Biti za smrt

(29. junija)

Talec sem! Talec!!!

Danes končno – Animino pismo, hvala bogu, živa je: piše, da ji »ni hudega«. Pismo je verjetno prinesel brat; izročila ga je bratu, on pa, kot kaže, mojima stražarjema.

Zagrozili so ji, da me bojo ubili, če me bo skušala rešiti. Ne morem dojeti: ubili! Kakor da gre za koga drugega v tej zgodbi.

Sedaj sem tu že tretji dan. Že tri grozne dneve! In noči, noči! Prišel je moj čas, zadeli so me dnevi muke.

Talec sem! Kako je to mogoče! Kako da se zgodi prav meni? Res, slutil sem, da se ne bo dobro izteklo, toda to, to! Usoda?

In zdaj sem tu, s tema stražarjema, v tem zaporu štejem ure, dneve, in duša moja je preplašena silno. Tri dni sem prebil kot v morečih sanjah. V otopelosti. A vendar se ne morem znebiti vtisa, da ne gre zares, da pravzaprav ne gre zame. Tolažim se z mislijo, da odločitev zmeraj zbledi, če se jo odlaga. V mislih si dopovedujem, da večina talcev kljub vsemu preživi. Celo pri ugrabitvah letal.

Pravim si: saj sem jaz, talec, za njih pomemben le, če sem živ, dokler sem živ. Tudi Animi sem to napisal, bogve če so ji nesli moje pismo.

Hočejo me namreč zamenjati za njihovega, za tistega molčečega mladeniča, mojega nekdanjega skrivača. Toda policija v to ne bo privolila, seveda ne.

V mislih si ponavljam: minil je prvi dan, pa drugi in zdaj mineva tretji, morda bo minil tudi četrti, peti in še bogve koliko dni, vse do srečnega konca.

Tolažba zajčka, ki zaprt v kletki skupaj s pitonom čaka, da ga piton požre. Ko se mu bo zazdelo.

Začel sem pisati, znova pisati. Ves čas, odkar sem tukaj, se mi je zdelo, da ne bom več mogel napisati niti vrstice. Ko pa sem Animi napisal pismo, in ga oddal tem svojim angelom varuhom, prekletim, sem si rekel – če sem lahko napisal pismo, zakaj ne bi mogel nadaljevati dnevnika? Saj drugega tako nimam početi.

Gre, kljub vsemu gre, namreč pisanje. Morda me bo prav pisanje rešilo, da ne znorim. Sedaj ne preganjam več dolgočasja, čakajoč na Animo, temveč dolgo časje (ha, ha!), čakajoč na – smrt?

Vseeno je lažje, če se zapiše. Pa naj bo to, kar se piše, še tako bedasto in ničevo; naj bo besedna igra še tako puhla. Za zdaj so besede boljše od molka. Besede branijo pred stvarmi, pred hudim.

S stražarjema, Palestincema, ne morem govoriti, tudi če bi onadva hotela, saj znata le nekaj angleških besed. Verjetno so namenoma izbrali takšna. Tudi med seboj bolj malo govorita. Ko eden spi, drugi straži – mene straži!

In potem se izmenjata: dežurni prevzame brzostrelko, drugi pa si opaše pištolo, preden gre dremat na kavč. Samo pri obedih smo vsi trije skupaj, budni. Konzerv je v omari še dovolj.

Včeraj (ali že v petek?) sem po daljšem prizadevanju skušal dopovedati stražarjema, da nisem jaz izdal njihovega tovariša skrivača. (Danes sem tudi Animo v pismu prosil, naj skuša prepričati brata, brat pa ostale, da jih nisem jaz izdal.) Ko je stražar končno razumel, kaj hočem reči, – vsaj zdelo se mi je, da je razumel, – je samo zamahnil z roko in se celo nasmehnil.

Kaj je pomenil ta nasmeh? Je hotel reči: saj vemo, da nisi ti? Ali pa: saj to, kdo ga je izdal, je navsezadnje vseeno. Seveda, če pomislim, za njih je res vseeno, ali sem skrivača izdal jaz ali kdo drug. Zanje je važno samo to, da me imajo zdaj tukaj, talca, ki me hočejo zamenjati za svojega. Da jih ne bi ujeti mladenič na policiji tudi ostale izdal. In najverjetneje bi ga potem sami ubili, če bi jim zamenjava po kakem srečnem (predvsem zame srečnem) naključju uspela.

Toda – kako da jim je lahko tako vseeno!? Saj sem jim vendar pomagal! Skril sem njihovega človeka, zdaj pa mi strežejo po življenju, da bi mi ga vzeli. Za zahvalo so me zaprli v to klet, kjer komaj vidim košček neba skozi zamreženo okno pod stropom.

Job je rekel: Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli? Toda, o Bog, zakaj prav jaz? Zakaj si prav meni usodil tu umreti, tako umreti? Sem za to odšel na dolgo pot?

Vem: vsi pravijo tako. Vsi smo na istem.

Včeraj sem ves popoldan bral iz Svetega pisma: Joba, preroke, psalme. Med knjigami, ki sem jih obdržal (tisto noč, ko so me ugrabili, so mi dovolili, da vzamem s seboj dnevnik, knjige in nekaj oblek, torej skoraj vso svojo popotnico), med temi knjigami mi je sedaj najbližje Sveto pismo. In gnostični evangeliji (ti spadajo zraven). Poskusil sem brati budistične sutre (navsezadnje, čas je že, da se pripravim), a nisem mogel prenesti tiste hladne želje po praznini, želje ničesar več ne želeti.

Ker jaz hočem živeti, Anima, najdražja moja! Ponavljam si: vse bo še dobro, vse bo še dobro! . . . V to verjamem? Še smem verjeti? Doklej, Vsemogočni?

Besede naju, draga, bojo preživele. Odrešujoče besede.

Dragi moj!

Ljubim te, ljubim te, kot še nikogar nisem ljubila. Nesrečnica, kaj sem ti storila! Ne bi smela, ne bi smela. Ti si slutil, privolil si zaradi mene, ker sem te jaz prosila! In zdaj pravijo, da te bojo ubili, če te bom poskušala rešiti. Ne bojo, ne smejo! Če se ti kaj zgodi, se bom ubila tudi jaz! Ostanem s tabo, za vedno s tabo! Verjamem, dragi, upam: vse bo še dobro, vse bo še dobro! Šla bova skupaj, v Benetke, v Pariz, k tebi domov. Saj ne morejo biti tako brezsrčni. Bratu so dovolili, da ti napišem nekaj besed. Prinesel ti bo pismo, ali kdo drug, ne vem. Oprosti bratu, oprosti meni! Vse bom storila zate, kar bom mogla. Meni za zdaj ni hudega. Ljubim te, tvoja za vekomaj!

Anima