Preludij
(28. maja 198_)
Tale začetek ni prav
nič bibličen. Pisati začenjam iz dolgočasja,
čakajoč na Animo. Lahko bi sicer najprej napisal Elif Lam Mim, tako kot v sveti knjigi, da bi opozoril bralca na
tisto, kar sledi, – če bi bil prepričan, da je tisto, kar sledi,
vredno bralčeve pozornosti, in če bi vedel, da bodo moji zapiski kdaj
prišli v roke kakšnemu pozornemu bralcu. Pravzaprav je to najmanjši problem,
toda z nečim je treba začeti. Svojčas, ko sem bil še doma na
zahodu (zdi se mi, da je to že davno, čeprav je od takrat minilo komaj
leto dni), sem napisal roman, v katerem bralec ni bil niti enkrat samkrat
omenjen, pa vendar se mi sedaj, ko razmišljam o tem, zdi, da sem takrat
preveč upošteval bralčevo mnenje: bo razumel? ne
bo? se bo dolgočasil? odložil
knjigo pred koncem? itd. Vse to me je takrat precej
begalo, zato sem si poskušal izmisliti čimbolj napeto zgodbo, polno
dogajanja, v katerega so bile tu in tam vpletene pametne misli kakor kakšni
biseri v tuniko kaftansko. Ne rečem, da tisto ni bila prava pot, morda
sploh ne znam pisati, če ne pišem za druge. Ko je bil tisti roman
natisnjen (pod psevdonimom), so ga mnogi brali, večini je bil všeč in
tisti, ki so vedeli, kdo se skriva za psevdonimom, so mi zatrjevali, da so
zgodbo prebrali na dušek, s tem so me gotovo zelo počastili, toda nekateri
drugi, tisti pozornejši bralci (morda pa samo bolj nevoščljivi) so
pripomnili, da si preveč zmišljujem, celo ob psevdonim so se obregnili, in
svetovali so mi, naj pišem več o samem sebi, o tistem, kar mi – po
njihovem mnenju – resnično leži na duši.
In zdaj, ko pravzaprav
nehote, zgolj iz dolgočasja sledim njihovim nasvetom, se bojim, da nisem
mnogo na boljšem: četudi iz dolgočasja, želim vendarle pisati po
resnici, toda navsezadnje si bom znova moral izmišljati. Včasih se mi zdi,
da je želja pisati resnico posebno prekletstvo, ki ga je Bog privoščil
nečimrnemu človeku, da bi mu potem iz ust svojega preroka zagrozil,
kakor piše v zgoraj omenjeni sveti knjigi: Težko
tistim, ki s svojimi rokami pišejo knjigo, potem pa govorijo: »Glej, to je od
Allaha!« [Bibliografija citatov iz svetih knjig, ki so zapisani ležeče, je na koncu knjige. (Op.
uredn.)]
Sonce je že skoraj v zenitu, v
kotu sobe brni ventilator (nikoli nisem dobro prenašal vročine,
čeprav me je vedno vleklo v južne kraje). Zapisal sem, da čakam
Animo, čeprav dobro vem, da bo prišla šele zvečer. Čez dan,
posebno v opoldanskih urah, se tukaj vsi nekam poskrijejo; kakor tam gori pri
nas, na otokih. Še vedno pravim »pri nas«, torej se bom moral nekoč
vrniti. Čikade pojejo v oljkah, pametnejši (ali srečnejši) osli so si
poiskali senco. Nad obzidjem se bleščita obe kupoli, srebrna in zlata,
ponos islama, bolečina Judov, slaba vest krščanstva. Kupoli: kakor
joški mesta-neveste, Kristusove neveste Jeruzaleme. Učeni eksegeti
pravijo, da so podobnosti tudi med najbolj različnim – kakor je rekel na
primer rabi Jaakov, véliki talmudski soimenjak mojega hišnega gospodarja: Ta svet je podoben preddverju onega sveta;
pripravi se v preddverju, da boš lahko stopil v dvorano. Toda kaj, ko pa
človek pogosto že kar obupa nad tem dolgim čakanjem, priprave trajajo
dolgo, so zelo negotove, vrh vsega pa nič ali zelo malo vemo o tem, ali se
je sploh treba pripravljati. Kaj ni človeku dan vstop zgolj po milosti? – Če
že pišem o čudnih zvezah, se lahko vprašam, zakaj in čemu mi je Bog
namenil to milost, da sem spoznal Animo? Navezala se je name in zdi se mi, da
me ljubi, kaj vem. Jaz pa tudi . . . Toda če pomislim na tisto drugo
milost, naj ji rečem »nebeška poroka« ali kako drugače, lahko nanjo
zgolj čakam, zakaj že preveč je bilo na svetu lažnih upov, molitev in
solza, preveč zgrešenih predstav in priprav. Kajti sedaj vidimo še skozi zrcalo, kakor v uganki, ne še iz
obličja v obličje.
Na kaj čakam? Na koga
čakam? Na Animo, to že. Toda »tam«, onstran, – me kdo čaka? Mi bo dopuščeno karkoli vzeti s seboj na pot?
Tukaj se čas razteza
čez pusto, izsušeno obzorje. Takrat, pred letom dni, ko
sem potoval na vzhod, se je čas začel ustavljati v bleščeči
iranski puščavi: na robu neba fatamorganska mesta, beli stolpi, nikoli ne
prideš do tja. V Isfahanu opoj ostrih rezov svetlobe in teme, vstop v mošejo na pragu transa, znotraj niša svetlobe, slepeč žarek
luči – kako vse to prepoznavam! Odkod? Odkod? Nekoč sem prebral, da
se Božje obličje skriva za sedemdeset tisočimi zavesami svetlobe in
teme: če bi se dvignile, bi vse, kar bi dosegel Njegov pogled, bilo
zažgano z bleskom Njegovega ognja.
Cedron je suh, mrtvi potok v mrtvi
deželi. V obljubljeni deželi: reka
turistov (pred dnevi sem jih gledal pred Damaščanskimi
vrati) nikoli ne presahne. Mudi se jim, da bi
čimprej prišli do konca Vie dolorose, na koncu je Grob, ki ga ni, ves je
preprežen z okrasjem tisočerih malikovanj in sporov. In ko
sem sedel tam pred vrati, sem se spraševal, ali je možno, da se mi zgodi kakor
nekoč davno centurionu Savlu na poti v Damask: Na poti pa, ko se je bližal Damasku, se zgodi, da ga nenadoma oblije
svetloba z neba – se je tako zgodilo? Se to lahko zgodi že za življenja, na primer sedaj, ko pišem, čakajoč na Animo? Na
Animo, ki me bo vzela k sebi, ko se zvečeri? Sem pripravljen na srečanje iz obličja v obličje (kako velike so tvoje oči, kako
temne so tvoje zenice!); in kako naj stopim pred Te ves nag, prevzeten in
nečimrn, poln sebe (samega), svoje samote? Kako naj s seboj vzamem vse,
kar mi je tukaj drago, vse te spomine, tudi tiste na
daljno domovino, ko sem bil še otrok in me je mati učila, da le dobrota
velja, le dobrota in ljubezen? Sicer pa so to Tvoje besede, tolikokrat si jih
ponovil svojim učencem, a vendar ne preženejo strahu pred temo Tvojih
oči! Človek bi rajši še počakal, vsak si želi doživeti tisoč let, čeprav ga to, tudi ko bi tako dolgo živel, ne bi oddaljilo od trpljenja.
Še imam čas razmišljati
o času, še imam čas razmišljati o tem, kaj bom še storil in česa
ne bom storil. Še lahko preberem besede rabija Hilela: Ne reci: ko bom imel čas, bom to storil,
ker morda nikoli več ne boš imel časa. (Nekaj stavkov sem si izpisal, svete knjige so kakor prostrane mošeje z
gozdom stebrov, v katerem se zgubiš, le težko se vrneš h kakemu drevesu, h
kateremu bi se rad vrnil, če ga poprej nisi zaznamoval.) Izgubljeni v času, lahko govorimo o vsem, tudi o tistem, o
čemer bi bilo nemara bolje molčati. Pred časom, ko sem se naveličal izmišljevanja (če lahko tako
rečem?), sem se prepričeval, da je treba molčati, molčati,
molčati. Na potovanju me je vseskozi spremljal molk, celo sredi vrveža v Bombayu
in med drdranjem molilnih mlinčkov, ki so jih prodajali na
bazarju v tistem mestu pod Himalajo. In potem sem si
znova zaželel govoriti, nizati besedo za besedo, pisati, morda še bolje. Za to
še pride čas, sem si rekel, ko sem razmišljal,
kako naj začnem pisati po resnici. Zaželel sem si
pisati o duši, »De anima«, kot so rekli stari (takrat še nisem slutil, da bom
srečal Animo, žensko s tem nenavadnim imenom), o tisti iskri v meni, ki me
veže z nevidnim. Takrat sem si domišljal, da pisanje o duši ne bo spet neka
nova, po tolikih že odvečna zgodba, ampak da bom »vstopil v dušo« kar
naravnost, in medias res; zdaj vem,
takšno upanje je bilo prav otročje, kakor da bi pozabil na besede, v
katerih se duša zrcali, kakor da ne bi bilo posode, v katero nečimrnost
lovi veter. Toda še vedno si želim pisati o duši: naj bo še ena zgodba več
– zakaj pa ne?
Muezin v al-Aqsi, tam pod srebrno
kupolo, kliče k molitvi. (Kako daleč se sliši, verjetno je veter ugoden.) Čas neizbežni, kaj je
čas neizbežni, in odkod
ti veš, kaj je čas neizbežni? Z vrha stolpa mi ga meriš, živi zvon,
vedno znova me nanj opominjaš, opominjaš me na moj
utrip, na zvon srca, na šum krvi. Sv. Avguštin je zapisal: »V tebi, duša moja, merim
čase.« Za njim ponovim: v tebi, duša
moja, merim čase. In ko za
hip obstanem, se vprašam: je to slutnja večnosti? (Mravlje na robu mize so dosegle
košček kruha, ki mi je ostal od včeraj.)
Vedno znova se sprašujem:
kaj je duša? kdo je duša? je duša tisto najbližje in
obenem najbolj daljno? In kje naj te iščem, anima mea, kako naj te nagovorim? Modrijani pravijo, da je luč
znotraj (sebe), jaz pa vselej ostajam zunaj, pred vrati obljubljene dvorane;
pravzaprav niti dobro ne vem, kje so vrata vanjo in kaj je zunanjost in kaj
notranjost; notranjost je zavihana navzven, kot
obrnjen žep. Toda če razmišljam o zunanjosti, spoznavam, da je ne bi bilo,
ko ne bi bilo mene, moje notranjosti, vselej izginjajoče in tukaj nikoli
prisotne duše,
moje duše. – Ne, ne, sploh nočem filozofirati, ne želim
odgovarjati na večna vprašanja, ob katerih je obnemelo že toliko od mene
bistrejših umov, zakaj kdor množi znanje,
množi bolečino. Ne gre za znanje, le za slutnjo gre, pravzaprav že
skoraj za gotovost, da
si, ti čolnič: rešitelj(ica) smrtitelj(ica).
Rečeno je bilo: Kaj namreč
pomore človeku, če ves svet pridobi, svoji duši pa škoduje? Čeprav
včasih, v teh svinčenih, žaltavih časih, ko prek sveta grmijo
glasovi oholih arhontov, kričeč, da so končno spoznali resnico
in jo zaprli v cirkuško kletko, češ da nas je vseskozi le slepila s svojim
lažnim bliščem, podvomim tudi v to, da človek lahko svoji duši
škoduje, in si rečem: morda pa se faustovska kupčija splača?
Če bi bila duši za vse večne čase zagotovljena nesmrtnost in
milost v božjih očeh, kako naj bi ji človek sploh škodil? (Že nekaj
vrstic skušam napisati »tisto glavno«, namreč tisto, kar z vsemi temi
besedami hočem reči, pa se vedno znova izmakne. Očitno tako ne
gre, treba si bo izmisliti drugačno zgodbo, da bi z njo zavedel
čuvarje pri vratih, stražarje skrivnosti.) Ko sem – šele pred dobrim
mesecem spoznal Animo in prvič slišal njeno ime, sem se ob njem nasmehnil:
»Kaj tako ti je ime?« Skoraj nisem mogel verjeti. In
še pozneje, ko sem ji ob neki priložnosti rekel »Duša moja«, se mi je zdelo to
malce blasfemično, kakor kak cenen dovtip. Toda neke noči, gluhe
noči brez mesečine, ko je spala ob meni, tako resnična tako
nevidna, tako živa, sem prvič pomislil: kaj pa, če je (Anima)
resnično moja duša? Zjutraj je bil čar seveda razbit, svojo »domislico« sem ji
lahko povedal napol kot šalo, napol kot nekakšen francoski kompliment slabše
baže. Saj vendar tedaj, jasno in nedvomno začrtana v jutranji svetlobi,
prav gotovo ni bila več ista z mojo dušo, namreč Anima, ženska, ki
ugaja mojim očem. Zgodilo se mi je kakor
očaku Jakobu: In Jakob je ostal sam; in angel se je boril z njim,
dokler ni zasvitala jutranja zarja.
Nikoli ne bo mogoče
izreči tistega, česar se ne da izreči, zato je bržkone edina
možnost, da (približujoč se tišini) govoriva v prilikah, duša moja, ob tem
pa upava, da ti veš da jaz vem – da ti veš. Ko so nekoč učenci
vprašali Jezusa, kdaj bo prišlo Kraljestvo in čemu bo podobno, je Jezus rekel: »Kraljestvo je kakor
človek, ki ima na svojem polju skrit zaklad, ne da bi vedel zanj.« Včasih
se mi zazdi, da vem, kaj je hotel reči. Pa ti:
ali ti veš – da jaz vem?