Iz megle so prihajali obrazi. Pred Jonom so vstajali zadnji hip, kot prikazni. V brezštevilnih trumah so se valili med hišami, ki so jih izbljuvale na ulico, potem ko jih je jutro vrglo iz sanj, in zdaj so drli na delo, denar in srečo po svetu iskat, hiteli so v brzeče podzemne vlake, v peklenske kotanje drhtečega mesta. Jon je zadeval obnje, tudi v njegovi glavi je bilo vse megleno, prepuščal se je slepemu avtomatizmu, zapisanemu v črednem spominu, čutil je, da mora hoditi, hoditi, naprej in naprej, da se ne sme ustaviti, kajti če obstane, se bo vrnila in ga vsega zaobjela, smrt, ne bo se ji mogel več upirati, odnesla ga bo s seboj, velika črna ptica, prav njega bo našla sredi vseh teh ljudi, obstal bo pred njo nemočen, nag, in zabliskalo se bo rezilo noža, preplavil ga bo rdeči ocean, iz katerega bojo zrle njene oči, kakor začudene oči otroka, ki nastavlja drugo lice, spačen in zgrožen obraz pod udarci, pod njegovimi udarci, tuj in sovražen obraz, in še enkrat bo udaril, še enkrat, in obležal bo sredi ulice, na kamnitem tlaku, iz megle pa bojo prihajali vedno novi obrazi, vse več jih bo, sklanjali se bojo nadenj z votlimi jamicami namesto oči, govorili zdaj si naš in ga vlekli v jamo in med njimi bo zagledal Saro, hotela mu bo pomagati, toda prepozno bo, skušala se bo preriniti skozi množico, skozi vse te mrtve, Jon!, Jon! bo klicala, odpusti mi!, a ne bo ji mogel odgovoriti z usti polnimi pepela, vržen v rdeči ocean, srečala se bova na drugem bregu, bo hotel reči, sluteč, da drugega brega ni, da je samo praznina in tema onstran besed, in tedaj bo začel padati, globoko v brezno noči, kakor frfotajoč ptič, ki se oklepa življenja, padal bo v tuje nebo, kjer ni ne sonca ne zvezd, le drhteča tišina, vse močnejši utrip srca, razbitega zvona, poslednji krik umirajoče živali, in potem nič več, ne teme ne samote ne groze! Nič. Samo brezmejna svetloba praznine, morda.

Po tej praznini je hrepenela Jonova duša, toda okovi zla so ga vezali s podobami tega sveta. Blodil je po megli skoz avenije jutra in prišel k reki, ko je vzšlo rdeče sonce. Spustil se je po sluzastih stopnicah dol z nabrežja, reka je tekla zgolj po sredi struge, kamnit breg so prepredale razpoke, kamor so pred Jonovim korakom bežale drobne živalce, majhni nedolžni hroščki in pajkci, bogu dopadljivi. Iskali so si zavetje med naplavljenimi steklenicami, kepami katrana, kosi umazane plutovine, zavrženimi čevlji, rogovilami, žeblji, krpicami in drugimi pozabljenimi artefakti, ki jih je izpljunila reka in vrgla na kopno ljudem v posmeh. Približal se je vodi, moten tok se je počasi plazil čez pogreznjene tolmune in se vrtel v goltavih vrtincih. – Najbolje je kar hitro končati! je pomislil v preblisku jasne zavesti. Tedaj pa je na bregu, nekaj korakov pred sabo, zagledal okostje velike ribe; kosti so bile že skoraj gladke, obrane, a nekaj podgan je še vedno glodalo preostalo mrhovino. In mahoma, kakor prikazni, ki se dvignejo iz žaltavega sna, so pred Jonom stali trije pritlikavci, razcapani so se grbasto sklanjali nad okostje in opazovali podganjo požrtijo. Jon je obstal. »Kaj delate tukaj?« je zavpil, »čakate name, kaj?« Kakor preplašene živali so se ozrli vanj s svojimi šakaljimi obrazi in ga nepremično gledali s topimi, kalnimi očmi. Ničesar niso razumeli, ne življenja ne smrti. Samo čakali so, pastirji nesmrtnosti. In Jona je prešinilo, da se mora vrniti, da ne sme crkniti na tem zavrženem bregu in postati plen peklenskih prikazni, preden se dopolni njegov čas in njegovo opravilo pod nebom. Obrnil se je, začel teči nazaj k nabrežju, tekel je vedno hitreje, mislil je nanjo, na Saro, pravil si je, da jo mora poiskati, se z njo pogovoriti, oprostila mu bo, kakor je tudi on njej oprostil, tudi če se potem razideta in gresta vsak svojo pot, samo da najdeta skupne besede, odrešujoče besede.

Upehan je obstal zgoraj na nabrežju, kjer ga je ustavil žandar. Zahteval je izkaznico, a Jon je ni imel. »Moral boš z mano,« je rekel žandar. Jon se ni upiral, hodil je ob njem mirno in vdano. Ko pa sta prišla do nekega križišča, se je Jonu zazdelo, da je na drugi strani ulice, med množico hitečih ljudi, zagledal Saro. Poskusil se je izmuzniti, toda žandar ga je močno prijel. Jon je začel kričati, otepal se je in z vsemi močmi odrinil žandarja, da se je opotekel, Jon je začel teči, a že naslednji hip je začutil top udarec v hrbet in padel na tla. Policaj, ki je stal nad njim, je vzel radio iz žepa in poklical ustanovo. Začeli so se zbirati ljudje, vse več jih je bilo, ki so se sklanjali nadenj. Čez nekaj minut so se varuhi oblasti že pripeljali s kočijo. Jona so prijeli, mu nataknili lisice in ga odpeljali. Tja v mlečno bele hodnike, razsvetljene z neonsko lučjo.