Marko Uršič: Renesančno
mesto med realnostjo in utopijo
Simbolne forme v renesančni kulturi (2010-11, tekst z zaslona):
1. Renesančno mesto med realnostjo in utopijo
Zgraditi “idealno mesto” so
si prizadevali že v antiki: grško mesto, polis, naj bi bil kozmos
“v malem” – v obeh vladata red in harmonija. Atenska Akropola, najbolj sijajni
dosežek grškega stavbarstva, je bila središče posvetne in sakralne
oblasti; podobno, še toliko bolj, Forum v starem Rimu.
Renesančnikom so bili
stari Grki in Rimljani vzorniki ne samo v književnosti, umetnosti in
filozofiji, ampak tudi pri gradnji mest. Klasična lepota temelji v
geometrijski harmoniji, v razmerjih in sorazmerjih. Renesančni stavbarji
in urbanisti so se navdihovali predvsem pri Platonu in Evklidu ter pri rimskem arhitekturnem
teoretiku Vitruviju.
Na novo pa so
renesančniki odkrili perspektivo, človekovo “gledišče”, zlasti v
slikarstvu, a tudi v kiparstvu in stavbarstvu: človek je tisti, ki gleda …
Pri visokoletečih
zamislih, kako na zemlji zgraditi “idealno mesto”, pa je bil vselej prisoten
tudi “duh utopije”.
2. “Idealno mesto” Firence
Florentinski arhitekti prve
polovice quattrocenta, predvsem Brunelleschi, Michelozzo in Alberti, so
z vladarsko podporo in finančno močjo Cosima de’ Medici, “očeta
domovine” (pozneje je prevzel mecenstvo njegov vnuk Lorenzo) zavestno gradili
Firence kot “idealno mesto” – v katerem naj bi bili, med drugim, enakopravno
prisotni obe veji oblasti, državna in cerkvena.
Na sliki vidimo obe mestni
središči: panoramo obvladuje Duomo, gotska stolnica Santa Maria del
Fiore z velikansko kupolo, ki jo je zgradil Brunelleschi v prvi pol.
Spredaj, s fasado ob reki
Arno (reka je v tej perspektivi skrita med hišami) pa stoji palača
Uffizi (“Uradi”) iz
3. Velika Brunelleschijeva “gotska” kupola
Filippo Brunelleschi,
arhitekt veličastne osmerokotne kupole (1418–36) na gotski katedrali Santa
Maria del Fiore, je gotovo največji mojster florentinskega
stavbarstva. Postavitev kupole je bila tudi tehnično izredno zahteven
projekt: ves čas gradnje je kupola nosila sámo sebe (z dvojno “lupino”),
zgradili so jo brez običajnih lesenih podpornikov.
Velika kupola pa s
stališča nove renesančne estetike še ne sodi v prerojeni
“antični slog” (arte all' antica), ampak ostaja monumentalno delo
tedaj že pretekle gotske umetnosti (arte gotica). Gotika naj bi bila s
svojim vzponom v višave pozabila na človeške mere, na idealne proporce in
harmonijo – odtod je ta slog dobil ime, sprva slabšalno: začetnik
umetnostne zgodovine Giorgio Vasari (
O kupoli piše tudi
utemeljitelj slovenske umetnostne zgodovine Izidor Cankar v knjigi Razvoj
stila v dobi renesanse (1936), kjer ugotavlja, da je »po svoji formi (razen
lanterne) in po svoji konstrukciji zrasla neposredno iz tolikanj
zaničevane gotske tradicije« (str. 9–10).
4. Renesančni polkrožni oboki
Renesančni esteti so
gotiko zavračali tudi zato, ker se na njenih šilastih obokih pogled
“prelomi”, medtem ko po klasičnih, polkrožnih obokih enakomerno drsi:
pogled se dviga navzgor, k nebu, in se potem spet vrača navzdol, k zemlji.
Krog klasično velja za najpopolnejši geometrijski lik, za “arhetipsko”
formo neba.
S stališča
renesančne estetike so véliko kupolo presegle nekatere druge
Brunelleschijeve stavbarske mojstrovine, med njimi bazilika San Lorenzo
(leva slika), ki je postala s svojim sijajnim ritmom dvakrat sedmih
monolitnih korintskih stebrov iz toskanskega sivega kamna, imenovanega
pietra serena, poudarjenega z belino sten nad polkrožnimi loki,
vzorčni primer skladne renesančne bazilike.
Izvrstno Brunelleschijevo
delo je tudi kvadratno-krožna arhitektura z arkadami obdanega trga, na katerem
stoji nekdanja sirotišnica Ospedale degli Innocenti (desna slika);
med polkrožnimi oboki skladnega pročelja te ustanove, ki jo je financiral
ceh florentinskih svilarjev, je kipar Andrea della Robbia ustvaril medaljone
otročičev v belo-modri fajansi.
V renesančni estetiki
idealnega mesta je zelo pomembna tudi skladna povezanost notranjosti in
zunanjosti arhitekturnih stvaritev; cerkvena ladja je “notranja zunanjost”,
stebrišče na trgu (loggia) pa je “zunanja notranjost”.
5. Mala Brunelleschijeva renesančna kupola
Nemara najpopolnejše
Brunelleschijevo renesančno delo pa je kapela družine Pazzi (ok. 1430), ki
stoji ob stari gotski baziliki Santa Croce; v njej je udejanjena
renesančna ideja stavbarske lepote, ki jo je Alberti definiral v knjigi O
stavbarstvu [glej nadaljevanje].
Iz svetlobne “lanterne” na
vrhu kupole se širi k obodu dvanajst žarkov, izklesanih iz pietre serene,
med njimi pa je dvanajst okroglih okenc (morda simbolizirajo apostole, ali ure
dneva …?).
Posebno zanimivi so štirje
evangelisti v medaljonih iz terracotte (ustvaril jih je Luca della
Robbia), ki so vstavljeni v “viseče” sferične trikotnike
(“pendentive”), nosilce kupole. Vsak
izmed štirih evangelistov je upodobljen v družbi s svojim tradicionalnim
“simbolom”, s spremljajočim bitjem (Matej: človek/angel, Marko: lev,
Luka: bik, Janez: orel), in sicer tako, kakor da ta bitja-simboli “narekujejo”
evangelistom, kaj naj zapišejo.
6. Alberti: lepota kot harmonija, enotnost in skladnost
Arhitekt in likovni teoretik
Leon Battista Alberti je v knjigi O stavbarstvu (De re aedificatoria,
VI, 2, 156) definiral lepoto takole:
»Lepoto opredelimo kot
harmonijo med vsemi [strukturnimi] členi, kot enotnost, ki jo tvorijo
njeni deli in je zasnovana na nekem natančno določenem zakonu, tako
da razen v njeno škodo ni mogoče ničesar ne dodati, ne odvzeti, ne
spremeniti. Lepota je odvisna od skladnega kriterija proporcionalnosti.«
Na sliki: Leon Battista Alberti,
arhitekturna dela (
7. Renesančna cerkev kot klasični tempelj
Na levi sliki je del
fasade in vhod v cerkev Tempio Malatestiano v Riminiju, delo arhitekta
Leona Battista Albertija (1450). Vladar Riminija Sigismondo Malatesta, po
katerem je dobil ta “tempelj” ime, ga je dal zgraditi svojemu patronu sv.
Sigismondu, v njem pa je bilo precej “poganskih” motivov, tako da ga je okregal
sam papež, sicer zmerni in za renesanso zavzeti Pij II. (Piccolomini). Danes je
cerkev posvečena sv. Frančišku.
Na desni sliki je
notranjost cerkve sv. Sebastjana v Mantovi, prav tako Albertijevo delo, sredi
8. Arhitektura kot mreža “zlatih rezov”
Na sliki: Leon Battista Alberti,
fasada bazilike Santa Maria Novella v Firencah, geometrijska analiza (v
resnici je fasada povsem simetrična).
V Firencah je najbolj znano
Albertijevo stavbarsko delo fasada bazilike Santa Maria Novella (“Blagovest
Svete Marije”), ki jo je gradil v letih 1448–70 po naročilu bogatega
mecena Giovannija Rucellaia, kateremu je narisal tudi načrte za njegovo
veliko mestno palačo. Skladna lepota te fasade izvira iz pravih razmerij
in proporcev, iz “skrite” matematične harmonije, ki jo je Alberti vnesel
vanjo.
Morda se sliši preveč
preprosto, toda navsezadnje gre za to, da sta, na primer, višina
zgornjega arhitrava, tj. tistega pod trikotnim timpanonom, in višina srednjega
arhitrava, tj. napušča med vrsto kvadratov nad portalom in z volutami
obrobljenim nadstropjem treh krogov – umerjeni po “zlatem rezu”.
A to ni edini zlati rez na
tej fasadi, drugega lahko najdemo v razmerju med višino glavnega pravokotnega
“modula” in višino polkrožnega oboka nad vhodnimi vrati. Lahko pa bi našli še
tretji in četrti primer, bogve koliko zlatih rezov je Alberti “zakodiral”
v svoj načrt.
Ko gledamo to prelepo
zgradbo, na kateri se izmenjujejo členi belega in sivozelenega marmorja,
se nam ponavadi niti ne sanja o matematičnih razmerjih, ki v “ozadju”
določajo njeno lepoto, vendar ta razmerja zanesljivo delujejo, povsod so
skrita, v človeških umetninah, v božjem stvarstvu …
9. Renesančno odkritje perspektive
Izraz “perspektiva” izvira iz
lat. perspecto, “gledam skozi”, namreč skozi “okno” dvorazsežne
slike v trirazsežni prostor. Perspektivično “iluzijo” omogoča dvoje:
1) evklidska geometrija in 2) gledišče opazovalca, subjekta gledanja.
Gledišče je izven slike, pred njo, na sliki pa ga “predstavlja”
očišče, tj. geometrijska točka na projekcijski ravnini slike, ki
je določena s pravokotno projekcijo gledišča na to ravnino.
Zakonitosti perspektive so v zgodnji renesansi odkrili predvsem: slikarja
Masaccio in Piero della Francesca ter arhitekta Brunelleschi in Alberti
(slednji je uvedel pojem “vizualne piramide”, ki sega od gledišča kot
njenega vrha neomejeno daleč v prostor, slika pa je eden izmed njenih
pravokotnih ravninskih presekov). Z zakonitostmi perspektive se je veliko
ukvarjal tudi Albrecht Dürer.
Na slikah: Florentinska
perspektiva, avtor risbe B. Lanci,
10. Perspektiva kot simbolna forma
Erwin Panofsky, utemeljitelj
moderne ikonologije, je pod vplivom Ernsta Cassirerja (Filozofija simbolnih
form, 1923-29) napisal razpravo Perspektiva kot simbolna forma. V njej
razvija misel – sicer znano že od odkritja perspektive – da perspektiva ni samo
slikarska tehnika, ampak “simbolna forma” za likovno izražanje neke vsebine,
pomena, “sporočila” slike.
Na levi sliki (Marijino
oznanjenje, neznani mojster,
Na desni sliki (Rafael Santi,
Poroka, 1504) je očišče višje od skupine figur, gledamo
naravnost skozi vrata v okroglem templju: mar je s tem slikar hotel namigniti,
da posvetna poroka šele tedaj zares velja, ko je “privzdignjena” in
posvečena v sakralni? Morda. Takih primerov lahko najdemo mnogo, pri
nekaterih je “sporočilo” bolj očitno, pri drugih manj.
Tudi na grafiki, skici za
gledališko sceno (Sebastiano Serlio, Scena tragica,
11. Pomen perspektive v
renesančni umetnosti
Piero della Francesca, Bičanje
Kristusa, Urbino, 15. st. Očišče perspektive je nižje od
“običajnega”.
12. Rafaelova Atenska šola
Perspektiva kot “simbolna
forma” je zelo poudarjena na Rafaelovi znameniti freski, imenovani Atenska
šola (Vatikan, 1510). Platon in Aristotel, največja od vseh vélikih
grških filozofov, sta v središču slike: Platon, na levi, kaže z desnico
navzgor, proti nebu, v levici pa drži svoj kozmološki dialog Timaj –
Aristotel, na desni, kaže z desnico navzdol, proti zemlji, v levici pa drži
svojo Nikomahovo etiko. Seveda lahko poiščemo tudi Sokrata (nekaj
razlaga skupini mladeničev na levi), Heraklita (temna figura na desni),
Parmenida (spredaj, podpira si glavo, zatopljen v misli), Pitagoro (piše, levo
spodaj), Diogena (na stopnicah), Evklida (s šestilom, desno spodaj) Epikurja
(levo, s puttom ob skledi), Ptolemaja (nad Evklidom, drži sfero) … in ob
njem, skrajno desno, najdemo tudi samega Rafaela. – Vsi so zbrani na tej
renesančni “projekcijski ravnini”, duhovna istočasnost je premagala
časovne razpone, ki so jih ločevali v zgodovini.
13. Leonardo da Vinci, Zadnja večerja, freska, Milano, 1497.
Analiza perspektive na tej sliki.
14. Neka druga Da Vincijeva “šifra”: pozicija freske v refektoriju (jedilnici) samostana
Santa Maria delle Gracie: če gledamo od spodaj (sedeč pri mizi), se
perspektiva ob prehodu iz dejanskega prostora v fiktivni prostor slike prelomi.
15. Jacopo Tintoretto, Zadnja večerja, Benetke, 1594.
Očišče perspektive
je visoko nad mizo, pod stropom dvorane, kjer se spreletavajo angeli.
16. Harmonija, geometrija, perspektiva … se stekajo v utopiji
Utopija, “kraj, ki ga ni”,
“ne-kraj” ima antične korenine v Platonovi Državi, pa tudi v
Plotinovi zamisli, da bi s podporo rimskega cesarja zgradil Platonopolis,
mesto filozofov. V renesansi, bolj v cinquecentu, drugem
renesančnem stoletju, pišejo o utopijah predvsem kot o
socialno-političnih projektih ali kritičnih satirah: Thomas More je
leta 1516 prvi uporabil izraz Utopija, Tommaso Campanella je ob koncu
renesanse napisal Mesto Sonca itd.
V slikarstvu quattrocenta
nastajajo pod vplivom florentinskega platonizma “geometrijsko” utopična
mesta po analogiji s platonskimi pravilnimi poliedri. Zdi se, da je človek
v teh mestih skoraj odsoten, majhen in zgubljen sredi velike, idealne
arhitekture, vendar je prisoten skozi svojo perspektivo vselej “v ozadju”: kot
subjekt, ki gleda, vidi, misli …
Na slikah: Renesančno
“idealno mesto” dveh neznanih avtorjev iz
17. “Čudežni prostori idealnega mesta”
»Na sliki Arhitekturna
perspektiva je v popolni evklidski perspektivi naslikano “idealno mesto”, resničnejše
od same resničnosti, osvetljeno z vseprisotno, nezemsko lučjo,
nekakšen arhitekturni “svet idej”, presijan z blago, zelenkasto-sivo-rumeno
pastelno svetlobo, strukturirano z mrežo ostrih evklidskih premic,
stekajočih se v očišču, v ničelni točki perspektive,
tam daleč za komaj še prepoznavnim pokrajinskim obzorjem, veliko dlje od
stolpa na mestnem obzidju, ki je že sam z daljavo močno pomanjšan, viden
le pod obokom bližnjega slavoloka, stoječega v prvem planu tega
nadrealističnega, klasično-renesančnega odra. Očišče,
metafora gledalca, prispodoba mojega očesa na slikovni ravnini, je v
perspektivi slike določeno z zlatim rezom vertikalne simetrične osi,
ki pred menoj, gledalcem, skladno zrcali obe sicer ne povsem enaki hemisferi
idealnega mesta – te pozabljene in sedaj, ko se je razprla pogledu, v spominu
znova prebujene harmonije proporcev in platonskih oblik …« (Marko Uršič, Štirje
časi – Pomlad, “Čudežni prostori idealnega mesta”, str. 181-82).
18. Renesančno “idealno mesto” Pienza v južni Toskani
Renesančni papež Pij
II., Enej Silvij Piccolomini, je sredi
19. Hrepenenje po neznanem, daljnem, neskončem …
Na sliki vidimo arhitekturno
perspektivo še enega renesančno-klasičnega “idealnega mesta”, tokrat
pristanišča z morjem in ladjami, ki potujejo v daljave – v
renesančnem času so se začela čezoceanska potovanja v “obe
Indiji”, vzhodno in zahodno (Kolumbovo odkritje Amerike leta 1492 velja za
začetek novega veka).
Očišče
človeškega pogleda je v neskončnosti … duša hrepeni po neznanem,
daljnem, neskončnem.
Reprodukcije idealnih mest so
posnete iz knjige Rinascimento da Brunelleschi a Michelangelo, ki je
izšla kot katalog k razstavi renesančne arhitekture (maket, skic ipd.) v
Benetkah, Palazzo Grassi, 1994.
20. Palmanova – “idealno mesto”?
“Idealno mesto”, okroglo, z
obzidjem, “žarki” ulic, templjem v središču… Utopija?
21. … in vrnitev k znanemu: “idealna lepota” v realnem svetu
Na sliki: Firence, bakrorez neznanega avtorja, ok. 1486.