Berimbao 

PERZIJA:  O glasbilih izvemo iz starih zapisov, saj likovnih podob nimao, ker je bilo prepovedano prikazovanje glasbil na slikah. Igrali so na kinor(lira ali harfa), psalter(lira) in nebel(harfa ali lutnja). 

INDIJA:  Vina je prvotno predstavljala harfo. Danes je podobna kitari, ki ima dve resonančni buči na vsaki strani vratu.       

KITAJSKA IN JAPONSKA-  sta imeli podobna glasbila in glasbeni jezik. Kin in pipa na Kitajskem, koto in biva na Japonskem.  

MEZOPOTAMIJA-  je zibelka današnje kitare, saj  v XIX.stol.p.n.š. pride do transformacije harfe, ki postane glasbilo z ločenim vratom od resonatorja.                                                                           

GRČIJA IN RIM- sta imele podobno kulturo, kjer so poznali razjične tipe lir in kitar (rabe, psalter)

Vihuela

Kitaro in lutnjo so na začetku 14. stoletja v Evropo prinesli Mavri, ko so osvajali Španijo in Italijo. Širili so jo potujoči pevci trubadurji, ki so jo uporabljali predvsem pri spremljavi petja.  Poznali so jo pod imenom guitarra saracenija (Johanes de Grocheo). Po zapisih španca Juana Ruisa, so v XIII. stoletju v Evropi ločevali dve kitari. Prva znana kot guitarra morisca (mavarskega porekla) in druga guitarra latina (afroazijskega izvora). Vihuela je bila predhodnica viole in so jo tudi mnogokrat igrali tako kot lutnjo, zato predstavlja eno od predhodnic kitare, ki ji je bila podobna tudi po načinu izdelave. Lutnja, ki je perzijsko-arabskega izvora ima hruškasto obliko trupa, pet črevnatih strun po parih in glavo, postavljeno skoraj pravokotno na vrat. V XV. stoletju se pojavijo prve tabulature in notni tisk, ki ga je izumil Ottaviano de Petrucci(1466-1534).

Teorba

Mandora

Instrumentalna glasba je postala samostojna, ločena od vokalne. Glasbeniki so postali virtuozi na svojih glasbilih in tekmovali med sabo v improvizaciji in ornamentiranju. Tabulature so  bolj izpopolnjene in njihova uporaba sega do XVIII. stoletja. Najpogosteje uporabljeni strunski instrumenti, ki so jih igrali tako, da so strune trzali, so bili: cistre (citre), teorba, lutnja-teorba, colachon, kitaron, mandora...Vodilno evropsko glasbilo je bila lutnja, ki je imela od 6-9 parov strun. V Španiji je bila zelo razširjena vihuela. Renesančna kitara quinterna (chiterna), je imela 4-5 strun, ki so jih ubirali s prsti, resonančni pokrov je bil raven in vzporeden  z dnom.

Italija: Giacomo Gorzanis, Francesco de Milano, Giovanni Battista dalla Gostena, Carlo Gesualdo di Venosa, Vincenzo Galilei, Fabritio Caroso in Andrea Falconieri...

Španija: Luis deNarvaez, Luis Milan Diego Pisador, Enriquez de Valderrabano, Alonso Mudara...

Francija: Albert de Rippe, Francis Cutting, Mauduit Jacques, Jean-Beptiste Besancon, Andrian Le Roy, Gregoire Brayssing, Elie Vinet, Jean Antoine de Baifa...

Anglija: John Dowland, Thomas Morley, Thomas Campion, Robert Johnson, Anthony Holborne, William Corkine, William Byrd, Thomas Ford... 

Nemčija: Kaspar Tieffenprucker, Hans Neusidler, Melchior Neusidler, Heckel Wolff, Simon Gintzler... 

Lutnja

Lutnjist

Obdobje je poznano po razkošju. V umetnosti prevladuje fantazija, vznemirjenost, dinamičnost in nasprotja. Najvažnejše glasbene oblike so bile sonata, suita, fuga in koncert. Od strunskih glasbil so uporabljali lutnjo, mandolino, mandolono, basovsko lutnjo in angeljevo kitaro (angelique). Kitara je prevzela vodilno vlogo in je imela 5 parov strun.

 Italija: Giovanni Amrrosio Colonna, Benedetto Sanseverino, Giovanni Battista Granata, Domenico Pellegrini, Lodovico Roncalli, Carlo Calvi in Francesco Corbetta.

Španija: Gaspar Sanz, Lucas Ruiz de Ribayaz in Santiago de Murcia.

Francija: Gabriel Bataj, Antoan Boese, Robert de Visee in Francois Campion.

Anglija: Nicholai Matteis, John Wilson in Thomas Mace.

Nemčija: Sylvius Leopold Weiss, Ernst Gottlieb Baron in Johann Sebastian Bach.

Češka: Jan Antonin Losy (Logy).

Kitara

V tem obdobju se je na področju kitare zgodilo nekaj bistvenih sprememb. Literaturo za kitaro so začeli zapisovati v G-ključu (violinski) in tabulature so dokončno opuščene. Dodali so šesto struno. Nekaj časa je kitara imela še šest parov strun in okrog leta 1800 srečamo kitaro s šestimi enojnimi stunami, uglašenimi E, A, d, g, h, e1 in 18 prečk na vratu.  Na koncu 18. stoletja nastopi obdobje bogate kompozicijske, pedagoške in koncertne dejavnosti. Pojavijo se različne šole ( italijanska, španska, nemška in ruska). Najpopularnejše glasbene oblike so teme z variacijami, etude in predelava opernih tem. 

Italija: Francesco Molino, Luigi Rinaldo Legnani, Fernando Carulli, Matteo Carcassi, Mauro Giuliani, Giuseppe Antonio Brescianello, Antonio Maria Nava, Vincenzo Gelli...

Španija: Dionisio Aguado, Fernando Sor, 

Francija: Antoine Marce Lemoin, Pierre Olivier Aubert,  Francois de Fosse, Guillaume Pierre Antonio Gatayes.

Avstrija in Nemčija: Leonhard de Call,  Johann Kaspar Mertz, Anton Diabelli.

Poljska in Češka: Feliks Horecki, Franciszek Mirecki, Jozef Niedzielski, Antoni Henryk Radziwill, Vaclav Matjeka.

Madžarska: Nagy Sandor, Fay Laszlo, Franz Pfeifer.

Rusija: Andrej Sychra, Siemion Aksjanow, Wasilij Sarienko, Michail Wysocki.  

Julian Arcas, Giulio Regondi, Napoleon Coste, Francisco Tarrega, Isaac Albeniz, 

Konrad Ragossnig, Julian Bream, Narciso Yepes, Mario Castelnuovo-Tedesco, Hans Werner Henze, Abel Carlevaro, Antonio Lauro, Joaquin Rodrigo, Miguel Llobet, Manuel Ponce, Emilio Pujol, Andres Segovia, Manuel de Falla.