Džuna, kakor so imenovali staro hišo, je bila znana po vsem
D. . .skem okraju, zato Jon ni imel težav z iskanjem
naslova, ki mu ga je stotnik napisal na listek. Prvič je hodil po teh krajih
– kako malo je pravzaprav poznal mesto! – in mimoidoči, ki jih je vprašal
za pot, so mu kazali smer in zagotavljali, da bo prav gotovo spoznal Džuno, ko
pride ven iz ulic na goličavo ruševin. In res se je kmalu znašel na goličavi,
posejani s štrclji zidov, z ostanki porušenih hiš, sredi kamnite pušče pa
je stala Džuna, obsijana s poševnim popoldanskim soncem, stara in masivna, z
majhnimi okni, vegasto opečnato streho in s številnimi stolpiči, pol
kasarna pol graščina. Jon je vprašal starca, ki se je grel na soncu, zakaj
je povsod okoli takšno razdejanje, in starec mu je razložil, da so pred leti
začeli rušiti celo četrt, ker so nameravali zgraditi nove bloke,
potem pa se je delo kdove zakaj nenadoma ustavilo, rušilci so odšli, verjetno
prav zaradi Džune, v kateri še vedno stanujejo nekateri vplivni ljudje z visokimi
zvezami, ki so pri oblasteh dosegli, da so prizanesle stari bajtači in
ukazale zidati bloke drugje. Ker so rušilci Džuno pustili pri miru, tudi drugih
hiš ni imelo več smisla rušiti do tal in tako so
ostali načeti zidovi, brez streh, brez oken in vrat, prepuščeni zobu
časa. Džuna, še vedno cela, je bila malone
neresnična sredi vseh teh ruševin. Sive kamne, ostanke
nekdanjih okoliških hiš, je ponekod že prerasel mah, trava je poganjala med
njimi, višji zidovi pa so bili popisani z grafiti in porisani z opolzkimi risbami,
ki so jih oblasti tu in tam premazale s črno barvo, da se ljudstvo ne bi
pohujšalo. In glej – na nekem zidu se je z
velikimi rdečimi črkami svetil napis: S.H.A.! Ko
se je Jon približal, je opazil, da se barva še ni povsem posušila, napis je bil
očitno še svež, zato ga oblasti verjetno še niso utegnile premazati. Tukaj je dober teren za njihova skrivališča, je pomislil Jon.
Pod napisom je bil z enako barvo narisan znak, ki ga je videl zdaj prvič:
krog, iz katerega so sevali žarki, podobno kakor otroci rišejo sonce, le da so
žarki izhajali iz samega središča kroga in se širili čez krogov obod.
S tem verjetno niso mislili narisati sonca, temveč znak
bržkone ponazarja nekaj drugega, morda novo orožje, si je rekel Jon. Hitel
je naprej, da ne bi kdo posumil, da je on pisal po zidu, tisti razkolniki mu
niso nič mar, saj pravzaprav niti ne ve, kaj hočejo. Sprva se mu je
zdelo, da ga loči od Džune samo še kakih sto
korakov, vendar se je razdalja izkazala za precej večjo, ker ruševine niso
nudile trdnih prostorskih mejnikov pogledu, vajenemu predvsem hiš in ulic. –
Kakšno razdejanje! Koliko po nemarnem uničenih domov! je
razmišljal Jon in se spraševal, kam so šli ljudje, ki so nekdaj tu živeli. So sploh še med živimi? Presenetilo ga je, da je sredi
ruševin zagledal tudi ostanke stebrov in lepo izklesanih marmornih kapitljev;
sodeč po ulicah, po katerih je prišel do goličave, je v D. . .skem okraju vladala revščina, tukaj pa so si
nekdanji prebivalci privoščili razkošen beli marmor. Kaj vse je skrivala
preteklost teh zidov! Njihove dolge, zverižene sence so se
plazile po tleh kakor skrivnostna znamenja pozabljene pisave. Jon se je
spomnil na nesrečnega knjižničarja Min Ajana,
ki so mu požgali vse njegove zgodovinske knjige, da ne bi kdo v njih iskal
zdravila proti sedanji tiraniji. Če človeku vzamejo
preteklost, mu vzamejo skoraj vse, kar ima, je ugotavljal Jon.
Končno je prispel do starih zidov osamele Džune.
Ustavil se je pred obokanim portonom kakor pred usti velikanske ribe, ki je
nasedla na razdejanem bregu. Vrata niso bila zaklenjena,
odrinil jih je in stopil v vežo. Iz notranjosti sta se pripodili mački in
švignili mimo Jonovih nog na plano. Veža je bila prazna, hladna in temna, iskal
je zvonce ali vsaj seznam stanovaleev, pa ni bilo nič takega, celo vhodni
terminal je manjkal – tam, kjer bi se moral svetlikati zaslon, je iz stene
molel samo šop zarjavelih žic. Jon, navajen nadležnih Gospodarjevih oči,
je prvi hip pomislil, da morda v Džuni sploh nihče ne stanuje. Gospodar
gotovo ne bi dovolil, da bi bila hiša brez terminala. – Toda zakaj bi mu
stotnik Uru dal napačen naslov? Mu je hotel
preskrbeti le dobro skrivališče za čez noč? A tudi starec, ki ga
je maloprej srečal med ruševinami, je govoril, kakor da ni dvoma, da je
Džuna še naseljena. Naprej bo treba, kakorkoli že . . .