Marko Uršič, Romanje za Animo, Šekina

Šekina

(splet norosti in izmišljije – v petek, 11. julija)

Končno je vseeno, ali zapišem tisto, kar se je resnično zgodilo, ali kaj drugega, kar se šele bo zgodilo ali kar bi se lahko zgodilo, zakaj v tem trenutku, ko pišem, kar pač pišem, je vse resnično – in hkrati neresnično. Ker kaj naj bi bilo resničnejše od »bitja svetlobe«, ki je prišlo k meni tisto noč? Toda sedaj ga čas razblinja, drsi v pozabo, sicer ne v popolno pozabo, kajti Njega ni mogoče povsem pozabiti, temveč v odsotnost, v nekakšen vse bolj oddaljen spominski arhiv globoko v blodnjaku možganskih zakotij. In če se sprašujem dalje: kdo je resničnejši od Nje, moje drage Anime, kaj je bolj prisotno v moji duši in mojem telesu od njene duše in njenega telesa, nežnosti, oči in besed? Pa vendar, ko mislim nanjo, ko si jo skušam priklicati predse – Animo, ki je zapisana vame z radostjo in bolečino – čutim in spoznavam, da (ne gre drugače, kot da) iščem v spominu nekaj preteklega, neko minulo prisotnost, ki se bo nekoč morda spet vrnila (dotik in pogled, beseda in dih), ki pa sedaj – kakor »bitje svetlobe« – bledi, tudi če se temu upiram z vsemi svojimi močmi. Včasih se mi celo zazdi, da se Anima in »bitje svetlobe« spojita v eno, kakor da me je pravzaprav Anima obiskala tisto noč, me ona rešila.

Kadar razmišljam o vlogi žrtve in žrtvovanja, tako v osebni, predvsem pa v naši skupni zgodovini – zaradi katere sem takšen, kakršen sem, in ki me postavlja v tukajšnji in sedanji trenutek – in ko se skušam ozreti daleč nazaj, čez vso človeško pot, do kamor seže moj pogled, vstajajo pred mano nešteti »spomeniki« (morda bi bilo točneje reči: spomini spominov): podobe svetišč, oltarjev in žrtvenikov, krvavih daritev in zlatih malikov, s katerimi so si ljudje hoteli zagotoviti in nenehno obnavljati prisotnost tistega, kar samo za kratek hip zasije v slepeči luči in se potem znova vrne v temo, v tišino, v brezno noči. Tam, nekje nad vsemi temi podobami, nekje »visoko zgoraj«, se dviga v nebo Tempelj, ki ga je že nekoč davno začel graditi kralj Salomon. In na vrhu samega vrha, za škrlatnim zagrinjalom – Najsvetejše, ločeno od (zgolj) Svetega-sveta, obdano z zidovji in stolpi, z dvori in bajtami, vrtovi in grobišči, z domovanji živih in mrtvih. Hram smo postavili za zatočišče in pribežališče ljudem. Kam se zatekamo: od praznine k Praznini?

Zdaj vem – ves čas, odkar sem začel pisati, pravzaprav počnem nekaj norega: z besedami skušam zidati hišo imenu Gospoda, svojega Boga, imenu, ki ga ne poznam, in tudi če bi ga poznal, ga gotovo ne bi mogel ubesediti. Izročilo pravi, da ime božje biva v svetišču, v Najsvetejšem, in se glasi šekina.[*] V prvem šotoru, Svetem, so svečnik, miza in daritveni hlebi; za škrlatnim zagrinjalom, ki loči prvi šotor od drugega, Najsvetejšega, pa je zlat kadilni oltar s skrinjo zaveze; in v skrinji je šekina. Seveda je v svetišču še veliko druge tempeljske oprave: kadilnice, kerubi iz oljčnega lesa, štirje krvavi rogovi, kotlice, lonci, vilice, kropilniki, torej kup predmetov z znanim imenom in namenom (navajam po »registru« iz 3. Mojzesove knjige, pogl. 1-10). Kdo/kaj pa je šekina, ostaja za zdaj – in za vekomaj? – neznano, o tem lahko govorimo samo v prispodobi: šekina je kakor stožčast vrtinec, v katerega se ujame duša; je kakor troblja, ki s svojo konico raste iz Najsvetejšega, s svojim brezmejnim stožcem pa se širi v globine (višine) nebes in zemlje; lahko seveda rečemo tudi drugače, šekina je namreč lahko kakor karkoli, česar se more domisliti človeška pamet, pa še tisto, česar se človek ne more domisliti – torej vse z znanim imenom in namenom, pa še nekaj brez znanega imena in namena povrh.

Kralj Salomon je bil vedež in čarovnik, predvsem pa velik graditelj: ukazal je, naj nalomijo za tempeljske temelje velikih, težkih kamnov, klesanih na štiri vogle. Služabnikom in ljudstvu je naročil – tako nam pravi izročilo (1 Kr 6,2) naj bo hiša Gospodova šestdeset komolcev dolga, dvajset komolcev široka in trideset komolcev visoka; drugo izročilo (2 Kr 3,4) pa pravi, da je kralj naročil drugače, namreč naj bo hiša Gospodova stodvajset komolcev visoka. Kakorkoli že, Salomon je očitno vedel za mere Svetega in celo Najsvetejšega pa tudi podoba kerubov mu je bila znana, saj je keruba postavil v tempeljski notranjščini, da sta razprostirala peruti nad skrinjo. Toda kljub Salomonovi slavi so poznejši rodovi začeli dvomiti v njegovo vsevednost, začeli so se prepirati o tem, ali je bila (ali naj bo) hiša Gospodova visoka trideset ali stodvajset komolcev ali morda celo višja. Ljudem nikoli ni postalo jasno, ali naj Gospodu za zemeljsko bivališče ponudijo stolp, ki bi segal (skoraj) do neba, ali pa grobnico, skrito v nedrjih zemlje. Mu bo hiša premajhna ali prevelika? Salomon se je bal, da bo premajhna: Toda ali v resnici prebiva Bog na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! Ko pa je nekoč šel v mravljo dolino (kamor je Salomon rad zahajal, saj je bil čarovnik, to se ve), je srečal mravljinca z imenom Ozej Akiva, s katerim je rad razpravljal o Nauku, in ga vprašal, ali se mu ne zdi, da je mravljinčja luknja malce premajhna za Gospoda, da bi stopil skoznjo. Ozej se je močno začudil, zakaj sam je menil ravno nasprotno: da je Gospod manjši od najmanjše mravlje. In pokaral je Salomona: Doklej boš iz Vseprisotnosti delal svetovno? Toda takrat je bilo za kralja že prepozno, da bi pre(j)mislil, na njegov ukaz so že bili postavili temelje hiše, zbrali veliko grmado cedrovine in cipresovine, izklesali dvanajst volov, dvanajst levov in dvanajst orlov ter jih prevlekli s čistim zlatom, prinesli so tudi zlat svečnik, opremljen z vsem priborom: svetilnicami, čašami, usekači, pepelniki, skledicami in lotosi. In čakali so, da ogenj zagori na žgalnem oltarju. Niso namreč še pozabili, kako jih je nekoč ognjeni steber vodil čez puščavo, polno strupenih škorpijonov in kač, in kako se je vsa gora kadila, zato ker je Gospod stopil nanjo v ognju. Tega človek pač ne more pozabiti, živega ognja! Toda, po drugi strani, kako naj to pomni za vekomaj? Kako naj si dopove, da niso bile le sanje, zgolj privid? Je res edina možnost, da prižge živi kres na oltarju, kres, iz katerega se širi sveti dim šekine, vonj gorečega mesa, prelite krvi, kriki žrtev . . .?

Ne, ne! je zavrnil malike Sin človekov, ki je rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« (Mislil je na tempelj svojega telesa, na hišo svoje duše.) Toda kako naj duša ohrani svojo bežno resnico, svoj omahljivi in minljivi spomin, če ne zgradi svetišča iz kamna, ognja in krvi? Če vedno znova ne postavi templja na ruševinah prejšnjega? Če Templja ne dograjuje, ruši, pa spet sestavlja iz raztresenega kamenja? Sin človekov je resnično povedal, da tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu: od Salomonovega templja (in pozneje Zerubabelovega in še pozneje Herodovega in še pozneje . . .) ni ostal niti kamen na kamnu, nekdanja hiša Gospodova se je preselila v spomin in stebra pred svetiščem, Jahin in Booz, sta zgolj še imeni – Ni več hiše, ni vrnitve! Ostale so mere (60 krat 20 krat 30 ali 120 komolcev), veličastna zamisel, ki je bolj ali manj vgrajena v vsa še stoječa svetišča tega sveta, tudi v Qubbat-al-Sahro z zlato kupolo pa v Zid žalovanja pa v cerkev Božjega groba v Jeruzalemu, in vedno znova se potrjuje resnica ali laž, vsekakor pa dejstvo, da »hiša duše« človeku ne zadostuje, da bi ohranil zavezo s Tistim, katerega ne more pozabiti. Tempelj se gradi (in ruši) vedno znova, iz kamna, ognja in krvi; in nikoli ne bo mogoče zgraditi takšne katedrale, ki bi bila stkana zgolj iz eteričnih, nebeško presojnih vitražev, nikoli ne bo mogoče jesti takšne hostije, iz katere bi bila izbrisana vsa kri, nikoli ne bo mogoče piti takšnega vina, s katerim bi enkrat za vselej pozabili na odsotnost gospodarja vinograda. In danes, po dveh tisočletjih Njegovega prvega prihoda, je »svetišče« postalo že nekaj povsem profanega, vsakdanjega: arhonti vladajo v svetiščih oblasti, bolniki umirajo v belih, po etru dišečih svetiščih znanosti, o usodi sveta se odloča v svetiščih kapitala, živali so žrtvovane na oltarjih industrijskih klavnic, trupla gorijo v plinskem ognju krematorijev, misli se borijo s svetimi plameni norosti, strasti plamenijo na žgalnem oltarju krvavih vojn, pokolov, divjanj . . . in tolikokrat se vse to dogaja v Tvojem (neizrekljivem) imenu . . . o Bog, čemu, čemu vse to? Z vsakim dnem smo dalj od Tebe. Kako naj se izrazi Vseprisotnost v času, ko človek trpi?

Utrujen od romanja po zunanjih dvoriščih in neizmernih ladjah Tvoje velikanske palače, sem se naslonil na steber, usedel sem se ob robu enega izmed neštetih stopnišč, ki vodijo gor k »poslednjemu cilju« čez ruševine tisočletij. Množice so se valile mimo – zidarji Templja, žrtve in rablji v ognjenem obredu brez konca, pisci in bralci Besede, ki je meso postala, klesarji zlatih telet in rezbarji kerubjih peruti, preroki nevidne svetlobe, ujetniki ljubezni, stražarji samote – vsi so hodili skoz blodnjava prostorja moje duše, in zazdelo se mi je, da mene sploh ni več, temveč je zgolj ta nepregledna procesija, ki valovi skozme. Saj kdo sem sploh jaz – nepomembna kreatura, mušica, ki išče »svojo« dušo med bobnečimi plazovi kamenja, kotalečega se dol s svetišča? – Zdaj vem: vseeno je, kdo sem jaz. Ti si žareče oglje na mojih ustnicah: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime . . . «

Bogve koliko časa sem sedel tam, na enem izmed stopnišč večnega Templja, izven sebe. Mračilo se je že, v oknih in pod oboki so se začele prižigati luči, nebo na zahodu je rdeče zažarelo. In tedaj je iz somraka, iz množice senc, stopil predme sivolas mož, starec z dolgo brado, v katerem sem prepoznal rabija Jaakova. Smehljal se je in me vprašal, ali sem že zgradil hišo Gospodu. Kdo pa sem jaz, da bi mu zidal hišo? sem se začudil. Jaakov pa se je še kar naprej smehljal, velel mi je, naj vstanem in grem z njim. »Pridi,« je rekel, »pokazal ti bom, kje se stikata nebo in zemlja. «

(Čeprav se je že zmračilo, bom nadaljeval s pisanjem. Mineva, če se ne motim, petnajsti dan; sicer pa, kakšen smisel je v tem, da štejem dneve, saj so dolgi kakor stoletja, bežni kakor trenutki. Stražarja sta si izmislila novo igrico: uganjujeta, koliko prstov bosta povlekla skupaj, vsak z eno roko. Drobiž se spet seli iz žepa v žep. Kadar pišem, skoraj pozabim, da sta tukaj; kot da bi poslušal iz ozadja radio z nerazumljivimi poročili. Tudi danes je prišel sel, vendar brez Animinega pisma. Verjetno je šla k materi. Po selovem obisku sta bila stražarja kar dobre volje, v tem skušam videti zase ugodno znamenje. Pomislil sem, da bi morda v posredovanju med policijo in teroristi lahko pomagal tudi rabi Jaakov, namreč »resnični« rabi Jaakov. Ko se vrne Anima, ji bom pisal o tem. – Skuhal sem si čaj, sedaj se vračam k šekini.)

In z Jaakovom sva šla navzgor, med podirajočimi se stebrišči, zidovi in arkadami, utirala sva si pot med sencami, med baklami, skoz labirint uličic, ki so se mi zdele znane, kakor da bi po njih že nekoč hodil, a nisem se mogel spomniti, kdaj. Tu pa tam so goreli večji ognji, v zraku se je širil vonj po žganem mesu. Rabi Jaakov se je ustavil pred neko trgovinico in rekel, da si moram tu kupiti obleko.

»Obleko? Pa saj ne grem na svatbo!« sem se začudil.

»Prijatelj, kako si prišel semkaj, ko nimaš svatovske obleke?« se je smehljal Jaakov in ponovil, naj si jo kupim.

Vstopila sva v trgovinico, rabi je spregovoril nekaj besed s trgovcem v stari aramejščini in trgovec je prinesel slavnostno črno obleko. Pomeril sem jo za zagrinjalom, prilegala se mi je, kakor da bi bila ukrojena nalašč zame. Toda nemalo sem se začudil pa tudi ustrašil, ko sem zagrinjalo spet odstrl in videl, da v plamenih na odprtem kaminu (ki ga prej še opazil nisem) gorijo moja stara oblačila, hlače in suknjič, sedaj pa mi je trgovec ponujal še novo srajco! Presenečeno sem pogledal Jaakova, ali je tako prav, Jaakov pa se je še vedno smehljal in rekel, naj se ne ukvarjam z malenkostmi. Obdržal sem novo obleko, srajco pa sem vendarle odklonil. In šla sva dalje navzgor, k Templju.

Bil sem že upehan, bolj kot Jaakov, ko sva prispela do kakih dvajset komolcev visokih vrat. V prostorni veži, na obeh straneh vrat, sta stala dva stebra iz brona kakor stražarja, toda dejansko nista imela česa stražiti, zakaj vrata v svetišče so bila odprta in iz notranjosti se je slišala množica glasov, kakor hrup s trga ali z bučne zabave. Notranjost je bila precej temna, kazalo je, da je ne morejo osvetliti plameni stoterih sveč, ki so na ogromnih lestencih visele s stropa, plapolale ob stenah, zataknjene v zverižene roglje svečnikov (šele pozneje sem opazil, da so narejeni iz rogovij) in, stoječe v sedmeroramnih menorah na veliki mizi sredi dvorane, razlivale svojo snovno luč po obrazih druščine, ki se je v dvorani Svetega zbrala za večerjo.

Ko sva z Jaakovom vstopila, so nama služabniki, leviti, oblečeni v bela oblačila, prinesli kotliča za umivanje rok. Gladina vode v kotliču, ki so ga postavili predme, se je srebrno svetlikala. Zazdelo se mi je, da je voda živa. Zbal sem se, da mi bo, če potopim roke vanjo, požrla kakor piranhe meso na rokah prav do kosti. Sklonil sem se nad gladino, da bi ugotovil, od kod ta strah, in nemalo sem se začudil, ko sem za srebrno trepetajočo površino zagledal nekaj kot podvodno kraljestvo: eno morje in dvanajst volov pod njim. Rekel sem si: volov se mi pač ni treba bati, in strah je minil ravno tako nepričakovano, kakor me je bil obšel. Levit je čakal name s satenasto brisačo, v katero so bili všiti zlati kerubi. Stari Jaakov je že opravil umivanje rok in se pridružil gostom ob mizi. Očitno je tu domač, sem pomislil; in voda v kotliču je čisto navadna voda, sem se prepričeval. Umil sem si roke in z odločnimi koraki stopil po dvorani.

Gostov nisem poznal, čeprav so se mi zdeli nekam znani, kakor že prej ulice, po katerih sva hodila z Jaakovom. Bilo jih je kakih dvajset, morda tudi več, poleg gostov pa vsaj še toliko levitov v belih oblačilih, službujočih angelov, ki so letali sem ter tja in prinašali na mizo jedi in pijače, pribor in posodje. Ker nisem vedel, katero mesto ob mizi mi je namenjeno in ali mi je sploh katero namenjeno, in ker me je Jaakov zapustil ter se zapletel v pogovor z dvema gospodoma, očitno misleč, da se bom v tej prijetni, čeprav precej nenavadni družbi dam in gospodov lahko znašel sam (družba je bila nenavadna že po oblačilih, tako različnih, da se je zdelo, da so gostje prišli skupaj z vseh vetrov) – zato sem se odločil, da si najprej malce ogledam dvorano Svetega. Zgoraj, pod stropom, na opažu iz cedrovine, so dvorano krasile rezbarije v obliki kerubov, palm in cvetnih kit. (Pozneje sem ugotovil, da so te rezbarije v primeri z drugimi stvarmi v dvorani še najmanj zanimive, čeprav sem najprej pogledal prav tja, navzgor, kakor da bi od tam pričakoval razodetje.) Obokan strop se je komaj videl v temnih višavah, kajti lestenci so na dolgih vrveh viseli globoko dol v dvorano. Zato pa so bile stene toliko bolj sijajne. Sprehodil sem se ob eni od njih, ki jo je krasila vrsta slik, izmenjujoč se z zlato uokvirjenimi zrcali. Slike so prikazovale znane prizore iz svetih knjig, dela slavnih mojstrov: nekatere sem prepoznal, drugih ne, toda začudilo me je, da so se tudi tiste slike, ki sem jih prepoznal, po kakem bistvenem, čeprav na prvi pogled neznatnem detajlu razlikovale od izvirnikov. Tako se je, na primer, znana Rafaelova »Madonna Assunta« nespodobno smejala, vsaj zdelo se mi je tako, in v Caravaggiovem »Tihožitju z jabolki« je sredi sadja ždela nekakšna gnusna pošast, podobna napihnjeni krastači, toda neprimerno ostudnejša, in – kar je preseglo vse meje – na Holbeinovem »Velikem križanju« so s treh križev visela trupla kakor krpe mesa, kakor krvave obleke, z žeblji pribite na križ, hkrati pa, in prav to je bilo najstrašnejše, so bili obrazi še živi, slika je namreč nedvomno prikazovala trojico križanih na Golgoti, Jezusa in oba razbojnika. S studom in grozo sem se odvrnil od nje.

V trebuhu sem začutil čudno slabost, pa ne kakor slabost od použite hrane in pijače, temveč kakor tisto slabost, ko človeku zmanjka tal pod nogami; vse se je začelo (kakor) rušiti in sesuvati v nekakšno brezno, neka strašna demonična sila je zmaknila temelje in temelje temeljev ... hkrati pa to ni bilo pravo padanje, zakaj kljub »razsulu« je na nerazumljiv način še vedno vse stalo na istem mestu kot prej, »viselo v praznini«. Začutil sem, da me požira nekaj kakor velikanski vrtinec šekine, in zbal sem se, da bom omedlel. Tedaj je eden izmed uslužnih levitov, službujočih angelov, ki so letali sem ter tja po dvorani (zdelo se mi je, da imajo komaj vidna krila, kakor žuželke v letu), opazil mojo slabost in mi prinesel čašo z rdečo pijačo, kakor z vinom, in mi velel, naj pijem. Spil sem na dušek, napoj je imel ognjen okus (pomislil sem: kakor »goreče morje«) in vrtinec se je začel ustavljati, stvari so spet dobivale svojo trdnost in svoje mesto.

Opazil sem, da še zmeraj prihajajo novi gostje, kljub temu pa je častno mesto sredi mize – prestol z visokim naslonjalom, okrašen z zlatom in dragim kamenjem (po Talmudu [Targum šeni, 5. del] bi bilo treba dodati: nad zglavjem prestola pa je stal zlat svečnik) – bilo še vedno prazno in nič ni kazalo, da kdo hoče in zmore sesti tja. Tudi na drugem privzdignjenem mestu v dvorani, na oltarju iz belega marmorja, ki je bil postavljen nasproti prestolu, še ni bilo nikogar, le velik menorah je stal ob njem in s sedmimi ognji metal pramene luči na zagrinjalo iz višnjevega in rdečega škrlata, ki je, tako sem sklepal, zagrinjalo vhod v Najsvetejše.

Ob misli, da škrlatno zagrinjalo nekaj skriva, da skriva prav tisto, zavoljo česar smo tukaj zbrani, in da lahko Nekdo, morda kralj, vsak hip odstre zagrinjalo in se usede na prazni prestol – ob tej misli se mi je spet začelo rahlo vrteti. Še bolj od kralja sem se pravzaprav bal šekine, s kraljem sem se bržkone celo malce »tolažil«, verjel pa nisem, da pride niti da se skriva za zagrinjalom. In ker so se pred mojimi očmi spet topile stvari in se odmikale v globino, sem začel z očmi iskati službujočega angela, ki je stregel s tisto pijačo, da bi spil še eno čašo; očitno je rdeča pijača imela ravno nasproten učinek od vina, ustavljala je vrtenje v glavi, vračala trdnost stvarem, drsečim v praznino, in pomislil sem, da je kakor nosilka življenja, kakor . . . Tedaj pa sem se nepričakovano znašel pred zrcalom in otrpnil od strahu: človek, ki mi je stal nasproti v zrcalu, nisem bil jaz, temveč nekdo drug! Njegovo obličje je utripalo kakor odsev na rahlo vznemirjeni vodni gladini, in ko se je čez nekaj trenutkov plivkanje malce umirilo, da so poteze postale jasnejše, sem v podobi prepoznal starega Jaakova. V istem hipu mi je položil roko na ramo, ozrl sem se in ga zagledal (kakor da sva oba potopljena globoko pod vodo), stal je namreč ob meni pred ogledalom, zdaj sem razumel: stala sva v takšnem kotu pred ogledalom, da je v ogledalu Jaakov videl mene, jaz pa njega. Zasmejal sem se svoji zbeganosti in lahkovernosti, rekel sem si, da sem »samo pijan«, s svetom oziroma tistimi »temelji« pa da je vse v redu, in plivkanje se je skoraj povsem umirilo, vrtenje skoraj ustavilo.

»Vse jemlješ preveč resno,« je rekel Jaakov s svojim skrivnostnim nasmehom, »stvari niso takšne. «

Nato me je prijel za komolec in me popeljal k mizi.

»Na mizi ne manjka tiste pijače,« je rekel spotoma, »in tudi večerja je že pripravljena.«

Privedel me je do praznega stola, pa ne do prestola, za katerega sem za hip pomislil, da je morda namenjen celo meni, ampak do enega izmed stolov za veliko mizo, polno jedi in pijač. Potem se je vrnil k svoji družbi.

Usedel sem se med desni komolec neke gospe srednjih let v staromodnem dekolteju in s pričesko iz časov pred revolucijo ter med levi komolec mladega moža nekako mojih let, oblečenega v – glej, glej! – prav tista moja oblačila, ki so zgorela spodaj v mestu pri suknjarju! Človek si je nekaj vneto zapisoval, sklonjen nad beležnico, in tudi v njegovi pisalni vnemi sem videl sebe, nekakšnega svojega dvojnika, »drugega sebe«, in pomislil sem, da ta moj »drugi jaz« zapiše vse, kar moj »prvi jaz« reče, stori, doživi . . . Tedaj je moj »drugi jaz« dvignil pogled s pisanja, ozrl se je proti meni (mojemu »prvemu jazu«, če lahko tako rečem), toda pogledal je skozme, kakor da me ne vidi. V obraz mi ni bil tolikanj podoben, kot sem pričakoval, malo morda že, a kljub vsemu je bil to drug človek, toda ker človek vidi drugega človeka drugače kakor sebe, tudi ni izključeno, da mi je bil zelo podoben, nemara skoraj enak.

Popil sem še čašo ali dve tistega čarobnega napoja in mahoma se mi je vse zazdelo lahkotno, veselo, skoraj smešno, kot nekakšna groteskna opereta, v kateri mi je dodeljena neka vloga, še sam ne vem katera, vsekakor pa vredna, da jo moj »drugi jaz« zabeleži.

Jedi in pijače na zvrhani mizi so bile kakor na tistem Caravaggiovem »Tihožitju«: med znanimi sadeži zemlje in morja so ždele nekakšne spake z izbuljenimi očmi in štrlečimi bodicami. Madame na moji levi je z zlatim priborom prizadevno čistila bodice, ščetine in drugo nesnago, da bi se dokopala do slastnega mehkega jedra. Ko je opazila mojo zadrego, mi je pokimala in s polnimi usti rekla:

»Kasher, kasher.«

To naj bi, če sem prav razumel, pomenilo, da je hrana obredno posvečena, in me opogumilo, naj se je lotim. In res, ko sem začel jesti, mi je močno teknilo, hrana je bila izvrstna in pijača še bolj, počutil sem se kakor na kakem kraljevskem banketu v družbi imenitnih dvorjanov in dvorjank. Le kralja ni bilo od nikoder, prestol sredi mize je ostal prazen. Svojega »drugega sebe« (ki se hrane ni niti dotaknil, še vedno je pisal) sem vprašal, ali morda ve, kdaj pride kralj, toda ni se zmenil zame, kakor da me sploh ne sliši. Jaz, namreč moj »prvi jaz«, sem bil zanj le njegov »drugi jaz«, ki živi zgolj v zapiskih, ne pa tudi v resničnosti, in tako je komaj kaj več kot podoba v zrcalu.

Pač pa je moje vprašanje zanimalo madame, ki je pravkar pogoltnila nov velik zalogaj in se obrnila k meni: »Kdo če pride?«

Zdaj sem opazil, da ima oči kakor ovca in tudi njen glas je bil blejajoč.

»Kralj,« sem rekel in z vilico pokazal na prazen prestol.

»Kralj! Bhe, he he!« je zablejala gospa, kakor da bi povedal kaj smešnega. »Pa saj tam ne sedi Nihče!«

»Ravno zato sem mislil, da ga čakamo,« sem se zgovarjal.

Gospa se ni mogla nehati blejati, bal sem se, da se ji bo v goltancu zataknila kost, z robcem si je brisala solze z ovčjih oči, tresla so se ji razgaljena ramena, pokrita z drobnim belim puhom.

Gospod s ptičjim obrazom na drugi strani mize nam je podajal pladenj s hlebi obličja, medtem ko je razlagal pismo, ki pravi, da od vseh krilatih žuželk, ki hodijo po štirih, smete jesti te, ki imajo nad svojimi nogami skakalne noge, da morejo z njimi skakati po zemlji. Ko je odprl kljun, se je najprej oglasilo nekakšno cvrkutanje, ki se je šele nekje nad mizo uredilo v komaj razumljive besede.

(Moj »drugi jaz« je vse to vneto zapisoval.)

V ozadju dvorane so službujoči angeli pripravljali kadilnice, bakle in oltar za začetek žgalne daritve. Zazdelo se mi je, da slišim komaj zaznaven šum njihovih perutnic.

»Mar to ni svetišče? Kje je potem kralj?« sem povzel prekinjeni pogovor, vendar sem imel težave z izgovarjavo, kot da mi je neki vrag privezal grlo.

»To je bilo kraljevo svetišče,« je zacvrkutal ptič, »pa je odšel . . . umrl . . . proč . . . kaj vem . . .« Cvrkutanje je bilo vse bolj nerazumljivo, pretrgano, in ptič je vsak takt svojega napeva poudaril tako, da je s krepeljci potrkal po zvenečem kozarcu.

»Gospod je rekel, da bo prebival v temoti,« sem si hotel pomagati s teologijo, pa mi je bil jezik kakor zavozlan, le neko golčanje je prišlo ven.

»Zapoj, zapoj!« je zablejala skrbna gospa, ki je opazila mojo zadrego.

Saj res! Zapojem lahko – zakaj pa ne? In vragsigavedi odkod mi je prišla iz ust pesmica, ki so se ji vsi smejali, čeprav se meni ni zdela prav nič smešna (in moj »drugi jaz« me je ošinil z zaničjivim pogledom):

Ko duša se spusti v zrak,

svetník postane vragu enak . . .

Zabava je bila na višku in jezilo me je, da mi jo moj »drugi jaz« kvari s svojim kritičnim očesom do mene, »prvega jaza«. Kaj se vendar dela lepega! Lahko je biti pameten, če nenehoma molčiš in si ven in ven zapisuješ tisto, kar drugi govore. Dregnil sem ga v komolec (njegov levi, moj desni) in mu zanalašč ponagajal še z eno burkaško, čeprav tudi za to nisem vedel, odkod jo jemljem:

Sv. Marko, saj boš vse zapisal,

kaj ko bi sebe rajši narisal!

Po omizju se je razlegel bučen krohot, ščebet, cvrkut, blejut, renčut, sprdut, frkut in vragve kaj še, tolikšen hrup, da so tudi službujoči angeli za trenutek obstali, da bi videli, kaj hudiča se dogaja.

Najbolj razigrani gostje so se začeli obmetavati s kostmi, ki jih je bilo na mizi čedalje več, saj se je požrtija bližala h koncu, čeprav se prava ceremonija še ni niti zacela, ni še prišel tisti trenutek, ko se duše sparijo s telesi.

»Naj zapleše podgana! Naj zapleše podgana!« so kričali.

Gospe podgani ni bilo treba dvakrat reči, skočila je na mizo, jo malce pometla z repom ter začela plešoč metati obleko s sebe in cviliti arijo iz neke operete:

V kamri za škrlatnim zagrinjalom

spi nevesta z belim ogrinjalom . . .

To pa je bilo za moj »drugi jaz« že preveč: tolikšno pomanjkanje dobrega okusa, takšen razvrat in blasfemija! Odločno se je uprl: nehal je pisati, vrgel svinčnik ob tla, od besa in ogorčenosti cepetal z nogami, češ da ima dovolj te neukusne požrtije in da zdaj odhaja, naj si dobim(o) kakšnega drugega kronista. Začel je trgati liste iz beležnice in jih cefrati, medtem ko sem ga pregovarjal, naj beležnico vendarle spravi, saj jo bo gotovo še kdaj potreboval.

»Pijani ste ognja in polni grenkobe!« je kričal kakor iz uma in to so bile edine besede, ki sem jih slišal iz njegovih ust. Moj »drugi jaz« je renčal kakor lev in v plivkanju mezeče svetlobe, ki se je cedila iz topečih se sveč, se mi je zazdelo, da mu je pognala levja griva, znamenje modrosti.

Gostje pa so se zabavali ob škandalčku in gospa podgana se je divje režala z mize.

On pa je odšel k Jaakovu in mu nekaj zašepetal na uho. Rabi je prikimal, nato pa sta se skupaj odpravila k vratom, očitno sta odhajala. Pognal sem se za njima, močno sem se ustrašil ob misli, da me Jaakov pušča tukaj samega, da z njim odhaja tudi moj »drugi jaz«, in mahoma me je minila vsa prešernost. Ko sem ju že tik pred izhodom dohitel, sem povlekel rabija za rokav, češ, kaj pa jaz? Jezik me še vedno ni ubogal.

Jaakov se je obrnil k meni in tedaj sem uzrl nekaj nezaslišanega: na njegovih prsih, prav pri srcu, se mu je razpirala velika krvava rana. Zdrznil sem se od groze.

»Ti si vendar ženin, ti ostajaš,« je rekel rabi čisto mirno, kakor da rane sploh ne bi bilo, »on –« (in pokazal je na mojega »drugega«) »– pa me bo spremil domov. Rekel sem ti že: stvari niso takšne, kot jih vidiš, morda jih boš videl pravilneje, ko ostaneš sam . . . «

Preslišal sem njegovo pripombo, zazdela se mi je preveč nezaslišana spričo tiste zevajoče rane, a končno sem uspel izjecljati: »Ja kje pa je . . . nevesta?«

Nasmehnil se je: »Saj sam veš . . . tam . . .« in pokazal je k škrlatnemu zagrinjalu. Potem se je obrnil in odšel z mojim »drugim jazom,« ki ga je medtem čakal pri izhodu.

K mizi sem se vrnil ves omotičen: nisem čutil tal pod nogami, kakor da drsim po brezdanji dvorani. – Kdo je pravzaprav Jaakov? Črnošolec? Modrec, svetník . . . ali hudič? Saj si tudi sam Satan nadeva krinko angela luči. In svete knjige – mi jih je dajal zato, da bi me zmamil v past? Me je pripeljal sem zato, da bi me spravil ob pamet? Sam pa je odnesel pete z mojim »drugim«! Toda kako da že prej nisem videl njegove rane? . . . Ali pa tista rana sploh ni zares »njegova«, ampak mi je z njo hotel samo pokazati m o j o?

Ah, preveč je to, preveč! Saj to je norost! . . . Jaz pa ženin! Ha ha!

In kot norec, ki mu postaja vse ljubša njegova norost (hkrati ohrani tisti kanček pameti, ki mu pravi, da je nor), sem prijel čašo z rdečim napojem, zdaj mi je bilo že vseeno, ali napoj opijanja ali trezni, saj mi ni bilo več jasno, kaj je bolje: da vidiš rano pred seboj, v smrt razprto rano, ali da te tisti strašni vrtinec vleče nekam v globine – in tedaj mi je padla čaša iz rok in zažvenketala po belih marmornih tleh. Sklonil sem se, da bi jo pobral, in prešinila me je nepopisna groza: iz zvrnjene čaše se je po marmorju razlivala – kri!

Svatje so se zbrali krog mene, s svojimi živalskimi obličji so me gledali od zgoraj, kakor živi gledajo umirajočega. Bili so v nekakšni zadregi, kot da razkrivam nekaj nespodobnega, nekaj, kar jim kvari ceremonijo. Zazdelo se mi je, da so kakor nedolžni otroci, ki ničesar ne razumejo. Ptič, ovca, podgana, konj, bik, strelec, vodnar, škorpijon, tiger in drugi svatje, vsi so stali tam, kakor da od mene pričakujejo odgovora, še več, kakor da od mene pričakujejo odrešitev!

Službujoči angeli so vršeli okrog oltarja in pripravljali grmado visoko in strašno – ogenj Najsvetejšega. Svatje pa so stali nad menoj in mi govorili: »Ti si vendar ženin!«

Zdaj sem končno razumel: »Oltar, oltar, človeške kosti bojo na tebi sežgali!« In še nikoli nisem jasneje videl gole resnice: Jaz sem ženin – in moja nevesta je smrt!

Oni, svatje moji, ptič in ovca, kozorog in vodnar, podgana in strelec . . . vsi ostanejo na svojem večnem nebu, le jaz grem zanje v plamene!

In tedaj se je zagrinjalo v templju pretrgalo na dvoje, od vrha do tal . . .

(Kmalu bo polnoč, stražarja se pripravljata na izmeno. O, ko bi se lahko malce sprehodil po jasni noči! Preden nadaljujem s pisanjem, bi moral razmisliti o odnosu med svojim »prvim« in »drugim« jazom. Resda sem »drugega« nagnal z odra, vendar resnica o njiju še zdaleč ni tako preprosta, kajti poleg »prvega« in »drugega« je tu še »tretji jaz« – namreč prav jaz, ki sedim in pišem, zaprt v neki kleti v Jeruzalemu kot ujetnik palestinskih teroristov, »tretji jaz«, ki vidim »prvega« in »drugega« skupaj ter o njiju pišem, bogve zakaj, morda zato, da bi zvedel nekaj prav o sebi, o »tretjem«; da bi nekako prehitel, pred-videl ali celo obšel svojo usodo, usodo talca. In čeprav sem bil zadnje dni glede svoje usode dokaj optimističen, se mi zdaj spet zdi vse precej brezupno. Tole mi je prišlo na misel: če gre »prvi« svoji usodi nasproti, bo prej ali slej potegnil za sabo »drugega«, le-ta pa mene, »tretjega«. Pa še tu se zadeva ne konča: predstavljam si lahko, da je nekje na svetu, recimo v daljni Sloveniji, še »četrti jaz«, ki – na primer – sedi pri pisalnem stroju in piše zgodbo o meni, »tretjem«. In morda, zakaj pa ne, je kje še kak »peti jaz«, ki bere zgodbo, katero je »četrti« napisal o »tretjem«, pa še »šesti jaz«, ki piše zgodbo o »četrtem« in »petem«, denimo, kako »peti« ogorčeno zapusti družbo, ker se je naveličal neslanosti »četrtega« ipd. . . . in tako v neskončnost!? In iz neskončnosti se, kaj pa mi drugega preostane, spet vrnem k »prvemu jazu«, pred njim se je torej pretrgalo zagrinjalo, in takrat je preskočil v . . . katerega sebe? . . . Niti v »drugega«, niti v »tretjega«, niti v »šestega« . . . morda v nekega še višjega?)

Anima stoji ob meni pred oltarjem, komaj da verjamem, zgodilo se je tako nepričakovano. Prosila sva rabija Jaakova, da naju poroči, rabi je prikimal s svojim skrivnostnim nasmeškom in naju popeljal ven iz mesta, na enega izmed jeruzalemskih gričkov z vasico in s hišo Gospodovo na vrhu.

Priči sva našla kar spotoma, moja priča je vaški muzikant, Gišpa mu pravijo, pokličejo ga na vsako poroko ali pogreb, da zaigra na gosli; Animina priča pa je žena, ki roti umrle. Ta žena večkrat pride v vas, posebno jeseni, vsi jo poznajo, a nihče ne ve, odkod se je vzela in kam se bo pobrala. Pride pa vedno ob pravem času.

Rabi Jaakov pripravlja oltar za daritev, s svilenim prtom briše kelih, prelomi kruh življenja. Ozrem se k Animi – moji nevesti! – ki stoji kakor uročena in se komaj opazno smehlja pod belo tančico, lepa kot angel. Stisnem ji roko, kako mrzla je njena dlan! A oči ji žarijo, zazrte v neugasljivi ogenj.

Hiša božja je majhna, vaška, v stenskih nišah stojijo leseni kipi svetnikov, pobarvani z živimi, zemeljskimi barvami, v zraku visi vonj po trohnobi, meša se z vonjem rož, in prašni delci se vrtijo v sončnih pramenih. Gišpa drži gosli pred sabo na prsih, zdi se mi, da bi rad zaigral kakšno lepo in otožno, medtem ko rabi Jaakov prižiga kadilo. Tedaj pa se oglasi zvonjenje, visoko poje zvon, kakor navček, in v hiši božji se začno zbirati vaščani, najini svatje. Spoštljivo pozdravljajo duhovna in ženo, ki roti umrle, ponorčujejo se malce na račun Gišpe, naju pa gledajo z mešanico začudenja in pomilovanja. »Tako mlada je še, tako krhka!« mrmrajo ženice in se križajo. »Bog se je usmili . . .«

Ozrem se navzgor, kamor se dviga dim kadila, in glej, tam pod belim svodom skoz okno pluje oblak, kakor oblaček Gospodov, zakaj bilo je rečeno: svetišče, hiša Gospodova, se je napolnilo z oblakom.

Oltar je pripravljen, obred se začenja.

»Kaj res moramo žrtvovati backa?« tiho vpraša Anima.

Rabi Jaakov dvigne oči z obrednega posodja in jo začudeno pogleda. Med vaščani se zasliši mrmranje. Vonj kadila omamno zadiši. Jaakov neti ogenj na oltarju, in ko se cedrovina vname, goreč z zamolklim plamenom, zapoje s slovesnim glasom:

»Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta . . .«

In tedaj se zgodi v enem samem trenutku, kakor ko zapreš oči in jih naslednji hip spet odpreš: nekje zunaj, pred vrati hiše božje, se zasliši krik, predirljiv krik, smrtni krik – in že dva službujoča angela prineseta mrtvo jagnje na oltar; Anima se skrije v moj objem; jagnje ima veliko rano na prsih, iz nje teče kri v daritveni kelih; mrtve oči zrejo vame, plameni goltajo drobovino, službujoča angela vlečeta jagnje spet stran, kri kaplja po belem marmorju, jaz pa omamljen drsim v globino, z nevesto plešoč v vrtincu šekine. Kakor v snu vidim njeno drago obličje, veliko kot svet.

Nekje v ozadju zaigrajo gosli. Iz nekih ust slišim šepet. Glasovi se pogovarjajo:

»Kaj se je zgodilo?« sprašuje prvi glas.

»Revica, zavrtelo se ji je,« reče drugi glas.

»Kako čudne oči ima!« se ustraši tretji glas.

»Pa saj je le vino!«

»Pa saj je le kruh!«

»Dajte ji piti . . .«

». . . dajte mu piti!«

Kakor v megli spoznavam obraze, kri se mi vrača v žile, vrtinec se ustavlja. Pred menoj na oltarju: sveče, kelih, hostija, biblija.

Gišpa igra na gosli, tako lepo, tako otožno!

Anima stoji ob meni, zazrta v neugasljivi ogenj.

Stari Jaakov, v belem oblačilu z vijoličastim trakom in zlatim robom, bere odlomek iz Razodetja. Marmor pred oltarjem je zloščen kot zrcalo. V zraku visi vonj po kadilu. Iz omotice me kličejo besede:

»Želiš vzeti Animo za ženo?«

»Želim!«

»In ti, Anima, ga želiš vzeti za moža?«

»Želim!«

»Torej vaju proglašam za poročena pred Bogom.«

Med svati završi, iz oblaka nad oltarjem padajo zlata zrna in škrobotajo po tleh; nekaj jih ujamem in nasujem Animi v dlan.

Svatje zakličejo: »Prstana, poljub!«

In zgrnejo se okrog naju, nosijo nama cvetje, žareče poljske rože, kakor iz sončnih žarkov stkane, in sadeže zemlje, kakor v rajskem vrtu nabrane. In pelin, pelin!

Zasliši se nebeški napev, na koru uzrem službujoče angele, ki ubrano pojo:

Zakaj prišla je Jagnjetova svatba

in njegova nevesta je pripravljena.

Potem angelci vzamejo kadilnice in hišo božjo napolnijo z dimom. Animo pritegnem k sebi, začutim mrzli dah, ki veje iz grobov – glej, koliko grobov je tukaj, v kripti, na britofu, na zemlji, od vzhoda do zahoda, koliko grobov! – in Anima reče, polna strahu: »Kako častitljiv je ta kraj! To ni nič drugega ko hiša božja in to so vrata nebeška!«

Na britofu pred hišo božjo pa naju že čakajo svatje, razigrani in vriskajoči so se zvrstili v sprevod. Vpregli so nama konjiča v črn koleselj, lahek parizar, za ohcet okrašen z rožami, venci, oljkami in trto. V sprevodu so zbrani: Jaakov, Gišpa, žena, ki roti umrle, strelec, kozorog, vodnar, devica, oven . . . vsi po vrsti . . . celo mladenič s piščalko, ki sem ga nekoč poznal. Moški se prestopajo v gmašnih gvantih, ženske v avbah . . . z robčki si brišejo solze; in neko kmetico z ovčjim obrazom, mlado in močno, ven in ven sili na smeh . . .

»Ju-hej!« vriskajo svatje, »– zdaj pa v Sveto le naprej!« Vaški norček vleče na harmoniko, tisto ta žalostno koračnico.

Krčma ‘Sveto’, pripravljena za ohcet, stoji na robu vasi, tam, kjer se začenjajo polja in vinogradi. Kajti vasica je zbrana na griču: kmečke hiše so posejane po bregu, le nekaj korakov niže od božje. Dol h krčmi se spušča vijugav kolovoz. Vaški otročaji se zbirajo okrog nas in tečejo ob sprevodu. Psi lajajo v pozdrav, skoz vegasta okna kukajo stare ženice.

Oh, življenje, življenje! Kakor da ne hodimo ves čas po britofu, vsakdo iščoč svoj zadnji križ!

Konjič pred nama miga z uhlji. »Glej, Anima, konjiček...«

Anima se smehlja s solzami v očeh.

Otroci smo, čeprav je že jesen. Opojna, zrela jesen, ko sadje dozori. Listje šumi v krošnjah in se predaja vetru. Jeruzalemski grički se kopljejo v jarki sončni luči. Vinogradi, vinogradi – kamokoli pogledaš, povsod vinogradi! Grozdje pije zadnjo sladkost iz zemlje. Klopotci odganjajo ptiče, pred zidanico se sušijo sodi. Ovčice se sprehajajo čez sinje nebo.

Zemlja valovi, brodolomce nas nosi na svojem valu.

Zemlja gorí, žrtve nas žge na svojem oltarju.

Zemlja gorí! Trava in listje gorijo v zelenih plamenih, vinogradi gorijo, ovčice na nebu gorijo, ptiči se goreč – kot bakle v globino – spuščajo v dolino, žerjavica tli po poljih, poteh, veliki zublji dreves buhtijo v zrak, hiše gorijo, zvonik gori, ciprese so stenji grobov, oči gorijo v bisernem sijaju, ustnice zagorijo ob dotiku z žarečim ogljem, z neba se spušča velik ognjen prt . . .

»Slišiš, dragi? . . . Kako se svatje veselijo!«

»Da, veselijo se . . . veselijo se najine poroke.«

Toda odkod ta radost in veselje, ko pa je ves svet v plamenih? Odkod ta otroškost, ko pa je svet tako utrujen in star? Odkod to upanje, ki se vedno znova izkaže za lažnivo?

Požar nikoli ne dogori, venomer se spet začenja. Vsak trenutek je konec, vsak trenutek je začetek.

Pred krčmo stoji krčmar, pozdravlja nas in vabi, kajti izba že čaka, mize so pogrnjene, za ohcet že pripravljene. In na pragu z žganjem streže krčmarica, spečena že domača je potica.

»Le naprej, le naprej! . . . Kar v Sveto pojdite, da sedmine poročne ne zamudite!«

»Jejmo in pijmo, ker jutri umremo!«

Pa kar po domače, nič se ne ženirat ko kaka kmečka nevesta . . . Ah, vedite no, še vzemite . . . lépo vas prosim . . . da ne bote vküp pali ko bote plesali . . . toto je sveže, saj smo včeraj klali . . .«

Ogenj prasketa, mast se cedi z jagnjeta. »Te pa zašpilaj malo, Gišpa, za en poskočen tanc!«

V kotu stoji razpelo, okrašeno s trnjevimi rožami. Pod njim gorijo tri sveče, plameni plapolajo, trepetajo, vosek se cedi po starem lesu. V izrezljanem skledniku obredno posodje. V mehovih vino, opojno vino . . .

»Majolka bod' pozdravljena, nevesta je pripravljena, majolka, majolka, majol, majol, majolčica . . .«

Nad ognjiščem visijo štiri slike: Pomlad, Poletje, Jesen, Zima.

Pomlad je deček, ki se igra na cvetočem travniku za vasjo; med rožami in travo teka kot kozliček, za hip se ustavi in gleda v daljavo: kako velik je svet! se čudi: in za sosednjo dolino, je tam še ena in za njo še ena, vse tja do daljnih zvezd? – Poletje je mladenič, ki gre po svetu, da bi dozorel v moža; vkrca se na ladjo, doživi brodolom, a velika riba se ga usmili, požre ga in izpljune na neznano obalo; pride v mesto, kjer zidajo stolp, visok do neba: kako velikansko je delo človeških rok! se navduši mladi mož, a ko začne nositi kamne k tisočletni zgradbi, kmalu spozna, da so zanj pretežki, spet in spet se valijo navzdol, le redko kateri ostane v zidovju; in človek si zaželi ljubeče družice in veselih nedolžnih otrok, da bi ogreli njegovo srce. Dokler traja, dokler Poletje traja. – Jesen je mož, ki mu začnejo siveti lasje in gube se mu zarežejo v čelo; ustvaril si je dom, polja in vinogradi mu dobro obrodijo, otroci rastejo in tekajo po travnikih, toda svet je kakor iz uma, pripravlja se strašna vojna, vesoljni potop; zato se mož odloči, da steše barko zase in za družino svojo. – Zima je starec, ki se greje ob ognju z vdrtimi očmi; vse je izgubil, dežela je pustam in prazna, veter tuli skozi zevajoča okna zapuščenih hiš; razsekal je barko, da bi napravil krste, pokopati mora svoje mrtve, preveč jih je, preveč; tiho sneži in starec se s trudnim korakom napoti gor k britofu; vrane obletavajo vaški zvonik, snežinke pokrivajo vse, prav vse.

»Zdaj sem pripravljena,« zašepeta Anima, »za najino pot.«

Pogrebci pa plešejo, rajajo, vriskajo, da še nikdar tako.

»Še z nami ostanita, nikar ne hitita, nikamor pred polnočjo!« . . . In neka ženska pravi: »Kaj bi bilo, če že na tem svetu leže z njo?«

»Pa kako je lepa, revica!«

»Najlepša roža prva uveni.«

»Hej, gosli, bolj veselo! Polko zaplešimo, vinca si nalijmo!«

»Očetu dajte, očetu Jakobu.«

»Vse je vince od Boga, ne sam' tisto 's keliha!«

»Ko pa pride svet' Mart'n, sode treba djat bo v'n.«

»Oče Jakob, daj besedo, kdaj zapoj'mo zadnji kredo?«

»Kdaj nebo se ukrivi in v božji jezi svet zgori?«

»Kaj pa mrtvi – ožive, da z živimi se vesele?«

In Jakob reče: Gorje vam, ki želite dneva Gospodovega! Čemu naj vam bode dan Gospodov? Tema bode, ne pa luč.

»Ha! Najsvetejše – pa tema? Beseda ta že ne velja!«

»Saj vsak ženin dobro ve, kje ta Najsvetejše je . . .

. . . nevestina je kamr'ca, skrivnostna mala sobica.«

»In v kamr'ci je krstica, vsa z rožami postlana . . .

. . . da poroka nebeška bo v njej praznovana.«

»Naj ona pove, ki mrtve roti . . .

. . . kaj v kamr'ci vidi – opolnoči?«

Tedaj reče žena, ki roti umrle, najina priča zvesta in resnična:

»Nadčloveško bitje sem videla, da prihaja iz zemlje.«

»Kaj pa ženina . . . in nevesto? O vsem nam pričaj zvesto!«

Da, zdaj ju vidim . . . ženina in nevesto . . . na črnem vrancu jezdita, letita skoz noč, v srcu pojoč . . . domov sta zdaj namenjena . . . poročna soba ju že čaka, nobena na svetu ni ji enaka . . . in v sobi bela postelja, jo zastor skriva od sveta . . . tja zdaj zaljubljenca hitita, tja čez polja zdaj letita . . . njun konj z žarečimi očmi drsi po stezi meščevi . . . čez travnike, gozdove, čez rož omamnih dehteče vrtove . . . oj, le naprej, oj, le naprej, dokler je še mesca kej . . . naj vrancu griva završi, v veter naj zaplove, preskoči vse valove . . . saj konjič se po nebu širi, zgubi se tam v zvezde štiri . . . prišel je čas za zadnji ples, ugasnil bo življenja kres . . . da, vidim ju . . . v vrtincu se objemata . . . oblaka se prežemata . . . orliča spreletavata . . . kozliča se prevračata . . . a smrt preži tam v temi . . . ljubezni senca temna sledi . . . kot lovec, ki nikoli ne zgreši . . . in zdaj, o Bog! . . . se strel zareže v noč . . . in še en strel . . . oh, na pomoč! . . . a že prepozno je . . . že roža rdeča zacveti, in iz srca se vlije kri . . . oltar nebeški poškropi . . . in zdaj ju vidim spet . . . nevesto in ženina . . . nocoj sta stopila med zublje cipres . . . z roko v roki stopata po prazni aleji . . . med kamni, med rožami, med križi, med imeni, med zvezdami . . . in tema je zanju svetla . . . noč je kakor dan . . . in tu je njun pristan . . . poročna postelja . . . skrinja zlato obarvana . . . nad krsto pa keruba dva, ki s krili se dotikata . . . in zdaj ju komaj še vidim . . . oči so črne in globoke . . . spomina v jami nič več ni, le še ljubezni ogenj tli . . . ko v grobu ležijo objete kosti . . . in ženin z nevesto v večnosti spi . . . nad njima pa šekina bedi.