DIDAKTIČNE IGRE PRI MATEMATIKI
Dandanašnja šola je precej storilnostno naravnana. Učitelji si prizadevamo, da bi naši otroci iz osnovne šole odšli s polno mero znanja. Prizadevamo si, da bi naši učenci znali vedno in povsod vse matematične pojme, formule, da bi znali hitro in na pamet računati … Vendar otroci niso stroji, niso računalniki, ki bi si vse te reči zapomnili brez truda in notranje motivacije.
Motivirati učence za pouk in učenje matematike je bilo za učitelja vedno izziv in izziv bo motivacija tudi ostala. Tudi če noče, se mora učitelj ukvarjati s tem, saj ga drugače prej ali slej “nesejo iz razreda”. Največji izziv za učitelja predstavlja skupina učencev z nižjim učnim uspehom in skupina učencev, ki jih matematika kot predmet ne zanima in jim ni všeč.
Vsi vemo, da je matematika predmet, ki zahteva poseben pristop. Znanje matematike pridobiva učenec postopoma, v vsakem novem šolskem letu spozna nekaj novih dejstev in načinov računanja. Če v nekem šolskem letu učenec usvoji pomanjkljivo znanje, učenec tega ne čuti samo v naslednjem šolskem letu, pač pa vsa leta šolanja. Učenec ne ve, česa ne zna, ve le to, da se v vsaki nalogi, ki jo rešuje, skriva “nekaj”, kar mu onemogoča, da bi nalogo pravilno rešil. Zato moramo učitelji motivirati učence, da se naučijo snovi tudi takrat, kadar iz kakršnega koli vzroka izostanejo od pouka ali pa kadar se jim kaka snov zazdi nepomembna in jo “prespijo”. Redno ponavljanje in utrjevanje snovi je nujno potrebno, saj učenec in učitelj ugotovita, kakšne kvalitete je pridobljeno znanje. Učenec dobi možnost popravljanja svojih napak, če je le dovolj notranje in zunanje motiviran za delo in učenje. Učitelj lahko s pravilno motivacijo doseže to, da vsak učenec vsaj sem in tja občuti, kaj se pravi delati z zanosom in veseljem.
Pouk lahko popestrimo z didaktičnimi igrami. Tukaj imaš nekaj mojih idej.