oblika, ki smo jo imenovali razumska duša. Njeno
bistvo ostaja vedno isto, na kar kaže stalnost volje in spomina. V svojem
delovanju pa je spremenljiva, saj ne misli vsega naenkrat, temveč eno stvar za
drugo […] v teku časa. […] Bolj celovito [pa] je življenje, ki je istočasno v
celoti združeno s samim seboj in ni odmaknjeno od sebe […]. Nad tem, kar se
spreminja, ker mu nečesa manjka, nujno obstaja nekaj, kar se ne giblje, bodisi
ker mu nikoli nič ne manjka, bodisi ker je samo že karseda polno.”
Platonska teologija (Theologia platonica, 1482), I. knjiga, 5.
pogl.
IV. Pico della Mirandola (1463–1493): “Človek je svobodno središče
sveta.”
Bog govori človeku: “V
središče sveta sem te postavil, da bi se od tod lahko bolje razgledal po vsem,
kar je na svetu. Nisem te ustvaril ne kot nebeško ne kot zemeljsko bitje, ne
kot smrtnika in ne kot nesmrtnika, zato da bi si ti sam – častit in svoboden
kipar svojega lastnega bitja – izklesal svojo podobo tako, kakor bo tebi
najbolj všeč. Lahko se boš izrodil in postal nižje, brezumno bitje; lahko se
boš po svoji volji prerodil in postal nekaj višjega, božanskega.”
Govor o človekovem dostojanstvu (Oratio de
hominis dignitate, 1486), prev. Brane Senegačnik.
V. Leonardo da Vinci (1452–1519): znati videti (saper vedere).
“V kakšnem okviru moramo
slikati obraz, da bi mu dali milino senc in svetlobe:
Največjo ljubkost senc in
svetlobe dobijo obrazi ljudi, ki sedijo na vratih temnih bivališč. Oči gledalca
vidijo, da je senčni del teh obrazov zatemnjen s sencami omenjenega bivališča
in da se osvetljenosti istega obraza pridruži jasnost, ki mu jo daje sijaj
zraka: zaradi takšnega stopnjevanja senc in svetlobe je obraz zelo reliefen; v
osvetljenem delu so sence skorajda neopazne in v senčnem skoraj ni zaznati
svetlobe. S takšnim prikazovanjem in stopnjevanjem senc in svetlobe pridobi
obraz veliko lepote.”
Trakrat o slikarstvu (zbirka Leonardovih zapiskov), fr. 90, prev. T. Jurca
in M. Žlender.
VI.
Erazem Rotterdamski (1469–1536): Hvalnica
Norosti.
Govori Norost: “Vsakdo ve, da
imajo teologi javno pravico natezati nebo, to je Sveto pismo, kakor
čevljar kožo. To pravico si je jemal že sam sv. Pavel; že pri njem nahajamo
besede, ki se ne strinjajo s tekstom, iz katerega jih je vzel, ako smemo
verjeti slavnemu peterojezičniku Hieronimu. Apostol je slučajno videl napis na
nekem oltarju v Atenah, pa ga je po svoje zasukal v prid krščanski veri, s tem
da je vse, kar mu ni šlo v račun, opustil ter obdržal samo dve besedi, namreč
NEZNANEMU BOGU, pa še te precej izpremenjeni. Zakaj neokrnjeni napis se je
glasil: BOGOVOM AZIJE, EVROPE IN AFRIKE, bogovom neznanim in tujim. Po Pavlovem
zgledu se večidel ravna, kolikor vidim, družina modernih teologov …”
Hvalnica Norosti (1509), 64. pogl., prev. Anton Sovrè.
VII. Thomas More (1478–1535): Utopija.
– Popotnik Rafael, ki
pripoveduje o daljnem otoku Utopiji, méni:
“Zame, dragi More, je povsem
gotovo (da ti po pravici povem, kar mislim), da tam, kjer obstaja zasebna
lastnina, kjer vsi vse merijo z denarjem, ne moreta nikdar vladati pravica in
napredek … edina pot, ki vodi k splošni blaginji, je uvedba lastninske
enakosti.”
– More (tudi avtor More?) pa
mu ugovarja:
“Nasprotno, jaz pa sem
mnenja, da nikoli ne more biti srečnega življenja tam, kjer je vse skupno. Kako
bi namreč moglo biti dovolj življenjskih potrebščin tam, kjer se vsakdo
odteguje delu, ker ga pri delu ne spodbuja želja po lastnem dobičku in ker ga
zanašanje na tuje delo napravlja lenega?”
Utopija (1516), prev. Jože Košar.
VIII. François Rabelais (1494–1553): “Kako je bavtara prvi kos
vojščakove oprave.
Lej, kako je napravila
narava. Hotela je, da bi rastline, drevesa, grmovja, zelišča in zoofiti,
ki jih je ustvarila, trajali in se vse večne čase nadaljevali, in da bi vrste
ne odmirale, čeravno umirajo posamezniki: skrbno je odela semena in kali … in
Galen je v prvi knjigi Semena posrečeno sklepal, da bi bilo bolje (se
pravi manjše zlo) ne imeti srca kot ne imeti spolovil. Zakaj v njih se kot v
oltarčku nahaja kal, ki ohranja človeški rod.”
Gargantua in Pantagruel, III. knjiga (1546), 8. pogl, prev. Branko
Madžarevič.
IX. Nikolaj Kopernik (1473–1543): Središče vesolja je Sonce, Zemlja
se vrti okrog Sonca.
“Sredi vseh [planetov]
stoluje Sonce, zakaj kdo bi v tem templju, najlepšem izmed vseh, postavil to
luč na kakšno boljše mesto od tistega, od koder lahko enakomerno vse
osvetljuje. Temu ustrezno ga nekateri imenujejo luč vesolja, drugi um, tretji
vladar. Trismegist ga je imenoval vidni Bog, Sofokles v Elektri vsevidni
stražar vseh stvari. Sonce resnično prebiva na kraljevskem prestolu in od ondod
vodi družino zvezd, ki ga obkrožajo.”
O vrtenjih nebesnih sfer (De revolutionibus
orbium coelestium, 1543).
X. Giordano Bruno (1548–1600): neskončno vesolje in nepreštevne
zvezde.
“Eno je torej nebo, neizmerni
prostor, nedrje, neskončno obdajajoče, etrska pokrajina, po kateri vse beži in
se giblje. Tu se čutno zaznavajo nepreštevne zvezde, nebesna telesa, oble,
sonca in zemlje in si, nešteti, razumno pomagajo. Neizmerno in neskončno
vesolje je sestav, ki je nasledek takega prostora in tolikerih vsebovanih
teles.”
O neskončnem, vesolju in
svetovih (1585), prev. Mojca Mihelič.
XI. Michel de Montaigne (1533–1592): o življenjski modrosti.
“Ko plešem, plešem; ko spim,
spim; in ko se samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, tudi če so moje misli
zaposlene del časa z daljnimi stvarmi, jih v drugem delu časa pokličem nazaj k
sprehodu, k sadovnjaku, k milini te samote, k sebi.”
Eseji, III. knjiga (1588), 13. esej: O izkustvu.
XII. William Shakespeare (1564–1616): XV. sonet, o času (v
prevodu Janeza Menarta):
Ko zrem, da vsaka živa
stvar narave / le za trenutek zadrži prelest …
in ker te ljubim, s Časom se
borim / in kar ti vzame, spet ti podelim.