List na gladini
(24. junija)
Ko sem bil v Indiji, sem na vlaku srečal
mladeniča z imenom Subana. Potem ko sem se razšel
z Marianne v Madrasu, sem se napotil proti severu čez neizmerna prostranstva
indijskega podkontinenta; nikamor se mi ni mudilo, takrat še sploh nisem
razmišljal o vrnitvi, namenoma sem izbiral počasne lokalne vlake in se
izogibal glavnih prometnih poti. Bilo je še nekaj tednov do novega leta,
najlepši čas v tistih krajih, ko je vreme jasno
in blago kot pri nas v poznem poletju, ko se nebo razpira brezmejno temno
modro, kakor Višnov obok nad džunglo, polji in vasmi.
Subana je vstopil na neki
postaji v dolini enega izmed pritokov velike reke Krišne. Usedel
se je nasproti mene, črn v beli, po zahodni modi sešiti srajci, z nekoliko
oguljenimi kavbojkami in zaprašenimi sandalami. Z zanimanjem me je gledal s
svojimi temnimi očmi, želel se je pogovarjati z mano. Že nekaj časa
smo se vozili ob reki, med riževimi polji, iz katerih so tu pa tam poganjala
visoka samotna drevesa, neke vrste palme, sredi nasadov pa so tičale
gruče s slamo pokritih hiš v podrastju. Subana se je iz šole v nekem
okrožnem mestu (pozabil sem ime) vračal v domačo vas, rekel je, da bo
ostal doma nekaj dni v času praznovanja. Nisem ga vprašal, kaj bojo
praznovali, kajti mladenič je bil že sam dovolj zgovoren, začel mi je
praviti, da v mestu študira za elektrotehnika, bil je zelo ponosen na svoj
študij, z navdušenjem je govoril, kako bojo nekoč tudi v njegovo rojstno
vas napeljali elektriko in zgradili tovarno, morda celo kinodvorano, saj so
filmi nekaj tako čudovitega, kajti vse tisto, kar so si ljudje doslej
lahko samo predstavljali, na primer sveti ples Šive in Šakti, sedaj lahko živo
vidijo pred seboj, pa tudi slišijo lahko besede, ki so bile doslej dostopne le
brahmanom v svetih spisih, skratka, ljudje bojo odslej lahko sami sodelovali v
vseh teh čudovitih rečeh. »Oh, blagor vam na zahodu,«
je rekel Subana in nič kaj dosti posluha ni imel za moje ugovore, češ
da razvoj in tehnika in standard ne prinašajo samo dobrih, ampak tudi slabe
stvari. Spraševal me je o Evropi, njegova največja želja je bila, da bi
šel na zahod študirat za inženirja, še najrajši v Ameriko, pa tudi v Anglijo ne
bi bilo slabo, in jaz sem mu odgovarjal o raznih čudesih zahoda, kakor sem
pač vedel in znal. Še vedno smo se vozili ob reki, ki se je ponekod cepila
na dva ali celo več rokavov; z otokov in s peščenih sipin so se
dvigale jate ptičev, prestrašenih zaradi hrupa vlaka.
Subana je iz torbe izvlekel pipo,
jo nabasal s travo in mi jo ponudil. Izmenoma sva kadila, trava je bila
močna, čas se je začel raztezati in zazdelo se mi je, da se že
vso večnost voziva ob tej reki, sopotnik mi je zdaj pripovedoval o lepem
dekletu iz svoje vasi, ki jo namerava zasnubiti, brž ko bo dopolnila štirinajst
let, pa še mnogo drugega mi je pripovedoval, marsikaj sem že pozabil, – in
tako ni bilo nič čudnega, da sem spregledal postajo, na kateri naj bi
prestopil v drugi vlak, če bi hotel nadaljevati pot v smeri proti
Hydarabadu in nadalje proti severu. Ko sem opazil, da se peljem v napačno
smer, in to povedal mladeniču, me je Subana povabil, naj grem z njim v
njegovo domačo vas in ostanem pri njih nekaj dni v gosteh. »Ne bo vam žal,« je rekel, »Indijci smo dobri gostitelji, še posebej v
času praznikov.« Sprejel sem povabilo, saj se mi ni nikamor mudilo, razen
tega pa sem tam v Indiji že nekaj časa imel občutek, da sem izgubil
vso lastno voljo, vso lastno moč odločanja; občutek ni bil
neprijeten, v njem ni bilo tesnobe, ampak bolj nekakšno predajanje svetu in
dogajanju, pomiritev z zakonom karme, z
usodno določenim življenjem, v katerem sem prisoten skoraj kot opazovalec,
kot gledalec skoz okno vlaka, ki ga sam ne morem niti pospešiti niti
upočasniti. In vendar je bila neka brezmejna žalost v tem občutku, v
občutju, da sem usojen v ogenj
žalosti, v katerem gori moje življenje. Kakor da smrt ni šele na koncu
poti, temveč me kot senca spremlja na vsakem koraku.
Izstopila sva v manjšem
mestecu ob reki, kjer je star, že skoraj razpadel brod vozil na drugi breg.
Vsega tistega se spominjam megleno, skoraj kakor da bi o tem sanjal. Oba s Subanom
sva bila že precej zadeta, ko sva se vkrcala na brod. Šalila sva se in zganjala
norčije kot razposajena fantalina, ne vem, zakaj se nama je takrat vse
zdelo tako smešno. Na brodu se je zbralo že precej ljudi, raznih trgovcev,
kmetov, ki so šli po nakupih in so se zdaj vračali s polnimi jerbasi, pa nekaj
žensk z otroki, in celo krotilec kač s pletenim kovčkom je bil tam;
vsi so sedeli križem kražem po lesenem krovu, z ničimer niso pokazali, da
jih moti najina razposajenost, sedeli so mirno, kar nekako slovesno, kot da bi
meditirali pred prehodom na drugi breg. Ko se je brod že tako napolnil, da se
na njem skoraj nisi mogel več ganiti, je brodar prižgal motor in odrinili
smo od brega. Sedel sem ob robu in gledal v vodo; tudi Subana je postal
zamišljen, veselost naju je mahoma minila, zrl je nekam čez reko, morda je
premišljal o svojih velikih načrtih, bogve. Potniki so molčali, le
sem in tja se je kdo sklonil k svojemu bližnjemu, da bi rekel nekaj besed; vsi
smo nekako otrpnili v hipnotičnem glasu motorja in v mogočnosti
vodnih mas, ki so se počasi valile prek zelenega dna. Reka ni bila
globoka, vsaj v tem letnem času ne, in ko sem se sklanjal nad gladino, sem
razločno videl valujoče trave na dnu. Ponekod se je zasvetil kak
potopljen predmet, morda kamen, morda kaj drugega. In tedaj, v trenutku, kot da
bi prepoznal sanje, sem na gladini zagledal svoj obraz: – kaj to da sem jaz!?
Tako tuj sem si bil v tem trenutku, tako brezmejno tuj! In kaj pravzaprav
počnem tukaj? Kako sem se tukaj znašel? Kam sem namenjen? Zaobjela me je
strašna, neznosna samota, prešinil me je trenutek popolne zbeganosti, popolnega
brezdomstva, pa ne le tistega, ko si rečeš, tukaj sem sicer tujec, sem pa
zato drugje doma (»tam pri nas«), temveč je bil to občutek večne
tujosti in nepreklicne odsotnosti; tistih nekaj dolgih trenutkov sem izgubil
celo sebe, celo v sebi nisem več prepoznal svojega doma. Je (bila) to nirvana? sem se pozneje večkrat spraševal – ali vsaj slutnja
»ugasitve«? Takrat pa, tega se še dobro spominjam, sem si skušal reči: To je sen. Zdaj ga prepoznavam. Vem, da
sanjam. (Čeprav sem vedel, da ne sanjam, vsaj v običajnem pomenu
ne.) In tedaj me je iz teh od same resničnosti resničnejših sanj
zbudil list, ki je pridrsel po rečni gladini. Spet sem zaslišal glas
motorja, pogledal sem okrog sebe in vsi obrazi so bili še tam, zazrti v
potovanje. Z očmi sem poiskal Subana, ujela sva se, črni
mladenič se mi je nasmehnil in v njegovem nasmehu sem začutil
naklonjenost, morda celo prijateljstvo, poleg tega pa še nekaj, kar je pri Indijcih
osupljivo, po drugi strani pa pravzaprav strašljivo: zazdelo se mi je
namreč, da je Subana (vsej svoji naivnosti navkljub) –
vse vedel. Pa ne samo on, tudi drugi. Kakor da so ti ljudje na brodu, na enem izmed
brodov svoje širne dežele, pa seveda ne samo na tem, vedeli že od otroških časov,
ali celo iz časov pred rojstvom, za brezmejno večno neodrešljivo
samoto, odsotnost, tujost vsega sveta, za tisto zgubljenost in brezdomskost, ki
je mene za nekaj trenutkov prešinila, drsečega nad rečno gladino;
tujost, v katero sem rojen kakor list, ki je priplaval mimo; kakor drevo, ki s svojimi
visokimi vejami kriči v večer; kakor ranjeni tiger, za katerim se že
zbirajo šakali; kakor starec, ki umira na cesti sredi velemesta, obrnjen k
steni; kakor svetnik, ki se napoti v visoko Himalajo; kakor otrok, ki z
velikimi očmi gleda v ogenj...
Nekaj tega, kar oni vejo,
sem razumel, in vendar – takrat na reki, pa tudi pozneje, ko sem razmišljal o
tej brezmejni tujosti, o velikanskih razponih časa – sem si moral
priznati, da Indijcev vendarle ne morem povsem razumeti, razumeti »v dno srca« (kakor oni pogosto
pravijo); spoznal sem, da so drugačni, globoko v svoji duši različni
od nas, ki nas je nepreklicno krstil duh zahoda. Ob tem spoznanju se je
začelo moje vračanje. Od takrat se vseskozi vračam, tudi sedaj,
v Jeruzalemu. Vračam – kam? – k Animi? – »domov«?
Toda kje je tisti pravi »dom«? Zakaj tudi jaz sem se medtem nepovratno
spremenil. Zdi
se mi, da sem na tem potovanju zgubil še zadnje
otroštvo. In da ga sedaj, skupaj z Animo, poskušam spet najti?
Tako se pač dogaja
pri pisanju: ko sem začel pisati ta zapis o Indiji, sem nameraval napisati
nekaj povsem drugega. Zdaj za tisto drugo ne bom imel več zadosti
časa, ker sva z Animo dogovorjena ob šestih v mestu. (Še prej bom moral iti dol s terase
in skuhati večerjo za skrivača.) Na kratko povedano, nameraval sem napisati
zgodbo o tem, kako sva po prehodu čez reko s Subanom prišla v njegovo
domačo vas na robu džungle, kjer so se na praznovanju rojstva boginje Kali
ljudje pogovarjali z duhovi umrlih. (O tem sem pred dvema
dnevoma pripovedoval staremu Jaakovu.) Šli smo iz vasi skozi gozd do jase, krog
in krog obdane z visokimi drevesi, sredi jase pa je stal ogromen črn
kamen, visok več kot pet metrov, zgoraj obel, gladek na površini, rahlo svetleč
se v siju ognjev, ki so goreli na jasi. In potem, potem . . .
le kako naj to povem? . . . so iz monolita
(verjetno nezemeljskega izvora) začele stopati postave, začrtane z bledo
svetlobo, druga za drugo so iz kamna stopale postave
umrlih sovaščanov, ki so jih njihovi živi svojci
prepoznavali, vzklikali njihova imena . . .! (Oh, moral bi
zapisati vso zgodbo, ne pa s tem opraviti tako nemarno, v nekaj stavkih; toda sedaj
res ne utegnem.) Če bi to pripovedoval Animi, bi bržkone rekla, da
sem takrat haluciniral, da so me preveč kadili s hašem, – morda bi imela
prav, kaj pa vem, toda navkljub vsemu si še danes ne znam razložiti dejstva, da
so vaščani skupaj, kakor v zboru, klicali imena umrlih svojcev, ko so jih
prepoznavali, drugega za drugim. (Saj ni mogoče, da bi se o vrstnem redu domenili
prej, ali sproti, le zakaj bi se?) Seveda, trmasta človeška pamet skuša
vse tako ali drugače razložiti, lahko bi na primer kdo rekel, da je šlo za
skupinsko halucinacijo, toda potem se jaz vprašam: kakšna je pravzaprav razlika
med skupinsko halucinacijo in resničnostjo, tako imenovano
resničnostjo? – Naslednje jutro sem se zbudil v koči Subanovih
staršev. Mladeniča ni bilo doma, odšel je na obisk k svoji dragi. Bil sem
zbegan in še ves nekako omotičen, čeprav sem lahko jasno mislil in se
spominjal gozdne jase, velikega kamna, postav umrlih in sploh vsega prejšnjega
večera do nadrobnosti. Vprašal sem Subanovega očeta, kako je bilo
mogoče tisto včeraj: ali je bil to kakšen čar? Odkimal je z
glavo, češ da ni bil čar, in čez nekaj časa dodal, da v
Gospodovi pesmi piše: Vsa bitja so
nevidna pred rojstvom in po smrti so zopet nevidna. Vidna so med dvema
nevidnima svetovoma. Zakaj naj bi ob tem občutili žalost?