Ulica visečih kaktusov, kjer je stanoval Jon, se je
kakor hudourna reka
Sredi tlakovane ulice je tekel jarek,
zdaj prazen, le v deževnem obdobju je po njem žuborela voda. Kolesarji so se jarka izogibali, pešci pa so radi
hodili po njem, ker se jim tam ni bilo treba stalno
umikati pred bicikli in tricikli. V glavnem so se pešci zaradi sence zadrževali
pod arkadami, kjer so bile izložbe in lokali. Redki bogataši, ki so zašli v te
kraje, so se zibali v nosilnicah, dvignjenih na ramenih močnih
služabnikov, kočij pa skoraj ni bilo, ker je ulica v zgornjem delu
postajala vse ožja in ožja in se izgubljala med čedalje bolj stisnjenimi
hišami na Griču. Za daljše poti je bilo treba stopiti do najbližje postaje
podzemeljske pri Zmajevem vodnjaku. Metró je imel med vsemi prevoznimi sredstvi
v mestu nedvomno prednost: ni se odlikoval le s hitrostjo,
ampak je potniku nudil tudi izvrstno orientacijo, kakršne v zapletenih
labirintih neštetih ulic in uličic nikoli ne bi mogel imeti. Ravne ulice so bile zelo redke, večina jih je bila zavitih,
nekatere celo krožne, verjetno ne brez posebnega namena. Pri takšni urbanizaciji
je imela podzemeljska monopolen značaj, kar je Gospodarju ustrezalo.
Jon je stopal po ulici s hitrimi,
trdnimi koraki. Jutranji sprehod od doma do podzemeljske ga je že mnogokrat, ko
se je prebudil iz težkih sanj, osvežil, ga navdal z optimizmom, ki bi ga lahko
izrazil približno takole: že res, da so sanje čedalje hujše in da je to,
kar imenujemo resničnost, vse bolj zastrašujoče in nerazumljivo; že
res, da mi lahko storijo marsikaj hudega, ne da bi se mogel kam pritožiti in si
kje poiskati zaščito; že res, da je vsako jutro lahko zadnje – vendar pa mi nihče ne more vzeti tega,
da v tem trenutku sem, da živim zdaj, zbran med obema svojima ramenoma,
zdaj, ko s polnimi pljuči vdihavam težak, milijonkrat predihan mestni
zrak; nihče mi ne more vzeti tega občutka, da stopam po ulici,
spravljen nekje zadaj za očmi, sredi med obema ušesoma, skrit v neki
prostorsko ne povsem opredeljivi notranjosti, in iz sebe ven gledam neznane
obraze mimoidočih in poslušam šumenje mesta. Kar je zares moje, mi lahko
vzamejo le, če me ubijejo, takrat pa je tako vseeno.
Kljub življenjskemu
optimizmu, ki ga je obhajal na jutranjih sprehodih, pa navdušenje nad
nepreklicnim sem ni trajalo dolgo,
kaj kmalu se je zavedel, da bi se težko takole trkal po duši, če bi ga
zbudili sredi noči in mu z močno, slepečo lučjo posvetili
naravnost v obraz, kakor so počeli v ustanovi. Če česa ne bo
pozabil, ne bo tistih dni, ko se je, na balin ostriženi povratnik, vrnil iz
ustanove in je ves zmeden, čeprav »socializiran« (tako je pisalo v
odpustnici) taval naokoli kot pretepen pes, boječ se vprašati, koliko je
ura. V samotnih večerih, ko so družine za zagrnjenimi okni sedele ob
večerji, se je Jon kot izgubljena senca plazil ob zidovih starih hiš. In
vendar je bil zdaj tu, še vedno z dvignjeno glavo, s čvrstim korakom, star
trideset let (kakor je prebral na svoji izkaznici), še vedno samosvoj. Zaporo
spominom iz prejšnjih življenj je postavil Gospodarjev ukaz. Gospodar ni hotel,
da spomini prodrejo na plano kakor tolpa neznanih pošasti, kot krdelo zlodejev,
ko nastane razpoka v lupini pekla, ali kakor jata angelov, ko nastane razpoka
na modrini neba. Gospodar je hotel le to, da podložnik izvrši, kar
mu je ukazano.