Strah in samota sta vklenila Jonovo dušo. Kako naj se reši iz sveta velikanov,
v katerem je ujet? Kot zajec je prisluškoval za bobnečimi koraki,
za hip se mu je zazdelo, da razbija njegovo srce. Toda
naslednji trenutek so se koraki ustavili, zavladala je grobna tišina, še
strašnejša in tesnobnejša, ker je vedel, da zver, ki mu sledi, preži za vogalom
in čaka. Ni zaškripala kljuka Gospodarjevih vrat, koraki so se
ustavili sredi hodnika in čakali, Jon pa je trepetal od
strahu, skrit za gigantskim kipom Pernate kače. Zdaj je vedel, da so
koraki namenjeni prav k njemu in k nikomur drugemu; nič ni pomagalo, da se
je tolažil, da je neviden, pošast ga bo našla v zadnjem kotičku neizmerne
palače . . . In tedaj je spet zabobnelo, bliže in bliže so prihajali
koraki, Jon je v blaznem strahu začel teči med kiklopskimi kipi
navzgor po hodniku, ni se upal ozreti, preveč ga je bilo strah, tekel je
in tekel, dokler ni prišel do naslednjega vogala, za katerim se je odprl nov
hodnik, nič manjši od prejšnjih, zavil je vanj in se skril v stensko nišo.
Spet je zavladala tišina, bobneči koraki so se spet
ustavili, pošast se je potuhnila in čaka, je trepetal Jon. Ozrl se
je navzgor po silnih stenah, hodniki so bili kakor ulice zapuščenega
mesta, le tu in tam je gorela kakšna luč, stene so bile kakor zidovi
praznih hiš, brez oken in vrat, zgoraj pa ni bilo neba, temveč težki
stropni oboki, poslikani z grozečimi podobami prerokov in sibil, ki so s
strogimi očmi gledali Jona in mu kazali odprte knjige, kakor da ga
hočejo posvariti, naj nikar ne pozabi na besede, zapisane za vekomaj. Odvrnil
je pogled od njih, ni vedel, ali koraki še vedno čakajo v prejšnjem
hodniku in za hip je pomislil, da bi se vrnil pogledat, toda že isti hip se je
premislil, saj ga pošast s svojimi kremplji morda čaka prav tam za vogalom.
In tedaj je spet zabobnelo, še bližje ko prej, Jon se je znova pognal v beg,
koraki za njim so odmevali med mračnimi stenami, ni se več ustavljal,
samo še bežal je iz hodnika v hodnik, iz ulice v ulico, ni se oziral nazaj,
prečkal je dvorano, se kotalil po stopniščih in se spet izgubljal v
temnih hodnikih brezmejnega labirinta, medtem ko so za njim vedno bobneli
koraki, vztrajno in neutrudno, kakor stroj, ki ga hoče zmleti, zdrobiti v
nič, Jon pa je hotel živeti, o kako si je želel živeti! Hodnikov pa je
bilo čedalje več, cepili so se na vse
strani, izbiral je zdaj desnega zdaj levega, vendar je vedel, da bo nekje konec
in da bo na koncu zid, samo še zid . . .
Kriknil je, ko je spoznal, da
pred njim res ni več nobene poti, kamor bi lahko bežal: obstal je pred
zidom, pred mogočno steno, ki se je zgoraj izgubljala v mračnih
višavah, na obeh straneh pa je bila obdana z drugimi stenami, prav tako
mogočnimi in nepremagljivimi. Stisnil se je k zidu, koraki so se vse bolj
približevali, zdaj zdaj ga bo zgrabilo, tipal je za
razpokami, da bi mu pomagale, tik pred seboj je v slabotni luči uzrl majhne
hroščke in pajkce, ki so pred njim bežali v zidno razpoko, in prešinila ga
je odrešilna misel:
– Še manjši moram biti, majhen kakor hrošček ali pajkec!
In ob tej Jonovi misli se je prostor čudežno
poglobil, ukrivil, razširil na vse strani, in razpoke v zidu so mahoma postale
zijoče grape, tako da je brž stekel v eno od njih, med kamnite sklade, v
pradavno votlino sredi skal, kjer se je nekoč v mračni davnini rojevalo
človeštvo, takrat ko ljudje še niso poznali ognja in so ždeli med pečinami,
da jih ne bi mogle ujeti zveri, in tu so iz teme zelenkasto sijale tuje
oči kakor vrata v preddverje zavesti, medtem ko so tipalke migotale sem in
tja, nožice iskale trdne opore, čeljusti grizle priborjeno hrano,
roževinasti oklepi odsevali mavrične barve, Jon je za hip pomislil, kako
lep je svet, toda mahoma so neke oči postale grozeče, začele so
se mu približevati, tipalke in klešče so segale proti njemu, doumel je, da
mu tudi tu ni obstanka, bežati je moral dalje, prav v osrčje snovi, kajti
edino tam bi se lahko še skril pred preganjalci – morda, saj je obenem ves
čas vedel, da so v njem samem, da ga preganjajo njegove lastne misli,
predstave in spomini.
– Še manjši moram biti, manjši od
drobnega delčka prahu!
In prostor se je spet poglobil in ukrivil in razširil
na vse strani, onstran vseh razmerij in meja, in Jon je nenadoma začutil,
da plava v njem, da lebdi, leti, nobene teže ni bilo več, na vse strani se
je razprostiralo brezdanje rdeče morje, lebdel je v brezmejnem prostoru, v
katerem misli privlačijo delce prahu. V rdeči megli je začel
spoznavati srebrno svetlikajoče se mreže, kristalne strukture
bleščečih se delcev – atome, molekule, spiralne verige in veje, na katerih so bile nanizane svetleče celice. Plaval je
tja k njim, ko da bi ga od zadaj potiskala nevidna roka, atomi so se svetili kot
daljna sonca, zavita v ožarjene meglice, izginjali so v daljavi, družili so se
v molekule in se spet razdvajali, nekateri pa so samotno leteli po praznini;
posamezne molekule so se glede na mirno lebdečo večino premikale, se spajale
v dolge vrste, v formacije svetlečih ladij, ki so jadrale skozi tkivo
srebrnih pajčevin. Iz globine je priplavala gladka, kakor kovinska kocka,
počasi se je vrtela, približujoč se Jonu, za hip je bila tako blizu,
da bi se je skoraj lahko dotaknil, potem pa se je spet začela oddaljevati;
pomislil je, da je kocka morda zelo velika, da je svet zase, samoten planet, in
da je morda letela neprimerno dlje, kot je bil ocenil. Tu, v notranjosti, ni bilo nič jasnega, nič obstojnega. Zdaj se je
približeval prostrani kristalni mreži atomov in molekul, ki jo je zagledal že tisti
hip, ko je vstopil v notranjost, čeprav je zdaj pomislil, da to, kar vidi,
morda sploh ni isti del svetlečega tkiva, saj se mu je zazdelo, da je
medtem preletel že tisočero takšnih mrež, ki jih je sproti pozabljal; na
tej veliki, razvejani mreži, razprostirajoči se pred njim kakor
luknjičava stena ali na pol podrta futuristična fasada, ni bilo
ničesar takšnega, kar bi si lahko posebej zapomnil; njene spiralaste,
cikcakaste in čipkaste verige so bile ponekod potrgane, drugod zvezdasto
razvejane v dolge krake, izgubljajoče se daleč v rdeči plazmi,
in za trenutek je bil prepričan, da je vse to nekoč že videl . . . Toda,
če je res že od nekdaj tu, zakaj še ni naletel na nobeno oviro, pa tudi
oprijel se ni še ničesar, kar bi mu pomagalo pluti v samoti. Srebrno tkivo je postajalo vse gostejše in v oddaljeni bližini je
bilo vse več plujočih celic – ladij, drsečih skozi rdečo
meglo. Približeval se je spiralnemu kraku, na
katerem so bili nanizani atomi kakor biseri svetleče rose na drevesni
vejici. Pomislil je, da je tokrat trčenje neizogibno, in tega se je malone
razveselil, saj se bo ob tej veji končno lahko ustavil in videl, kakšni so
atomi od blizu, kako so med seboj povezani, ali jih je mogoče odpreti in
iz njih zgraditi takšno ladjo, ki bi jo lahko krmaril po lastni volji: usmeril
bi jo domov, da, tja, kamor se mora vrniti . . . Ko je dosegel spiralno vejo,
je rahlo zazvenelo, trk je bil blag, veja se je le neznatno, komaj opazno
upognila, kakor se upogne travna bilka, ko nanjo sede mušica. Srebrna krogla,
– Še manjši bom, še manjši! Majhen onstran vsega vidnega,
saj rešitve v vidnem ni!
Srebrna krogla, ki si jo je maloprej izbral za svojo ladjico,
se mu je spet začela približevati, kakor da bi zdaj tudi ona izbrala
njega, ob tem je postajala vse večja in večja, in kmalu je prekrila velik
del neba, izgubljala je kovinski lesk in tudi sama rdeče zažarela, kakor jutranje
sonce je zasijala in sijala vse močneje, rdeča se je prelivala v
rumeno, rumena v bleščeče belo, ki je Jona slepila in obenem
pomirjala, saj je končno vedel, da se mora vrniti prav k njej. V njem so bledeli vsi spomini, ostajala je svetloba, brezmejna
svetloba, samo še svetloba.