Marko Uršič

Simbolne forme v renesančni kulturi, 7. predavanje:
Renesančne menipeje in utopije

1. V tem predavanju bomo prepletli dela šestih velikih renesančnih ustvarjalcev, ki jim je skupen “menipejski” smeh – včasih tudi grenak – in utopično “sanjarjenje”, ki včasih ni zgolj sen.

To so trije pisatelji, filozofi:

François Rabelais (1483-1553)
Erazem Rotterdamski (1466-1536)
Thomas More (1478-1535)

in trije slikarji:

Hieronymus Bosch (1450-1516)
Pieter Bruegel (1528-1569)
Hans Holbein ml. (1497-1543)

Menipejam in utopijam pa so skupni:

• pogled od daleč, kakor »z lune«
• smeh, norčavost, karneval (»fešta«)
• zavedanje telesa, ostrina duha
• družbena občutljivost in kritičnost
• fantastika, futurizem, »vizionarstvo«.

2. Lukijanov Menip “Nadoblačnik”

Menipeja (ali menipejska satira) je imenovana po grškem pesniku in filozofu Menipu (Menippos), kiniku iz Gadare v Siriji, ki je živel v 3. st. pr.n.š. in pisal satire v verzih in prozi.

Menip »Nadoblačnik« (Ikaromenippos) in tudi klicalec duhov ter obiskovalec podzemlja pa je bolj znan iz Lukijanovih Satir (2. st. n.š.).

Nadoblačnik Menipos gleda svet z lune in pravi:

»Da, vse dogajanje v tem pisanem in mnogoličnem teatru [sveta] je bilo komično; najbolj pa me je lomil smeh, ko sem gledal, kako se prepirajo ljudje zastran mejá in kako se košatijo, če ležé njih polja na Sikionski ravnini … ha-ha, in vsa Grčija je merila, kolikor se je videlo iz višave, štiri prste v širino, Atika torej temu primerno še dosti manj …« (Lukian, Satire, prev. Anton Sovrč, 1946)

3. François Rabelais: Gargantua in Pantagruel (slov. prev. Branko Madžarevič).

Tri za Rabelaisa značilne teme: smeh, igra, telo.

Mihail Bahtin je leta 1968 zapisal v knjigi Delo Françoisa Rabelaisa in ljudska kultura srednjega veka in renesanse:

»V grotesknem realizmu (tj. v podobju komične ljudske kulture) je materialni in telesni princip predstavljen z vidika vesoljnega pirovanja in kot utopičen. Kozmično, socialno in telesno so neločljivo povezani, tvorijo živo in nedeljivo celoto. In ta celota je vesela in dobrodejna.« (Cit. iz fr. prev., 1970, str. 28.)

4. Rabelaisov (Pantagruelov …) dobrodejni in odrešujoči smeh

Kaj vse prinaša Rabelaisov renesančni smeh!

Odganja mračne misli, razblinja »duha teže«
»premaguje kozmično tesnobo« (Bahtin)
smeši prevzetnost sodnikov, zdravnikov, veljakov
norčuje se iz »črkarskih pravd« sholastikov
s kinikom Diogenom parodira priprave na vojno
smeje se, ko Gargantua v solati pojé šest romarjev
razglasi za najvišje pravilo opatov »telemitov«: Stori, kar te je volja!
z Epistemonom ironizira bibličnega Lazarja
šaljivo namiguje na zadnjo večerjo … itd., etc.

In seveda se Rabelais smeje tudi samemu sebi, na primer, ko ga skoraj požre njegov lastni junak v zgodbi Kako je Pantagruel pokril vso vojsko z jezikom in kaj je pisatelj videl v njegovih ustih (I, 2): »Medtem pa sem se jaz, ki vam razkladam te veleresnične zgodbe, skril pod list repinca …«

5. Kako se Rabelais norčuje iz učenjakarjev

Kako je Gargantuo sofist učil latinske omike:

»Potlej mu je bral De modis significandi s komentarji Burjaka, Fakina, Ceperige, Galehauta, Zelenega Onéta, Gomiclja, Pizdanusa in kopice drugih; in je za to potreboval več kot osemnajst let in enajst mescev. In je bilo njegovo znanje tako temeljito, da je znal pri priči, četudi opolnoči vprašan, zdrdrati vse iz glave, naprej in nazaj, in na prstih dokazati mami, da de modis significandi ni nobena znanost.« (I, 14, str. 75)

6. Gargantua, Pantagruel in njuna vesela druščina se radi igrajo

Igra je bistvena za ohranjanje življenjske vedrine in svobode, z njo se vračamo v otroštvo, k izvorom kulture …

Rabelais je v poglavju Gargantuove igre (I, 22) naštel 117 iger, prevajalci so dodajali še nove. Spomnimo se jih vsaj nekaj – naš slovenski Gargantua se igra, na primer:

fluks, obrni karto, črnega Petra, damo, fucanje, domino, cifra mož, hi, osliček, hi, ravbarje in žandarje, žabice metat, skóznjico, kraljico na parah, križ kraž, na pofoček, leti, leti, leti, marjanco, rihtarja, kdo se boji črnega moža, gnilo jajce, trden most, slepe miši, zemljo krast, bela bela lilija, mrzlo vroče, ristanc …

Mihail Bahtin: »Igra omogoča človeku izstop iz vsakdanjosti, s tem da zabriše njene zakone in pravila ter običajne konvencije zamenja z drugimi, bolj jedrnatimi, bolj živahnimi in veselimi« (op. cit., str. 235).

Johan Huizinga v knjigi Homo ludens – o izvoru kulture v igri (1938): »Igra veže in razvezuje. Igra priklepa nase. Uroči nas, se pravi: nas očara« (v slov. izb.: Teorije igre, str. 21).

7. Največja družabna igra pa je karneval, čas Pustove zmage nad Postom

Na Brueglovi karnevalski sliki Boj Pusta in Posta (tu vidimo le izrez) je tudi mršavi Post pravzaprav le pustna šema, čeprav se zdi, da se enakovredno bojuje z rejenim Pustom.

V Četrti knjigi, na popotovanju, pa se Pantagruel s svojo druščino daleč izogne otoku Prihuliv, ki mu vlada Post, saj je le-ta »požeruh suhega graha, hud polžejedec, hud krtolovec, hud senovezec, popoli velikan s puhom in dvojno tonzuro … pepelivec pepela, oče in rejec zdravnikov, ves v odpustkih, indulgencah in poklekih, fant od fare, dober katolik in silno pobožen. Tri četrt dneva prejoka. Nikdar ga ni na svatovščino« (IV, 29, str. 627) – torej nikakor ni primeren družabnik za rabelaisovske veseljake.

8. Rabelaisovo “veletelo”, “groteskno telo”, “telo festivala” – je ves svet.

Bahtin poudarja ambivalentnost Rabelaisove groteske, zlasti njeno »pozitivno« plat, kajti pretiravanja, ekscesi tu niso zgolj »negativna« satira, ampak gre za »radoživi, pozitivni eksces« (Bahtin, 306).

V tem pogledu sta si Rabelais in Bosch dokaj sorodna; Gustav Doré (19. st.) pa je v svojih ilustracijah razumel Rabelaisa morda malce preveč realistično oziroma naturalistično.

Kajti meja med telesom in svetom je pri Rabelaisu začrtana drugače kot v naturalizmu: »Telo absorbira svet in je obenem absorbirano v njem« (Bahtin, 315).

Lahko bi rekli: telo je svet – v njem je vselej smrt, obenem pa plodnost in prenova, vselej novo rojstvo. Zato Bahtin razume Rabelaisa pretežno »vitalistično«.

9. Hieronymus Bosch: Vrt naslad, 1503-04, Prado, Madrid

Na levem krilu je pretekli »Zemeljski paradiž« (od koder smo »padli« v sedanji »Vrt naslad«), na desnem krilu je prihodnji »Glasbeni pekel« (kamor naj bi za kazen prišli) – vendar se pri tej fantastični epopeji težko znebimo vtisa, da je tisti »pravi paradiž«, če naj ga uživamo tudi telesno, ravno v osrednjem Vrtu.

Podobnost med Boschem in Rabelaisom je v očitnem (čeprav pri Boschu z metaforo in »moraliteto« zastrtem) »pozitivnem« vrednotenju čutnosti, telesa, erotike; tudi pri Boschu gre za vesoljno »veletelo«, ki pa se ne smeje tako prešerno, robato in »mačistično« kot pri Rabelaisu: Boschevo je bizarno in »feminilno«.

Boschev Vrt naslad je slikarsko upodobljena erotična utopija.

10. Desiderij Erazem Rotterdamski, Hvalnica Norosti

Erazem je napisal Hvalnico Norosti mimogrede, na dolgi poti iz Italije poleti 1509, da bi si – kot je potem sam zapisal v »apologetskem« pismu mlademu teologu Martinu Dorpu (1515) – s šalami preganjal dolgčas, predvsem pa bolečine v ledvicah; obenem je želel z duhovitim darilcem razveseliti svojega angleškega prijatelja Thomasa Mora, ki mu je knjižico tudi posvetil.

In prav ta »mala neumna knjižica« (Erazem v pismu) je postala njegovo najbolj znamenito delo, kot ugotavlja tudi Johan Huizinga v biografiji Erazem (1924):

»Ali naj pomilujemo Erazma, ker je med vsemi njegovimi deli, ki jih skupaj ni nič manj kot dvanajst knjig v folio formatu, ostala zares živa zgolj Hvalnica Norosti? […] Zdi se mi, da se je čas v tem primeru izkazal za povsem pravičnega. Hvalnica Norosti JE njegovo najboljše delo. Napisal je druga, bolj učena, bržkone tudi bolj pobožna dela, ki gotovo niso nič manj, prejkone še bolj vplivala na njegovo dobo. Ustvarjala so svojo dobo. Toda le knjiga Moriae encomium [lat. Laus Stultitiae] je neizogibno postala nesmrtna. Kajti le takrat, ko je humor presvetlil tega duha, je postal resnično globok. S Hvalnico Norosti je Erazem dal svetu nekaj, česar ne bi bil mogel dati nihče drug.« (Cit. po fr. prev., Gallimard, 1955, str. 136.)

11. Erazmova Norost (Moria, Stultitia) se predstavi …

V tej kratki predstavitvi Hvalnice Norosti si oglejmo štiri značilne motive oz. like Norosti:

Norost zaljubljencev v … življenje, ženske etc.
Norost filozofov, »zaljubljencev v modrost«
Norost teologov, eksegetov, sholastikov
Norost kardinalov, papežev, vladarjev …

Prej pa še nekaj Huizingovih misli:

»Skozi celotno delo se tesno prepletata dve temi: zdravilna norost, ki je resnična modrost, in tista tako imenovana <soi-disant> modrost, ki je čista norost« (op. cit., str. 131).

»Hvalnica je nekaj veliko globljega kot le navidezna satira« (ibid.).

»Figura Norosti se oblikuje velikanska v obdobju renesanse« (ibid., 134).

Bahtin pa v svoji knjigi o Rabelaisu tudi Erazma razume predvsem skozi karnevalski smeh:

»Srednjeveški latinski humor je dosegel svoj dokončen in popoln izraz na najvišji ravni renesanse v Erazmovi Hvalnici Norosti, eni izmed največjih stvaritev karnevalskega smeha v svetovni literaturi« (op. cit., str. 23).

12. Norost zaljubljencev v … življenje, ženske etc.

Govori Norost (v Sovretovem prevodu, 1952):

»Povejte mi – da začnemo od kraja – ali je kaka stvar pod soncem slajša in dragocenejša mimo življenja! A spočetje njegovo, kje mu je izvor, ako ne v meni [Norosti, se vé]?« (§ 11)

»Za bližnje bogovom se imajo stoiki … Dobri modrec mora poklicati mene, da, mene na pomoč, ako hoče postati oče!« (Ibid.)

»In kaj je tisto, s čimer se plodita človek in bog? Mar glava? Mar obraz ali prsi, roka ali uho, ki se štejejo med spodobne dele telesa? Kaj še! Ud, ki nadaljuje človeško pleme, je tako neumen in tako smešen, da mu še imena ne moreš izreči, ne da bi se režal. On je tisti sveti vir, od koder vse stvari zajemajo življenje, in to resničnejši vir kakor slovita Pitagorova četrtica.« (Ibid.)

»Če te skomina po nasladi, vedi, da je ženski svet, ta najvažnejši faktor pri tej glumi, z vsem srcem vdan noroglavcem, modremu pa se ogiblje in beži pred njim kakor pred škorpijonom.« (§ 61)

»Višek modrosti je v tem, da se delaš nor, če tako nanese.« (§ 62)

13. Norost filozofov, “zaljubljencev v modrost”

Še vedno govori Norost, se vé:

»Kar poglejte jih, puste čemerike, ki vrtajo po filozofskih problemih ali se ukvarjajo z resnim in težavnim delom, kako večidel ostaré, preden so dobro okusili mladost, ker jim stalne skrbi in ostri duševni napon postopoma ugonabljajo duhá in pijejo življenjski sok.« (§ 14)

»In po vsem tem se – bodi bogu potoženo – poveličuje sloviti Platonov izrek, da bodo države srečne le, če jim bodo vladali filozofi ali če se bodo vladarji ukvarjali s filozofijo. Resnica je ravno nasprotno! Ako se ozrete po zgodovini …« (§ 24)

»Vsa druga bitja so zadovoljna z mejami narave, samo človek sili čez ojnice svoje usode.« (§ 34)

Naslednje besede Norost namenja retorjem, veljajo pa še toliko bolj za mnoge soi-disant filozofe in njih občudovalce:

»Tisti, ki razumejo, so si bolj in bolj všeč, tisti pa, ki ne razumejo, toliko bolj občudujejo tisto, česar ne razumejo.« (§ 6)

14. Norost teologov, eksegetov, sholastikov

V prej omenjenem pismu teologu Martinu Dorpu nas Erazem opominja, naj ne pozabimo, da »sem si nadel masko same Norosti«. Sicer pa:

»… bi morebiti kazalo, da teologe molčé preidem ter ne mešam kamarinske mlakuže in se ne dotikam smrdljivega negnoja; zakaj to pleme je silo ošabno in razdražljivo.« (§ 53)

»Vsakdo ve, da imajo teologi javno pravico natezati nebo, to je Sveto pismo kakor čevljar kožo.« (§ 64)

»Ali bi bil Bog mogel prevzeti podobo ženske ali hudiča ali osla ali buče ali kremena? Kako bi v tem primeru buča oznanjevala božjo besedo, delala čudeže in bila križana?« (§ 53)

»Ali bodo ljudje po vstajenju smeli jesti in piti? Kakor vidite, se skušajo naši gospodje že naprej zavarovati zoper lakoto in žejo« (ibid.).

»Peter je prejel ključe od Njega, ki bi jih ne zaupal nevrednemu; in vendar ne vem, je li apostol razumel (vsekakor se te pretankosti nikjer ne dotakne), da more imeti ključ do spoznanja tudi tisti, ki sam nima spoznanja« (ibid.).

15. Norost kardinalov, papežev, vladarjev tega sveta

O kardinalih: »Pa ko bi vsaj o svojem ornatu malo pomodrovali in rekli sami pri sebi: Kaj pomeni snežna belina naših kóretljev? Mar ne največjo in najpopolnejšo čistost življenja? Kaj pomeni škrlatni talar? Mar ne najbolj gorečo ljubezen do Boga? […] Sicer pa, čemu sploh imetje naslednikom siromašnih apostolov?« (§ 58)

O papežih: »In ker je bila krščanska cerkev s krvjo ustanovljena, s krvjo utrjena, s krvjo povečana, gospodarijo danes nje poglavarji z mečem v roki, prav kakor da je Kristus preminil in svojih vernikov ne more braniti na svoj način.« (§ 59)

O vladarjih sveta: »Ta norost ustanavlja mesta, na nji stojé države, gosposke, vera, zbori, sodišča, ob kratkem: človeško življenje ni nič drugega nego nekaka igra Norosti.« (§ 27)

Nota bene, še zadnjič: Vse to govori Norost, ki zase pravi, da »mi je že od nekdaj najljubše, če morem govoriti, was mir gerade vor den Mund kommt.« (§ 4)

16. Erazmova dvojnost ironije in predanosti krščanstvu

Kljub ostri kritiki takratnega krščanstva, še posebej papeštva, pa Erazem tudi po vzniku protestantizma ostaja katolik; zanj je značilna zvestoba krščanstvu in Cerkvi kot enotni verski skupnosti, ki jo poudarja tudi v pismu mlademu Dorpu:

»Niti v šali ne bi hotel napisati ničesar, s čimer bi užalil krščansko zavest« - vendar mu to ni pomagalo, da njegova dela ne bi sredi 16. st. prišla na zloglasni cerkveni Indeks prepovedanih knjig.

Erazem je bil renesančni, humanistični kristjan, ki je poudarjal vlogo človeka in svobodne volje pri spoznanju resnice in odrešenju duše. Želel je spoznati in razumeti resnico človeka in sveta, kakor sam pravi v nekem drugem pismu, prijatelju Battusu (nav. po Huizingi, op. cit., str. 93): »Resnično želim razumeti!«

17. Pieter Bruegel: Pokrajina z Ikarjevim padcem (ok. 1558, Bruselj, Kraljevi muzej)

V jedru renesanse je še neka druga dvojnost: paradoksna dvojnost človekove veličine in majhnosti. Na Brueglovi sliki je Ikarjev mitični padec komaj viden sredi širne pokrajine, tragični dogodek je daleč od človeške vsakdanjosti, od orača, pastirja, celo od ladje …

Renesansa sicer res »postavi človeka v središče«, obenem pa razsredišči človeški svet – tudi kozmos, od Kopernikovega obrata vse do Brunovega neskončnega vesolja.

18. Thomas More: Utopija

Utopija (1516) je opredelila nov literarno-politični žanr, ki opisuje u-topos, tj. »kraj, ki ga ni«, »ne-kraj«.

V zasnutku je imela obliko govora z naslovom Nusquama nostra (»Naš nikjer«), ki ga je Erazem potem predelal v »pripoved s privlačnostjo pustolovskega romana in poetičnostjo pravljice«, seveda pa je Utopija veliko več kot to.

Med drugim je Morova Utopija tudi nekakšen vrednostni protipol Machiavellijevemu Vladarju (1513).

Francoska avtorica Yolčne Dilas-Rocherieux v knjigi Utopija ali spomin na prihodnost (2000) pravi:

»Angleški minister Thomas More je do najmanjših podrobnosti opisal srečno družbo, imenovano Utopija, in s tem dotlej nepojmljivo družbeno ureditev napravil verjetno in prav kmalu zaželeno. V zgodovini je pustil neizbrisno sled, vizijo obče blaginje, spomin na prihodnost.« (Slov. prev., 2004, str.9.)

»Čeprav so leta 1516 Thomasa Mora brali samo učenjaki, je z Utopijo odprl obdobje možnega« (ibid., 16).

»Komunotarne in egalitarne težnje, navzoče v misli Thomasa Mora, sta si prilaščala tako krščanstvo kot komunizem, zato v zvezi z njunimi vrednotami že zelo dolgo prevladuje skrajna zmeda« (ibid., 16).

Toda – v Utopiji je More bolj dedič Lukijana in Erazma kot Platona in Jezusa, bolj predhodnik Swifta in Voltaira kot Marxa in Lenina.

19. Utopična odprava zasebne lastnine

Odprava privatne lastnine je ena glavnih misli Utopije.

Pripovedovalec o srečnem otoku onkraj morja, morjeplovec Rafael (ki naj bi se na potovanje v ta »imaginarno-realni« svet podal s pravo ladjo in kapitanom Amerigom Vespuccijem), po vrnitvi v Antwerpen prepričuje Thomasa Mora:

»Zame, dragi More, je povsem gotovo (da ti po pravici povem, kar mislim), da tam, kjer obstaja zasebna lastnina, kjer vsi vse merijo z denarjem, ne moreta nikdar vladati pravica in napredek …« (Utopija, slov. prev. Jože Košar, 1958, str. 100).

»… edina pot, ki vodi k splošni blaginji, je uvedba lastninske enakosti … kjer so dobrine enakomerno porazdeljene« (str. 101), kjer »so vsi bogati, čeprav nihče nima ničesar svojega« (str. 200).

Toda Thomas More (ali vsaj njegov »knjižni jaz«) Rafaelu skeptično ugovarja:

»Nasprotno, jaz pa sem mnenja, da nikoli ne more biti srečnega življenja tam, kjer je vse skupno. Kako bi namreč moglo biti dovolj življenjskih potrebščin tam, kjer se vsakdo odteguje delu, ker ga pri delu ne spodbuja želja po lastnem dobičku in ker ga zanašanje na tuje delo napravlja lenega?« (str. 203).

Se pa humanist More strinja z idealistom Rafaelom, da »vse bogastvo tega sveta ni vredno toliko kot eno samo človeško življenje«.

More v »vzvratnem ogledalu« srečne dežele Utopije dejansko opisuje in ironizira tedanje bedne razmere v nesrečni Angliji (precej podobno kot pozneje Swift v Guliverjevih potovanjih).

20. Namen in sredstva, imaginarno in realno

… toda, kot se reče, »hudič se skriva v podrobnostih« …

Poznejši »utopični socialisti« (Henri de Saint-Simon, Charles Fourier, Robert Owen idr.) se navdušujejo za Morovo Utopijo, toda »znanstveni« alias »historični« socialisti-komunisti so do Mora zelo kritični, v najboljšem primeru ambivalentni, kajti, kot zapišeta Marx in Engels v Komunističnem manifestu (1848):

»V isti meri, kot se razvija in oblikuje razredni boj, izgublja to fantastično povzdigovanje nadenj, to njegovo fantastično pobijanje vsako praktično vrednost, vsako teoretsko upravičenost.«

Revolucionarji so obtoževali utopiste, da niso razumeli »logike« prehoda med suženjstvom in svobodo, da so vedeli le za »namen«, ne pa tudi za »sredstva« - tj., za razredni boj, revolucionarno nasilje.

Pri branju Morove Utopije pa me najbolj preseneča, da je v njej prisoten že ves osnovni politični program poznejšega revolucionarnega komunizma (vključno s totalitarnimi shemami družbene ureditve) in da se pri marksizmu pravzaprav niso spremenili cilji, temveč zgolj metode doseganja »idealne družbe« - a z neko bistveno razliko: tisto, kar je pri Moru imaginarij, zapisan v obliki družbeno-kritične satire, pri Marxu in komunističnih »vizionarjih« postane »realistična vizija«, zapisana v obliki »znanosti«. Najbrž je bila ravno v tem glavna idejna zmota komunizma.

21. Prestolnica Amavrot, mesta in vasi, komune in eros, delo in zabava …

Poglejmo nekaj zanimivih podrobnosti iz Utopije:

Prestolnica Amavrot leži ob rajsko lepem, skoraj zaprtem zalivu »v obliki polmeseca«, polna je lepih palač, ravnih cest itd.

Poleg prestolnice je v Utopiji še 54 čudovitih mest, ki so si podobna kot jajce jajcu in niso medsebojno oddaljena več kot dan hoda.

Prebivalci teh mest živijo v komunah, vsi delajo 3+3 ure na dan, vsi pri delu kolobarijo med mestom in vasjo, med rokodelstvom in poljedelstvom.

Za majhne otroke skrbijo dojilje, večji pa se frnikolajo z diamanti, če jih najdejo na obali.

Vsi so enako oblečeni (razlika je le med poročenimi in samskimi), v prostem času obdelujejo vrtove in berejo, najrajši »moralne sestavke«.

Zavračajo formalno pravo, kajti »srce bolj združuje kakor besede« (str. 169).

»Vsak je na očeh vseh in zato prisiljen, da se ukvarja s poklicnim delom
ali se dostojno zabava, tako da živi ves otok kot ena sama družina« (str.132).

Živijo v skladu z naravo, toda (morda ravno zato?) spolno občevanje prištevajo med dejavnosti, katerih namen je »odstranjevanje vsega odvečnega v organizmu« (str. 150)

Toda: če mladina spolno občuje še pred sklenitvijo zakonske zveze, ji »prepovejo zakon za vse življenje« (str. 160). Še hujši zločin pa je prešuštvo, ki se, če se ponovi, kaznuje s smrtno kaznijo.

Dovoljujejo evtanazijo, vendar samomorilce »vržejo v močvirje« (ibid.).

Ko potujejo po Utopiji, so »povsod kakor doma«, vendar morajo dobiti dovolilnice za potovanje (če koga zalotijo brez, postane suženj) … itd.

Težko je spregledati avtorjevo jedko ironijo – pravzaprav je zelo čudno, da so poznejši »vizionarji« videli v tem idealnem in obenem očitno satiričnem imaginariju opis neke realne, prihodnje komunistične dejanskosti.

22. Od solarne religije Utopijcev do privzetja krščanstva

V Utopiji so načelno dovoljene različne veroizpovedi, na primer čaščenje Sonca (neka različica mitraizma), toda največ Utopijcev časti enega in edinega nebeškega Očeta:

»Samo eno, nedoumljivo, neskončno, večno in nerazložljivo božanstvo, ki na človeku nerazumljiv način izpolnjuje ves svet« (str. 183).

A glej: ob tem panteistično obarvanem monoteizmu vse rajši privzemajo krščanstvo, odkar so slišali zanj in ga spoznali, pri čemer naj bi jim pomagal tudi morjeplovec Rafael, prišlek iz Evrope.

Nobena vera ni zapovedana, zapovedana je samo verska strpnost, zato so zaprli nekega krščanskega fanatika.

Toda že sam ustanovitelj Utop je prepovedal nekaj nezaslišanega: nauk, da duša umre skupaj s telesom in da svetu vlada naključje; in »če kdo ne verjame v posmrtno življenje, ga sploh ne prištevajo med ljudi« (ibid., 187).

V tem prepričanju je pač idejna oz. duhovna meja renesančne verske strpnosti (od Kuzanskega in Pica do Erazma in Mora). Pri tem ne gre le za Morovo ironijo, ampak za obzorje takratnega časa.

23. Nekaj sklepnih misli o živosti renesančnih menipej in utopij

V tem predavanju sem poskušal pokazati, da imajo renesančne menipeje, satire in utopije – v delih Rabelaisa, Erazma in Mora ter Boscha, Holbeina in Bruegla – veliko skupnega, predvsem pa živega in spodbudnega tudi za naš čas:

Rabelaisov smeh, igre in karnevalsko »veletelo« razblinjajo vesoljno tesnobo, »duha teže«.

Erazmov humor duhovito prepoznava modrost v norosti in norost v modrosti.

Morova domišljija in socialni čut v utopičnem ogledalu kličeta k pravičnosti in strpnosti.

Slikarji pa o tem »govorijo« še bolj neposredno, ko nam naslikajo družbene, erotične in kozmične utopične razsežnosti, uresničljive zgolj v umetnosti.

Sledimo jim! – Saj »duh utopije« ne zahteva uresničitve v naši realnosti, še danes pa živi v vselej nepogrešljivi idealnosti, brez katere ne bi bilo naše realnosti.