Marko Uršič, Pico in Savonarola, predavanje, povzetki

Giovanni Pico della Mirandola (1463-1494), nekaj življenjepisnih podatkov…

Giovanni Pico, roj. 1463 kot grof na gradu Mirandola blizu Mantove, najprej študira pravo v Bologni, študij nadaljuje v Ferrari (kjer 1479 prvič sreča Savonarolo), Padovi in na pariški Sorboni. Posveča se filozofiji, jezikoslovju, retoriki … Baje obvlada dvajset jezikov, študira hermetizem, kabalo, islam … torej je pravi renesančni polihistor.

Leta 1482 piše Marsiliu Ficinu, naj mu pošlje izvod svoje pravkar izšle Platonske teologije. Med njima se začne obdobje prijateljskega sodelovanja, a tudi filozofskega “rivalstva”.

Leta 1486 Pico na lastne stroške načrtuje v Rimu (Vatikanu) velik zbor filozofov in teologov različnih veroizpovedi in prepričanj, da bi se dogovorili o “filozofskem miru” in “religiozni spravi”. Za to srečanje napiše uvodni govor in predloži kar 900 tez za razpravo.

Po skoraj enoletni negotovosti papež Inocenc VIII. prepove “spravno” srečanje, 1487 pa Cerkev obsodi vseh 900 Picovih tez in filozof se zateče v Francijo, odkoder ga Lorenzo de’ Medici leta 1488 povabi v Firence. Leta 1490 se Pico pri Lorenzu zavzame, da postane Savonarola prior velikega dominikanskega samostana San Marco.

Pico s krajšimi presledki ostane v Firencah vse do svoje prezgodnje in nepojasnjene smrti 17. novembra 1494, prav na dan, ko francoski kralj Karel VIII. z vojsko zasede Firence in Lorenzov naslednik Piero de’ Medici zbeži iz mesta. Savonarola mašuje in govori na Picovem pogrebu. (Pozneje so se razširile govorice, da je bil sam fanatični pridigar vpleten v Picovo smrt, kar pa ni prav verjetno.)

Glavna dela:

1486: “Komentar k pesnitvi o ljubezni…” (Commento sopra una canzona de amore…), Picov delno kritični komentar Ficinove razprave De amore.

1486: “Sklepi po pravem mišljenju” (Conclusiones secundum opinionem propriam), 900 tez za razpravo na zboru teologov in filozofov v Rimu.

1486: “Govor o človekovem dostojanstvu” (Oratio de hominis dignitate), uvodni govor za predlagani rimski zbor. – V slov. prevodu: O človekovem dostojanstvu, prev. Brane Senegačnik, spremna beseda Igor Škamperle, Zbirka Tretji dan, Družina, Ljubljana 1997.

1489: “Sedmerna pripoved o šestih dneh stvarjenja” (Heptaplus de opere sex dierum Geneseos), poskus alegorične razlage biblične Geneze.

1491: “O biti in enem” (De ente et uno), del obsežnejšega, toda nedokončanega filozofskega dela, v katerem je Pico poskušal povezati in uskladiti Platona z Aristotelom.

Pico della Mirandola: O človekovem dostojanstvu, 1486

Pico začne svoj (nesojeni) nagovor modrecem, ki naj bi se zbrali na “spravnem koncilu” v Rimu, z besedami:

»Častiti očetje! V spisih Arabcev sem bral, da je Saracen Abdala na vprašanje, kaj si na tem ‘odru sveta’ zasluži največje občudovanje, odgovoril, da ni moč videti nič bolj čudežnega od človeka. Tej misli pritrjuje tudi slavni Merkurijev [Hermesov] rek: Asklepij, veliko čudo je človek.« (str. 5)

Toda najvišje človekovo dostojanstvo, tista prava »odličnost človeške narave« ni v nobeni določeni človeški lastnosti ali sposobnosti, niti v tem, da je človek “sponka sveta” (Ficino), kajti še višja te imenitne od človekove vloge v stvarstvu je človekova svoboda, da si svojo vlogo izbere sam.

Pico pravi, da je človek ustvarjen po božji podobi (kot piše v Svetem pismu) predvsem zato, ker človek ni vnaprej določen, temveč mu je dana svobodna volja, ki je primerljiva z božjo svobodo pri stvarjenju:

Bog je v svoji »nedosegljivi darežljivosti« obdaril človeka s »čudežno srečo«, kajti »dano mu je, da more imeti to, kar želi, in biti to, kar hoče« (str. 7).

Človek je svobodno središče sveta

Narava vseh drugih bitij je določena in zamejena z zakoni, človek pa si jo izbira po svoji svobodni presoji, ne da bi ga pri tem kaj omejevalo. Bog govori človeku:

»V središče sveta sem te postavil, da bi se od tod lahko bolje razgledal po vsem, kar je na svetu. Nisem te ustvaril ne kot nebeško ne kot zemeljsko bitje, ne kot smrtnika in ne kot nesmrtnika, zato da bi si ti sam – častit in svoboden kipar svojega lastnega bitja – izklesal svojo podobo tako, kakor bo tebi najbolj všeč. Lahko se boš izrodil in postal nižje, brezumno bitje; lahko se boš po svoji volji prerodil in postal nekaj višjega, božanskega.« (O člov. dost., str. 7)

Svoboda, ki je dana človeku, je torej kakor dvorezen meč: ni izključeno, da bo srečni obdarovanec zapravil svojo veliko priložnost in se bo, na primer, »vdan svojemu trebuhu plazil po tleh« (ibid., 8), toda tedaj ne bo več človek v pravem pomenu besede, ampak le še »grmiček podrasti« (ibid.). Vendar Pico človeku zaupa ...

Človek lahko tekmuje celo z angeli

Eugenio Garin je o Picovi filozofiji zapisal:

»Človek se lahko svobodno izbere; je v resnici otrok samega sebe. Človeku je Bog dodelil to paradoksno usodo: da nima usode; to omejitev: da nima omejitve; to zaprtost: da je odprt vsemu; ta protislovni absurd: da je postavljen kot tak, ki se sam postavlja.«

Človek si izbere svoje življenje, ob tem pa Pico upa in verjame, da si bo razumen človek izbral angelsko življenje, »kerubinsko življenje« (O člov. dost., str. 10). V nekem smislu je človek celo višji od angela, saj je tudi angel v svoji nebeški vlogi od Boga že določen. Pico nam zanosno predlaga, naj tekmujemo z angeli:

»… Poletimo k onstranskemu prestolu, tja čisto v bližino prevzvišenega Boga. Tam, kot učijo svete skrivnosti, zasedajo prva mesta Serafini, Kerubini in Prestoli. A mi jim ne popuščajmo, ne prenašajmo drugega mesta; tekmujmo z njimi v dostojanstvu in slavi. Če bomo hoteli, ne bomo v ničemer nižji od njih« (ibid., str. 9).

Toda niti tu se človekova pot še ne ustavi:

»Če pa ne bo zadovoljen z usodo nobenega ustvarjenega bitja in se bo povlekel v središče svoje enotnosti, bo postal duh in eno z Bogom; v samotni temini Očeta, ki stoji nad vsem, bo tedaj prekašal vse stvari« (ibid., str. 7).

Narava kot »božja lestev«

Za renesanso je značilno tudi Picovo pojmovanje narave kot »božje lestve«:

»… po navdihu kerubinskega duha bomo dosegli vse to z umetnostjo razpravljanja ali umovanja, stopajoč s filozofsko mislijo po klinih lestve, kar pomeni narave… [vse] dokler si bomo naposled odpočili v naročju Očeta, ki je na vrhu lestve, in nas bo povsem použil ogenj teološke sreče.« (O člov. dost., str. 12).

»Nič na svetu ni brez življenja«, vse vesolje je živo, prežeto z dušo. Takšno pojmovanje narave je pomembno tudi za filozofsko-teološko spravo, kajti narava je, tako kakor logos, ki jo prežema in ureja, vsem skupna: kristjanom in muslimanom, judom in kabalistom, platonikom in aristotelikom…

»Nič namreč ne spodbuja pobožnosti in čaščenja Boga bolj kot stalno motrenje božjih čudežev; ko jih bomo po poteh te naravne magije, o kateri razpravljamo, dobro raziskali, bo v nas še močneje zagorela ljubezen do Stvarnika in ne bomo mogli drugače, kot da pojemo v njegovo čast: ‘Polna so nebesa, polna je vsa zemlja tvoje slave.’« (O člov. dost., str. 33).

Bistvo “naravne magije” je simpatija (dob. “so-čutje”, tudi “so-trpljenje”), povezanost vsega z vsem. Pico dobro ve, da človek-mag ni Bog, saj – •»… ne dela čudežev, temveč prizadevno pomaga naravi pri njenem delovanju […] in kakor kmet poróča trte z bresti, tako mag veže v zakon zemljo z nebom, torej spodnji svet z darovi in čednostmi zgornjega sveta« (ibid.).

Dialektika bo pomirila zbegani razum

Pico verjame, da bo filozofska modrost presegla nasprotja:

“Res ni dvoma, očetje, da je v nas mnogovrstna nesloga; težki spopadi, še težji, kakor so državljanske vojne, potekajo v nas. [Toda …] dialektika bo pomirila zbegani razum, ki ga navdaja tesnoba sredi nasprotujočih si besed in varljivih silogizmov.” (str. 13-14)

Zakaj je razum zbegan, razdvojen? Tesnoba ga navdaja ravno zaradi silogistične prepovedi in obenem dejanske neizogibnosti »nasprotujočih si besed«. Vendar Pico ni zavračal silogistike, saj je – čeprav platonik – visoko cenil Aristotelovo filozofijo ter skušal (seveda ne prvi) “pobotati” Aristotela s Platonom. Menil je, podobno kot pred njim že Nikolaj Kuzanski, da analitične antiteze niso najvišji domet »ljubezni do modrosti«.

Dialektika kot filozofska metoda presega na videz nespravljivo dihotomičnost filozofskih “pozicij” in dviga duha k višji, kompleksni, “večglasni” in obenem tudi paradoksni resnici. V tem pomenu je treba razumeti tudi tiste Picove besede, ki jih nekateri zmotno imajo za neizvirni eklekticizem: »Jaz pa sem se naučil, da ne prisegam na besede nobenega učitelja filozofije, temveč posvečam svojo pozornost vsem, da pretresam vse spise in spoznavam vse šole.« (str. 25)

Picova izvirnost je ravno v njegovi odprtosti, v njegovi izjemni duhovni svobodi.

Epopteja in ekstaza: uvid v "božanske stvari"

Izraz “epopteja” (gr. epopteia) izvira iz elevzinskih misterijev in pomeni “videnje”, namreč božansko, odrešujoče videnje. Etika in dialektika brez epopteje ne moreta doseči najvišjega spoznanja, kot pravi Pico v svojem znamenitem Govoru:

•»Kaj drugega namreč pomenijo v grških misterijih skrbno upoštevane stopnje posvečenih, ki so mogli doseči skrivnosti le, če so se najprej očistili z moralo in dialektiko, torej s tistima umetnostima, ki smo ju poimenovali očiščevalni? In kaj drugega bi moglo biti to posvečenje kot filozofska razlaga najskrivnostnejše narave. Šele tedaj, ko so bili tako notranje urejeni, se je lahko v njih zgodila epopteja, uvid v božanske stvari, ki ga odpira luč teologije. Kdo ne bi hrepenel po posvetitvi v tako velike svete skrivnosti?« (str. 15-16)

•Do epopteje pa ne prideš brez zanosa, ekstaze, v kateri je duša “vsa iz sebe”, kakor blazna: »Da, očetje, gnal nas bo sokratovski blazni zanos, gnal nas bo in ponesel iz uma tako, da bo naš um in nas same ponesel v Boga.« (str. 16)

•Pobožanstvenje duše je neizrekljiva ljubezen: »… in končno nas bo, prežete z zanosom, kakor goreče Serafine prevzela neizrekljiva ljubezen in nas, polne Boga, ponesla iz sebe; in že ne bomo več mi sami, temveč bomo on, ki nas je ustvaril.« (str. 16-17)

Renesančna lepota doseže svoj vrh v tej mistični poroki čustva in razuma, čutnosti in duhovnosti, zemlje in neba, človeka in Boga.

Samostan San Marco v Firencah

Dominikanski samostan San Marco je sredi quattrocenta prenovil arhitekt Michelozzo.

Levo zgoraj: samostanski atrij.

Levo spodaj: znamenita knjižnica, ki jo je zbral prior Antonino Pierozzi z donacijami družine Medičejcev.

Zgoraj: Oznanjenje, ena izmed čudovitih fresk, ki jih je v letih 1435-1445 naslikal Fra Angelico na stene samostanskih celic.

Girolamo Savonarola je živel v tem samostanu od 1489 do smrti 1498; od leta 1491 je bil tudi prior.

Girolamo Savonarola (1452-1498), nekaj življenjepisnih podatkov…

Doma je bil iz Ferrare, oče in ded sta bila zdravnika, mladi Girolamo pa se rajši usmeri v teološke študije in leta 1475 v Bologni vstopi v dominikanski red.

V Firence pride prvič leta 1482, ko prevzame vlogo učitelja v samostanu San Marco. Kmalu zaslovi kot pridigar in leta 1486 v San Giminianu proglasi nujnost cerkvene reforme.

Takrat v Rimu vlada moralno sprijen papež Inocenc VIII. (1484-1492), njegov naslednik na Petrovem prestolu pa je oblastiželjni Aleksander VI. (1492-1503) iz španske družine Borgia (njegov sin Cesare se proslavi kot krut vojskovodja, njegova hči Lukrecija pa kot lepotica “brez predsodkov”).

Leta 1491 Savonarola postane na Picovo priporočilo pri vladarju Lorenzu prior samostana San Marco. Leta 1492 je spovednik umirajočega Lorenza. Po njegovi smrti pa postane zagrizen nasprotnik vladavine Medičejcev (Piero vlada do 1494, ko francoski kralj Karel V. zavzame Firence).

V letih 1494-1498 je Savonarola duhovni in dejansko tudi politični voditelj florentinske republike. Zavzema se za versko in socialno reformo, za nekakšno teokratsko vladavino; njegovi govori postajajo fanatični, grmi proti papežu in uprizarja “kresove ničevosti”, tj. javna sežiganja lepotije in “poganskih” umetnin. Navdušeno mu sledijo skoraj vse Firence.

Leta 1497 mu papež prepove pridigati in ga izobči. Naslednjo pomlad v rimsko-medičejski “kontrarevoluciji” v Firencah Savonarola izgubi oblast, obsojen je na grmado in sežgan na glavnem trgu 23. maja 1498.

Savonarolove pridige v Firencah v poznem 15. st.

Premislite v srcu svoje poti, je Savonarola povzemal preroka Ageja: Veliko sejete, a malo pospravite, jeste, a se ne nasitite, pijete, a se ne odžejate, oblačite se, a se ne ogrejete, in kdor dela za plačo, spravlja denar v luknjasto mošnjo (Ag 1, 6).

Savonarola je naznanjal, da bo kmalu, morda že ob koncu stoletja, leta 1500, nastopil nov čas in da bo po milosti božji zraslo nebeško kraljestvo na zemlji, potem ko bo premagan stari, utrujeni, pokvarjeni svet, ko bo zmagalo dobro nad zlom… Kajti tako govori Gospod nad vojskami: Še malo časa in stresel bom nebo in zemljo, morje in kopno (Ag 2, 6).

In katero mesto naj bi bilo deležno božje milosti, da bo privzdignjeno v Novi Jeruzalem, če ne prav Firence, središče človeške kulture, ki v nasprotju z razvratnim in izprijenim Rimom že zdaj doživlja svoje očiščenje?

Fiorenza, io son venuto a predicare dentro da te, come da Dio inspirato… (“Fiorenca, vate sem prišel pridigat, kakor od Boga navdahnjen…”).

Rešitev je blizu, je prerokoval Savonarola, in to si vzemite k srcu od tega dne in v prihodnje! (Ag 2, 18).

Savonarolova zadnja molitev/ meditacija

Teden dni pred smrtjo na grmadi 23. maja 1498 je Savonarola v jetniški celici Gosposke palače, izmučen v telesu, toda nezlomljen v duhu, zapisal svojo poslednjo meditacijo o prvih štirih stavkih psalma In te Domine speravi (K tebi, Gospod, se zatekam), ki ga najdemo v Svetem pismu pod številko 31 (oz. staro 30).

Prvi štirje stavki psalma se glasijo:

K tebi, Gospod, se zatekam,
naj ne bom osramočen na veke,
v svoji pravičnosti me osvobodi.
Nagni k meni svoje uho,
hitro me reši.
Bodi mi utrjena skala
trdnjavska hiša, da me rešiš.
Zakaj ti si moja skala in moja trdnjava,
zaradi svojega imena me boš peljal in vodil.

Savonarolova poslednja meditacija je pretresljivo pričevanje o človeški veri in dvomu, o dobrem in zlu, o upanju in obupu. Meniha, ki se je v zgodovino vpisal predvsem kot fanatični pridigar, nam ta meditacija pokaže v drugačni, zelo človeški luči.

Savonarolova smrt na grmadi, 1498

V Savonarolovi delovni sobi v samostanu San Marco je tudi znana slika neznanega avtorja iz poznega quattrocenta, ki je zelo realistično, do podrobnosti natančno naslikal prizor pridigarjeve usmrtitve 23. maja 1498 na Piazzi della Signoria.

Na nebu dva angela, levi in desni, vsak na svojem oblaku, držita nepopisan papirni zvitek. Šele prihodnost bo nanj napisala, kaj si misli o tem dogodku.

Savonarolov kip v cerkvi samostana San Marco,

Girolamo Savonarola je s svojimi gorečimi pridigami, v katerih je klical k verski in socialni reformi, močno zaznamoval pozni florentinski quattrocento. Posredno ali neposredno je vplival na znane renesančne mislece in umetnike, tudi na Botticellija, Pica in Poliziana.

Na sliki vidimo Savonarolov bronast kip, ki so mu ga v novejšem času postavili v samostanski cerkvi sv. Marka; nad njim sta nagrobni plošči dveh znanih humanistov, njegovih sodobnikov –idejnih nasprotnikov, vsaj deloma pa tudi občudovalcev – Pica della Mirandola in Angela Poliziana.

Oba humanista sta umrla 1494, ko se je končalo prvo obdobje vladavine Medičejcev v Firencah – leta, ko se je končala “zlata doba” florentinske renesanse.

V cinquecentu (16.st.) se renesansa razširi na druga mesta in države, v začetku stoletja doseže vrhunec predvsem v Rimu in Benetkah.