ZGODBICE ZA POKUŠINO
kratki vodič po literaturi

Slast
Mehko bo padal dež
Nekaj malega za tiste, ki menijo, da so od boga poslani
Angeli ne umrejo
Jest sem se odloču, da nam izbral živlena
Življenje, ki te hočem, življenje
Brez sonca nad oblaki
Sivina dežja
Šel bom, ptice pa bodo pele; tu na mojem vrtu
Ples puščave

Vsi ljudje, bogovi in planeti v teh zgodbah so izmišljeni. Avtorica obžaluje, če katero izmed imen po naključju ustreza imenu kakšne živeče osebe, kakšnega znanega boga ali planeta...

This is the voice of Enigma. Let the literature be your guiding light. (Enigma, MCMXC)

Nekaj se je močno zasvetilo v vegastem mraku. Ljubek zamah roke je pomignil množici, naj pride bliže. Prestrašeni pogledi so se iskali med seboj. V zadnjih vrstah se jih je nekaj zganilo. Poskušali so se preriniti med negibnimi telesi in otopelimi očmi. Vzela jih je s seboj. Plesali so skozi puhaste oblake. Obleke so plapolale množici v pozdrav, ko so padale izpod belih meglic. Za seboj so pustili razpadajoče mesto. Oči so gledale, ušesa so poslušala in nosnice so se širile v bogatem zraku. Blag vetrc je vrtinčil telesa. Prejadrali so svetove, ki jim ni bilo konca. Potem jih je veter položil v mehko travo...
Boginja, nebeški nasmeh ji je krasil zagoreli obraz in lasje, ki so voljno valovali v omamnem vonju trav, so pokrivali in spet odkrivali njeno goloto. Pred njimi je bilo obličje literature:

SLAST

Prisluhni svetu! Imenuje se Slast in slišati ga ni težko. Na krilih neba potujejo njegovi pojoči glasovi. Valujoči hrup množic, smeh, ječanje, zadovoljni vzdihi. Udarci strojev; enakomerno bitje src? Koraki, hitri in tihi, razburijo odpadlo listje, da tiho zašelesti. Plahutanje peruti, lajež; morda glasba? Zvoki otožne violine, poljub, udarec, otroški jok? Udarci tipk pisalnega stroja v tihi noči, morda.
Pusti sedaj glasovom naj govorijo mimo tebe in odpri oči. Poglej svet.

Izberi barvo, katero hočeš: Rdečo? Nasip ob reki je rdeč. Zelenkasta reka obliva škrlatne skale in se rdeče lesketa v soncu, ki tone za sivimi gorami. Rumena in siva in črna so mesto v daljavi. Na obeh bregovih reke se nekam daleč izgublja drevored. Izberi katerikoli odtenek, vsi so tu. Tisoči dreves, tisoči sijočih med otožnimi polji. Zastave, ki plapolajo. Premikajoče se barve, ki so ljudje. Trije leseni mostovi prečkajo reko, ki vodi k morju, kateri oteka, pa vendar nikoli ne poči. Od tam in navzgor po reki prihajajo čolni. Vedno več jih prihaja izpod modrega neba, ki se boči nad reko. Popotniki se sprehajajo skozi drevored. Jedo, govorijo. Igrajo se; ljudje vseh barv in narodov. Odganjajo tišino in nosijo barve.
Vonjave se vrtinčijo z nežnim vetričem kot sladki poljubi. Ko dosežejo ljubo zemljo, se komaj opazno spremenijo. Od nekod prihaja vonj po žagovini, ki je komajda neprijeten, in vonj potu, ki ni tako neprijeten, če se meša s tvojim lastnim. Potem je tu vonj gorečega lesa in hrane, vonj čistega alkohola. Vdihni svet, okušaj ga, pogoltni ga in zadrži v trebuhu. Razpoči se z njim.

Vratovi so se stegovali nad visoko travo, se vzpenjali na prste, vonjali in duhali. S pogledi so lovili barve in tleskali z jeziki med okušanjem Slasti. Lotevala se jih je opojna pijanost. Ko so poleteli v nebo, jim je utrujenost obtežila šibke veke in vdano so se sukali v toku vrtincev moči. Misli so preskakovale druga drugo ... Rdeča? ... nasip ob reki ...
Sedela sem na rečnem produ. Krvavo zahajajoče sonce je sijalo vame. Lotevala se me je rahla omedlevica; kri. Beseda je sprožila zgodbo.

MEHKO BO PADAL DEŽ

Sopihal je v črno noč pred seboj. V zraku je visela napetost. Čutil je vlago, ki je puhtela iz zidu, čutil je pot, ki mu je tekel po obrazu. Obleka se mu je lepila na razbolelo telo. Tokrat mu je uspelo, vendar je vedel, da bitka še ni končana. Iskali ga bodo še naprej. Močno se je stisnil k steni. Na srečo so se po nebu valili težki oblaki, tako da mesec ni mogel osvetliti žalobne pokrajine. Zadišalo je po dežju. To mu je za hip vlilo novih moči, saj je vedel, da ga psi ne bodo mogli zlahka izslediti. Poslušal je, kako je v daljavi umiral topot konjskih kopit in kako so z njimi umirali nedolžni. Sesedel se je na tla. Živel bo. Olajšano je zavzdihnil... Svetal blisk je razparal nebo in osvetlil zapuščene ulice. Zapuščene? Za hip se mu je zazdelo, da je na koncu ulice ugledal nekaj postav. V trenutku je bil spet na nogah. Toda noč je bila tiha. Nežen veter je zavel čez strehe propadajočih hiš. Vse je bilo mirno. Nikjer nikogar. Oddahnil si je in potiho odšel iz skrivališča. Na vzhodu se je že medlo svetlikalo. V navalu sreče, da bo zopet ugledal sij novega dne, ga je zapustila previdnost. Da, prezgodaj se je veselil. Postave na koncu ulice so bile prave. V težkem ritmu korakov so mu jezdeci prihajali nasproti. Obstal je. Zaslišal je udarce kopit, udarce svojega srca... Nov blisk je razparal nebo. Mogočen grom se je pridružil nebesni operi in zagrmel umirjajočemu veličastno balado. Z naslednjim gromom se je zrušilo na tla njegovo mrtvo telo... Padle so prve kaplje, zadišalo je po pomladi. Mehak dež je padal na opustelo mesto, na trupla, ki so ležala povsod naokoli. Deževalo je vedno močneje... Kot da bi nemirno nebo želelo prekriti rane...

Kdovekje je oprezala smrt. Neprešteto mnogo jih je šlo mimo in vsakemu je spletla svojo zgodbo.

NEKAJ MALEGA ZA TISTE, KI MENIJO, DA SO OD BOGA POSLANI

Jahal je mimo ogromnih kaktusov, skozi pokrajino, prebujeno iz turobnosti dolgega prašnega dne. Sonce je okrvavljeno zahajalo, in pravica je bila na njegovi strani. Odšel je sam, lepoti brezmadežnega sveta naproti. Popoln svet, tako je razmišljal. Zadal si je nalogo, da bo izpolnil božjo voljo: da reši svet vseh krivic, ki se še niso zgodile. Spodbodel je iskrega konja, da bi upajoči svet čimprej ugledal novo podobo, kajti pravica je bila na njegovi strani. In ko je tako v drncu jezdil mimo visokih saguarov je v daljavi opazil črnega jezdeca. Potegnil je za revolver; naj svet vidi njegovo pravico. Blazno se je šopiril v sedlu, ko je zasliševal jezdeca. Želel je, da bi tujec prosil za milost, z glavo v prahu. Vsekakor je bil že vnaprej odločen, da ga bo kar iz sedla. Poln božjega se mu je nasmehnil, nameril ... in telebnil s konja. Presenečeno je gledal v pravkar izdolbeno luknjo na trebuhu. Kri je curljala iz rane.
"Za božjo voljo, Montresor."
"Ja, za božjo voljo," mu je odvrnil odjahajoči.

Čudne so včasih njene zgodbe. In ni vedno dano človeku, da bi jih razumel.

ANGELI NE UMREJO

Mrak je prekril dušeče se telo. Grabil se je z rokami po vratu, krvavem in oteklem, kot bi ne bil njegov lastni. Bolečina se je opotekala nekje med grmovjem.
"Človek božji, kaj vendar počneš?" se je nadenj sklonil začudeni obraz.
"V meni je... ubiti me hoče."
"Kdo?" je vprašal, "kdo te hoče ubiti?"
"Tudi tebe bo, če mi ne boš pomagal," se je za hip prenehal daviti.
Tujec se je zamišljeno pogladil po bradi: "Prav, pomagal ti bom."
Prijel je vrat. Nežno, a odločno. Malo je še počakal, potem pa ga je preplavila grozna želja po življenju. Stresal je močno in hitro. Glava je opletala kot nora. Usta so se odpirala in zapirala. Telo je krililo z rokami po zraku. Kot bi hotelo reči, naj ga neha daviti. Vendar je vedel, da sedaj ono odhaja iz telesa in da ne sme nehati, če hoče ostati živ.
"Prekleti prasec, mene pa ne boš!" je vpil in stresal dalje.
Roke so omahnile na okrvavljeno zemljo. Še malo je potresel, potem je telo negibno obležalo na tleh. Na obraz mu je legel blažen mir. Bil je srečen, da mu je pomagal. Pa še živel bo.

Revežu, ki je izdihnil v prejšnji zgodbi, sem izmaknila oranžno knjigo. 'Peklenska pomaranča' je bila res peklenska. Drugi dan mi je Snowden iz Kavlja 22 prišel potožit, da ga je blazno zeblo. Čez en teden sem malo povohljala po filmu Trainspotting. Nastala je zbrka vsega skupaj. Evo:

JEST SEM SE ODLOČU, DA NAM IZBRAL ŽIVLENA

Z ulice se je širil grozen smrad. Tako prekleto je zaudarjalo, da sem skoraj izbruhal zadnje koščke papice, ki sem jo staknil v hladilniku. Stekel sem proti oknu. Spet kanalizacija. Tip v rjavem kombinizonu je ves posran lezel ven. Bil je dobesedno v dreku. Zaloputnil sem okno, vendar mi želodec ni več vzdržal. Z bruhanjem, ki sem ga imel že v ustih sem letel proti sekretu in se zraven spotaknil, ko sem pohodil štrik, ki mi je visel iz kopalnega plašča. Z glavo naprej sem telebnil v mešanico sranja in bruhanja. Ko sem končal, sem ugotovil, da voda ne teče in sem še enkrat bruhal, vendar tokrat samo slino, ker v mojem želodcu ni bilo ničesar drugega več. Ves onemogel sem se komaj splazil v banjo in zraven upal, da bo za danes tega šita dovolj. Pa sem se zmotu, prekleto zmotu. Odprem pipo, ven steče par kramežlavih kapljic vode, pol pa nič več. Nisem imel več moči, da bi se sekiral, sicer sem se pa že nekako navadil. Vzel sem najbližjo majico in se vanjo obrisal, potlej sem jo pa vrgu na sekret, da ni preveč zaudarjalo. Evo, sej bo, samo mirno. Lepo počasi sem poiskal hlače, srajco, gate, štunfe pa čevle in ves skuliran in prepričan, da zdej sem pa končn najdu tisto ta pravo stvar, ki je bla kriva vsega, odšel ven. Avta nisem imel več, je konc uzel. Pa sem se fletno sprehodu do avtobusne. Ko sem šel mimo trafike, sem si kupu časopis. Na hitro sem preletel naslove: Spet sedem mrtvih na naših avtocestah (Ja, eni majo pa res srečo...); Mladi genij iznašel napitek proti staranju; Znanstveniki vzgojili novo vrsto pomaranč; Število samomorov narašča, pa še en kup drugih čvekov. Jasno, ko sem prišel do avtobusne, ni bilo o avtobusu ne duha ne sluha. Pa saj sem že navajen. Počasi sem jo mahnil peš do sive stavbe, kjer sem imel službo ali nekaj službi podobnega. Najraje ne bi omenjal, da sem zamudu, vendar tudi to spada k mojemu poklicu. Šef mi je dal eno kilo ta novih pomaranč. Za spodbudo, je reku. Da bom še kdaj zamudu in se ga usmilu svoje nerodnosti. Hotu sem ga na gobec. Pa sem potlačil svojo jezico, iztisnil iz sebe nekakšen hvala in se lotil ta novih pomaranč, ker me je res zanimalo, kakšnega okusa so. Oluščil sem prvo in izgledala je ženijalno. S slastjo sem zasadil zobe vanjo, vendar ne za dolgo, ker je bil okus naravnost ogaben. Vse skupaj sem vrgu na tla in se lotu časopisa, da bi čimprej pozabil vse skupaj. Bral sem članek, kjer je pisalo, da je neki šestletni mulec, ko se je na vrtu igral čajanko, pomotoma, namesto čaja, ki ga je nameraval skuhati iz prsti, listov in vode, skuhal napoj, ki naj bi preprečeval staranje. Spodaj je bila slika zadovoljnega mulčka, ki se ne bo nikdar postaral, pod njo pa je z velikimi črkami pisalo: ZDAJ LAHKO IZBIRATE MED ŽIVLJENJEM IN SMRTJO. Ravno sem še utegnil prebrati vse skupaj, ko se mi je zaradi guganja polomil stol. Znašel sem se na tleh, v prahu in pomarančah. Na vratih pa se je pojavil šefov vprašujoči obraz, ki mu je ob pogledu na zmešnjavo odtekla vsa prašičja barva. Sesedel se je na tla in se tresel kot žolica.
"Zebe me," je iztisnil skozi pomodrele ustnice.
"Sej bo, sej bo," sem ga tolažil.
"Zebe me."
"Sej bo, sej bo, ..."

A ni bilo. Kajti zatem je mimo priletel bahavi zmaj in vrgel ogenj:
"Vstan, neki sem si zmislu!" je tulil že v zraku.
Postalo mi je slabo. Kakšna hiljarda celic je raje skupinsko izbruhala svoje vakuole, preden bi utegnile kaj slišati. Preostale sem milo rotila, naj se spravijo skupaj in me ponesejo proti vratom. Prepozno, zmaj je pristal.
"Poglej kva mam!"
Britev je poblisknila v svetlobi tlečga odra.

ŽIVLJENJE, KI TE HOČEM, ŽIVLJENJE

Mašina je naoljena. Obupan pogled se prilepi nanjo. Črna. Črna smrt. Ostre igle sekajo mučno tišino. Strašna želja. Odmik pogleda, bobnenje življenja. Kaj bo potem? Misel šine tja v dalj. Bilo bi prijetno, prijetno, če bi .... Neeeeeeeeee! Postavim se na noge. Ponesejo me urno stran, stran, daleč. Nekam, kjer ni nikogar, pogrezniti se želim v mehko črno temo. V varno gnezdece, stran od resnice, stran od usode. Usode.
"Lahko jih prešteješ na prste ene roke," je zadonel njegov neusmiljeni glas.
"Ene roke ... roke... ene?" so vprašale prestrašene oči
"Heheheheheheheheh..." Zoprni smeh. Otepala sem se, branila. Podila sem od sebe nesrečno naključje. Zaničevala, sovražila. In vedela, da je zaman. Zakaj ima roka samo pet prstov, zakaj ne sto ... tisoč? Odgovor je ostal nem. Toliko stvari je, toliko barv... Božanske kreacije se mi pojavljajo pred očmi. En teden. Še ne. Ne, ne bom se vdala blesavi usodi. Blazno sovraštvo potuje skozi telo. Pljuča se napihujejo. Napolnjuje me neskončna moč.
"Nikoli, nikoli, ni šans!!!!!!!!!!!!"
Kričim, da si izpraznim skledo sovraštva. Kričim, da se rešim ubijalskega pogleda na mašino, da se rešim močnega prijema, neupogljivega...
Sovraštvo se je razblinilo. Hladen prijem je ostal na rami, nem. Morda malce spodbujevalen. Izhoda ni bilo.
Morala bom postriči lase.

Pikica pravim, da grem rade volje tudi v deveti krog, samo če mi kdo da papir in svinčnik za sabo. Zatorej sem potrepljala lačni želodček in mu obljubila, da bo nakrmljen koj, ko bom našla hrano. Neutolažljivo je jokal, zato sem pristavila vodo na ogenj. Na dno ogromnega lonca sem pazljivo položila Zvezdne dnevnike Iona Tihega. S paro so ven lezle blazno dobre finte, ki sem jih ulovila v žakelj. Želodček je nalepem prešerno zakrulil.

BREZ SONCA NAD OBLAKI

Pravijo, da sem nor. Po svoje se kar strinjam z njimi. Kadar ponoči zrem v tiste neslutene višave in čakam, kdaj bo kje mrknila kaka zvezda, zmečem vase na stotine čokoladnih oreščkov. Naravnost nor sem na čokoladne oreščke. Tako so mehki in sočni. Ko jih položim na jezik postanejo prijetno lepljivi in iz njih polzijo slastne ideje. Tako sem v torek zvečer odkril nekaj povsem neverjetnega. Odkril sem, kako bi si lahko pobliže ogledal zvezde. Kar takoj naslednje jutro sem pričel z delom. Nakupil sem nekaj lesa, železnih podstavkov, žebljev, sosedu sem izmaknil nekaj zelene barve in čevelj njegove žene, ker nisem našel kladiva. Šlo mi je kar dobro od rok, dokler se sosed ni začel radovedno ozirati skozi okno. Grozno me moti, če mi kdo gleda čez ramo, zato sem raje delal ponoči.
Danes je sobota. Moja briljantna ideja že komaj čaka, da snamem z nje svoj kopalni plašč, ki jo brani pred radovednimi pogledi...
Ura je enajst ponoči. Ravnokar sem se hotel povzpeti na svoj izum, pa sem se spomnil, da sem pozabil oreščke. Odšel sem nazaj v hišo in jih le s težavo privlekel ven. Napočil je čas, da zamegljeno človeštvo vidi moj dosežek na poti do zvezd. Potegnil sem dol plašč in zasijal od ponosa. Najprej sem spravil gor žakelj s čokoladnimi oreščki potem pa sem še sam, ves v ognju, splezal po lesenih stopnicah.
"Oh, kako blizu so zvezde!" sem vzkliknil, ko sem prišel do vrha lestve. Bučno ploskanje je prihajalo od spodaj in prava škoda, da zaradi oblakov nisem videl občudovalcev, ki so prešerno tulili, naj le stopim še više. Pogledal sem gor, k zvezdam. Tam daleč je ena mrknila. Stopil sem na prste, da bi bolje videl, ker pa ni bilo dosti bolje, sem še malce poskočil. Noč je bila zelo temna. Zgrešil sem lestev in pristal na trdih tleh. Občudovalci so se razblinili v topel poletni vetrc, ki je šumel v krošnjah. Obupano sem pogledal gor. Ogromen utrinek je zajadral čez nebesni svod. Zanj ni bilo ovir na brezcestnem nebu. Hipoma se mi je poblisnila nova ideja. Letel bom, letel...skozi črno noč, proti soncu. Naj pravijo, da sem nor. Jaz pa pravim, NAVIGARE NECESSE EST.

Cop, cop, cop...

SIVINA DEŽJA

Včeraj sem hodila po mestu. Dež je lil. Ljudje so nemo hiteli naprej. Sivo nebo se je upogibalo pod težo črnih oblakov. Avtomobilske luči so pobliskavale v izložbah, in ko je avto zapeljal čez lužo, je špricnilo prav do konca pločnika. Neka gospa se je nejevoljno obrnila za njim in požugala s pestjo. Potem si je ogledala svojo premočeno in blatno krilo. Zraven je nekaj momljala, potem pa odšla naprej. Pod velikim dežnikom so bile štiri mize; za eno so sedeli trije pijanci in se med sabo nekaj prerekali. Eden je vpil, da bo šel tja, k zajebanim politikom in jim prekletim prascem povedal, kaj si misli o njihovi zafukani politiki. Eden je vpil, da hoče še enga točenga. Tretji je pa z glavo slonel na mizi in sploh ni opazil, da ga je oni prvi s pirom polil po glavi. Ta prvi se je zdaj drl, da hoče, da mu kupi novega, ker si ga je le ta polil po glavi. Ljudje so se delali, da jih ne vidijo in s trdimi obrazi hodili naprej. Mlada natakarica se je upirala, da pijače ne prinese več in naj odidejo. Prvi pijanec je rekel: "Ti, ljubica, ti še ne veš, koga podiš od..." Pot me je odnesla za ovinek. Pri Pinkiju so čakali na cheesburgerje. Ja, zadnjič je bil kar dober, samo premalo kečapa je bilo. Pod mostom je tekla razburjena reka. Skakala je čez skale v zrak; peneča. Dež je padal vedno močneje, tako da dežnik ni pomagal več dosti. Lasje so se mi lepili po obrazu, kavbojke so se mi limale na noge. Zaprla sem dežnik in ga dala v nahrbtnik. Ljudje so malo čudno gledali, ampak veter je bil močan; dež tudi. Spet sem izginila za ovinkom...

Kaj občuti človek, ki že teden dni ni jedel, potem pa povsem nepričakovano dobi ogromen sendvič? Srečen je, vse njegove muke so pozabljene, vendar ko zasadi zobe v dehteči kruh ugotovi, da je maslo žarko. Ga bo pojedel do konca? Se bo zjokal nad življenjem? Bo prebutal tistega, ki mu je dal sendvič?
Na dan z odgovorom! Povem pa vam, da masla ni poskušal postrgati s kruha, ker ga je bilo preveč.
To so kočljiva vprašanja. Ravno tako zanimivo je, kaj počne človek, ko pada z drevesa. Ali drži fige? Mu je žal, da je rabutal? Ali ga skrbi, da si bo umazal hlače? Ali se hoče na vsak način spraviti na odlomljeno vejo, ki jo drži v levi roki? Bi rad zajokal? Ali hoče čimprej dol, da ga ne bo kdo videl? Ali reče samo: "Škoda.", ali bi rad kar koj umrl?
Ker je tepec držal v roki pravo figo, se mu je ob padcu speštala. Ko je pobožal zlomljeno nogo si je razmazal figo po hlačnici. Ko je hotel vstati ni mogel, ker je na veji sedel, in se nanjo ni mogel opreti. Zato je zajokal. Videli so ga vsi, ki so šli mimo. Neznansko mu je bilo žal, da je rabutal, in je prisegel, da ne bo več. Prisego je držal, kar ni tako presenetljivo, saj ga je prav takrat do smrti povozil pijan voznik avtomobila. Škoda!?. (Tale besedna igra pa ni preveč posrečena.) "No ja, smola." boste rekli.
Neeeeeeeeeeeeeee, to ni smola, to je ironija besed. Vse samo zato, ker je držal pravo figo.

ŠEL BOM, PTICE PA BODO PELE; TU NA MOJEM VRTU

Zvok letal je paral mračno jesen. Nebo je bilo tihobno, temotno; tako skrivnostno. Pogled na otožno pokrajino je vzbujal trepet v prsih, strah. Zopet se je oglasilo zamolklo bobnenje.
Videl je smrt, ki je s svojo koso pokosila polja otroških glav, nekje je videl mater, ki si je iztrgala srce iz prsi, da bi rešila svojega otroka, videl je mlade, pogumne bojevnike, ki so obležali v krvi; za njega, za domovino. Kamor je pogledal je videl samo kri. Skušal je kričati, pa ni mogel. Skušal se je rešiti trdnega prijema, ki mu je stiskal vrat. Želel je zraka... Opotekajoče je stekel iz hiše. Kričal je na vse grlo, kričal je z umrlimi, kričal je z grmenjem neba; letal, ki so prihrumela čez pusto nebo. Nekje visoko je med oblaki zajadrala črna ptica. Iztegnil je roke proti njej. Roteče je gledal za njo, želel je, da bi zajadral tudi on, da bi se vzdignil v nebo, želel je proč. Ptica je bila vse bližje, kot da leti k njemu. Nasmehnil se je. Zopet je zabobnelo; ptica ni bila čisto prava...

"Vse mine, še bolečine počasi spolzijo med spomine..."

PLES PUŠČAVE

Listje je trepetalo. Prazni prostorčki med njimi so odkrivali pogled na pustinjo. Razmaknem ozelenele veje. Pogled se razširi. Konec poti, konec, ki pada strmo navzdol.
Sonce se je dvigovalo iznad širnih poljan kot iz tihe zibke. Spremljala ga je mehka tišina. Pisane cvetlice so spoštljivo sledile sončnim gibom. Ko bo sonce zašlo, bodo odzvenele tudi one. Dno globeli so krasile skale. Enakomerno zaporedje sivih blokov. Veter je šumel med njimi. Grozljivo, mehko, čutno... Močneje. Nepričakovani sunek me je pahnil čez rob. Obleka je zaplapolala. Zaplala je resničnost in se umaknila v temne razpoke. Vklesana znamenja so strmela s skal. Golota pokrajine je žarela. Pisane sence so strmele proti vzhodu. Tiho bobnenje open je prežemalo zrak. Postajalo je glasnejše, hitrejše. Težki udarci so ostro in odločno doneli. Utapljala sem se. Svet se je zavrtel v ritmu bobnenja. Negibni pogledi senc so žareli v soncu kot kristali ledu. Ujeta iskra. Žar zamaknjenih...
Utopljeni v srcu svobodne pokrajine.
Bosi podplati senc so neslišno zadevali ob peščena tla. Ples barv. Ples tišine. Ples umrlih. Veter je vršel. Njegov zven je zastal v zraku. Hitri ritem bobnenja je prešel v večnost med dvema mogočnima udarcema. Potopila sem se v živi pesek, v žive skale, v mehak zrak.
Telesa so obstala sredi koraka, ko jih je sonce ošinilo z zadnjim žarkom. Slepeče so zasvetila v oživljenih barvah, potem so padla in blag vetrc je zvrtinčil nekaj peska nad grobovi.
Cvetovi, ki so zveneli pred tisoč leti.

Pustimo damam in gospodom, da odidejo svojo pot, mi pa si oglejmo oceno pričujoče zbrke zgodb, ki jo je podalo novo pero na slovenskem nebu literarne umetnosti.

...ocenjujem, da imajo teksti umetniško vrednost. Da je zlasti lep tisti o puščavi... To, da je oseba, ki jih piše, pronicljiva in duševno zelo gibka, je pa tako ali tako očitno. (Nina Kokelj)

Dobrohotne nasvete, pripombe in kritike vseh vrst čitljivo napišite na list papirja, in...("Ja kaj?") ga vrzite v koš za smeti.

Kaj ima Ray Bradbury povedati vsevedom, ki so polni prijateljskih nasvetov in jih vsevprek tudi delijo:
"All you umpires, back to the bleachers. Referees, hit the shower. It's my game. I pitch, I hit, I catch. I run the bases. At sunset I've won or lost. At sunrise, I'm out again, giving it the old try.
And no one can help me. Not even you."

Aja, pa še sebe bi pozdravila! Živjo Pikica!