Platon: Timaj (odlomki)

prev. Gorazd Kocijančič (2004), podčrtal M.U.

[27d–28c]: vselej bivajoče, ustvarjalec, vzorec, začetek …

[Timaj] »Po mojem mnenju je treba najprej razločiti naslednje: kaj je vselej bivajoče, ki mu ni lastno nobeno postajanje, in kaj je vselej postajajoče, ki nikoli ni bivajoče? Prvo je dojemljivo za umevanje <nóesis>, združeno z utemeljitvijo <lógos>, saj biva vselej na enak način, drugo pa se lahko le meni z mnenjem <dóxei>, združenim z neutemeljeno <álogos> čutno zaznavo, ker nastaja in propada, v resnici pa ne biva nikoli. Vse, kar postaja, pa postaja po nujnosti iz nekega vzroka, kajti nemogoče je, da bi kar koli bilo deležno nastanka brez vzroka. Vsaka, katera koli (stvar), katere uzrtost in moč je ustvarjalec <demiourgós> izdelal tako, da se je neprestano oziral na to, kar biva na enak način in kar mu je – kot takšno – služilo za neki vzorec <parádeigma>, mora tako po nujnosti postati lepa; če pa pri tem gleda na nastalo in uporablja nastali vzorec, ne postane lepa. In kar zadeva celotno »nebo« – ali »svet« ali katero koli drugo poimenovanje je za to najprimernejše – imenujmo ga tako –, moramo najprej razmisliti o (vprašanju), ki si ga moramo pri vsaki (resničnosti) zastaviti in o njem razmisliti na začetku, namreč ali je bivalo vselej, ne da bi imelo kakršen koli začetek <arché>, v katerem je nastalo, ali pa je nastalo, ker se je začelo v nekem začetku. Nastalo je – saj je vidno in otipljivo in ima telo. Vse takšne stvari pa so čutno zaznatne in vse, kar je čutno zaznatno, je dojemljivo za mnenje, združeno s zaznavo: izkaže se za postajajoče in porojeno.«

Platon: Timaj [28c–29b]: demirg kot pesnik, oče vesolja, dobrost sveta, razumnost, podoba

…

»Toda rekli smo, da je vse, kar je nastalo, nujno nastalo po nekem vzroku. No, (težko) delo je odkriti stvaritelja <poietés> in očeta tega vesolja, in ko ga odkrijemo, ni mogoče o njem govoriti vsem. Glede vesolja pa moramo še razmisliti, po katerem od (obeh) vzorcev ga je izdelal ta, ki ga je naredil: po tistem, ki biva enako in na enak način, ali po tistem, ki je nastal. Če je ta svet lep in je ustvarjalec dober, je pač jasno, da se je oziral na večni (vzorec). V nasprotnem primeru, ki ga ne smemo niti izreči, bi motril vzorec, ki je nastal. Vsakomur pa je popolnoma jasno, da je (ustvarjalec motril) večnega. Kajti ta (svet) je najlepša od nastalih stvari, on pa je najboljši od vzrokov. (Svet,) ki je tako nastal, je bil ustvarjen skladno s tistim, kar lahko zaobjamemo z mislijo <lógos> in razumnostjo <phrónesis> – in kar biva na enak način. Toda če je s tem tako, je po drugi strani povsem nujno, da je ta svet podoba nečesa (drugega).«

Platon: Timaj [29b–d]: dve vrsti besed/misli, kozmologija kot verjetna <eikós> podoba <eikón> /ali/ zgodba <mýthos> nastanka sveta

»Najpomembnejše v vsaki stvari je začeti z naravnim začetkom. Glede podobe in njenega vzorca je torej treba razločevati takole: ker so misli/besede <lógoi> sorodne tem (stvarem) samim, katerih razlagalke so, morajo biti pri tem, kar je stanovitno in trdno ter prosojno za um, tudi misli/besede, ki se na to nanašajo, stanovitne in neomajne, in kolikor je to mogoče, je primerno, da so tudi nespodbitne in nepremagljive – in od tega ne sme manjkati nič. Kar pa se tiče misli/besed, ki se nanašajo na tisto, kar ono (le) prispodablja in je torej le podoba, so verjetne <eikós>, v sorazmerju <ana lógon, db. ‘v skladu z logosom’> s prvimi. Kajti to, kar je bitnost <ousía> v razmerju do postajanja <génesis>, je resnica <alétheia> v razmerju do prepričanja <pístis>. Če torej, Sokrat, v marsikakšnem (vprašanju) o mnogih resničnostih, o bogovih in nastanku sveta ne bomo postali sposobni na vsak način ter v vseh ozirih podajati med seboj skladne in do skrajne natančnosti prignane misli/besede, naj te to ne čudi. Če kljub temu ponudimo takšne, ki niso nič manj verjetne od katerih koli drugih, moramo biti s tem zadovoljni, saj moramo pomniti, da imamo – tako jaz, ki govorim, kot vi, ki ste sodniki, človeško naravo, tako da je glede teh reči primerno sprejeti verjetno zgodbo <mýthos> in ne iskati več ničesar dalje.«

Platon: Timaj [30a–c]: stvarnik dober → svet dober → Um, Duša

»Bog je namreč hotel, da bi bile vse stvari dobre in da – kolikor je to mogoče – ne bilo nič slabega; tako je torej vse to, kar je bilo vidno in nikoli ne miruje ter se giblje neubrano in neurejeno, vzel k sebi in privedel v red iz neurejenosti, saj je menil, da je prvo v vseh ozirih boljše od drugega. In ni bilo niti ni v skladu z božanskim pravom, da bi Najboljši delal kaj drugega razen najlepšega. Ko je torej premislil, je odkril, da iz reči, ki so po naravi vidne, nikdar ne more kot izdelek <érgon, delo> izhajati nikakršna Celota, nedovzetna/nesposobna za umevanje, ki bi bila lepša od Celote, ki ima Um <noũs> – in da po drugi strani Um ne more postati navzoč v nečem ločeno od Duše <psyché>. Zaradi te misli je naredil vesolje s tem, da je sestavil Um v Duši in Dušo v Telesu – da bi tako naredil izdelek, ki bi bil po naravi najlepši in najboljši. V skladu z verjetnim razmislekom <lógos> moramo torej govoriti, da je ta svet, ki je živo bitje z dušo in umom, v resnici nastal zaradi božje previdnosti <prónoia>.«

Platon: Timaj [30d–31b]: nebo je eno – živo bitje kot podoba božanskega Uma

»Ko se je torej bog odločil, svet kar najbolj upodobiti po najlepši in v vsem popolni izmed resničnosti, ki se (samó) umevajo <ta nooúmena>, je sestavil eno(vito) živo, vidno bitje, ki ima znotraj sebe vsa živa bitja, ki so mu po naravi sorodna. Smo pravilno zatrdili, da obstaja le eno nebo, ali pa bi bilo pravilneje govoriti, da obstaja mnogo – celo neskončno <ápeiroi, brezmejno> (število) – nebes? (Obstaja le) eno, saj je ustvarjeno v skladu z vzorcem. Ta vzorec, ki obsega vsa (zgolj) umljiva živa bitja, ne more nikdar biti na drugem mestu, skupaj s čim drugim. Kajti tedaj bi spet moralo obstajati drugo živo bitje, ki bi obsegalo ti dve in katerega dela bi bili ti dve; (v tem primeru) bi bilo pravilneje govoriti, da je to (vesolje) upodobljeno po tistem, kar zaobjema, ne več po kakšnem od prvih dveh. Da bi bilo torej to (vesolje) s svojo edinostjo <mónosis, enostjo> podobno popolnemu živemu bitju, iz tega razloga tisti, ki je delal (svet), ni naredil dveh svetov niti neskončnega števila, ampak je to nebo nastalo kot eno, edino v svojem rodu – in (takšno) tudi še bo.«

Platon: Timaj [31bc in 32bc]: ogenj–luč, zemlja–snov, sorazmerje, voda in zrak = štirje elementi

»To, kar nastane, pa mora biti v obliki telesa, vidno ter otipljivo; in ločeno od ognja ne bi nikoli moglo nastati nič vidnega, nič otipljivega ne bi moglo nastati brez česa trdnega, in nič trdnega brez zemlje. Zaradi tega je bog, ko je začel sestavljati telo sveta, na začetku začel izdelovati iz ognja in zemlje. Toda nemogoče je, da bi se dvoje sámo lepo sestavilo brez tretjega. Na sredi med njima mora namreč biti nekakšna vez, ki ju povezuje. Med vsemi vezmi pa je najlepša tista, ki najbolj zedinja samo sebe in to, kar povezuje. In to po naravi najlepše uresničuje sorazmerje <analogía>. […]

Tako je bog postavil vodo in zrak na sredo med ogenj in zemljo ter je med njimi izdelal kolikor mogoče skladno sorazmerje: zrak je v razmerju do vode to, kar je ogenj v razmerju do zraka, in voda je v razmerju do zemlje to, kar je zrak v razmerju do vode; na ta način je povezal in sestavil Nebo, vidno in otipljivo. In zaradi tega in iz teh ter takšnih (prvin), štirih po številu, je bilo porojeno telo sveta, ki je se je uskladilo prek sorazmerja in je iz tega prejelo prijateljstvo <philia>, tako da se vrača v isto(vetnost) s samim seboj, ter je postalo takšno, da ga na ne more razkrojiti nihče drug razen Tistega (Demiurga), ki ga je povezal (v nekaj enovitega).«

Platon: Timaj [32c–33a, 33bc, 34a, 34b]: svet kot popolno, živo, enovito bitje – v obliki krogle; krožno gibanje; Duša vesolja

»Od teh štirih (prvin) je sestavljanje sveta privzelo sleherno v celoti. Kajti iz vsega ognja, iz vse vode, iz vsega zraka in vse zemlje ga je sestavil Sestavljevalec, ne da bi zunaj pustil kakršen koli del ali zmožnost <dýnamis> česar koli. Pri tem je imel naslednji namen: najprej naj bo celota kolikor mogoče popolno živo bitje, (sestavljeno) iz popolnih delov, poleg tega mora biti eno(vito), saj ni preostalo nič, iz česar bi lahko nastalo kaj drugega podobnega, nato mora biti prosto starosti in bolezni,

[…]

je naredil ta (svet) kot eno(vito) celoto iz vseh celot: kot popolnega, prostega starosti in bolezni. Nato mu je dal obliko <schęma>, ki je zanj primerna in mu je sorodna. Za tisto živo bitje, ki naj bi v sebi obsegalo vsa živa bitja, je pač primerna prav ta oblika, ki v sebi obsega vse oblike. Zato je to živo bitje z obračanjem oblikoval v obliki krogle <sphairoeidés>, krožno, povsod z enakim razmikom od srede do skrajno oddaljenih (delov), torej mu je dal tisto obliko, ki je od vseh najpopolnejša in najbolj sama sebi podobna, saj je bil prepričan, da je podobno neizmerno lepše od nepodobnega. Na zunaj ga je natančno zgladil v krogu, in sicer iz mnogih razlogov. Sploh namreč ni potrebovalo oči, kajti zunaj njega ni ostalo nič vidnega, tudi ne sluha, saj ni obstajalo nič slišnega;

[…]

Podelil mu je namreč tisto gibanje, ki je svojsko (njegovemu) telesu: tisto med sedmimi (vrstami gibanja), ki se najbolj navezuje na um in razumnost. Zato ga je enakomerno zavrtel na istem (kraju) in (samega) v sebi; dal mu je krožno gibanje, pri katerem se obrača, vseh šest drugih gibanj pa (mu) je odvzel in ga je naredil prostega njihove blodnjave.

[…]

da je ustvaril telo (sveta), ki je gladko in enakomerno, (s površino, ki je) povsod enako oddaljena od središča, celovito in popolno, sestavljeno iz popolnih teles. Dušo pa je postavil sredi telesa sveta, raztegnil jo je skozi vse in z njo še od zunaj zakril telo. Vzpostavil je potemtakem v krogu se vrteč krog: eno, sámo in samotno Nebo, ki se je zaradi svoje izvrstnosti <areté> zmožno družiti s seboj in ne potrebuje nič drugega, ampak je zadosti znano in ljubo sámo sebi. Zaradi vsega tega ga je (Ustvarjalec) porodil kot srečnega <eudaímon> boga.«

Platon: Timaj [34b–35b]: Duša kot gospodarica telesa; Duša kot zmes Istega, Drugega in Bitnosti

»Vendar pa se bog Duše ni namenil narediti kot ‘mlajše’ od telesa – tako kot zdaj skušamo govoriti o njej kot ‘poznejši’. Pri združevanju namreč ne bi nikoli dopustil, da bi mlajše vladalo starejšemu – ampak le mi, ki smo večinoma odvisni od naključja, govorimo približno tako. On pa je sestavil Dušo kot po nastanku in izvrstnosti prejšnjo in starejšo od telesa – in kot gospodarico in bodočo vladarico nad njim, ki ji bo podvrženo, jo je sestavil iz naslednjih (delov) in na tak način: iz nedeljive in vselej enako obstoječe bitnosti in tiste deljive bitnosti, ki je v telesih, je zmešal tretjo obliko bitnosti, sredi med naravo Istega in naravo Drugega – prav na tak način jo je sestavil sredi med tem, kar je od teh (dveh) resničnosti nedeljivo, in tem, kar je v telesih deljivo. Nato je vzel to, kar je troje, in je vse zmešal v eno uzrtost, tako da je naravo drugega, ki se je težko mešala, na silo uskladil z Istim. Ko jo je tako pomešal z bitnostjo in iz trojega naredil eno, je ponovno to celoto razdelil v toliko deležev, kolikor je bilo primerno, pri čemer je bil vsak delež zmešan iz Istega, Drugega in Bitnosti.«

Platon: Timaj [36d–37a]: Duša vse prešinja …

»Potem ko je Sestavljevalec dal nastanek celotni sestavi <sýstasis> Duše <psyché> v skladu s (svojim) Umom <noũs>, je znotraj nje naredil vse, kar ima telesno obliko, in je to dvoje skladno združil, sredino s sredino. Duša torej, ki povsod (vse) prešinja [je (z vsem) prepletena] vse do skrajnega (konca) neba in nebo od zunaj v krogu zakriva, se je obračala v sebi in tako ustvarila božanski začetek za nepojenljivo in razumno življenje, (da bi trajalo) ves čas. Telo neba je nastalo (kot) vidno, ona, Duša, pa (kot) nevidna, udeležena v misli in harmoniji, in je po najboljši od večnih, (zgolj) umljivih bivajočih resničnosti postala najboljša od vseh porojenih stvari.«

Platon: Timaj [37c–37e]: čas je gibljiva podoba veka/večnosti

»Ko je Oče, ki je (svet) porodil, uvidel, da je vzgiban in živ in da je postal upodobitev <agalma> večnih bogov, se je razveselil/začudil in se ga je vesel namenil narediti še podobnejšega vzorcu <parádeigma>. Ker je ta večno živo bitje, je skušal (Oče) tudi to vesolje – kolikor je bilo to mogoče – narediti takšno na enak način. Narava živega bitja je bila torej večna in tega ni bilo mogoče popolnoma priključiti porojeni (resničnosti). Zato se je (Oče) namenil ustvariti nekakšno gibljivo podobo veka <aión ali ajón (ali: večnosti)> in je urejujoč nebo obenem ustvarjal tudi vekovito <aiónios> podobo ostajajočega veka, ki teče eno po eno, v skladu s številom: to smo poimenovali čas <chronos>.«

Platon: Timaj [37e–38a]: čas <chronos> je bil ustvarjen skupaj z nebom; večnost <aión> Uma, sveta idej, pa je neustvarjena, nečasna, večno prisotna, zgolj jè – kajti preteklost, sedanjost in prihodnost so le oblike časa, ne večnosti/veka

»Dnevi in noči, meseci in leta namreč pred nastankom neba niso bivali, temveč si je (Oče) zamislil njihov nastanek tedaj, hkrati s tem, ko je bilo sestavljeno nebo. Vse to pa so deli časa in ostaja nam prikrito, da "bilo je" in "bo" – kar sta nastali obliki časa – nepravilno prenašamo na večno <aídios> bitnost. Pravimo namreč: "bilo je", "je", "bo", njej pa v skladu z resnično mislijo <lógos> ustreza le "je". "Bilo je" in "bo" je primerno izrekati za postajanje, ki se dogaja v času – kajti to dvoje je gibanje, za Tisto pa, kar negibno vselej obstaja istovetno, ni primerno, da bi s časom postalo starejše ali mlajše ali da bi kadar koli nastalo ali zdaj postalo ali v prihodnje bivalo ali da bi mu sploh pripadalo kar koli od tega, kar je postajanje priključilo vsem resničnostim, ki se gibljejo v območju čutne zaznave, ampak so to le oblike časa, ki posnema vek [večnost] in se giblje v krogu, v skladu s številom.«

Platon: Timaj [38bc]: čas meri vesoljna ura, njeni kazalci pa so: Sonce, Luna, planeti, zvezde

»Čas je torej nastal skupaj z nebom, da bi se, ker sta se hkrati rodila, hkrati tudi razkrojila, če bi kdaj prišlo do kakšnega njunega razkroja; nastal je po vzorcu vekovite narave, da bi bil temu vzorcu kolikor je to mogoče podoben. Vzorec je namreč skozi ves vek bivajoče, nebo pa je to, kar je ves čas do konca bilo <gegonós>, kar je in kar bo. Iz (tega) razloga <lógos> in takšnega božjega razmisleka <diánoia> o nastanku časa so zato, da bi se rodil čas, nastali sonce, mesec in pet drugih zvezd, ki nosijo naziv »planeti« <planetá>, za opredeljevanje in varovanje števil časa. Ko je bog vsaki od teh (zvezd) naredil telo, je postavil na obhodne poti, po katerih je šlo kroženje <períodos> Drugega, sedem teles na sedem obhodnih poti …«

[40bc]: vrtenje Zemlje?

»In zemljo, našo hraniteljico, ki se vrti okrog osi, potegnjene skozi vesolje, je [demiurg] spretno naredil za čuvarko in ustvarjalko noči in dneva, kot prvo in najstarejšo med bogovi, ki so nastali znotraj neba.«

Platon: Timaj [41a–d]: demiurg je stvarnik bogov, tj. nebeščanov, nesmrtnega prvega rodu; bogovi so stvarniki treh smrtnih rodov, znotraj četrtega rodu je ustvarjen tudi človek

»[Govori demiurg:] Bogovi bogov, katerih ustvarjalec sem, in dela, katerih oče sem, vi ste nastali po meni in se ne morete razkrojiti, če tega nočem jaz. Vse, kar je povezano, se sicer lahko razkroji; toda hoteti, da bi se razkrojilo to, kar je res lepo usklajeno in biva dobro, je lastno zlu.

[…]

Razumite torej to, kar vam zdaj govorim in vam želim pokazati: trije smrtni rodovi so še ostali nerojeni; če ne nastanejo, bo nebo nepopolno, saj v sebi ne bo imelo vseh rodov živih bitij; to pa je potrebno, če naj bo do konca popolno. Če bi ta (živa bitja) nastala zaradi mene in bi po meni dobila delež v življenju, bi bila izenačena z bogovi. Da bi torej bila smrtna, tole vesolje <tó te pân> pa res ves-oljno <hápan>, se zdaj obrnite, v skladu s svojo naravo, k ustvarjanju <demiourgía> živih bitij, posnemajoč tisto moč, ki (sem jo uporabil) pri vašem nastanku.

[…] pretkite smrtno z nesmrtnim in izdelajte živa bitja; porajajte jih, omogočite, da bodo rasla, s tem da jim dajete hrano, ko pa bodo propadla, jih spet sprejmite.«

Platon: Timaj [47a–c]: primarnost vida med čuti; vid, vesolje in filozofija; krožno gibanje uma

»Mislim, da je za nas vid vzrok največje koristi, saj ne bi nihče nikdar izrekel besed, ki jih pravkar govorimo o vesolju, če ne bi videli niti zvezd niti sonca niti neba. Tako pa so zdaj noč in dan, meseci in krožni obhodi let, enakonočja in solsticiji, ko so bili uzrti, prekanjeno ustvarili število; (vsi ti) so nam dali tudi miselno uzrtje <énnoia, db. »v-umetje«> časa in raziskovanje narave vesolja. In iz tega smo dobili filozofijo sámo, od katere k smrtnemu rodu ni prišlo niti ne bo nikdar prišlo večje, od bogov podarjeno dobro. […] vzrok za to, da je bog iznašel in nam daroval vid, [je] v tem, da bi krožna gibanja uma, ki jih opazimo na nebu, naobrnili na krožne tokove našega razmišljanja, saj so jim sorodni [… in] ta božja (krožna gibanja) posnemali, saj so popolnoma prosta blodnjave in bi tako ustalili tista v nas, ki so zablodela.

Spet enak razmislek velja za glas in sluh […] zaradi harmonije […] in tudi ritem so nam dale Muze z istim namenom […]«

Platon: Timaj [47e … 49a]: Um in Nujnost; »tretji rod«: sprejemalka, dojilja vsega postajanja

»Vse to torej, kar smo obravnavali v povedanem, smo – razen manjših izjem – prikazali kot nekaj ustvarjenega prek Uma. Toda govoru <lógos> moramo dodati tudi to, kar nastaja po Nujnosti <anánke>, kajti do »pomešanega« nastanka tega sveta je prišlo iz sestavitve Nujnosti in Uma. Vendar pa Um vlada Nujnosti, saj jo je prepričal, naj večino tega, kar nastaja, privede k temu, kar je najboljše, in na ta način – s tem, da je bila Nujnost premagana z razumnim prepričevanjem <peithó> – je bilo v samem začetku sestavljeno tudi to vesolje.

[…]

Ta nov začetek (govora), ki se nanaša na vesolje, naj bo bolj razčlenjen od prejšnjega. Tedaj smo razločili dve obliki, zdaj pa moramo razjasniti še tretji rod. Za tisto, o čemer smo govorili prej, je namreč zadostovalo dvoje: eno je bilo predpostavljeno kot oblika vzorca, (le) umljiva in vselej enako bivajoča, drugo pa kot posnetek vzorca – (posnetek), ki ima nastanek in je viden.

Tretjega tedaj nismo razločili, saj smo menili, da bo zadostovalo to dvoje. Videti pa je, da nas misel <lógos> prisiljuje, da se z besedami lotimo osvetlitve težke in mračne oblike. Kaj moramo domnevati, kakšna moč in narava ji je lastna? Predvsem takšna: ona je sprejemališče vsega postajanja, kot nekakšna dojilja.«

Platon: Timaj [50b–d]: »kot snov za odtiskovanje«; vesoljni »trije rodovi«: Mati, Oče, Potomec/potomci

»Enak razmislek <lógos> velja tudi glede tiste narave, ki (vase) sprejema vsa telesa. Vedno jo moramo imenovati enako, saj nikakor ne izgubi svoje zmožnosti, ampak vselej sprejema vse, ne da bi kadar koli, kakor koli ali na kakršen koli način prejela kakršno koli izoblikovanost <morphé>, ki bi bila podobna kateremu koli od tistih, ki vanjo vstopajo. Ona je namreč to, kar je po naravi postavljeno kot snov za odtiskovanje <ekmageîon, podlaga iz voska> za vsako (bitje); ker se zaradi (bitij), ki vanjo vstopajo, vzgibuje in razločuje v like, se zaradi njih kaže zdaj takšna in zdaj drugačna. To pa, kar vanjo stopa in iz nje izstopa, so posnetki večno bivajočih resničnosti, v skladu z vzorcem vanjo vtisnjeni na težko izrazljiv in čuden način – toda to bomo obravnavali drugič.

V tem trenutku moramo miselno razbirati tri rodove: postajajočega; tistega, v katerem (prvi) nastaja, in onega, od koder se – z upodabljanjem – postajajoči poraja. Zato je primerno, da se tisto, kar sprejema, primerja z materjo, tisto, od koder (sprejema), z očetom, naravo, ki je med njima, pa s potomcem.«

Platon: Timaj [51ab … 52ab]: chóra – praprostor/prasnov, »Mati«

»Zato mater in sprejemališče tega, kar je postalo (kot) vidno in nasploh čutno zaznavno, ne imenujmo niti zemlja niti zrak niti ogenj niti voda niti kar koli je iz njih nastalo ali iz česar so nastale te (prvine)! Ne bomo se zlagali, če rečemo, da je to nekakšna nevidna in brezoblična oblika, ki sprejema vse, na nek nadvse brezpoten način pa je deležna (zgolj) umljivega in je težko ulovljiva.

[…]

Tretje je večni rod prostora <chóra>: (rod,) ki ni dovzeten za propadanje /ne more propasti/, a daje sedež vsemu, čemur je lastno postajanje; dotakljiv je z nekakšno nepristno mislijo <logismós ... nóthos>, ob odsotnosti čutne zaznave <anaisthesía, db. z nezaznavo>; vanj komajda lahko verjamemo. Nanj se oziramo, kot da bi sanjali, in trdimo, da mora vse bivajoče nujno biti nekje, na nekem kraju <tópos>, ter obsegati neki prostor in da tisto, kar ni niti na zemlji niti kjer koli na nebu, ni nič.«

Platon: Timaj [54e–55c]: idealna geometrijska telesa (pet pravilnih poliedrov) kot osnovni delci elementov (4 + 1)

[tetraeder:] »Štirje enakostranični trikotniki se sestavijo tako, da po trije njihovi površinski koti [tj. trije koti 60⁰] tvorijo prostorski <stereós [cf. trirazsežni]> kot, ki je po velikosti takoj za velikostjo najbolj topega površinskega kota. Ko so dokončani štirje prostorski koti, je sestavljena prva prostorska oblika <eîdos stereón, db. trdna oblika>, ki lahko celotno površino kroglo razdeli na enake in podobne dele.

[oktaeder:] Druga oblika je sestavljena iz enakih trikotnikov; osem se jih sestavlja v enakostranične trikotnike, in sicer tako, da štirje površinski (koti) oblikujejo enega prostorskega. Ko nastane šest takšnih (kotov), je tako dokončano drugo telo.

[ikozaeder:] Tretja oblika je združena iz dvakrat šestdesetih osnovnih trikotnikov in dvanajstih prostorskih kotov, od katerih vsakega zaobjema pet površinskih enakostraničnih trikotnikov, saj ima dvajset osnov, ki so enakostranični trikotniki.

[heksaeder = kocka:] Ko pa je porodila ta (telesa), se je ena od prvin [trikotnik] poslovila, medtem ko je enakokraki trikotnik rodil naravo četrtega (telesa). To (telo) je sestavljeno tako, da so štirje (takšni trikotniki) s svojimi pravimi koti združeni v središču in tako tvorijo en enakostranični četverokotnik (kvadrat). Šest takšnih (kvadratov) je spojenih, tako da oblikujejo osem prostorskih kotov, od katerih je vsak nastal s skladno združitvijo treh površinskih pravih (kotov). Oblika <schema> tako sestavljenega telesa je postala kockasta in ima šest štirikotnih enakostraničnih osnov.

[dodekaeder, dvanajst enakostraničnih peterokotnikov:] Obstaja še en, peti sestav <sýstasis>: bog ga je uporabil za vesolje, ko ga je krasil s podobami.«

Platon: Timaj [56bc]: pravilni poliedri so oblike nevidnih delcev snovi, ki se združujejo v vidna, masivna telesa

»Vse te (oblike) si moramo zamisliti tako majhne, da zaradi njihove majhnosti ne vidimo nobenega posamičnega (dela) nobenega njihovega rodu – vidijo pa se, ko se jih mnogo združi, njihove mase <ónkoi>. Kar se tiče sorazmernosti, ki so povezane z (njihovo) mnoštvenostjo <pléthe, množicami>, gibanji in drugimi zmožnostmi, (moramo misliti,) da je bog vse te (oblike) – v kolikor je pač narava nujnosti prostovoljno popustila prepričevanju – v vseh ozirih natančno dovršil in ubrano spojil v skladu s sorazmerjem <ana+lógon>.«

Platon: Timaj [90a–d]: dajmon duše soroden z nebom; deleženje v nesmrtnosti: evdajmonija

»O najbolj gospodujoči obliki naše duše je treba razmišljati takole: bog jo je vsakomur podaril kot nekakšnega dajmona <daímon>; to je prav tisti del duše, ki, kakor pravimo, biva na vrhu telesa [v glavi] in nas zaradi sorodnosti z nebom dviga z zemlje, saj nismo zemeljska, temveč nebeška rastlina – in to govorimo nadvse pravilno. Božanstvo <to theîon> je namreč s tistega mesta, kjer se je začelo/vzniknilo prvobitno nastajanje duše, obesilo glavo, ki je pravzaprav naša korenina, in s tem zravnalo celotno telo.

[…]

Za tistega pa, ki se je resno posvečal ljubezni do učenja in resničnih misli <phronéseis> in je predvsem izuril to svojo (sposobnost) misliti nesmrtne in božanske resničnosti, če se je pač dotaknil resnice, je nekako povsem nujno – kolikor je možno, da človeška narava postane deležna nesmrtnosti – , da mu ne manjka noben del te (deležnosti), in tak človek je zato, ker vselej časti božanstvo <therapeúon to theîon> ter ohranja v lepi urejenosti dajmona <daímon>, ki prebiva z njim, izredno srečen <eudaímon>.

Za vsak (del duše) pri vsakem (človeku) torej obstaja samo ena nega <therapeía>: slehernemu je treba dati primerno hrano in gibanja. Gibanja, ki so sorodna tistemu, kar je v nas božansko, so razmisleki vesolja in njegovi krožni obhodi.«

Platon: Timaj [91a–d]: razlaga spolnega združevanja

»V tem času in zaradi tega so bogovi izdelali hrepenenje po spolnem združenju, tako da so sestavili in oživili v nas eno, v ženskah pa drugo živo bitje [različna spolna organa], in sicer so prvo in drugo naredili na naslednji način: pot, po kateri prehaja pijača – kjer je pijača, ko pride skozi pljuča, pod ledvicami sprejeta v mehur in od koder se pod pritiskom sape spet pošlje ven –, so preluknjali in povezali s strjenim mozgom, ki se izhajajoč od glave izteza po vratu skozi hrbtenico in ki sem ga prej v govoru imenoval 'seme' <spérma>.

Ta mozeg je, ker je oduševljen/živ in je prišel do sape, v tej (odprtini), skozi katero je zadihal, ustvaril životvorno željo po izlivanju in tako ustvaril hrepenenje <éros> po spočenjanju. Zato je to, kar je povezano z naravo sramnih organov pri moških, nepokorno in samovladno <autokratés>, kot žival, ki ne posluša misli <lógos>, temveč zaradi želja, ki ga zbadajo kot žela, skuša vsemu gospodovati. Ko iz istih razlogov pri ženskah tako imenovana 'maternica' ali 'uterus', ta v notranjosti bivajoča žival, ki želi ustvariti otroke, kljub primernemu obdobju dolgo časa ostane brez ploda, to težko prenaša in je nejevoljna, blodi povsod po telesu, pri čemer zapira prehode za sapo in tako, ker ne dopušča dihanja, pahne (telo) v skrajne stiske <aporíai> ter povzroča tudi druge raznovrstne bolezni, vse dokler poželenje in hrepenenje obeh (spolov) ne združita, kot se odtrga sad z dreves, in zasejeta v maternico kot na njivo živa bitja, nevidna zaradi (svoje) majhnosti in (še) neizoblikovana, da bi spet v njih razločila (dele) ter bi jih hranila, dokler se znotraj (maternice) ne povečajo, ter jih končno pripeljeta na svetlobo in tako končata nastajanje živih bitij.«

Platon: Timaj [92c], zadnji stavek: svet kot čutno zaznavni bog

»Tako, zdaj recimo, da je naš govor <lógos> o vesolju že končan. Ko je namreč ta svet vase sprejel smrtna in nesmrtna živa bitja ter se je tako povsem izpolnil, je postal vidno živo bitje, ki obsega vidne stvari, čutno zaznatni bog, podoba tistega, ki je (le) umljiv, največji in najboljši, najlepši in najpopolnejši: to Nebo, eno in edinorojeno.«