Marko Uršič: Človek in kozmos, II. del: zvezde, “črne luknje”, galaksije in “prapok”
(seznam prikazanih slik s predavanje v okviru predmeta Teorija simbolnih form v ppt-prezentaciji; več teksta k tem slikam lahko poiščete na drugih, sorodnih podstraneh te osebne spletne strani)

1. Zvezde … (razsuta kopica Plejade ali Gostosevci)

2. Rojstva zvezd

3. Smrti zvezd

4. Eksplozija supernove 1987A v Velikem Magellanovem oblaku

5. Meglica Rakovica (M 1), ostanek eksplozije supernove iz leta 1054sredi meglice je nevtronska zvezda - pulzar

6. Gravitacijska “vboklina” na 2D modelu (“membrani”) 3D prostora- na dnu vbokline je narisana masivna zvezda, ki še ni črna luknja

7. Z maso obtežene “membrane” (modeli v 2D) ukrivljenega 3D prostora

8. 2D model (“tloris”) črne luknje: horizont dogodkov, singularnost …

9. Črne luknje se vrtijo, tako kot vsa druga nebesna telesa

10. Zakaj črna luknja sveti? Sije akrecijski disk, vertikalni curki sevanja

11. Ali črne luknje res obstajajo? Labod X-1 …

12. Odkritje drugih galaksij - Andromeda (M 31) je “dvojčica” naše Galaksije

13. Velika spiralna galaksija M 31 v ozvezdju Andromede je kot “meglica” (nebula) vidna tudi s prostim očesom, vendar so dokazali, da je druga galaksija, šele v 20. st.
Ta “dvojčica” naše Mlečne/Rimske ceste je od nas oddaljena približno 2,3 milijona svetlobnih let (SL) in v premeru (tako kot naša) meri več kot 100.000 SL, v njej pa je več kot 100 milijard zvezd. Ob njej vidimo dve manjši “satelitski” galaksiji, zvezde v ospredju pa so v naši lastni. Znotraj našega vesoljnega horizonta je več kot 100 milijard galaksij.

14. Je tudi v jedru naše Galaksije (Rimske ali Mlečne ceste) črna luknja?

15. Galaksija M 87 – curek iz središčne črne luknje (?)

16. Daljne galaksije (Hubblov “globoki pogled”, 1996)

17. Edwin Hubble (1889-1953)
Hubblov zakon (1929): v = H₀ . d

18. Sodobni “standardni” kozmološki model – “prapok” in razvoj vesolja:
Na osnovi Einsteinove splošne teorije relativnosti in Friedmannovih modelov, predvsem pa Hubblovega odkritja raztezanja vesolja, se je v 20-ih letih začel oblikovati sodobni “standardni” kozmološki model, splošno znan kot model “prapoka” (ali “velikega poka”).
Po tem modelu je vesolje na začetku silno gosto in vroče in v teh “prvih treh minutah” (Weinberg) nastajajo - kot posledice “loma simetrij” med štirimi osnovnimi fizikalnimi silami - elementarni delci: v tem procesu nastane največ vodika (cca ¾ vse snovi v vesolju) in helija (cca ¼), vseh drugih, težjih elementov pa je manj kot en odstotek in nastanejo pozneje, v jedrskih reakcijah v središčih zvezd.
Prapok je (bil) “povsod”, kozmološki prostor-čas je tu namreč mišljen intrinzično, ne kot “vgnezden” v nekem “zunanjem” hiperprostoru-(času) – in zato so običajne ponazoritve, kot na sliki desno, malce zavajajoče.
Sled prapoka je “prasevanje” (Penzias & Wilson, 1965).
V standardnem modelu nastopata Einsteinova teorija gravitacije in kvantna mehanika, ki pa teoretsko (še) nista kompatibilni – tudi to je razlog, da je sam prapok v strogem pomenu zgolj domneven, saj se znanstvena razlaga konča pri t..i. Planckovem času, ki znaša 10^-43 s.

19. Stephen Hawking (1942-)

20. Simbolni pomen(i) črne luknje - René Magritte, Lažno zrcalo, 1928

21. Maurits Cornelis Escher, Oko, 1946

22. Črna “zeníca”, iz katere se porojeva plameneči kozmos: Robert Fludd, 1617

23. Bela lisa - “zeníca duha” - sredi sveta: M. C. Escher, Galerija grafik, 1956