Džuna, kakor so imenovali staro hišo, je bila znana po vsem D. . .skem okraju, zato Jon ni imel težav z iskanjem naslova, ki mu ga je stotnik napisal na listek. Prvič je hodil po teh krajih – kako malo je pravzaprav poznal mesto! – in mimoidoči, ki jih je vprašal za pot, so mu kazali smer in zagotavljali, da bo prav gotovo spoznal Džuno, ko pride ven iz ulic na goličavo ruševin. In res se je kmalu znašel na goličavi, posejani s štrclji zidov, z ostanki porušenih hiš, sredi kamnite pušče pa je stala Džuna, obsijana s poševnim popoldanskim soncem, stara in masivna, z majhnimi okni, vegasto opečnato streho in s številnimi stolpiči, pol kasarna pol graščina. Jon je vprašal starca, ki se je grel na soncu, zakaj je povsod okoli takšno razdejanje, in starec mu je razložil, da so pred leti začeli rušiti celo četrt, ker so nameravali zgraditi nove bloke, potem pa se je delo kdove zakaj nenadoma ustavilo, rušilci so odšli, verjetno prav zaradi Džune, v kateri še vedno stanujejo nekateri vplivni ljudje z visokimi zvezami, ki so pri oblasteh dosegli, da so prizanesle stari bajtači in ukazale zidati bloke drugje. Ker so rušilci Džuno pustili pri miru, tudi drugih hiš ni imelo več smisla rušiti do tal in tako so ostali načeti zidovi, brez streh, brez oken in vrat, prepuščeni zobu časa. Džuna, še vedno cela, je bila malone neresnična sredi vseh teh ruševin. Sive kamne, ostanke nekdanjih okoliških hiš, je ponekod že prerasel mah, trava je poganjala med njimi, višji zidovi pa so bili popisani z grafiti in porisani z opolzkimi risbami, ki so jih oblasti tu in tam premazale s črno barvo, da se ljudstvo ne bi pohujšalo. In glej – na nekem zidu se je z velikimi rdečimi črkami svetil napis: S.H.A.! Ko se je Jon približal, je opazil, da se barva še ni povsem posušila, napis je bil očitno še svež, zato ga oblasti verjetno še niso utegnile premazati. Tukaj je dober teren za njihova skrivališča, je pomislil Jon. Pod napisom je bil z enako barvo narisan znak, ki ga je videl zdaj prvič: krog, iz katerega so sevali žarki, podobno kakor otroci rišejo sonce, le da so žarki izhajali iz samega središča kroga in se širili čez krogov obod. S tem verjetno niso mislili narisati sonca, temveč znak bržkone ponazarja nekaj drugega, morda novo orožje, si je rekel Jon. Hitel je naprej, da ne bi kdo posumil, da je on pisal po zidu, tisti razkolniki mu niso nič mar, saj pravzaprav niti ne ve, kaj hočejo. Sprva se mu je zdelo, da ga loči od Džune samo še kakih sto korakov, vendar se je razdalja izkazala za precej večjo, ker ruševine niso nudile trdnih prostorskih mejnikov pogledu, vajenemu predvsem hiš in ulic. – Kakšno razdejanje! Koliko po nemarnem uničenih domov! je razmišljal Jon in se spraševal, kam so šli ljudje, ki so nekdaj tu živeli. So sploh še med živimi? Presenetilo ga je, da je sredi ruševin zagledal tudi ostanke stebrov in lepo izklesanih marmornih kapitljev; sodeč po ulicah, po katerih je prišel do goličave, je v D. . .skem okraju vladala revščina, tukaj pa so si nekdanji prebivalci privoščili razkošen beli marmor. Kaj vse je skrivala preteklost teh zidov! Njihove dolge, zverižene sence so se plazile po tleh kakor skrivnostna znamenja pozabljene pisave. Jon se je spomnil na nesrečnega knjižničarja Min Ajana, ki so mu požgali vse njegove zgodovinske knjige, da ne bi kdo v njih iskal zdravila proti sedanji tiraniji. Če človeku vzamejo preteklost, mu vzamejo skoraj vse, kar ima, je ugotavljal Jon.

Končno je prispel do starih zidov osamele Džune. Ustavil se je pred obokanim portonom kakor pred usti velikanske ribe, ki je nasedla na razdejanem bregu. Vrata niso bila zaklenjena, odrinil jih je in stopil v vežo. Iz notranjosti sta se pripodili mački in švignili mimo Jonovih nog na plano. Veža je bila prazna, hladna in temna, iskal je zvonce ali vsaj seznam stanovaleev, pa ni bilo nič takega, celo vhodni terminal je manjkal – tam, kjer bi se moral svetlikati zaslon, je iz stene molel samo šop zarjavelih žic. Jon, navajen nadležnih Gospodarjevih oči, je prvi hip pomislil, da morda v Džuni sploh nihče ne stanuje. Gospodar gotovo ne bi dovolil, da bi bila hiša brez terminala. – Toda zakaj bi mu stotnik Uru dal napačen naslov? Mu je hotel preskrbeti le dobro skrivališče za čez noč? A tudi starec, ki ga je maloprej srečal med ruševinami, je govoril, kakor da ni dvoma, da je Džuna še naseljena. Naprej bo treba, kakorkoli že . . .