Marko Uršič

Je vsaj še dia-logos skupen?

(Polemično besedilo s filozofskega simpozija v Slovenski Matici, novembra 2003, objavljeno v Novi reviji št. 263-264, 2004)

Najprej kratka osebna pripomba glede naslova današnjega pogovora: ne morem, pa tudi nočem postavljati ločnice med pravo filozofijo in nepravimi »filozofijami«, niti na Slovenskem niti kje drugje v tem širnem in zapletenem svetu. Kdo sem jaz, da bi sodil o tem, kaj sodi v pravo filozofijo in kaj ne? Rad pa bi prispeval k temu, da bi zaživel dialog med različnimi filozofijami, ki je pri nas že skoraj popolnoma zamrl. Dialog razumem kot pogovor med različno mislečimi, ne kot dogovor glede resnice. Pogovor pomeni prepletanje različnih poti, človeških poti do resnice, ne glede na to, ali »na cilju« obstaja skupna resnica ali ne. Tega preprosto ne vemo, saj kot človeška in končna bitja ne moremo vedeti za domnevni končni cilj, za tisto »poslednjo resnico«, h kateri pa se filozofija – to drži – že stoletja in tisočletja napoteva. Namreč filozofija kot ljubezen do modrosti.

Pripravljenost za dialog med različnimi filozofskimi potmi, med pripadniki različnih filozofskih krogov – naj tu omenim, po abecednem redu, samo analitike, fenomenologe in teoretske psihoanalitike (kakor se znotraj teh krogov sami imenujemo), tj. tri filozofske »šole«, ki so pri nas, vsaj na akademski ravni, najbolj prisotne – ta pripravljenost je zelo majhna, skoraj nična. Krogi so zaprti vase in v svoj teoretski diskurz, ki se sicer prav rad prilagaja raznim kulturnim, družbenim in političnim »aplikacijam« (kar je vsaj deloma dobro, saj s tem filozofija živi »v svetu«), vendar je v svoji lastni teoretski dikciji težko dostopen pripadnikom drugih filozofskih smeri, kaj šele širšemu krogu izobražencev, in je tako tudi obvarovan pred »zunanjo« teoretsko kritiko, če pa do nje vendarle pride, se jo od »znotraj« običajno zavrne kot nestrokovno ali nerelevantno. Žal se iz enega ali drugega ali tretjega kroga še vedno slišijo mnenja, češ da se mi z onimi »drugimi« nimamo kaj pogovarjati. Ja s kom pa se bomo pogovarjali? Le sami s seboj in s tistimi ožjimi somišljeniki, ki nam v bistvenih postavkah že vnaprej pritrjujejo? Ali pa dialoga sploh ne potrebujemo več?

Pred tremi leti, ob prelomu tisočletja, me je urednik Filozofskega vestnika povabil, naj napišem razmišljanje za tematski blok »Filozofija danes«. Vabilo je bilo poslano večjemu številu slovenskih filozofov, s prispevki pa smo se odzvali samo trije. Napisal sem glosico z »optimističnim«, v naših časih pravzaprav precej naivnim naslovom Logos je vsemu skupen (če ta glosica koga zanima, jo lahko najde tudi na moji spletni strani), v kateri sem razpravljal o nekaterih razlogih za odsotnost dialoga med tremi navedenimi filozofskimi krogi. Besedilce je bilo obenem tudi klic k obnovitvi teoretskega dialoga, izzvenelo pa je (kakor bo verjetno tudi ta prispevek) kot »glas vpijočega v puščavi«, seveda brez vsake preroške avre. Odtlej se glede dialoga ni prav nič spremenilo, še slabše je. Z grenkim nasmeškom opažam, kako posamezni krogi »osvajajo« razne za filozofsko »stroko« pomembne institucije, odbore, komisije, programe itd. Kakor nekakšni tragikomični gladiatorji se borimo za idejno preživetje, za raziskovalni denar, publikacije, stažiste, ne nazadnje za vpliv med študenti, ki pa so spričo zmede, ki vlada na tržišču filozofskih idej, čedalje bolj zbegani. Kje je tu še filozofija kot ljubezen do modrosti? Ali ji je ostal le umik v privatnost, v kontemplativno samoto, na »podeželje«? Osebno se mi zdi, da je res vse bolj tako, kajti v javni areni se filozofija izčrpava v boju za cilje, ki so njenemu »poslanstvu« večinoma zunanji in tuji. Včasih se celo znova sprevrača v ideologijo kake politične usmeritve oziroma stranke. Rečem si, saj je bilo zmeraj tako (tudi Platon se je udinjal sicilskemu tiranu), ampak vseeno se s tem ne morem povsem sprijazniti. Bistvo in poslanstvo filozofije vidim drugje, ne v areni politične moči, ampak v svobodnem spoznavajočem iskanju »presežne« resnice, v kateri je »skrito njeno negotovo, ranljivo, dragoceno upanje«, kakor sem napisal v svoji knjigi filozofskih pogovorov in samogovorov Štirje časi – Pomlad (2002). Sicer pa si moram tudi tu ponoviti vprašanje: kdo sem jaz, da bi sodil o tem, kaj je bistvo filozofije in kje je ločnica med njenimi notranjimi in zunanjimi cilji?

Kljub temu, da bistvo filozofije razumemo različno, pa ostaja dejstvo, da je slovenska filozofska javnost daleč od intelektualne odprtosti in kulture dialoga, čeprav zanju ni več nobenih formalnih oziroma režimskih ovir. Dejstvo je, da se premalo medsebojno beremo, da si premalo zares prisluhnemo. Morda bo kdo pripomnil, češ da gre tu predvsem za osebni problem vsakega posameznega filozofa, za osebno zmožnost, kako glasno komu uspe govoriti in kako pozorno posluša druge. Saj ima dandanes vsaka tehtna (ali vsaj dovolj čudaška) misel dovolj možnosti, da se sliši v javnosti. To seveda drži. In tudi to je res, da nekateri pač rajši hodimo po samotnejših stezicah, medtem ko se drugi vključujejo v »kroge«. Oboje ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Toda – če spet rečem z osebnega stališča – tudi takrat, ko se s knjigami in računalnikom zavlečem na svoj Kras, v meni ostaja želja po filozofskem dialogu (zato tudi pišem dialoge), tako da se z veseljem odzovem, kadar me kdo prijazno povabi na kako srečanje ali okroglo mizo. Vendar takšna srečanja praviloma ne izpolnijo pričakovanj. Dialogi so bolj monologi kot prava miselna srečanja, saj večinoma vsak udeleženec vztraja pri svoji resnici ali resničici, samo izjemoma zares prisluhnemu drug drugemu, kaj šele, da bi se od drugega tudi kaj naučili, potem ko smo si že enkrat za vselej začrtali lastno filozofsko pot. (Na srečanjih znotraj posameznih krogov pa pogosto dlakocepimo in »strokovnjačimo« pri zelo specifičnih filozofskih vprašanjih in tekstovnih interpretacijah ter si umišljamo, da gre pri tem za našo »stroko«, čeprav bi morali razvijati predvsem gibkost misli, razsodnost, iskrenost in odprtost duha.) Zato javnim filozofskim srečanjem pogosto sledi, vsaj pri meni, občutek »mačka« – ne moralnega, ampak intelektualnega. Občutek, da so vse karte že vnaprej razdeljene in da je igra pravzaprav odveč. Poudarjam, da iz te kritike nikakor ne izvzemam sebe in svojih javnih nastopov.

Ampak o čem naj bi se pripadniki različnih filozofskih usmeritev sploh pogovarjali? Ali se naše poti ne razhajajo že na samem začetku? Morda se res – toda, kot sem že uvodoma rekel, gre tu za dialog, za pogovor, ne pa za kak dogovor o »univerzalni« filozofski resnici, niti za iskanje nekakšnega »skupnega imenovalca« med različnimi, pogosto tudi inkompatibilnimi filozofskimi resnicami. Sam sem filozofsko odrastel v »analitičnem okolju« in še vedno mislim, da je logična analiza nujni organon filozofije, njeno izhodišče in »lestev« (četudi jo »odvržemo, ko splezamo po njej«), vendar poudarjanje pomena racionalne analize za filozofsko mišljenje še ne pomeni, da sem analitik v ožjem pomenu, niti racionalist, ampak sem po drugi strani tudi fenomenolog, blizu mi je Husserlova fenomenologija in tudi zgodnji Heiddeger je precej vplival name, kakor tudi drugi misleci iz širšega kroga fenomenologov (npr. Merleau-Ponty, Bachelard, Eliade, Ingarden, Camus idr.). Zakaj bi se analiza in fenomenološka hermenevtika izključevali, ne pa tudi dopolnjevali? Je res nujno, da je metoda vselej enotna, ena sama za vsa področja miselne in duhovne dejavnosti? Zakaj bi bilo to nujno? Ali ni v vztrajanju pri eni sami miselni metodi nek nereflektiran ostanek Heglove absolutne znanosti? Namreč tudi znotraj naših filozofskih krogov, v katerih naj bi se vsi tematski predmeti (od filozofije v ožjem pomenu do kulture, znanosti, umetnosti, družbenih odnosov itd.) obravnavali bodisi z racionalno analizo bodisi s bitnomišljenjsko hermenevtiko bodisi s teoretsko prihoanalizo? Mislim, da te alternative nikakor niso nujne, še več, da so za duhovno ozračje škodljive, saj omejujejo in poenostavljajo naše miselno obzorje. Res pa je, da je v filozofskem dialogu kljub izhodiščni metodološki različnosti nujno potrebna neka minimalna enotnost glede tematskega predmeta, namreč iz povsem praktičnih razlogov: kakšen smisel bi imel filozofski pogovor, v katerem bi jaz govoril o tematiki, ki je moj sogovornik iz drugega »kroga« sploh ne priznava za filozofsko? Preden se začneva pogovarjati, morava torej poiskati vsaj skupno tematiko – a ne samo skupno, ampak tudi takšno, o kateri se strinjava, da je za filozofijo bistvenega pomena.

Upam, da lahko vsaj glede tematike najdemo neke skupne točke. Imam konkreten predlog: predlagam, da se na nekem prihodnjem srečanju, ko bo več časa, pogovarjamo o naših interpretacijah zgodovine filozofije (če bi bilo takšnih pogovorov več, bi se lahko omejili tudi na posamezne segmente zgodovine filozofije). Verjetno se strinjamo v tem, da je ta tema za filozofijo bistvenega pomena, ne glede na to, kako različno razumemo vlogo in pomen zgodovine filozofije za našo miselno sedanjost. Pogovor o tej temi bi imel tudi neposredno »aplikativno« vrednost, morda bi bili vsaj malce bliže odgovoru na vprašanje, kakšno mesto naj ima zgodovina filozofije pri pouku filozofije v gimnaziji in na fakulteti (osebno mislim, da je njena vloga zdaj premajhna). Naj samo v nekaj stavkih nakažem svoje kritično stališče do treh aktualnih interpretacij zgodovine filozofije: 1) ne strinjam se s tistimi analitiki, ki reducirajo zgodovino filozofije na historiografijo idej in postavljajo v ospredje predvsem »sistemski pristop«, ki je značilen za naravoslovno znanost; 2) ne strinjam se s tistimi psihoanalitiki, ki s freudovsko metodo (prek Lacana itd.) razkrinkujejo »pravo resnico« starih mislecev, četudi se to psihoanaliziranje včasih dogaja kot precej zabavno iskanje njihovih prezrtih »posebnosti«, toda slednje se kmalu razumejo kot »simptomi« in nastopijo kot nekakšni ključi za novofreudovsko interpretacijo zgodovine filozofije; 3) ne strinjam se s tistimi fenomenologi, natančneje z »misleci biti« (tj. s fenomenologi hajdegerjanske usmeritve, ki je na današnjem srečanju prevladujoča, zato bom namenil nekaj več kritičnih besed prav njej), ki menijo, da obstaja ena sama zgodovina filozofije, recimo ji kar naravnost »hajdegerjanska«, tj. »zgodovina biti«, ki je zakoličila glavne ontološke mejnike v grobem takole: od predsokratske »neskritosti biti« in potem usodne metafizične pozabe »ontološke diference«, prek novoveškega obrata metafizike v subjektiviteto in nihilistično voljo do moči… vse do dandanašnjega bitnomišljenskega »dogodja«.

Spoštovani kolegi »misleci biti«, to je kljub vsemu zgolj neka rekonstrukcija zgodovine filozofije oziroma ontologije – zelo zanimiva, vplivna, pomembna rekonstrukcija, ki pa je marsikaj tudi spregledala (kot vsaka teorija, kot vsako mišljenje): vprašam vas, kje so v tej zgodbi na primer Plotin, Kuzanski, Ficino, Spinoza, Schelling, Wittgenstein, Jaspers in drugi veliki filozofi (če se omejimo samo na zahodno filozofijo)? Postavljeni so v »drugo ligo«, dejansko še bolj v ozadje kot v kaki heglovski zgodovini filozofije. In tudi tisti velikani duha, na katerih je Heidegger utemeljil svojo »véliko zgodbo«, namreč Parmenid, Platon, Aristotel, Descartes, Kant, Hegel, Nietzsche (če jih omenim spet samo sedem, h katerim pa moramo prišteti še njegovega neposrednega učitelja Husserla), so iz perspektive »mišljenja biti« obravnavani bolj ali manj reduktivno, namreč tako, da se čim boljše vklapljajo prav v to rekonstrukcijo zgodovine filozofije. – Seveda, človek kot tubit zmeraj misli iz neke določene perspektive, saj je tudi to ena izmed glavnih poant Heideggrove eksistencialne hermenevtike, vendar »mišljenje biti« včasih pozablja prav na lastno perspektivo in jo preveč samoumevno razglaša za edino resnično (»zgodovinsko«, »epohalno« ipd.). S tem pa, hočeš nočeš, tudi iz tega postmetafizičnega mišljenja ali »dogodja biti« nastane neka nova ideologija, ki naj bi jo – in v tem je ironija – prav to mišljenje preseglo. (Mimogrede rečeno, analogna kritika kot pri interpretaciji svetovne zgodovine filozofije velja za zgodovino slovenske filozofije: tudi naša filozofija, predvsem novejša, ima oziroma bo imela več različnih zgodovin, kajti vselej gre za interpretacijo, ki je odvisna od gledišča tistega, ki zgodovino filozofije piše.) Svoj pristop k zgodovini filozofije bom ekspliciral takrat, ko bo pravi čas za to – zdaj naj samo omenim svoje prepričanje, da je treba vélikim duhovom preteklosti predvsem »prisluhniti« v njihovi lastni resnici (kolikor je le možno) in se z njimi povezati na način duhovne, miselne in tudi emocionalne »empatije«, kot s starejšimi brati v »nadčasni sedanjosti«.

Naj povzamem: zavzemam se za odprt, »večglasen« filozofski dialog, katerega namen je tudi v tem, da drug drugemu na svojih različnih poteh pomagamo tako, da si prisluhnemo in poskušamo drugega razumeti in zares sprejeti medsebojno različnost. Za smiselnost filozofskega dialoga sploh ni nujno, da pridemo do nekega konsenza, še manj do končne sinteze, v kateri naj bi se naše misli poenotile. Vseobsežna sinteza je bila vselej iluzija, nekajkrat v zgodovini veličastna iluzija. Toda dandanes ni dovolj spoznanje, da vélika sinteza ni možna, kajti pravkar minulo stoletje nas je precej bolj jasno kot prejšnja poučilo, da obstaja ireduktibilno mnoštvo filozofskih poti in da je ravno to mnoštvo filozofska resničnost. Morda se nam ta resničnost kaže kot »shizofrena«, vendar jo je treba vzdržati, kajti v nekem »globljem« pomenu je ta miselna polifonija za filozofijo kot ljubezen do modrosti tudi »odrešilna«: uči nas, da nas resnica presega. Zato se je treba z razlikami in divergencami soočiti »iz oči v oči«: resnica je (tu, za nas) razcepljena, tako kot jezik tiste kače, ki je Adama & Evo zvabila iz raja v svet.

V Ljubljani, 18. novembra 2003.