[Jonov spomin]
Ustavili so se
na vrhu griča. Deček je gledal skoz okno kočije v
večerni somrak, kjer je razločil obrise porušenih hiš, temne gmote
dreves in oddaljene ognje. Veter je podil po nebu raztrgane, viharne oblake; iz
kotanje pod cesto je prinašal omamen vonj cvetov in dišečih smol.
Dečku se je zdelo, da se je za trenutek vse ustavilo: niso več
škripala kolesa, ni več pokal bič in tudi kočijaževi klici so zamrli.
Znotraj v kočiji je bilo že skoraj povsem temno. Komaj je videl mater,
sedečo na nasprotnem sedežu, bolj je čutil njeno bližino; ob njej se je počutil varnega.
»Zakaj smo se ustavili,
mati?«
»Ne vem, Jon. Morda
popravljajo cesto . . . Daj, poskusi zaspati, še dolgo se bomo vozili.«
»Zakaj očka stanuje
tako daleč?«
Ni odgovorila, samo pobožala ga
je po laseh. Zdaj, ko se je iz temnega kota sklonila naprej, ga je vsega
zaobjela z mehkobo svojih oči. Nasmehnil se je in se spet zazrl skoz okno
v kotanjo pod cesto. Potrkalo je na vrata in prikazal se je kočijaž.
»Žandarji so zaprli cesto,« je rekel, »baje pripravljajo racijo. Pravijo, da lahko
traja dalj časa, morda kako uro ali celo več.«
»Počakali bomo,« je sklenila mati, »kaj pa drugega, saj je menda to edina
pot, ne?«
»Če vam je prav, bomo
počakali,« je prikimal kočijaž, zaprl vrata
in se znova povzpel na kozla, da se je kočija rahlo zazibala na mehkih
vzmeteh.
»Mami, kaj je racija?«
»Poskusi zaspati, Jon,« je rekla, potem je vzdihnila: »Nič lepega ni videti,
ko žandarji lovijo ljudi.«
Dečku pa ni bilo prav
nič do spanja. Z očmi je zvedavo preiskoval somrak
in njegova domišljija se je vse bolj bohotila. Ni bilo treba dolgo
čakati: od daleč je zaslišal pesem, prinašali
in spet odnašali so jo valovi vetra. Kmalu zatem je zagledal množico ljudi,
prihajali so izza razvalin, v procesiji so se vili med drevesi in grmovjem,
nosili so bakle, cvetne vence, nekateri pa so držali nad
glavami palice z napisi. Bližali so se dnu kotanje, kjer je
med bujnimi drevesi ležala tlakovana ploščad. V procesiji je bilo največ
mladih, igrali so na kitare, ploskali in plesali.
»Glej, mami!«
je zaklical deček. »Glej, kako lepo plešejo.«
Ni odgovorila, le zaskrbljeno in
nemirno je pogledovala dol v kotanjo. Potem je zamrmrala: »Ujeli se bojo kakor
ptiči v past.« Deček jo je vprašujoče
pogledal.
Ko se je procesija ustavila, so
prenehali peti in igrati, na kamnit oder se je povzpel mladenič in
začel govoriti. Slišalo se ga je daleč naokrog, prav gor do ceste.
Množica se je zbrala okrog njega in ga je večkrat prekinila z bučnim
ploskanjem. Deček v kočiji je napenjal ušesa, vendar ni dobro
razumel, kaj mladenič govori. Preveč je bilo besed, ki jih ni poznal:
svoboda, pravica, nasilje . . . Čutil je, da se dogaja nekaj nenavadnega.
Tudi to je čutil, da mati komaj prikriva nemir. Prijel jo je za roko.
In tedaj se je zaslišalo,
kakor da bi zabobnela zemlja. Bil je topot stoterih konj, ki so z vseh strani,
drveč iz teme, nosili jezdece, oborožene žandarje. Kot bi mignil, so obkrožili
množico, zbrano na dnu kotanje. Spet so se oglasili posamezni odlomki pesmi,
bakle so migotale v noč in nastajala je vse hujša zmeda. Konjeniki so
sklepali obroč. Mladenič, ki je še vedno stal na govorniškem odru, je
na ves glas zaklical:
»Naj živi svoboda! Dol s tiranom!«
To je bil znak za napad. Iz nekega loka, namerjena s parom neznanih hudobnih
oči, se je sprožila puščica, mladenič se je zamajal,
puščica mu je prestrelila prsi, s poslednjimi močmi je dvignil roke,
kakor da bi hotel povedati še zadnjo, odrešujočo besedo, potem se je
zamajal in padel v naročje svojih bratov. Nastala je silna zmeda, prihajali
so še novi žandarji v svetlečih oklepih, vse se
je odvijalo zelo hitro, kriki so tonili v noč, bliskali so se meči,
lovci so na konjih skakali sem in tja, žrtve so bežale na vse strani in iskale
zavetje med ruševinami in v grmovju. Visoko zgoraj, daleč nad zavrženo globeljo, v kateri so pošasti uprizarjale divji
lov, pa so mežikale zvezde, hladne in krute v svoji lepoti, vrteč se v
daljnih, brezmejnih svetovih.
Deček je trepetal. Odtrgal je pogled od okna in
skril obraz v materinem naročju. Mati ga je božala po laseh, tudi njena roka je trepetala.
Tolažila ga
je, ko je začel jokati, ves se je tresel in hlipal: »Kaj so jim storili,
kaj so jim storili!«
Končno se je
kočija premaknila. Zaškripala so kolesa, vrtela so se vse hitreje,
kočijaž je gonil dol po klancu, kakor da bi ga preganjal hudič.
Deček se je stiskal k materi, želel si je samo to, da bi pozabil, kar je
videl, da bi bilo vse le huda pravljica.
»Sanjal si,«
ga je tolažila mati, »zdaj pa zaspi.«
Prikimal je, čeprav je
vedel, da niso bile sanje. Ni mogel razumeti zakaj, zakaj? . . . Mati je
začela prav po tiho peti uspavanko, tonil je v sen, v odrešujočo
pozabo . . .