Brez naslova

(20. julija)

Danes ponoči . . . v sanjah? . . . se je vrnilo k meni »bitje svetlobe«, kakor iz ognja in luči stkano, in me zaobjelo (stoječ »pred mano« kakor postava, podobna človeku) s svojo močjo in milino. Nikamor me ni vabilo, nobene »druge možnosti« mi ni ponujalo, le stalo je pred menoj (v meni). In vprašal sem po Animi, kje je zdaj in kako je z njo, in »bitje svetlobe« mi je odgovorilo (z mojimi besedami, v mojih mislih, v mojih sanjah, pa vendarle – onstran): »Ne skrbi, dragi, ne skrbi, dobro ji je.« Vsega me je napolnilo z mirom, s spokojnostjo. In sedaj, v bledi svetlobi jutra, se sprašujem: naj verjamem?

O, Anima! Prehodil bom vso deželo, iskal te bom, iskal, iskal, ljubezen moja!

Tujec sem na zemlji.