Kako naj povem z besedami

(6. julija !)

Novo jutro, še eno jutro!!!

Toda kako naj z besedami povem, kar sem doživel nocoj!? Bilo je, kot piše prerok: Za muko svoje duše bo videl luč. Tako preprosto, tako silno preprosto, preveč resnično za besede.

Ležal sem na postelji, gledal v strop, brez misli, brez čustev. Samo čakal sem, da pride ukaz, čakal sem polnoč. Zaprl sem oči in gledal v brezdanjo temo notranje strani svojih vek, po katerih so tu in tam lebdele svetle lise. V sobi je bilo skoraj povsem temno, le v kotu, kjer je sedel ta budni stražar, je gorela majhna namizna svetilka – tako kot vsako noč. Tudi drugi stražar je, tako kot vsako noč, spal na kavču. Nič ni kazalo, da se na kaj pripravljata. Vojaki so navajeni čakanja. Meni pa je razbijalo srce v strahu, kakor da hoče preglasiti tišino sobe.

Bilo je nekaj pred polnočjo, ko se je zgodilo. Zgodilo se je nenadno, nepričakovano, vse skupaj je trajalo morda le minuto ali dve; morda tudi več, ne vem. Imel sem zaprte oči, zazrt v lastno temo, in mahoma sem začutil, da je silna svetloba oblila celico. Bilo mi je, kakor da me je vsega zaobjela s svojo močjo in toplino. Odprl sem oči, a blesk je bil tako močan, tako slepeč, da sprva nisem razločil ničesar razen brezmejne svetlobe, ki me je obdala.

Tedaj sem zaslišal glas, človeški glas, ki pa je govoril kakor v meni, v mojih mislih – toda prav gotovo nisem bil jaz tisti, ki je govoril, naglas govoril v mojih mislih:

»Vstani in pojdi za menoj!« je rekel glas.

Dvignil sem se s postelje, blesk je prihajal od vrat, v kotu na desni je še vedno sedel (kakor v globoki, globoki senci) stražar, tako kot prej, in tudi drugi stražar je še vedno spal na kavču, obrnjen k steni. Vse to, pravzaprav celotno sobo, nespremenjeno, sem videl kakor v ozadju, na robu vidnega polja, v neresnični senci. Bleščeča svetloba, ki me je vlekla k sebi s svojo močjo in toplino, je tedaj (v meni) rekla: »Ne skrbi, stražarja me ne vidita.«

In tedaj sem v njej, v svetlobi, prepoznal postavo, podobno človeku, toda zgolj postavo, kakor iz ognja in luči stkano, obličja ji nisem mogel videti, in vendar sem vedel, da je č1oveška postava. In začutil sem njeno ljubezen, njeno skrb zame, kakor da bi prišla pome mati ali oče ali Anima.

Sledil sem temu angelu svetlobe (kajti, če ni on, kdo je potem?) v predsobo, korak za korakom, ves prevzet z Njegovo lučjo, in glej! – vrata iz ječe so bila odprta!, za njimi so (kakor v ozadju globoke sence) vodile stopnice navzgor, v prostost, k zvezdam, ki so migotale na nočnem nebu. In glas Luči je rekel:

»Pojdi, sin človekov, svoboden si! . . . Toda vedeti moraš: ta pot, ki vodi k meni, gre skozi smrt. Sam se moraš odločiti.« In takrat sem pomislil, da Anima ne bo mogla z mano. Zaželel sem si, z vso svojo dušo sem si zaželel, da bi jo spet (vsaj še enkrat!) videl, da bi jo objel – živo! Obstal mi je korak. Ne morem dalje, sem zašepetal. Zazdelo se mi je, da je Luč začela bledeti.

Vrnil sem se nazaj v sobo, na svoje ležišče. Tam je bilo vse tako, ko da se ne bi nič zgodilo. Zaprl sem oči. In angelov glas je rekel (v meni):

»Skušal sem te, zmagal si.«

Potem se nič več ne spominjam. Zaspal sem in spal do jutra. Vrata ječe so ostala zaprta. Toda v meni, v meni se je vse spremenilo: zdaj vem, zdaj sem na lastne oči videl, da je! Z ušesom sem slišal o Tebi, a zdaj Te je videlo moje oko. Tega se ne da popisati z besedami, kajti ostane zgolj zgodba, rekli boste: neverjetna zgodba, sanjska zgodba, halucinacija, kaj še? Toda jaz vem.

Česa naj se še bojim, ko sem videl živega, v Njegovem strašnem blesku, v Njegovi brezmejni blagosti! . . . Česa?

Dragi, dragi, dragi!

Že vse jutro jočem – od sreče: še si živ! Ne bojo te ubili, ne bojo, ne smejo tega storiti, Bog jim ne bo dovolil! Tako sem se bala, zgubila sem že vsako upanje. Zdaj pa vem, da bo še vse dobro! Dva dni ti nisem pisala, nisem ti mogla pisati. Borila sem se v sebi, borila sem se s sabo. Morda bi bilo bolje, če bi zamolčala, toda moram ti reči: ne bi se mogla ubiti, če bi ubili tebe. Toliko sem trpela zaradi tega, kakor da sem te »izdala« – čeprav si mi sam pisal, me rotil, naj ne storim česa takega. Pa ne gre za to. Oh, ko bi jaz vedela, za kaj gre! Tako se mi je zazdelo, tako sem čutila, da te ljubim živega, takšnega kot si, tvoje roke, tvoje oči, vse, kar je tvojega. Drugačnega te ne bi spoznala, kako naj bi ljubila senco? Saj sam veš, kaj mislim. In vendar čutim, da sem te »izdala«! A zdaj je najvažnejše to, da živiš! Močno upam, vse bolj upam, da bojo končno spoznali svojo zmoto in te osvobodili. Trudim se, kolikor morem, da jim to dopovem.

Upam, upam!

Tvoja A.

(istega dne, zvečer)

O, ko bi bilo vse tako jasno, kakor je bilo zjutraj! Pa ni, še zdaleč ni vse jasno, še zdaleč ni vse (od)rešeno. Kako hitro jasnina zbledi!

1. Ultimat so (verjetno) podaljšali. Upam, »močno upam«, kot pravi Anima, da bojo zdaj, ko so enkrat to že storili, obsodbo odlagali do konca, do osvoboditve. Čeprav včasih prav na koncu . . . Ne, tega ne bojo storili, Anima jih bo preprosila, prepričala, saj bi bilo čisto brez smisla . . . No, kakorkoli že: pridobil sem čas, a nič več kot to . . . Kakor da to ne bi bilo dovolj! To je zdaj vse!

2. Anima piše, da čuti, da me je »izdala«. Seveda me ni izdala, v nobenem pomenu te besede! (Že to je dokaz njene ljubezni, da mi je »priznala«.) Toda gre za nekaj drugega, namreč da Anima zdaj tako čuti. Kakšne posledice bo to imelo za najin odnos? Je to tista »preizkušnja«?

3. Bitje svetlobe – ki me je »rešilo« – prav to me zdaj najbolj muči: o Njem premišljujem že ves dan. Kako jasno mi je bilo zjutraj, a kako drugače je zdaj, pa še ni minil niti en sam dan! Ko sem premišljeval o tem čudežnem dogodku, o tisti blagi in obenem mogočni Luči, o Njem, ki me je ponoči obiskal (da me je obiskal, ne dvomim), sem se spomnil na Pascala, na tisti Spominek sredi njegovih Misli, na spominek razsvetljenja, ki ga je doživel: razodetje je bilo tako močno, tako silno, tako jasno, tako resnično, in vendar ga je moral zapisati, s komaj ustreznimi besedami zapisati na listek, da ga ne bi »pozabil«! Potem je listek všil v notranjo podlogo svojega plašča (če se prav spomnim) in ta njegov »spominek« so potem našli, ko je umrl. O, usoda človekova! Kako je mogoče kaj takega »pozabiti«?

Saj ni tako, da bi človek resnično pozabil, pozabil v običajnem smislu besede. Svetlečo postavo, tisto brezmejno moč in blagost, skrb, ki je sevala iz nje – tega pač ni mogoče pozabiti! Zdaj ne le verjamem, ampak tudi vem, da je. In to je že in bo za zmeraj spremenilo moje življenje, bolj kot si lahko predstavljam. Kajti neizbrisno se mi je bitje svetlobe (če ni On, kdo je potem?) vtisnilo v oči, v dušo. A vendar, nekaj usodnega se dogaja v času, zaradi česar je Pascal napisal svoj »Spominek« in zaradi česar moram tudi jaz pisati: sedaj namreč ne vem več, da vem, ampak zgolj to, da sem vede1, da sem nocoj videl bitje svetlobe – iz obličja v obličje. Natančneje, da sem videl »pajčolan svetlobe«, ki zagrinja Njegovo obličje. In to je dovolj, to je vse, kar more živ človek videti, kar sme vedeti o Njem, saj je Gospod Mojzesu dejal: »Mojega obličja ne smeš videti; zakaj noben človek me ne more videti in ostati živ.« – Kaj sem torej videl? Kaj se mi je razodelo? Tisto, kar je Mojzes imenoval goreči grm? Kakor je zapisano: Tedaj se mu je prikazal angel Gospodov v ognjenem plamenu iz sredine grma. Morda, morda. Sicer pa, na ta način se lahko sprašujem samo kot živ človek, kot tisti, ki v svoji svobodi ni(sem) sprejel, še nisem bil pripravljen sprejeti Njegove celotne resnice, se predati njegovi Luči, v kateri življenje zgori.

To je jasno, tako je zapisano (v različnih svetih knjigah zapisano): noben živ človek, dokler je živ, ne more slišati tistega, čemur Mojzes pravi glas živega Boga, ki govori iz ognja, in ostati živ. Mar to pomeni, da je »življenje Boga« smrt človeka? Morda, morda. Toda kaj sem nocoj videl? Čigav glas sem slišal? Božji glas, zastrt z mojo senco? Da ne bi moje življenje zgorelo v Njem? Da bi mi bila dana možnost, da se odločim, svobodno odločim? Toda nekoč (danes ali jutri ali čez mnogo let) se bom pač mora1 »odločiti« za smrt. Bom sploh kdaj pripravljen na to, da se svobodno odločim zanjo, za Njega? Koliko ljudi (morda celo večina) mora umreti sredi svojega življenja, mora zapustiti ta svet, oropana ostanka svojih let! Zakaj bi bila prav meni dana milost, da lahko izberem? Mar se ne slepim? Ali pa mi je bila dana možnost ostati tu zato, ker še nisem izpolnil »svojega poslanstva« na zemlji? Toda koliko ljudi (morda prav vsi) niso mogli izpolniti svojega življenja, pa njih sence ne vstanejo več! In kdo sem jaz, da bi bil kaj več od njih? Nisem prerok, in tudi mi nisi rekel: »Vstani in govori mojemu ljudstvu!« Rekel si mi le »skušal sem te, zmagal si«. Zmagal nad kom? Mar niso te besede, nečimrne besede o zmagi, zgolj moje lastne besede, kaj vem kakšna projekcija mojih želja, moje nečimrnosti? Toda kako strašno žge Tvoj blesk! Saj ni mogoče, da bi bil jaz ustvaril silno Luč, ki je razsvetlila mojo temo! Ne, ne, to ni mogoče! Toda zdaj, ko sem se vrnil v življenje, zdaj se ne morem izogniti vprašanju: »Kdo je ta, ki kliče moje ime, in od kod je to upanje prišlo k meni, medtem ko sem v verigah ječe?« Je to greh, je tako spraševati greh? Toda kako naj Te drugače, o bitje svetlobe, ki si me nocoj vsega zaobjelo, ohranim v srcu, v mislih, pred očmi?

»Nič Mu ni podobno!« piše v Koranu. Njegova svetloba, svetloba nebes in zemlje, se človeku kaže zasenčena, kakor v niši, v kateri je luč. Kdo izmed smrtnikov lahko to razume? Stara židovska modrost pravi: do tukaj ti je dovoljeno, da govoriš, od tukaj dalje pa ti ni dovoljeno govoriti, tako je zapisano v Sirahovi knjigi: Ne išči, kar je zate pretežko, in ne raziskuj, kar presega tvoje moči! . . . Ker več ti je bilo oznanjeno, kakor človeški um more doumeti! Zgodilo se je namreč, da je neki mladenič skušal doumeti tajni pomen besede ‘blesk’; v hiši svojega učitelja je bral Ezekielovo knjigo in ko je doumel, kaj pomeni blesk, tedaj je iz bleska šinil ogenj in ga zažgal.

V neki drugi sveti knjigi, v Evangeliju Egipčanov, pa piše, da je na nebeškem prestolu Očeta vélike svetlobe, ki je prišel iz tišine, tablica, na kateri je vrezano Njegovo ime, nevidna skrivnost. In če človek skuša prebrati to ime, ga prebere takole: iiiiiiiiiiiiiiiiiiii eeeeeeeeeeeeeeeee oooooooooooooooooo uuuuuuuuuuuuuuuuuuuu eeeeeeeeeeeeeeeeeee aaaaaaaaaaaaaaaaaaa ooooooooooooooooooo . . .

Kako naj bi jaz, smrtnik, slišal Njegov č1oveški glas?

Toda vem – zdaj vem, da sem vedel: glas, ki sem ga slišal nocoj, ni prišel od mene. Svetloba, ki sem jo videl, ni bila moja svetloba. To je nepreklicno, tega ne morem pozabiti. Verjeti moram! Verjeti!

Prihaja nova, še ena noč!