EDMUND HUSSERL (1859-1938)

Göttingen: 1901-16, Freiburg: 1916-28

Večino svojih del je objavil v časopisu (ki ga je sam ustanovil in urejal): Jahrbuch für Philosophie und phänomenologische Forschung.

Fenomenološko pojmovanje časa, v treh Husserlovih delih:

1. Ideen zu einer reinen Phänomenologie und phänomeno-logischen Philosophie, I. (Jahrbuch… I, 1913);

v slov. prev. Frane Jerman (SM, 1997):

Ideje za čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo.

2. Vorlesungen zur Phänomenologie des inneren Zeitbewußtseins

[Predavanja k fenomenologiji notranjega zavedanja časa]

(Göttingen 1905-10 s poznejšimi »prilogami«, izšlo v: Jahrbuch… IX, 1928, ur. Martin Heidegger).

3. Cartesianische Meditationen. Eine Einleitung in die Phäno-menologie (pariška predavanja, prva verzija: 1929);

Husserl, Ideje (1913):

Načelo vseh načel: da je vsako izvorno dano zrenje pravi izvir spoz-nanja, da je treba vse, kar se izvorno ponuja v »intuiciji« (tako rekoč v njegovi izvirni dejanskosti), kratko malo sprejeti kot kar se daje, toda tudi samo v tistih mejah, v katerih se tu daje, tu nas ne more zmesti nobena zamisljiva teorija. (§ 24, v slov. str. 80)

Stvar zaznavamo tako, da je »odsenčena« v vseh primerih »dejan-skih« in prav zaznavanju »pripadajočih« dejanskosti. Doživljaj v tem načinu ni odsenčen. (§ 42, str. 136)

Bistvena lastnost, ki jo izraža naziv časnosti za doživljanje nasploh, ne označuje le na splošno tega, kar pripada vsakemu posameznemu doživljanju, ampak nujno formo, ki povezuje doživljanje. (§ 81, 266)

Treba je opozoriti na razliko med fenomenološkim časom, to enotno formo vseh doživljajev v enem doživljajskem toku (v enem čistem jazu) in »objektivnim«, tj. kozmičnim časom. (Prav tam, 264)

Husserl: Predavanja k fenomenologiji notranjega zavedanja časa

(Göttingen 1905-10, objavljeno 1928)

Ko na primer zveni neka melodija, posamezni ton ne izgine popol-noma, ko preneha dražljaj [tj. zvok ob nihanju strune ipd.] oziroma z njim povzročeno živčno vzburjenje. Ko zazveni nov ton [v melodiji], tedaj prejšnji ne izgine brez sledi, sicer ne bi bili zmožni opaziti med-sebojnih razmerij med toni, ampak bi imeli vsak hip le en sam ton in ev. v času med dvema tonoma pavzo, nikoli pa ne bi imeli predstave [Vorstellung] neke melodije. (§ 3, str. 9)

S časovnimi objekti [Zeitobjekten] v posebnem pomenu razumemo objekte, ki niso samo eno(tno)sti [Einheiten] v času, ampak vsebujejo tudi časovno ekstenzijo [Zeitextension]. (§ 7, str. 18)

Isto trajanje [Dauer] je sedanje, aktualno potekajoče [sich auf-bauende, dob. »izgrajujoče se«] trajanje, potem pa preteklo, »poteklo« [»abgelaufene«] trajanje, bodisi zavestno [bewußte] ali v ponovnem spominjanju »enako« poustvarjeno [»gleichsam« neu erzeugte] trajanje. Isti ton, ki sedaj zveni, je oni, za katerega v poznejšem toku zavesti rečemo, da je zvenel, saj je njegovo trajanje preteklo. Točke časovnega trajanja se za mojo zavest [Bewußtsein] oddaljujejo analogno, kakor se za mojo zavest oddaljujejo točke mirujočega predmeta v prostoru, ko »se oddaljujem od predmeta«. Predmet zavzema svoje mesto/prostor [Ort] in ravno tako ton zavzema svoj čas, tako da nobena časovna točka ni premaknjena [unverrückt], vendar pa beži v oddaljevanju zavesti [Bewußtseinsfernen], kajti razdalja od ustvarjajočega zdaja [vom erzeugenden Jetzt] je vedno večja. Ton ostaja isti, toda ton »v načinu kako« se kaže kot vselej drug. (§ 8, str. 20)

…artikulirani del dogajanja [npr. posamezni stavek simfonije] se ob tem, ko tone nazaj v preteklost, »skrči« [»zusammenzieht«] – gre za neke vrste časovno perspektivo (znotraj izvornega časovnega prikazovanja) kot analogon prostorski perspektivi. Pri tem ko se časovni objekt pomika v preteklost, se krči in obenem temni. (§ 9, str. 21-22)

Pač pa bistvu časovnega zrenja [Zeitanschauung] pripada, da je [to zrenje] v vsaki točki svojega trajanja (ki jo lahko refleksivno postavimo za predmet [obravnave]) zavest o ravnokar preteklem in ne zgolj zavest o točki zdaja [Jetztpunkt] neke predmetnosti, ki se kaže kot trajajoča. (§ 12, str. 26)

Ton in vsaka časovna točka v eno(tno)sti [Einheit] trajajočega tona ima torej svoje absolutno trdno mesto v »objektivnem« (najsibo tudi imanentnem) času. Čas je otrpel, pa vendar teče čas. [Die Zeit ist starr, und doch fließt die Zeit.] V časovnem toku, v nenehnem pogrezanju v preteklost, se konstituira neki netekoč, absolutno trden, identičen, objektiven čas. To je problem. (§ 31, str. 54)

Husserl, Kartezijanske meditacije (1929):

»Če opazujemo temeljno obliko sinteze, namreč identifikacijo, nam le-ta najprej stopi nasproti kot vseobvladujoča, pasivno potekajoča sinteza v obliki kontinuirane notranje zavesti časa [Zeitbewußtseins] … [Gre za] povezanost v Eno zavest, v kateri se enotnost kake intencionalne predmetnosti kot iste mnogoterih pojavnih načinov [šele] konstituira. … Predmet zavesti v svoji identiteti sam s seboj med tekočim doživljanjem ne pride vanjo od zunaj, temveč je obsežen v nji sami kot pomen, tj. kot intencionalna storitev zavestne sinteze.« (slov. prev. Ivan Urbančič, str. 86, podč. M.U.)

»Sinteza pa ne leži le v posameznih zavestnih doživljajih in ne povezuje le prriložnostno posamezne s posameznimi, marveč je celotno zavestno življenje, kot smo že prej rekli, sintetično poenoteno. … Temeljna oblika te univerzalne sinteze, ki omogoča vse siceršnje zavestne sinteze, je vsezajemajoče notranje zavedanje časa. Njegov korelat je imanentna časnost [die immanente Zeitlichkeit] sama, po kateri se morajo vsi kdajkoli refleksivno najdljivi doživljaji jaza [ego] kazati kot časovno urejeni, kot časno začenjajoči se in prenehajoči, kot istočasni in zapovrstni – znotraj stalnega neskončnega horizonta tega imanentnega časa.« (prav tam, str. 87)

§ 37 Čas kot univerzalna oblika vse egološke geneze.

»Univerzum dražljajev, ki tvorijo realno pomensko vsebino transcendentalnega jaza, je kompozibilen samo v univerzalni obliki enotnosti toka, v katero se razporedijo vse posameznosti kot same v nji tekoče. … Jaz [ego] se konstituira za samega sebe tako rekoč v enotnosti [svoje?] zgodovine.« (ibid. str. 115)

☻ Noli foras ire, in te redi, in interiore homine habitat veritas. (Avrelij Avguštin)