LUCIJA STEPANČIČ (kritika
v Sodobnosti, 2004, št.
5)
Marko Uršič: Štirje časi, Filozofski pogovori in
samogovori. Poletje: drugi čas, 1. del. O renesančni lepoti. Ljubljana:
Cankarjeva založba, 2004.
"Kar je oko tvojemu telesu, to je
um (mens) tvoji duši. Um je namreč oko tvoje duše." Filozof Bruno Vran, znan že
iz prvega časa, Pomladi, je tokrat na
svojem italijanskem potovanju. Skrivnostne besede renesančnega filozofa Ficina
pa ga s svojim poetičnim nabojem spremljajo skozi neizčrpne zaloge lepote,
nagrmadene v Firencah. Kot je bilo mogoče posumiti že v prvem delu Štirih časov, filozofije ne ustvarjajo
le zavestni napori uma, pač pa tudi podnebje, vreme, letni časi in celo razgled
s terase, tako da je s pogledom na toskanske ciprese seveda nemogoče
razpravljati o pozitivizmu in pragmatizmu, toliko bolj pa seveda o večnosti,
lepoti, nesmrtnosti in angelih. Renesančni neoplatonizem tako ni prikazan le
razvojno, pač pa je postavljen v okoliščine svojega nastanka, te pa so, kot se
za renesanso že spodobi, predstavljene v vsej čutni
nazornosti.
Je lepote res "preveč, da bi jo
ujel v drseči čas"? Filozof jo odkriva tako v umetniških delih kot v sočasni
filozofiji, pri njenih avtorjih in vzornikih, v vprašanjih, ki jih je odpirala,
in virih, ki so jo navdihovali. Veličina obdobja, ki je človeka povzdignilo iz
pomilovanja vrednega mesta v teocentričnem kozmosu in ga razglasilo za vez med
nebom in zemljo, med minljivostjo in večnostjo, tako govori sama zase. Privlačna
moč tedanje duhovne svobode in globina misli, ki je odkrila "človekovo najvišje
dostojanstvo", pa do danes nista zbledeli. Nasprotno. Čeprav se zdi, da moramo
shajati brez njiju.
Uršič, ki je že v prvem delu
cikla razvil večino svojih zanimanj, se v drugem delu (v Poletju) navidezno omejuje na razmišljanja o
renesansi (pa še to le florentinski). A le navidez, saj je pri priči jasno, da
je spet zmagal čut za raznovrstnost. Renesančna vrtoglavost (avtor namreč ceni
prav to njeno lastnost) se odraža v sunkovitih menjavah večdelne zgradbe.
Popotnim vtisom, ki si jih delita s prijateljico Marijo, sledijo njuna ločena
razmišljanja, meditacije, eseje in citate pa prekinja roman o Botticelliju,
zgodba v zgodbi, kjer je navdihujočim renesančnim pogovorom in samogovorom mogoče
prisluhniti v živo. Prostora pa je seveda dovolj tako za najbolj vzvišeno
teorijo kot tudi za najbolj sočne trače (pri tem prednjači Lucrezia Buti, ki je
po pobegu iz samostana postala prva znana renesančna
muza).
Vsako poletje se začne s
pomladjo, in tudi Poletje iz Štirih časov ni izjema. Botticellijeva
Primavera odpira razpravo o likovni
umetnosti, ki pa ne učinkuje le kot umetnostnozgodovinski dodatek ali dopolnilo,
pač pa bistveno usmerja emocionalno dinamiko razpravljanja. Pa naj gre za
renesančno fascinacijo nad lepoto, ki je obenem hermetično aristokratska kot pri
Botticelliju, ali pa za eterično duhovnost, ki je v svoji čustveni ranljivosti
pretresljivo človeška kot pri Fra Angelicu. Na koliko načinov smo lahko ljudje?
Nas bo nagovoril zmagoviti David v svoji popolnosti ali pa Trpeči človek v svoji
pretresljivi resničnosti?
Kako sprejeti ponujene zaklade? Z
navdušenjem nad posameznostmi in raznovrstnostjo, nad čutnim in minljivim (kar
zaznamuje umetniški interes), ali pa z abstrahiranjem, iskanjem bistva,
premagovanjem naključnega in minljivega, se pravi filozofsko? Umetnine so v tej
nenavadni in spodbudni knjigi prikazane skozi oči filozofa (Bruna), njegove
interpretacije pa so prevrednotene skozi zamisli slikarke (Marije). Zapleteno
sovpadanje vidnega in umskega se skozi knjigo na mah prelevi v izjemno zapleten
(in vedno navdihujoč) odnos med minljivim in večnim, človeškim in božanskim,
organskim in geometrijskim, racionalnim in erotičnim, predvsem pa seveda med
vidnim in nevidnim.
Vidno in nevidno. Kot je znano,
je bila v klasičnem platonizmu čutu vida priznana sposobnost duhovnega
spoznanja. Novoplatonik Porfirij je šel v svojih estetskih meditacijah še dlje,
saj naj bi lepota (kot presežek) minljivega človeka preobrazila v nesmrtno
božansko bitje. Težnja po božanski intenzivnosti, ekstatičnosti se je
stopnjevala v hermetični tradiciji prvih stoletij našega štetja, obenem pa se je
izoblikovala zavest o medsebojni povezavi vidnega in nevidnega, zamaknjena
očaranost nad njuno nedoumljivo prepletenostjo. Renesansa, ki je Firencam v
drugi polovici "quattrocenta" za nekaj desetletij prinesla razcvet, je stare
modrosti z veseljem povzela ter jih še obogatila. V njenih najboljših letih so
umetniki v svojih delih iskali nadčutno lepoto, ki veje skozi minljivo zemeljsko
čutnost. Venera je tako iz dveh, zemeljske in nebeške, postala "ena sama,
božanska v svoji človeškosti, duhovna v svoji čutnosti, angelska v svoji
ženskosti". Vidno in nevidno sta se znašla torej v plodnem, harmoničnem odnosu,
kjer sta drug drugega pogojevala in bogatila. Začetek upada pa se (vsaj v
Firencah, sedežu platonske Akademije) zgodovinsko ujema z vzponom in propadom
Savonarole, fanatičnega verskega reformatorja, ki so ga politične spletke
spravile na grmado. Mračnih časov (in koraka nazaj) pa ni napovedal le dim, ki
se je 23. maja 1498 vil nad Piazzo della Signoria. Še toliko bolj zgovorno se
kaže v nehoteni pripombi na smrt obsojenega. "Obrnil se bom k nevidnim stvarem,
da bi se z njimi ubranil pred vidnimi," je Savonarola zapisal nekaj dni pred
smrtjo. Vidno in nevidno sta se torej spet znašla v opoziciji, v istih vlogah
kot v srednjem veku. Tako se je torej končal navdih obdobja, ki se je začelo z
Nikolajem Kuzanskim in njegovo vizijo sovpadanja nasprotij v
neskončnosti.
In kakšen je današnji odnos do
(ne)vidnega (s tem pa tudi do lepote in presežnega)? Ne samo, da smo z lepoto
bolj na kratko (ponjo se je treba potruditi prav do Firenc), odnos do vidnega
prepričljivo povzema sodobna kozmologija, saj je mogoče opaziti, "da so se
klasični atributi lepote (skladnost, simetrija, preprostost ipd.) že skoraj
povsem preselili iz vidnega v nevidno, se skrili v zapletene fizikalne oziroma
matematične enačbe, ki jih razumejo le redki".
Kako nas torej lahko nagovori
čas, ko se umetnost še ni sramovala lepote, filozofija pa ne zanesenjaštva?
Avtor ne zanika dvomov, ki obidejo moderne, skeptične duhove: Nasprotno, tudi
sam se mora vprašati, "če je kje še kdo, ki prisega na Platona", platonizem, ki
je z Lukrecijevim epikurejskim materializmom že v antiki doživel radikalno
kritiko, je tudi v novem veku pogosto napadan, še posebej v imenu razkrinkavanja
"mistifikacij". Na pol pozabljeni ali prav slabo razumljeni pa so danes
pravzaprav vsi renesančni misleci (razen Machiavellija!). Kako torej obuditi
nesmrtne? (Neo)platonizem, prikazan skozi ključne odlomke Porfirija, Hermesa
Trismegista, Marsilia Ficina ter Pica della Mirandole počasi razkriva vse svoje
adute, dokler ne zaživi kot večno mlada, v številnih pogledih do danes
nepresežena, in začuda še kako aktualna filozofija. V njen prid govori predvsem
"živa presežnost duha, ki se je v trezni aristotelski metafiziki izgubila v
pojmovnih abstrakcijah. Bogastvo in globina platonskega načina umovanja sta
namreč tudi in morda celo predvsem v tem, da pojem na svoji poti vzpona nikoli
ni povsem oskubljen čutnosti, kar je razvidno tudi v platonskih filozofskih
prispodobah". Še bolj pomenljivo pa je dejstvo, da se ukvarja z vprašanji, ki do
danes niso bila razrešena, pač pa prej pozabljena, odrinjena na rob. Prav tu se
namreč razpravlja o minevanju, se goji predstave o presežnem, in tako usposablja
za neskončnost, za vse, kar je večje od življenja samega. Naš čas se sicer lahko
pohvali, da je učinkovito opravil z "mistifikacijami", osebnosti, kot sta
Michelangelo ali Lorenzo Medičejski, pa le ne premore.
Renesansa, na pogled tako odločna
in neponovljivo herojska, se v svoji veličini vendarle ne more zadovoljiti zgolj
z nekakšnim visokim podstavkom. Pač pa še danes vabi k preporodu, ki se začenja
"z zbranim in ljubečim zrenjem v 'globino' sveta, narave, zgodovine in samega
sebe, s spremembo zavesti". Štirim časom (ki že od vsega začetka
stavijo na preseganje razcepa med objektivno in subjektivno kulturo) je zamisel
kar na kožo pisana. Pa tudi avtor bo pravi: Uršičeve interpretacije so polne
nalezljivega navdušenja, možnost vživljanja in podoživljanja pa preseneča vedno
znova. Tako je omembe vredna tudi že omenjena Botticellijeva biografija, ki se
pod naslovom Primavera prepleta s
siceršnjimi esejističnimi zastavki. Poudarjena refeksivnost sodobnikov Bruna in
Marije se še enkrat odzrcali v zgodbi davno umrlega slikarja, saj vsako poglavje
učinkuje kot epilog (z večletno distanco) dogajanja, ki se je v prejšnjem
komajda narahlo nakazalo. Tempo, ki v sedmih skokih premerja globino
umetnikovega skrivnostnega življenja, tako še poudarja tragičnost obdobja, ki je
na vrhuncu svojih sil drvelo v propad.
"Grobnica pozabe" se tako
spreminja v "svetišče spomina", srečni in nesrečni dnevi renesanse pa vklesani,
naslikani in zapisani kljubujejo minevanju, in tudi s tem povzemajo ključno
zamisel platonizma. Kot taki pa ostajajo čudno privlačni še v "neznosno lahkem"
času, ko je celo "izgon iz raja postal neke vrste slikanica za trume turistov,
ravnodušnih opazovalcev, nevernikov". Čaščenje, ki so ga deležne renesančne
umetnine pa tako (nevede?) predstavlja svojevrsten poklon platonizmu in
postavlja vprašanje, ali zmaga nad njim bila prelahka, preveč enoumna. Večino
racionalnih sodobnikov namreč že kar nekam predolgo muči "nepotešljiva izguba
popolnosti", in Firence so pač od redkih krajev, kjer je s tem morečim občutkom
možen konstruktiven dialog. S Stendhalovim sindromom (od preobilice lepote) ali
brez.