Ali
obstajajo rajski vrtovi?
(vaja iz pozitivne teologije, 30. maja)
Sum. theol., X., q.3, a.l
Zdi se, da rajski vrtovi ne
obstajajo:
1. Pojem »rajski vrtovi«
je protisloven, contradictio in adiecto. Raj (nebesa) je nekaj
povsem drugega <das ganz Andere> od
tega sveta (zemlje). Ker je nekaj povsem drugega, raj ne more imeti atributov
tega sveta. Vrtovi pa so, o tem ni dvoma, nekaj bivajočega v tem svetu, so
akcidenca zemlje. Kdo je že namreč videl vrtove na nebu? Vrtovi vedno
rastejo iz zemlje. In kdo je že videl raj na zemlji? Raj je, če je, samo na
nebu. Torej: pojma »raj« in »vrt« sta nezdružljiva, sestavljeni pojem »rajski
vrtovi« pa je protisloven.
2. Vrtovi so nekaj, kar zaznavamo s čutili: vidimo, otipamo, vonjamo,
okusimo (njih plodove), slišimo (šelestenje dreves). V raj pa pridemo, če
pridemo, po smrti, ko se naša čutila razkroje.
Kako naj torej zaznamo rajske vrtove? – Možno bi bilo, da si jih
prikličemo v spomin, če spomin preživi smrt. Toda spomin je vezan na
čutna izkustva tega sveta, ker pa na tem svetu rajskih vrtov ni, se jih
niti na onem ne moremo spomniti. Nadalje bi bilo možno, da so rajski vrtovi dani
v predstavi; toda ker so vse naše predstave vezane na spomin in zaznave, velja
enako kot v gornjem primeru. In končno, možno bi bilo, da so rajski vrtovi
dani v pojmu. Toda to bi moral biti neizkustveni pojem, saj so vsi izkustveni pojmi
vezani na spomin, predstavo in zaznavo; »rajski vrtovi« pa
per definitionem niso neizkustveni
pojem (kakršen je na primer pojem »absolut«). Torej: tudi ko bi obstajali
rajski vrtovi, ne bi mogli biti predmet naše zavesti.
3. Bistvo rajskih vrtov je
občutje popolne sreče tistega, ki v njih prebiva (ki naj bi v njih
prebival). Občutje popolne sreče pa je za človeka nedosegljivo.
Človek je srečen, ko poseda po divanih tega sveta. Morda bi bil še
srečnejši, ko bi posedal po džennetskih (tj. rajskih, nebeških) divanih, če takšni divani obstajajo. Toda tudi na
nebeških divanih bi se našlo kaj, kar bi človeka žulilo, da bi hotel biti
še srečnejši. Pa recimo, da bi obstajali še »višji« (pravzaprav mehkejši) nebeški
divani, na katerih človeka ne bi žulilo več tisto, kar ga je žulilo
na navadnih nebeških divanih; toda tudi na mehkejših nebeških divanih bi se
spet kaj našlo, kar bi človeka še zmeraj žulilo, . . . in tako dalje, ad infinitum. Torej: tudi ko bi
obstajali rajski vrtovi z nebeškimi divani, v katerih bi se človek
počutil kar se da srečen, še vedno ne bi občutil popolne
sreče.
Toda proti tem razlogom govorijo:
1. Prerok Ezekiel, ki
pravi: Bil si v Edenu, vrtu Božjem. In
tudi Jezus na križu obljublja hudodelcu: Resnično
ti pravim, danes boš z menoj v raju.
2. Mojzes: Vzame torej Gospod Bog človeka ter ga postavi
na vrt Edenski, da bi ga obdeloval in ga varoval.
3. Pejgamber Mohammed
alejhisselam v imenu Allaha dželle-šanuhu obljublja vernikom: Tiste pa, ki verjamejo in delajo dobra dela,
vzradosti z džennetskimi vrtovi, skozi katere bojo tekle reke. In naznanja:
Kakor bratje bojo sedeli, na divanih,
drug nasproti drugega.
Odgovarjam: Izhajati je treba iz različnih vrednostnih stopenj,
ki se pojavljajo v stvareh. Brez dvoma lahko rečemo, da so nekatere stvari
bolj, druge pa spet manj dobre, resnične, osrečujoče ipd. Te stopnje
»bolj« ali »manj« izrekamo o različnih stvareh glede na to, koliko se
približajo popolnosti (ad aliquod quod
maxime est): na primer pravimo, da je rajsko tisto, kar
je blizu popolnosti raja; rajske poljane imenujemo tiste poljane (na zemlji),
na katerih se počutimo skoraj tako kot v raju; nebeške vrtove imenujemo
tiste vrtove (na zemlji), v katerih se počutimo skoraj tako kot v
džennetu. Torej, da sploh lahko vrednotimo stvari na tem svetu, obstaja v našem
pojmu neka popolnost (maximum maximorum),
ki nam sploh šele omogoča, da počnemo to, kar počnemo.
Če pa bi bila ta popolnost samo v pojmu, ne pa tudi v eksistenci, bi si
lahko zamislili še večjo popolnost, ki bi bila tudi v eksistenci, – še
večja popolnost od (popolne) popolnosti pa je protislovje: zato mora popolnost tudi eksistirati. Ergo: da na zemlji sploh lahko govorimo o rajskih vrtovih, morajo
rajski vrtovi obstajati, ker pa ne obstajajo nikjer na zemlji in ker tertium non datur, obstajajo v nebesih.
Odgovor na 1. razlog: Pojem »rajski vrtovi« ni protisloven,
saj bi bil protisloven samo v primeru, ko bi bil raj (nebesa) resnično
nekaj povsem drugega od tega sveta (zemlje). Vendar pa raj ni nekaj povsem
drugega, saj v tem primeru ne bi bilo mogoče govoriti o »raju na zemlji«,
kar pa je absurdno, ker o raju na zemlji nedvomno lahko govorimo. Res je, da so
vrtovi nekaj bivajočega na tem svetu, da so akcidenca zemlje, toda za
»vrtove« jih lahko imenujemo samo v primeru, če imamo idejo o (nebeškem)
vrtu, drugače povedano: raj na zemlji je, če je, samo če je prej
(ali potem) raj na nebu. Torej: pojma »raj« in »vrt« sta združljiva, o
čemer priča tudi prerok Ezekiel, ko pravi: Ta dežela, ki je bila opustošena, je postala kakor vrt v Edenu.
Odgovor na 2. razlog: Rajski vrtovi, če obstajajo,
morejo biti predmet naše zavesti. Spoznamo jih tako, da vidimo, otipamo,
vonjamo, okusimo (njih plodove), slišimo (šelestenje dreves) v vrtovih tega
sveta, potem pa si pred-stavljamo, kakšni so rajski vrtovi, in sicer tako, da si
zemeljske vrtove pred-stavljamo še lepše, še blažje, še bolj dišeče, še
bolj osrečujoče, če pa nam to ne zadošča, si lahko
pred-stavljamo rajske vrtove kot najlepše, najblažje itd. ter tako nujno
pridemo do popolnosti, kajti regressus ad
infinitum je logična napaka, primer slabe neskončnosti <die schlechte Unendlichkeit>. In tudi če naša čutila s smrtjo
propadejo, spomin še vedno ohranja zaznave v predstavah, in celo če
predstave s smrtjo zbledijo, se njih vsebina še vedno ohranja v pojmu; pojmi pa ne morejo propasti, ker so idealni par excellence. (Nekje pa se je treba
ustaviti, prmejduš! To je vedel že Aristotel. )
Odgovor na 3. razlog: Človek
mora v rajskih vrtovih občutiti popolno srečo, saj sicer ne bi mogel
občutiti nobene sreče na divanih tega sveta, kar pa je absurdno, saj
človek na divanih tega sveta, pa čeprav so bolj trdi kot mehki, neko
srečo prav gotovo občuti. Če namreč ne bi obstajala vsaj
slutnja popolne sreče na rajskih divanih, potem človek na tem svetu
ne bi mogel reči, da je na enem divanu srečnejši kot na drugem, da je
en divan mehkejši in drugi trši. Niti tega ne bi mogel vedeti, kaj ga
pravzaprav žuli na tem ali onem zemeljskem divanu. Ker pa človek nedvomno
ve in lahko tudi reče, da ga na vseh zemeljskih divanih, pa naj bojo še
tako mehko oblazinjeni, nekaj žuli, to pomeni, da sluti, da ga na rajskih
divanih ne bo nič več žulilo. Toda če bi to samo slutil, ne pa
tudi vedel, ne bi mogel z gotovostjo reči, da ga na zemeljskih divanih
nekaj žuli. O slednjem pa ni dvoma, zatorej obstajajo divani v nebesih, kjer bo
človek občutil popolno srečo – in zato, kot pravi prerok
Mohammed: »Vstopite v džennet, vi in vaše
žene, radostni!«