Tema ni imela globine, v steklu
je odsevala samo bleda slika notranjosti. Za zmešnjavo glasov iz vagona se je
slišal šum vlaka, podoben zavijanju vetra, ko
vleče skozi prazne sobe zapuščenih hiš. Jon je razmišljal, na kako čuden način se mu je razkrila lastna
preteklost: iz dosjeja, ki ga je prebral njegov odvetnik na sodnem procesu! V pičlih nekaj minutah je zvedel vse, kar si je toliko
časa zaman prizadeval zvedeti: kdo so bili njegovi starši, kako je
preživel mladost, kolikokrat in zakaj je bil poslan v ustanovo, skratka »vse« o
sebi. In vendar – kakšno skrpucalo je ta »življenjska celota«, ko ti jo nekdo prebere s papirja kakor spretno zaokroženo
zgodbico! Kaj naj sploh počnem s tem, kar sem
zvedel iz dosjeja? se je spraševal Jon: tudi če
je vse res, kar je tam zapisano, kaj mi to pomaga? Povrh
vsega pa si je morda, kakor je rekel že tožilec, odvetnik polovico sam
izmislil, da bi bila obramba bolj učinkovita. Kaj ni vse skupaj zvenelo malce preveč logično, da bi
bilo resnično? In tudi če bi jaz sam imel svoj
dosje v rokah, črno na belem,
ali bi lahko verjel tistemu, kar bi videl tam napisano? Kdove kaj in s kakšnimi
nameni si Gospodar lahko privošči, ko piše dosjeje
svojih podložnikov. Prav možno je, da nas vleče vse za nos in pošilja naokoli
izmišljene podatke namesto pravih . . . seveda, če
pravi podatki sploh ostanejo kjerkoli zapisani, v kateremkoli spominu? . . .
Kljub vsemu pa precej stvari, ki sem jih izvedel o
svoji preteklosti, zagotovo drži, si je rekel Jon, – saj sem v marsičem,
kar so o meni rekli drugi ljudje, prepoznal resnične dogodke iz lastnega
življenja in jih povezal s spomini, do katerih sem se dokopal sam. Prav gotovo
drži, da sva se nekoč davno, ko sem bil še deček, z materjo vozila
obiskovat očeta, ki je živel nekje drugje, najsi je bil res dragonec na
obzidju ali ne. Tudi tisto, kar mi je Madhuk v zaporu pripovedoval o glinastem
angelčku, pretepu na dvorišču in ponesrečencu pod konjskimi
kopiti, ki sem ga zaradi strahu pustil umreti na cesti – tudi to drži, pa
če je res šlo za eno osebo z imenom Šun ali za tri različne, ki jih
je Madhuk povezal v enotno zgodbo, da je vse izzvenelo bolj grešno in nizkotno.
In tudi tisti prepir s Saro sredi noči, preden so me zadnjič
odpeljali v ustanovo, je bil nedvomno resničen prepir, saj sem se ga sam spomnil do pičice natanko. In ptič v katedrali? . . . Kje je torej meja, ko
prepoznavanje preteklih dogodkov, ki nam jih posredujejo drugi, ni več
zanesljivo? Saj je navsezadnje mogoče vsak človeški spomin privzeti
kot svoj spomin; za vsak svoj spomin pa moram verjeti, da sem dogodek, iz
katerega spomin izvira, nekoč v preteklosti osebno in resnično
izkusil . . . Nenadoma se je spomnil na mrtvega Anšarja, kako ga je vabil k
sebi in se potem razblinil v nič. Je bil tisto samo privid ali kaj več? je prešinilo
Jona: sem imel privid zato, ker sem omedlel in ležal nezavesten na tleh sodne
dvorane, ali pa sem omedlel zato, ker sem resnično videl mrtvega Anšarja,
kako me je vabil k sebi? Pa tiste sanje dopoldne v vlaku?
So bile res samo sanje, ali pa sem se v polsnu spomnil
na čudne, svetleče zelene prikazni, ki sem jih nekoč, v nekem
drugem času, resnično videl prav tam v zapuščenem stanovanju
Karininega brata? . . . Jon se je ob tem spominu zavedel, da
s takšnim premišljevanjem spet izgublja tla pod nogami in se približuje robu
prepada, iz katerega ga je Uru maloprej povlekel. Nehote se je ozrl po
vagonu, da bi videl, če njegov rešitelj še sedi
tam, kamor se je bil usedel, ko sta vstopila v vlak; z olajšanjem je ugotovil,
da je Uru še tam. Njune oči so se srečale in Uru mu je očetovsko
pokimal in naglas vprašal: »Koliko postaj je do Srebrnega trga?« – »Zdi se mi, da pet,« je
odvrnil Jon in tudi eden
od sopotnikov je to potrdil. Jon se je spet zazrl v okno.
Šele tedaj se je zavedel, da v steklu gleda odsev lastnega obraza pred ozadjem
svetlejše notranjosti vagona; ob njegovi postavi sta se razločili še dve
temnejši silhueti, ena ženska in ena moška, vendar sta bila tema dvema podobama
pripadajoča človeka obrnjena vstran od okna,
s hrbtom proti Jonu. Še vedno se niso pripeljali do naslednje postaje,
verjetno je vlak zaradi okvar na omrežju vozil
počasneje kot sicer. – Vsi se približujemo robu prepada, je Jon dalje spredal
svoje misli: najhujša pa je tista globoko v nas zakoreninjena slutnja, da bomo
prav tam na dnu našli pravo resnico. Če ne bi šlo za resnico, gotovo ne bi imelo smisla izzivati
usode. In tudi če resnice ni, če je
na dnu prepada samo tema in nič, je tudi to neka resnica, seveda strašna
resnica, zaradi katere se zaganjamo dol v globočino. Toda celo ob tem
spoznanju se ne nehajo spoznavne težave, kajti zato, da bi spoznal, da na dnu
ni resnice, ampak samo nič, je treba do dna priti, živ človek pa
običajno že dosti prej omedli ali se mu zgodi kaj podobnega, na primer, ustraši
se kakega privida, ki morda sploh ni privid, temveč znanilec resnice same,
in potem se vse to zaganjanje k resnici, karkoli resnica pač je, svetloba
ali tema, bog ali nič, neslavno konča v ustanovi, v najboljšem
primeru pa v naročju nekoga, ki te iz ljubezni ali naklonjenosti potegne na
suho. Zato ni dobro prehitevati usodo in gledati
resnici v oči, še preden si zrel zanjo, je pomislil Jon: morda se mi
nekoč res vse razodene, a ne tako, da mi nekdo prebere moj dosje, ampak v
meni samem. Da, zdaj vem: najvažnejša je pot, ki naj ji sledi odrešujoči
spomin! Če skuša pastir svoje izgubljene ovce poiskati eno po eno, mu bojo
tiste, ki jih je že našel, zagotovo spet ušle, medtem ko
bo iskal naslednjo; pa tudi preveč jih je, spominov, da bi jih človek
zaprl v stajo kakor pastir ovce. Primero s pastirjem je treba razumeti drugače:
pastir mora znati tako zažvižgati ali zaigrati na
piščalko, da se bojo ovce kar same zbrale okrog njega, ko se bo
zvečerilo. Potlej mu jih ne bo treba šteti in
klicati vsako posebej. Toda kateri je tisti odrešujoči
napev? Ga človeku lahko navdihne samo bližina
smrti? Bi ga lahko zapel šele takrat, ko ga
sploh ne more več zapeti? Morda je tako, morda res! In zato je sredi
življenja boljše, da stvari poenostavimo in se zadovoljimo s skrpucano
resnico, z napol izmišljeno celoto, kakršno je povedal tudi odvetnik na razpravi. Zakaj bi bila njegova verzija slabša od kake druge? se je spraševal Jon:
bi si jaz sam, če bi tuhtal leto in dan, ustvaril kaj popolnejšo podobo o
svoji preteklosti? Ne, še takšne si nisem, odkar sem
leto in dan na prostosti; če ne bi odvetnik prebral mojega življenjepisa,
jaz sam še tistih dogodkov ne bi povezal, za katere trdno vem, da so se mi
resnično zgodili. Zgodbica, v katero jih je odvetnik združil, morda ni najboljša, vendar zaenkrat ne vem za nobeno drugo; zakaj
bi se torej hudoval nad njegovo krparijo? Nekaj časa bo
že držala, ne smem pa je zamenjevati z resnico samo . . . Glej, glej, približujemo se
postaji, vlak je začel zavirati . . .
Množica v vagonu se je
spet zbila skupaj, povlekla je tudi Jona, zdaj na drugo stran. Uru je še vedno
sedel na enem izmed redkih sedežev, privezan s pasom. Zamišljeno je zrl predse;
verjetno se tudi v njegovi duši pletejo kake zanj pomembne misli, je pomislil
Jon. Glasovi potnikov so se polegli, kakor da vsi z bojaznijo čakajo, kaj jih
čaka na naslednji postaji. Zaviranje vlaka je Jona še bolj stisnilo med množico. Pomislil
je, da ga bodo dogodki, ki jim drvijo nasproti, verjetno vse bolj odvračali
od premišljevanj o lastni preteklosti; in če se je za nekaj minut med
dvema postajama v brzečem vlaku prepustil premišljevanju o sebi, je to v
časih, ki so nastopili, bolj izjema kot pravilo. Na naslednji jih morda
čakajo tleča pogorišča in zoglenela trupla. Kako naj v takem
svetu človek še išče samega sebe, svoje izgubljeno otroštvo,
pozabljeno mladost? In tudi če bi si karseda razširil svoje spominsko
obzorje, bi se pridobljena jasnina preteklosti z vsakim novim trenutkom znova
pogrezala v kaos sedanjosti in tesnobo pred prihodnostjo. Tisto, kar bi s
težavo iztrgal zmaju, ki se polašča spomina, bi si brž prilastil drugi, še
strašnejši zmaj, ki sproti žre vse, kar si človek poskuša ohraniti zase in
urediti po svoji podobi . . . Vlak je vozil v postajo Saturnov ring. Kot kaže,
da je tu še mirno. Mimobežeče množica na peronu je ob naglem zaviranju
vlaka v nekaj trenutkih razpadla na posamezne človeške postave.