Andrej Inkret

Uvodna beseda (na zavihih)

h knjigi Marka Uršiča Romanje za Animo

Uršičev roman Romanje za Animo pripoveduje preprosto, a natančno zgodbo. Mlajši slovenski potnik se na povratku iz Indije – z metafizičnega potovanja »vase« – nepredvideno ustavi v Jeruzalemu. V ambivalentnem židovsko-arabskem mestu se z usodno silo zaljubi v palestinsko dekle: krsti jo za Animo, za  svojo »dušo«.

Romanje za Animo je sestavljeno kot uredniška montaža popotnikovih »apokrifnih« dnevniških zapisov iz Jeruzalema. Avtor pripoveduje svojo zgodbo dosledno v optiki dvojne pisateljske avtorefleksije. Piše, kakor da bi v resnici pisala neka druga – tuja, obenem pa vendar njegovi neizrekljivo (nevarno?) blizka – roka, ki pa tudi sama nenehoma jemlje v misel svoje pisanje. Fiktivni pripovedovalec piše o svojih dejanskih, zunanjih in notranjih  doživljajih, obenem pa nenehoma pripoveduje tudi o tem svojem pripovedovanju samem. Isto počne potem »urednik«, ki v te zapiske intervenira s svojimi vrinki in komentarji – ter tako ponovno opozarja na literarno, na kvazirealno naravo »svojega« besedila. Tako je v Romanju za Animo pred bralčevimi očmi na videz vse razvidno in jasno, obenem pa prav v tem vse tudi na magičen način zastrto, izmuzljivo in dvoumno.

S takšnim oblikovalnim postopkom dosega avtor čisto posebne, nedvomno zelo duhovite in sugestivne literarne učinke, ki bi jih nemara lahko označili kot »postmodernistične«: vzpostavljanje in hkrati spodbijanje »vsevedne«, subjektivistične pozicije pripovedovalca, spreminjajočo se igro pripovednih optik, žanrov, citatov ipd.

Romanje za Animo beremo namreč tudi kot svojevrsten filozofski roman o »vzgoji srca« in paradoksih »duše«. Pri tem besedilo tematizirano in z izredno lucidnostjo »variira« odstavke iz temeljnih treh svetih knjig, Biblije, Korana in Talmuda pa tudi iz apokrifnih del. Te knjige »uporablja« na različne načine – tako z neposrednimi citati, ki jih z izvrstno invencijo vključuje v fabulativno tkivo romana, z aktualizacijo nekaterih eksemplaričnih motivov, kakor tudi z neposredno diskurzivno refleksijo posamičnih filozofskih tem.

Tudi v teh svojih razsežnostih ohranja Romanje za Animo poetično sled žive, občutljive prizadetosti in pretresenosti nad stvarmi samimi – vseeno, ali pripoveduje o ljubezenskih čudežih ali katastrofah, političnih strasteh in pobojih, teoloških in ideoloških vprašanjih ali vsakršnih nedoumljivih in nerazrešljivih nemirih in navzkrižjih človekovega duha.

Uršičevo Romanje Za Animo je nabito s sijajno miselno in artistično energijo.