RAZVOJ KITARE V SLOVENIJI KOT UMETNIŠKO GLASBILO

 Prvi dokumentirani viri o poučevanju kitare segajo v začetek 20. stoletja, ko je Adolf Grobming (1891-1969), poklicni glasbenik in amaterski kitarist, izdal učbenik "Kitarska šola za začetnike, namenjena zlasti spremljevanju petja" (1925). Resnejše kitarsko šolanje sta uvedla Stanko Prek (1915-1999)  in Karl Hladky (1916-1962).

Stanko Prek je v Ljubljani, leta 1938 izvedel prvi solistični koncert klasične kitare v Sloveniji. Iz kitare je diplomiral v Münchnu, leta 1944 pa je končal študij kompozicije v Ljubljani. Leta 1974 je postal prvi profesor kitare na Muzički akademiji v Zagrebu. Svojo kitarsko šolo je izdal leta 1950-52. Karl Hladky je končal študij kompozicije. Njegova kitarska izobrazba ni znana, čeprav je leta 1944 izdal svojo kitarsko šolo in napisal nekaj virtuoznih skladb za kitaro. Njegova priznana učenca sta bila Hubert Schara in Ljudmil Rus.

Tomaž Šegula (1941) se je poučevanja kitare lotil še bolj sistematično.Končal je srednjo glasbeno šolo iz klavirja in kontrabasa ter diplomiral iz muzikologije. Kitaro se je učil pri Stanku Preku in na Visoki šoli za glasbo v Gradcu. Leta 1972-75 je izdal svojo šolo Mladi kitarist in v glasbenih šolah uvedel individualni pouk kitare, ki je do takrat potekal skupinsko. Poučeval je na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani in izšolal vrsto kitaristov, ki so se kasneje šolali v tujini in se uveljavili kot koncertanti.

Leta 1980 je kitara postala izbirni predmet na pedagoškem oddelku Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 1985 je bil uveden višješolski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani, vendar zaradi premale naklonjenosti Igor Saje in Jerko Novak nista uspela pripraviti višješolskega študija kitare. Šele leta 1996 je bil uveden univerzitetni višješolski program za kitaro, ki ga izvajata profesorja  Andrej Grafenauer in Tomaž Rajterič.