Lepo in Dobro pri Platonu –

dva odlomka iz Platonovega poznega dialoga Fileb (v prev. G. Kocijančiča).

Platonov govorec Sokrat v pogovoru s Protarhom pravi:

»Zdaj nam je torej moč Dobrega pobegnila v naravo Lepega – kajti zmernost in sorazmerje gotovo povsod postajata lepota in krepost« (Platon, Fileb, 64e).

»No, če ne moreva Dobrega ujeti v eno uzrtost [idejo], ga zajemiva s tremi, namreč z lepoto, sorazmerjem in resnico« (ibid., 65a).

Potem ko je v Filebu »moč Dobrega pobegnila v naravo lepega«, je sorazmerje (mera, simetrija, harmonija …) privzdignjeno na raven same lepote in/ali resnice.

***

Hans Georg Gadamer ugotavlja, da pri poznem Platonu, najbolj izrazito v Filebu, najdemo »neko samosvojo prednost lepega« (Resnica in metoda, 389, prev. Tomo Virk) pred dobrim. – Sicer pa že v Fajdru beremo, da je »le lepoti sami dodeljeno, da je tisto najbolj svet(l)eče in ljubezni vredno« (gl. Gadamer, ibid., 389).

V čem je, sledeč Gadamerju, ontološka pomembnost lepote? »Odlika lepega nasproti dobremu je očitno v tem, da se predstavlja sámo od sebe, da se v svoji biti neposredno razjasnjuje« (ibid., 390). S to neposrednostjo pa je mišljena imanenca bivanja: »Naj je lepota še tako močno izkušena kot odsev nečesa nadzemskega, je vendarle tu v vidnem« (ibid.). Gre seveda za imanenco, ki je obenem transcendenca: »Lepo se ne le pojavi ob tem, kar je čutno vidno tu, temveč tako, da je to pravzaprav ravno šele s tem tu, se pravi, da se iz Vsega razloči kot Eno. Lepo je zares tisto sámo iz sebe ‛najbolj svet(l)eče’ (tò ekphanéstaton)« (ibid.). Lepota poraja hrepenenje človeške duše, nas spominja Gadamer: v lepoti je –

»odprtost (alétheia), o kateri govori Platon v Filebu [51d], ki spada k bistvu lepega. Lepota ni preprosto simetrija, temveč sama pojavljivost <Vorschein [zum Vorschein bringen pomeni ‛spraviti na dan’]>, ki počiva v njej. Je na način svetenja. Svetenje pa pomeni: svetiti na nekaj in se tako pojaviti prek tega, na kar pada sij. Način biti lepote je svetloba.« (Gadamer, ibid., 390)