Bitnost/Um in volja sovpadeta v Enem/Dobrem
(O svobodni volji in volji Enega – En. VI. 8.,
prev. Matej Leskovar, v: G. Reale, Zgod. antične fil., IV, str. 425-26)

»Če torej po delovanju Dobrega vsako bitje ustvarja samo sebe, je očitno, da je Dobro predvsem to, kar je prav samo na sebi, ker so tudi druge stvari po njegovem delovanju to, kar so same ne sebi; in z njegovo, če tako rečemo, bitnostjo (ousía) je združena volja, da je, kar je. Ne moremo misliti dobrega, ki bi bilo brez volje, da bi bilo samo na sebi to, kar je: zato sovpada s sabo, ker hoče biti, kar je, in je, kar hoče biti, in njegova volja in on sam je isto, in vendar ono ni nič manj enost, ker ni razlike med tem, kar ono je, in tem, kar bi hotelo biti. Kaj bi namreč hotelo biti, če ne to, kar je?« (VI. 8. 13. 24-35)

»Takšno, kot je, ni zaradi tega, ker ne bi moglo biti drugačno, ampak je takšno, ker je popolno« (ibid., 10. 25-26).

»Vredno ljubezni in ono samo je ljubezen in ljubezen do sebe, ker lahko črpa svojo lepoto samo iz sebe in v sebi« (ibid., 15. 1-2).

Emanacija (izžarevanje, izlivanje, izhajanje …) iz Enega:
podoba Luči in krogov/krogel
(O aporijah duše, IV. 3. 17. 12-20, prev. M. L., ibid., str. 427-28):

»Obstaja, res je, nekaj, kar bi bilo mogoče imenovati središče in okrog njega krog, ki izžareva sijaj, izhajajoč iz tega središča; okrog tega drugi krog: luč da luč. […] Velika luč izžareva in ostaja nepremična, sijaj pa, ki izhaja iz nje, se razširja v skladu z razumom …«.

Emanacija je kot ogenj, ki izžareva toploto …
(O treh izvornih hipostazah, V. 1. [10] 6. 28-39, prev. M. L., ibid., str. 428):

»Kako torej in kaj moramo misliti o Prvem, če ostaja nepremično? Izžarevanje, ki se širi iz njega, ki ostaja nepremično, kakor je v soncu luč, ki sije okrog njega; izžarevanje, ki se večno prenavlja, medtem ko ono [Eno] ostaja nepremično [nespremenjeno]. Vsa bitja, dokler obstajajo, nujno ustvarjajo iz dna svojega bistva neki obstoj, združen z njihovo dejansko močjo, ki je kakor podoba arhetipov, iz katerih je rojena: ogenj izžareva iz sebe svojo toploto in sneg ne ohranja mraza samo znotraj sebe: najboljši dokaz dajejo za to dišeče snovi, iz katerih, dokler so dejavne, izhaja nekaj okrog njih, kar uživa tisti, kdor jim je blizu. Vsa bitja, potem ko so prišla do zrelosti, porajajo: kar je večno popolno, poraja vedno in večno; vendar poraja nekaj nižjega od sebe.«

Prevod Sonje Weiss v: Plotin, Zbrani spisi I (2016):

Kako se torej to zgodi in kaj naj mislimo, da je to, kar obdaja mirujoče Eno? – To je žar, ki ga oddaja Eno, vendar tako, da ostaja nespremenjeno; je kakor sončna svetloba, ki se tako rekoč vrti okrog sonca in se nenehno poraja iz njega, medtem ko sonce ostaja, kot je. Za vse stvari, ki bivajo, torej nujno velja, da jih, dokler ostanejo v [bivanju], obdaja obstoječa resničnost <hypóstasis>, ki izvira iz njihove lastne bitnosti ter iz moči, ki je v njih, in ki jo oddajajo navzven. Ta resničnost je odvisna od njih in je kot nekakšna podoba arhetipov, iz katerih je nastala: ogenj [oddaja] toploto, ki prihaja iz njega, in tudi sneg ni mrzel samo znotraj sebe. Najbolje pa to dokazujejo vse dišeče stvari: dokler obstajajo, jih obdaja nekaj, kar izhaja iz njih, in v tem uživa vsak, ki je v njihovi bližini. Vse stvari, ko dosežejo popolnost, porajajo naprej. Kar pa je večno popolno, nenehno poraja in [rodi] to, kar je večno; vendar rodi nekaj, kar je slabše od njega samega. (Op. cit., 266-67)

Emanacija kot neizčrpni studenec …

(O naravi in zrenju Enega, III. 8. 10. 1-5, prev. M. L., ibid., str. 428-29):

»Kaj je torej [Eno]? Ustvarjalna moč (dýnamis) vseh stvari; če ga ne bi bilo, ne bi nič obstajalo, ne Duh/Um, ne prvo Življenje ne vesoljno Življenje. […] Predstavljajmo si studenec, ki nima nobenega počela in ki se razliva v vse reke, ne da bi ga reke izčrpale, in zmeraj ostaja miren …«

V večnosti Uma je tudi prihodnost sedanja
(O idejah in Dobrem, VI. 7. 1. 46-59, prev. M. L., ibid., str. 440):

»Toda če mora biti vsako božje dejanje popolno, če ni dovoljeno misliti, da bi bilo kar koli, kar je povezano z Bogom, drugačno od celote in od vsega, morajo biti v vsaki stvari, ki ga zadeva, vsebovane vse stvari; in tisto, kar pripada prihodnosti, mora biti v njem v sedanjosti. V njem ni ničesar, kar pride pozneje, ampak se to, kar je tam zgoraj že prisotno, zgodi pozneje v drugem. Če je torej prihodnost že prisotna, mora biti prisotna kakor stvar, ki je vnaprej mišljena za prihodnost, in tako je, ker on ne potrebuje ničesar in je neizčrpen. Zato je vse že bilo in je v večnosti in je tako, da je mogoče pozneje reči ‛to po tistem’: in res, samo če se razšiti in razvije, more razodeti ‛to po tistem’; toda dokler je vse skupaj, je samo ‛to’, kar pomeni, da ima v sebi tudi svoj vzrok.«

Duh, Duša, stvarstvo

(O sestopu duše v telesa, IV. 8. [6] 3. 23-30, ibid., str. 448):

»Naloga razumske duše je mišljenje, vendar ne samo mišljenje, kajti po čem bi se sicer razlikovala od Duha? Kajti ona dodaja temu, da je duhovna, še nekaj drugega, zaradi česar dobi svoje lastno bitje. Duša ne ostane čisti Duh, ampak tudi sama dobi svojo posebno vlogo kakor vsako drugo bitje. Toda ko gleda, kar je pred [nad] njo, Duša misli; ko gleda, sebe, se ohranja; ko gleda, kar je za [pod] njo, to ureja vlada in upravlja. Kajti vesolje se ni moglo ustaviti na ravni Duha, ker je obstajala možnost, da pride nekaj drugega za [pod] njim, sicer res nižjega, vendar nekaj, kar mora obstajati, če obstaja tisto pred [nad] njim.«

Prevod Sonje Weiss:

Naloga razumnejše duše je sicer, da umeva, vendar ne samo to, sicer se ne bi v ničemer razlikovala od uma. Poleg tega, da je umna [resničnost], je namreč dobila še nekaj, in v skladu s tem ni ostala um. Kljub temu pa ima tudi ona svojo nalogo, kakor jo ima vsaka izmed umskih resničnosti. Upirajoč pogled v to, kar je pred njo, umeva; ko pa gleda sama vase, ureja in upravlja to, kar pride za njo, ter mu vlada. Saj sploh ne bi bilo mogoče, da bi se vse zaustavilo v umskem svetu, če pa je obstajala možnost, da se za njim zvrsti v nastanek še kaj drugega, kar je sicer slabše, a mora prav tako bivati, če biva to, kar je pred njim. (Op. cit., 179-80)

Duša kot »demiurg«, stvarnica sveta
(O treh izvornih hipostazah, V. 1. [10] 2. 1-10, prev. M. L. iz Reale …):

»Vsaka duša naj zato premišljuje predvsem o tem: da je porodila vsa živa bitja, tako da je vanje vlila življenje; tista, ki jih hrani zemlja, in tista, ki jih hrani morje, tista, ki prebivajo v zraku, in nebeške zvezde, ki so na nebu; da je ustvarila sonce in to neskončno nebo in ga je okrasila; ona daje, da [nebo] kroži v določenem redu, četudi je [duša] drugačne narave od stvari, ki jih ureja, giblje in oživlja; zato je duša nujno vredna več od njih, kajti medtem ko te nastajajo in umirajo, ko jih zapusti ali jim daje življenje, ona večno obstaja, kajti nikoli ‛ne zapusti same sebe’.«

Prevod Sonje Weiss:

Naj torej vsaka duša najprej pomisli na to, da je ona tista, ki je ustvarila vsa živa bitja, s tem ko jim je vdihnila življenje: tako tista, ki jih redi zemlja, kot tista v morju in božanska zvezdna bitja na nebu. Ona je ustvarila sonce in to veliko nebo, ona mu je dala red in kras, ona ga poganja v urejenem krožnem gibanju, ob tem pa je njena narava drugačna od narave tega, kar [duša] krasi, poganja in oživlja. Pomisli naj, da je nujno častivrednejša od teh stvari, ki nastanejo in propadajo, kadar jim duša zagotovi življenje oz. jih zapusti, medtem ko sama biva večno, saj »sebe ne zapusti nikoli« [Platon, Fajdros 245c]. (Op. cit., 255)

☻ »Tisto od duše, kar odseva v snovi, je narava …«
(O aporijah duše (II), IV. 4. 13. 20, ibid. 454).

Giovanni Reale: »… lahko bi rekli, da kakor je Eno moralo postati duh, da bi mislilo, tako je moralo postati duša, da bi porodilo vse stvari vidnega sveta« (Zgodovina antične filozofije, IV, 449).