KAJ JE NARAVA (kot tematski predmet filozofije narave)?

– v grški mitologiji, boginje narave: Gea (Heziod, Teogonija), Demetra (elevzinski misteriji), Artemida; kozmološki pomeni »spolne razlike« (tudi yin–yang ...);

– v zgodnji grški filozofiji: narava kot phýsis; besedni koren phy- pomeni ‘klitje’, ‘rojevanje’, ‘rast’ (narava je tisto, kar klije, se rojeva, raste);
narava/kozmos kot »to neskončno« (Anaksimander: ápeiron) in/ali
kot vesoljna »sfera« (Parmenid: Empedokles sfaíros); narava in /vesoljni/ um (lógos: Heraklit); atomi kot najmanjši delci snovi/narave (Demokrit);

– Platon (v kozmološkem dialogu Timaj): naravni, čutni svet (tj. vidni oz. zaznavni kozmos) je demiurgov (stvarnikov) »posnetek« večnega sveta idej;
chóra kot »pramati«, »sprejemalka bivanja«;

– Aristotel: narava je bivajoče v prostoru in času, za katerega je značilno gibanje (spreminjanje) in vzročnost (tudi teleološka = smotri/nameni kot vzroki);
začetek fizike kot znanosti o naravi, tudi biologije, psihologije;

– v lat. se phýsis prevaja z natura (iz glagola nascor = roditi se, rasti, izvirati),
toda v lat. fil. tradiciji (predvsem sholastični) beseda natura pridobi še drug pomen: narava kot bistvo, esenca, »forma« (npr. ‘človeška narava’);
v krščanskem srednjem veku je narava creatura, božje stvarjenje/stvarstvo;

– renesansa (15. in 16. st.) znova poudarja (sledeč antiki) pomen narave; človek je duhovno in naravno bitje (Ficino, Pico; Montaigne idr.); duh oživlja naravo;

– Descartes: narava kot »razsežnost« (res extensa) je nasprotje duhu/mišljenju
(res cogitans → Cogito ergo sum): začetek novoveškega dualizma;

– Spinoza: »Deus sive natura« (Bog ali narava) → panteizem: »vse je Eno«;

– Rousseau: »Vrnimo se k naravi!«; podobno tudi drugi razsvetljenci;

– Kant: narava kot predmet »možnega izkustva« (ni narave »po sebi«);

– Hegel: narava je »drugobit« (Anderssein) ideje/mišljenja; šele duh naravo
v dialektičnem procesu povzema vase iz »odtujitve«;

– Schelling (filozof romantike): »Narava je vidni duh, duh je nevidna narava«;

– Darwin: evolucija (žive) narave z »naravno selekcijo« → razvoj vrst;

– Freud: človeška »narava« je nezavedno (»podzavest«);

– Teilhard de Chardin: narava (stvarstvo) kot razvojna pot k »točki Omega«;

– Einstein: narava kot sistem naravnih zakonov, zapisanih v matematični obliki
(tudi Bog, ki »ne kocka« je »matematik«, pravzaprav že od Galileja dalje);

– narava kot predmet sodobne znanosti (v najbolj splošnem pomenu) = v prostoru-času prisotno bivajoče, ki ga je mogoče meriti, opazovati, z njim eksperimentirati …