Relief OBČINE ILIRSKA BISTRICA
Splošne poteze
Osrednji del občine Ilirska Bistrica
predstavljajo flišnati Brkini in Velikovodska kotlina. Ti dve naravni enoti
pokrivata 2/5 občine in sta edini z normalno razvito vodno mrežo. V obliki
klina ločujeta med sabo zakraseli svet in sicer Snežniško planoto (ki tudi
pokriva 2/5 občine) in Koritniško kotlinico na vzhodu oziroma severu od
Jelšanskega in Podgrajskega podolja na jugu oziroma jugozahodu.
NARAVNE ENOTE
OBČINE ILIRSKA BISTRICA
Vir: Pregledna
karta občine Ilirska Bistrica. 1980, Ljubljana, Geodetski zavod SRS, Oddelek za
kartografijo.
Nadmorska višina posameznih predelov se
giblje med 360 m v dolini Velike vode pri Ribnici (Topografska karta 1:25000,
Pivka, 1988) in 1796 m na Velikem Snežniku. Največji delež površja, 22.43%,
zajema po digitalnem modelu reliefa (DMR) z osnovnico 100 m višinski pas 500 –
599 m, sledita pa mu višinski pas od 400 do 499 m z 18.40% in višinski pas od
600 do 699 m s 13.38%. Pod 800 m n.m., v pasu stalne naselitve, je 61.50%
površja. V višinskem pasu od 800 do 999 m n.m. je 9.09%, v višinskem pasu od
1000 do 1199 m n.m. 15.81%, v višinskem pasu od 1200 do 1399 m n.m. pa 11.70%
površja, medtem ko ga je v višinskem pasu od 1400 do 1796 m n.m. le 1.90%
(Geografski inštitut…, 2000). Srednja nadmorska višina občine znaša 780 m in je
precej višja od slovenskega povprečja (557m) (Perko, Orožen Adamič, 1998).
Ravnega sveta je v občini malo, pod
2.0º naklona je po DMR le 17.95 km² oz. 3.74% površja. Med 2.0º
in 5.9º ga je 81.33 km² oz. 16.94%, med 6.0º in 11.9º
142.62 km² oz. 29.71%, med 12.0º in 19.9º 159.26 km² oz.
33.18º, med 20º in 29.9º 7074 km² oz. 14.74%, med
30.0º km² in 44.9º 80.8 km² oz. 1.68% in nad 44.9º
0.02 km², kar ne znese niti 0.01% (Geografski inštitut…, 2000). Povprečni
naklon površja občine je 13.2º in je skoraj enak republiškemu (13.1º)
(Perko, Orožen Adamič, 1998).
V občini je največ površja obrnjenega
proti jugozahodu, po DMR 89.11 km² oz. 18.56%. Sledijo zahodne lege s
65.94 km² oz. 13.74%, južne s 60.57 km² oz. 12.62%, severovzhodne z
59.70 km² oz. 12.44%, severne z 59.46 km² oz. 12.39%, severozahodne s
53.76 km² oz. 11.20%, vzhodne s 46.00 km² oz. 9.58% in jugovzhodne s
44.61 km² oz. 9.29%, medtem ko je 0.85 km² oz 0.18% površja popolnoma
ravnega (Geografski inštitut…, 2000). V teh vrednostih se kaže prevladujoča
slemenitev občine, od severozahoda proti jugovzhodu.
VIŠINSKI
PASOVI V OBČINI ILIRSKA BISTRICA (PO DIGITALNEM MODELU RELIEFA Z OSNOVNICO 100
M)
|
NADMORSKA
VIŠINA (M) |
POVRŠINA
(KM²) |
DELEŽ
(%) |
||||
|
360
– 399 |
|
3.13 |
|
|
0.65 |
|
|
400
– 499 |
|
88.32 |
|
|
18.40 |
|
|
500
– 599 |
|
107.65 |
|
|
22.43 |
|
|
600
– 699 |
|
64.23 |
|
|
13.38 |
|
|
700
– 799 |
|
31.87 |
|
|
6.64 |
|
|
800
– 899 |
|
16.91 |
|
|
3.52 |
|
|
900
– 999 |
|
26.72 |
|
|
5.57 |
|
|
1000
– 1099 |
|
39.58 |
|
|
8.25 |
|
|
1100
– 1199 |
|
36.29 |
|
|
7.56 |
|
|
1200
– 1299 |
|
29.76 |
|
|
6.20 |
|
|
1300
– 1399 |
|
26.38 |
|
|
5.50 |
|
|
1400
– 1499 |
|
7.79 |
|
|
1.62 |
|
|
1500
– 1599 |
|
1.02 |
|
|
0.21 |
|
|
1600
– 1699 |
|
0.29 |
|
|
0.06 |
|
|
1700
– 1796 |
|
0.06 |
|
|
0.01 |
|
|
SKUPAJ |
|
480.00 |
|
|
100.00 |
|
Vir: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. 2000, arhivsko
gradivo.
Snežniška planota
MALI IN VELIKI
SNEŽNIK.
FOTO: HINKO POROČNIK. IZ ZBIRKE »ČUDOVITI
SVET SNEŽNIKA«.
Snežniška planota je del velike planote med Notranjskim
podoljem in Zgornjim Pokolpjem na vzhodu ter Pivško kotlino, dolino Velike vode
in Jelšansko - Brgudskim podoljem na zahodu. Zaradi različnih nadmorskih višin
se je za najnižji, severni del tega obsežnega planotastega sveta uveljavilo ime
Javorniki, za nekoliko višji, južni del Risnjak in za najvišji, osrednji del
Snežnik. Meji med temi enotami potekata po suhih dolinah, dolih in dragah, med
Javorniki in Snežnikom od Knežaka proti Mašunu in do Leskove doline, med
Snežnikom in Risnjakom pa iznad povirja Velike vode preko Gomancev in Police do
Čabra (Melik, 1960; Klemenčič, 1959).
V
ilirskobistriško občino spada večji del Snežnika in del južnih Javornikov.
Nadmorske višine tega gorskega sveta se gibljejo med okrog 600 in 1796 metri,
kolikor je visok tudi najvišji vrh planote, Veliki Snežnik (Pregledna karta…,
1980; Državna topografska karta 1:25000, Snežnik, 1995), 4/5 pa se ga nahaja v
nadmorski višini 900 – 1400 m (Geografski inštitut…, 2000). Površje je močno
zakraselo, relief je tipično kraški s številnimi kotliči, vrtačami, doli,
podolji in dragami, med katerimi se vzpenjajo prav tako zelo številni roglji,
čoki, kolki, brda in gore. Doline in drage so do 200 metrov globoko vrezane med
kope in slemena. V širšem območju Velikega Snežnika je relief deloma ledeniško
preoblikovan (Melik, 1960; Klemenčič, 1959; Šifrer, 1959).
Koritniška kotlinica
Suhi del doline Zgornje Pivke, v glavnem
na nadmorski višini med 580 in 630 m (Državna topografska karta 1:25000,
Jelšane, 1995), ki pripada ilirskobistriški občini, je Koritniška kotlinica, ki
jo je v krednem apniškem ozemlju izoblikovala v kvartarju nadzemsko tekoča
Pivka. Le ta je ponekod ustvarila obsežne terase, v zgornjem delu kotlinice,
pri Koritnicah, pa je nasula zelo velik vršaj apniškega grušča in proda. Med
Knežakom in Koritnicami je aluvialna ravnica, ki naj bi bila ostanek
kvartarnega jezera. Velik del površja je precej zakrasel (Melik, 1960).
Brkini in kotlina Velike vode[1]
Brkini z dolino
Velike vode so edina reliefna enota z normalno razvito, nadzemno vodno mrežo.
Vzrok tega je v njeni zgradbi – sestavljena je pretežno iz neprepustnih flišnih
sedimentov. Obenem pa so precej neodporni proti zarezovanju tekočih voda, zato
so za to pokrajino značilne globoke doline.
Brkini so dolgo pogorje, položni široko plečati hrbet, ki se
vleče južno od Velike vode od nadmorske višine okrog 650 m na jugovzhodu nad
njenim povirjem v Dletu do okrog 800 m na severozahodu nad njenim ponikom pri
Škocjanu. Gre za hribovje zmernih relativnih višin 200 - 300 m, ki se od
severozahoda proti jugovzhodu za spoznanje znižuje in je vse bolj razrezano in
razčlenjeno. Hribi so lepo položno in zaobljeno izoblikovani, na pogled se
zdijo kakor dolga, ravna gora.
Brkini so v skoraj vsem obsegu razvodje - proti severovzhodu
potoki od tam tečejo v Veliko vodo, na južno stran pa proti Podgrajski suhi
dolini, ob kateri, takoj ko jo dosežejo, poniknejo. Tako spremljajo jugovzhodno
vznožje Brkinov od Škocjana do Šapjan številne ponikve oziroma slepe doline,
skupaj jih je 16.
Ilirskobistriški občini pripada jugovzhodna polovica
Brkinov, katere skrajni jugovzhodni obronki sicer segajo čez mejo na Hrvaško.
Ta del Brkinov je bolj razrezan (še posebej njegov jugozahodni del, za katerega
se je uveljavilo med domačini ime Brda) in razčlenjen od severozahodnega dela,
pritoki Velike vode delajo velike vijuge in so s svojim tokom usmerjeni proti
jugovzhodu, še posebno Klivnik in Posrtev. Ti potoki so bili sprva pritoki
reke, ki je tekla po Jelšanskem podolju v Kvarnerski zaliv in jih je kasneje
zaradi tektonskega dvigovanja podolja Velika voda pretočila nase. Zaradi tega
je brkinsko razvodje asimetrično; pretežni del površja se odmaka v Veliko vodo.
Velika voda izvira v stičnem pasu
med flišem in mezozojskim apnencem Snežniške in Risnjaške planote, pod Gomanci.
V zgornjem delu, do Gornje Bitnje, je njena dolina široka, plana in prostorna
in lahko govorimo o kotlini (Velikovodska kotlina), ob spodnjem toku pa je le
tesna deber. Vzrok za to je, da je njen zgornji tok vezan na veliko tektonsko
prelomnico, ki loči fliš od mezozojskega apnika, medtem ko je spodnji del njene
doline običajna geomorfološka tvorba in zato v obliki debri. Dolina je najširša
pri Ilirski Bistrici, kjer je v času močnega pliocenskega epirogenetskega
dviganja prišlo do zaostajanja in nastanka manjše kotline (Ilirskobistriška
kotlinica). Zaradi narivanja orjaške apniške gmote Snežniške planote na eocenski
fliš Brkinske sinklinale, grezanje kotline in doline nad njo, podgorskega
žleba, še vedno traja. Zgornji, širši in od ostalega dela precej zaprti del
Podgore je Kočanska kotlinica.
Današnje dno doline Velike vode od Gornje Bitnje navzgor je
tip prave ploske doline, kar je posledica močnega kvartarnega rečnega zasipanja
in naplavljanja. V zgornjem koncu doline, pri Zabičah, se vidijo v rečnem dnu
terase ob danji ravnici, ki so iz peska in zlasti proda, v starejših položajih
tudi trdno sprijetega. Ta prod v veliki meri izvira iz diluvialnih moren izpod
Snežnika, še posebej z Gomancev, od koder so vode tekle v normalnem povrhnjem
toku ter dovajale kamniti drobir. Močno periglacialno preperevanje je po strmih
pobočjih proti dolini dobavljalo obilo grušča, kar kažejo zaplate melišč in
sprimki starega grušča v strminah nad dolino Velike vode. Z Brkinov pa so vode
nanašale večje množine peska in zlasti blata ter ga nalagale v dolinskem dnu.
Veliko vodo tako sedaj spremlja široka aluvialna ravan, ob njej pa dobro izoblikovane
kvartarne terase. Nad temi se vrstijo pliocenske terase v eocenskem flišu, ki
kaže tu znatno nižjo nadmorsko višino kot v Brkinih.
Od Gornje Bitnje
navzdol postaja dolina Velike vode (Reke) tesnejša, danja ravnica se naglo oži
in kmalu popolnoma izgine. Nikjer ni nikakršne naplavine, pobočja se z obeh
strani spuščajo neposredno k strugi. Medtem ko v zgornjem delu doline naselja
skoraj prehajajo eno v drugo, v tej debri ni nobenega (v delu, ki spada v
ilirskobistriško občino, medtem ko so nižje le redka in zelo majhna - do manjše
razširitve v krednem in deloma eocenskem apnencu na prehodu iz fliša v
zakraseli apnik v Vremski dolini; najnižja so na pliocenskih terasah 100 - 200
m nad dnom).
Podgrajsko podolje
Podgrajsko
podolje je suha dolina, ki se vleče in polagoma zvišuje od Kozine proti
jugovzhodu do Staroda. Občini Ilirska Bistrica pripada njen zgornji del, od
Staroda do Hrušice.
Podgrajsko suho dolino je oblikovala površinska reka, ki je
tekla od Staroda čez Podgrad, Markovščino in Materijo ter nato naprej ali ob
Rodiku proti Divači v Veliko vodo, ali čez Kozino in Bazovico v Nabrežinsko
suho dolino (Melik, 1960).
Ravnina te suhe doline reže poševno nagnjene kredne in
eocenske sklade, iz česar lahko sklepamo, da kamninska zgradba ni vplivala na
izoblikovanje površja. Dolina je lepo izoblikovana, njeno dno, ravno in
obsežno, 2-3-4 km v širjavi, se nahaja pri Kozini - Hrpeljah v nadmorski višini
okrog 500 - 520 m, pri Markovščini leži okrog 530 - 550 m visoko, pri Podgradu
med 550 - 570 m in pri Starodu v nadmorski višini 670 - 680 m (Melik, 1960).
Dno doline je precej zakraselo, s številnimi vrtačami.
Potoki, ki sem pritečejo z Brkinov, ob dosegu doline poniknejo. Te slepe doline
so s svojimi ponikevskimi kotanjami izdolbene 40 - 80 m globoko v danjo ravan
suhe doline. V njih je precej prsti, ki so jo potoki prinesli s flišnega
hribovja in zato skoraj ob vsaki od njih stoji vas. Na območju Ilirske Bistrice
se nahajajo Račiške in Hrušiške ponikve. Da je obseg doline tako velik, so
verjetno v večji meri prispevali vodni tokovi s Slavnika in Čičarije, kjer so
bili, zaradi večje množine padavin, bolj vodnati (Klemenčič, 1959; Melik,
1960).
Podgrajsko suho dolino obdajajo na obeh straneh, še posebno
pa v hribovitih predelih med slepimi dolinami, dobro vidne terase, ki jih je
izdelala fluvialna bočna erozija v razdobjih postopnega zniževanja erozijske
osnove (Melik, 1960).
Proti jugu Podgrajsko podolje prehaja v Čičarijsko hribovje.
Občina Ilirska Bistrica poseže na njegove obronke s Trstenikom (837 m) (Državna
topografska karta 1:25000, Žabnik in Starod, 1995).
Jelšansko podolje
Jelšansko ali
Brgudsko podolje je pokrajina sorazmerno nizko ležečega, povečini močno
zakraselega ozemlja med visoko planoto Snežnik - Risnjak in Čičarijo ter
Kvarnerskim zalivom in dolino Velike Vode. Podolje je nastalo s tektonskimi
premiki - dinarske grude na obeh straneh podolja so se konec terciarja in v
kvartarju dvigovale, sredi njih ležeči podolžni pas pa je relativno zaostajal.
Tektonski premiki še vedno trajajo, na kar kažejo potresi (Melik, 1960).
V predkraški dobi naj bi po Jelšanskem podolju proti
Kvarneru tekli dve vzporedni reki. Ena je bila usmerjena od kolena Posrtvi in
Klivnika čez Jelšane in Brgud ter Jurdane na Preluko, druga pa izpod Gomancev
čez podolje Klane, Marčeljev in Kastava proti Reki. Dedič po prvi reki je le
nekaj kratkih ponikalnic, po drugi pa Rječina (Melik, 1960).
V ilirskobistriško občino spada skrajni severni del
Jelšanskega podolja. Gre za dve slepi dolini ob južnem robu flišnega pasu, ki
sta po legi, nastanku in celotnem značaju nadaljevanje slepih dolin v
Podgrajskem podolju, ter za razgiban, kamnit kraški svet. Na zahodnem robu
podolja leži slepa dolina Mržljaka z obdajajočo jo ravnoto v nadmorski višini
okrog 410 – 430 m, kjer sta naselji Dolenje in Jelšane, na vzhodnem robu pa je
v nadmorski višini 490 – 520 m slepa dolina Sušačkega potoka z naseljema Sušak
in Novokračine (Melik, 1960; Državna topografska karta 1:25000, Jelšane in
Novokračine, 1995).
Literatura:
1.
Državna topografska karta 1:25000. 183, Jelšane. 1995, Ljubljana,
Geodetski zavod Slovenije, Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FGG;
2.
Državna topografska karta 1:25000. 198, Novokračine. 1995,
Ljubljana, Geodetski zavod Slovenije, Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo
FGG;
3.
Državna topografska karta 1:25000. 184, Snežnik. 1995, Ljubljana,
Geodetski zavod Slovenije, Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FGG;
4.
Državna topografska karta 1:25000. 197, Starod. 1995, Ljubljana,
Geodetski zavod Slovenije, Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FGG;
5.
Državna topografska karta 1:25000. 196, Žabnik. 1995, Ljubljana,
Geodetski zavod Slovenije, Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FGG;
6.
Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. 2000, arhivsko gradivo;
7.
Klemenčič, V., 1959: Pokrajina med Snežnikom in Slavnikom:
gospodarska geografija. Razred za prirodoslovne in medicinske vede, Dela 8.
Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za geografijo,
197 str.;
8.
Melik, A., 1960: Slovensko Primorje. Ljubljana, Slovenska matica,
547 str.;
9.
Perko, D., Orožen Adamič, M., 1998: Slovenske občine. Ljubljana,
Mladinska knjiga, 320 str.;
10.
Pregledna karta občine Ilirska Bistrica. 1980, Ljubljana, Geodetski
zavod SRS. Oddelek za kartografijo;
11.
Šifrer, M., 1959: Obseg pleistocenske poledenitve na Snežniku.
Geografski zbornik. 5, str. 27 – 83;
12.
Topografska karta 1:25000. Pivka. 1988, Beograd, Vojnogeografski
institut.
Poglavje iz (z manjšimi
popravki, dopolnili in prilagoditvami spletnim stranem in namenu):
Uljan, M., 2000: Novejši
regionalni razvoj občine Ilirska Bistrica. Diplomska naloga. Filozofska
fakulteta, Oddelek za geografijo / Poglavje Relief, str. 9-13.
Ó
Mile Uljan, mile.uljan@guest.arnes.si
januar 2003