Tožba
Sodišče
Epilog

I.

V nabiralniku je zaropotalo. Pustila sem pošto tam, ker je bila sobota in sem bila še blazno zaspana. Sanjala sem, da mi je nekdo ukradel grozdje. Ker je bilo to nekaj nezaslišanega in še lačna sem bila, sem letela za njim. Tekel je domov in sadje razdelil vsem domačim. Ko sem pritekla do njihove sobe, so vsi sedeli na kavču in zobali tisto grozdje. Bilo je ganljivo in mislim, da sem celo potočila nekaj solzic.
"Ja, kr cmeri se. Če zmaga, boš sama odplačala. En let zastonj dela..."
"A za grozdje?" sem vprašala v snu.
"Tamala, ti se kr zezi, boš že vidla."
Zaloputnil je vrata za sabo, zato sem se zbudila. Luč mi je svetila naravnost v glavo in vstala sem, da bi jo ugasnila.
"Bemti... kdo mi pržiga blesavo luč... v soboto zutrej... pa sej bom že puspravla tole... ni treba bedne luči pržigat...bemti," sem brundala, ko sem se vlačila do stikala.
Ugasnila sem luč. Potem se mi je zazdelo, da sem pravkar videla eno pošto na mizi.
"Glej no," sem rekla in prižgala luč nazaj.
Res je bila pošta. Od sodišča:

TOŽILI SO ME ZA MILIJON
zaresna zgodba

Jutro je postalo temačno. Težki oblaki so lazili po nebu in kmalu se je usula name toča spominov. Čas se je odvil za tristo sedemintrideset dni nazaj.

Prav tako je bila sobota. Bližnji in daljni sosedje se je še dobro spominjajo. Ko jih vprašaš, kaj se je zgodilo februarja, leta 1998, odvrnejo: "Ah da, to je bilo leto, ko smo vsi morali menjati okna..." Močno loputanje vrat me je vrglo na noge. Potlej je nekdo planil v mojo sobo in v ihti prižgal luč. Razneslo je žarnico. V majcenem trenutku pred pokom, sem kljub zmedenosti prepoznala prišleka. In nekaj mi je pravilo, da ni najboljše volje. Ko je ozmerjal žarnico, je zabrisal na tla sveženj papirja. (Po šuštenju sem sklepala, da gre za papir.) "Kva j'blo na Krvavcu?" se je zadrl. (Najmilejša oblika povzdignjenega glasu, kar pomeni stopnjo, tik preden začnejo pokati šipe.) "A? Kaj?" "Kerga s' zbila?" "Jest? Un sej vame zaletu, kva zdej meeen težiš!!!", sem pričenjala vpiti nazaj. "Kvaaaa? A ti sploh veš, kva tle piše?" je pobral papirje in pričel mahati z njimi. "A ti sploh veš, kva pišeeee tle gor?", je vpil. "Pa sej ti pravm, da nism bla jest. Jest sem se že skor ustavla. Un je ud uzadi prpelov." "Kva lažeš? A veš kva tle piiiiiiše?" je huronsko narasel njegov glas. (Mela sm vražjo srečo, da nism fasala stropa na glavo.) "Uf..." sem zajela sapo. "Ne, nimam pojma, a lohka preberem," sem rekla mirno, saj triinštiridesetih novih oknov ja ne dobiš kar zastonj. Vendar je bilo moje prizadevanje, da bi pred uničenjem rešila vsaj sosedove hiše, zaman. Moja nenadna mirnost ga je spravila ob živce. Sedela sem v kupu ruševin in brala obtožbo. Mučiti me je začela želja, da bi nekomu podarila Slovenski jezik za 5. razred osnovnih šol. Naj se revček najprej načita in šele potlej igra s tožbami. Vse skupaj (datumi, polno kopij, štampiljke, podpisi, neki čudni dokazi, zaslišanja strank...) je delovalo neverjetno resnično. Baje me je škodni dogodek, ki se je zgodil meni, mld. Pikici dne 27. 02. 1996, združil s tožnikom (starim dobrih devetdeset let). Jao. Pa povrhu še brez vejic. Brala sem naprej: '...stal je (t.j. ni se več gibal, je torej miroval) kot zadnji v vrsti. Prvotoženka je hotela zaključiti svoj spust s sm. desko in se priključiti vrsti. Pri tem je očitno narobe ocenila dejansko stanje (=svojo hitrost in dejanske razmere na smučišču), pri čemer se je spričo svojih let zavedala, da bi utegnila objestna vožnja povzročiti škodljivo posledico, pa je v svoji lahkomiselnosti mislila, da bo lahko preprečila tako, da se je namesto ustaviti se ob tožniku, zaradi prehitre vožnje zaletela vanj, tožnik pa je vsled padca, ki mu ga je s tem povzročila, utrpel telesne poškodbe - s tem v zvezi materjalno in nematerjalno škodo, plačilo le-te pa je predmet te pravde... (Uuuf, jooooj, aaaaaaaaa! To ni citat, to je moj vzdih.) ... telefonično (sic) se je obrnil in predočil... ... prvenstveno usmerjen v opredeljevanje škode... ... Takša (sic) reakcija tožniku ni bila blagozvočna (sic)... ... zaradi razumevanja stvari tožnik pove, da je fizično in intelektualno nadvse aktiven... ... cenjuje (sic), da starša nista posvetila svojemu otroku zadostno mero (sic! napačen sklon) pazljivosti in nadzora... ... tožnik ni bil hospotaliziran... ... doživel intenzivni sekundarni strah... (ubožček) ... športnih aktivnosti ...pomenile bistveno življesnko (sic) preokupacijo in smisel...' Na koncu je potem še grožnja: ... Tožena stranka je solidarno dolžna plačati 1.091.000,00 SIT tožniku v 15. dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev...

Ponedeljek popoldne.(BZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZ) Čas se je pravkar zavil za tristo devetintrideset dni naprej.
Gledala sem film 'I love you to death'. (HaHahahahahh ni bolšga, če bi rad spravil smejalnik v gibanje.) Potlej so mi ugasnili video in me pobasali v avto, ker je bilo treba iti do odvetnika. V nekakšni predsobi smo se šli sardine. Jaz sem bila najmlajša in sem slišala neko staro gospo, kako je možu šepnila na uho:
"Ježš, tko mlada, pa že pr udvetnik. Bohved kva j' bvo..."
Čakali smo eno uro in štiriindvajset minut. Potlej smo končno prišli noter. Po nekaterih formalnostih je odvetnik rekel:
"Jaz sm sodnik. Povej mi, kaj se je zgodl. Na kratko."
In sem začela:

"Nahajala sm se približn deset metrov od čakajočih v vrsti. Drsela sm prot njim. Ravn sm se sklonila, da bi odpela vezi, k' se je nekdo ud zadej zaletu v levo stran mojga borda in pogrnu predme. Jest sm se od presenečenja usedla na tla, gun na tleh je pa začel tult. Vprašala sm ga, če mu lohk kej pumagam, on je tulu, nej mal pazm. Potlej sm mu rekla, da mu lahk usvežim spomin in povem, da se j' on zaletu vame. Grdo j' pugledu in tulu naprej. Pršli so reševalci in policaj, k' si je zapisu, kr sm provkar puvedala, in zraven dopisu še besede enga ud reševalcev, k' je potrdu vse skupej."
Ko sem končala, si je odvetnik na glas prebral obtožbo. Bral je, da je tožnik že stal v vrsti, nakar sem jaz, lahkomiselnica in brezobzirnica, z ogroooomno hitrostjo priletela vanj in se potem, ko je padel, takoj odpeljala naprej. On si je baje izpahnil ramo, poškodoval dva prsta na roki in odstopila mu je mrežnica. Namesto da bi mu dala kaj denarja, sem ga po telefonu še užalila, češ, kaj starec kot je, počne na smučeh...
Slišala sem, da imajo otroci bujno domišljijo, ki počasi zamre. Pri njem se je očitno še malce okrepila.

Uničil je dokaz (zapisnik pri policaju), ki je pričal, da nisem kriva, in ponaredil zapisnik po svojem okusu s pomočjo nekega reševalca. Baje bo nekaj prič (money, money), ki so videle, kar on pravi, da se je zgodilo.

In sedaj, dokončno vprašanje. Bo Mišek pojedel polento ali bo polenta pojedla Miška; bo Poldi povedal, da je vse skupaj past; bo povedal, da bi tudi on rad malo polente? Kaj je sedaj Mišek in kdo je polenta; je lahko polenta pojedena, če jo poje polenta? Vse odgovore in še več preberite v naslednjem nadaljevanju Hrabrega Miška (ups...Krta).

II.

torek, 9. 3. 1999
okrajno sodišče v Kranju
sodna dvorana 115
prostor za obtožene

Od tukaj imam lep razgled po celi dvorani. Sicer je tale dvorana bolj majhne sorte, ampak to sploh ni važno. Sedim ob oknu in se hudujem nad stolom, ki me začenja žuliti že v tretji minuti sedenja.
"Tole bo še en vrag," sem si pravkar rekla in zraven upala, da se morda motim.
Krdelo se je odstranilo iz dvorane, torej se bo vsak hip začelo. Poroča vam Pikica naravnost s klopi za obtožene. Diskretnost zajamčena, novice popolnoma frišne.

8:30

"Halo, Krt? Ugotovila sem, da imam za nohtom levega kazalca največ črnega in to sploh še ni vse. Prav dobro se tudi vidi, da ima ta prst tudi najdaljši noht. To se mi zdi povsem logično, medtem ko nekako ne morem doumeti, kaj se je zgodilo z mojim nožnim palcem. Vedno je bil favorit, vedno prvi. Prvi je dobil žulj, prvi je bil pri brcanju, prvi je predrl čevelj... Tokrat pa ga sploh ni videti; no ja, saj ne da bi se hvalila, ampak pravkar sem ugotovila, ...JOJ! Kva to spet neki goflam. Veste, zmeri me mal zanese. Sej ne, da bi jest kej tle mela prot palcu. Neee, to ne. Nej bo prvi, sam pol nej... Bemti, kva j s to mašinco. Neki mi zveza crkuje. Na vem kva so mi to dal za en ...BIIIIIIIiP Stop."

9:00

"Aha, evo, zveza dela. Živijo vsem skupaj. Tukaj spet vaša vdana poročevalka s stola za obtožene... Kva prauš? A da se slab sliš? Ja tole j sodiše, madona. Tole ni k'kšna gimnazija, da b lohka rjovela, kokr se mi zlušta. Molčat morm, ves cajt. To ti je disciplina. Eden se je prejle mal pretegnu, ker mu je noga zaspala. Pr prič so pršli štirje in ga odnesl ven. Od takrat dalje sedimo kot kipi in jest živlene na nitko obešam že od pol osmih dalje, sam da VAM spuručim vse važne informacije. Če me slučajn zašijejo, vi že veste, kuko je u resnic blo. 'Vse je črno na belem,' rečt'e in jim pukašte Krta.
No, zdaj pa zares. Kaže, da bodo starega prvega zaslišali. Maje se proti pultu. Pravi, da težko stoji in bi raje sedel. Usedel se je. Pravi, da slabo sliši in bi rad, da bolj glasno govorimo. Sodnica vpije. Stari napenja ušesa. Njegov odvetnik živčno brca v mizo. Vsi so nemirni. Stari pove, da ima že krepkih devetdeset let. Sodnica razumevajoče prikima. Tudi on se zmedeno smehlja, medtem ko poskuša ukrotiti svoje tresoče roke. Nekako mu ne uspeva. Le kaj bo sedaj storil? Napetost raste. A, neverjetno, res neverjetno. Roke je stlačil pod mizo. Sedaj obrača glavo, da bi bolje slišal... Zveza bo krajši čas prekinjena, ker zaslišani nuca tišino. Stop."

9:30

"Zaslišali so ga. Povedal je, da je ODLIČEN smučar in da je deklica (to sem jaz) navadna lažnivka. Povišal je zahtevano vsoto na 1.200.000 SIT, zato ker on sploh ne more verjeti, da mi vsi tako lažemo, in v isti sapi doda, da mu je žal, ker je deklica (to sem spet jaz) še tako rosno mlada, ampak da je to edini izhod in sploh je on tako ubog, ker mora vse to trpeti.
Povedal je, da je s prijateljem (starim osemdeset let) smučal na Krvavcu. Da sta šla zadnjo furo, da sta bila čisto sama v vrsti in nenadoma je vanj nekaj priletelo in da je bil takoj v nezavesti in sploh čisto nič ne ve. Ko so ga vprašali, kaj je bilo z roko, je pa rekel, da se prav dobro še spominja, kako se je skušal ujeti, ampak ni šlo.
Potlej je potožil, da zaradi mene ne more več v fitnes in na smučanje, da ne more več honorarno delati kot finančnik in da ga neprestano nekaj boli. Sedel je na stolu kot klavrn kupček nesreče in sivi šopi las so mu padali na vlažne oči. Vmes je tako stokal, da bi se še kamnu milo storilo. Ko je končal z jadikovanjem... opala, zdele zgleda, da bodo še mene mal izprašal."
"Pikica?"
"Ja, ja tuki."
"Stopite pred...
Evo, to j' to. Prekinam zvezo za en cajt. Se bo sedaj odločilo, kdo bo ostal in kdo bo padel? Se bo sedaj...

"Pikica? Pridite že pred..."
"Ja, ja, evo že grem."

10:30

Posdrav spet enkrat na nov spet. Uf, mal dl je trajal. Šploh na vem, kva še delam tle. Tle šo vši nori. Popolnoma zmešani. Pa sej človk sploh na more dojet tlele, zakva za vraga bi sploh še kdaj ušta udp'ru. Al' sem jest mal mem al' pa se vsem ustalim narobe vrti. Jao, petnajst minut mi je uzel, da šm mal mišli na kupček zbrala. Pa še zdej na vem, če je že vse na vasi... ups, oproštite, na mestu.
Najprej so hotl vedt ud mene, kdo sem, kolk sem stara, ke žvim in poklic. Sem rekla, da puklica še nimam, da pa upam, da bom v prihodnosti kej finga dobila, tko da bom... tuki so me prekinl. Jest res na vem, a nubenga tle naokol na zanimajo moje ambicije. Potlej sem rekla, da sem dijakinja, če je to to, kr hočjo vedt. In tokrat so bli zadovolni.
Povedala sem še enkrat, kako se je u resnic dugajal. Da sem se mal pred vrsto za na enosedo sklonila, da bi si bord udpela in da je takrat, kr' tko men nč teb nč, eden butnu v mojo dilo in se zložu po tleh. Še v istem trenutku je začel tult ko žvau, zato sem udpela bord do konca in ga vprašala, če mu lohk kej pumagam. On pa je vpil, zakva ne morm mal paz't.
'A jest?', sem se razburla in mu kar takoj usvežila spomin, pa mu povedala, da je bil on tist, k se je zaletu. Potem je pa grozn grdo pugledov in žvalu naprej. Takoj je bla zraven cela armada firbcev in čez cajt še reševalci. Čez še neki cajta pa še polcaj, ki je naokol sprašvou, kva j blo in je hotu met moje pudatke.
Še dons mi je žou, da so me vzgojil v prijazno, pravično, resnicoljubo, omikano, pametno, lepo (opsss, mal me'j zanesl) osebo, ki vsakomur hoče pomagat. Bemti, mar bi šla stran, pa pustila tulečga osla na tleh, al pa si zmislla en drug ime zase. Evo, puglejte me, kam šm pršla š švojo pravico: pred šudiše šo me ruknl... Opala, spet mej mal zanesl. No, s'm že tle.
Pol se je pa tožeči udvetnik name spravu.
"Kam se je on zaletu?" je vprašal in se delal blaaaaazno pomembnega.
"U levo stran borda."
"Aha, u levo, aha... Ja kuko u levo?"
"... evo, tkole u levo."
"A u levo a u zadnjo?"
"Isto je."
"Ja kuko isto. Puvej, a u levo a u zadno," se je veselo izprsil, ker je mislil, da je že nekaj pumembnega našel.
"Če čte lohk u zadno, ker je isto."
"Ja kva je zdej, a leva, a desna, a spredej, a zadej."
"Leva stran je zadna stran. Zadna stran je leva stran. Isto je."
"Pa to ne more bit isto, razlož."
Potlej je moja odvetnica pošizila:
"Ja človek božji, sej vm je že stokrat puvedala. A lohk preidete k stvari, da namo do zutrej tle zdel."
"Pušlušte, vi pa kr lepo tih bodte. Se mi še predstavla niste," je klanfou.
"A veste kva, tud vi se men niste predstavu, če smo že pr tem. Tko da kr lepo mirujte, dragi kolega."
Krasno ga je zabila. U živo je zgledalo še boljše, ampak tega pač ne morte vidt.
Potlej je vprašal, kakšno hitrost je imel tožeči, ko se je zaletel. Povedala sem mu, da tega pač ne vem, ker ne gledam nazaj. Ampak glede na to, kako je padel najbrž ne prav veliko. Potem me je blazno napihnjeno vprašal, zakaj sem na skico napisala 's precej večjo hitrostjo'. Rekla sem, da je glede na mojo res bila precej večja. Potegnil je rilec in zahteval deset minut odmora.

10:40

Deset minut je končno mem. Tožeči odvetnik je s frišnimi močmi priskakljal nazaj v dvorano. Vsi smo bili že skrajno nestrpni in smo zavijali z očmi. Tokrat so na zaslišno mesto postavili prvo pričo. Tole bo še zabavno. Prvo vprašanje:
"Gospa Kern, kako ste vi vpleteni v nezgodo?"
Gospa Kernova je globoko zajela sapo, se nekoliko prestopila in rahlo vzdignila roke. Potem je začela:
"Veste, kakih petnajst let nazaj, sej to vm čist tko puvem, da boste vedl za naprej. No, ene par let nazaj sm imela hude zdravstvene težave. Kazalo je na najslabše, potem sem se pa začela ukvarjat z jogo in šjaco masažo..."
"Čakte, da zapišemo na zapisnik, kuko ste že rekla, kakšno masažo?" je firbcala sodnica.
"Ja, šjaco masažo."
"Ja, ja, to že, kuko se pa to napiše?"
Mami skomiga z rameni. Aha, tu bo potrebna pomoč.
"S-H-I-A-...", sem pričenjala črkovati, pa je tožeči odvetnik butnil s stola in se zadrl:
"Tih bod ti, nis ti zaslišana, te ni n'ben nč prašou!!"
"Prov, se pa sami znajte, " sem skomizgnila še jaz.
Problem z masažo so čez cajt rešil, zdajle pa mami nadaljuje svojo predzgodbo:
"No, kokr sm že rekla, potem se mi je stanje neverjetno izboljšalo, provzaprov popolnoma. Takrat sem se udločla, da bom zmer pumagala, če bo komu kej za pumagat. To delam še dons in prov tko sem takrat na Krvavcu..."
Vsi gledajo s ta belimi. Mami vneto maha z rokami in vzneseno pripoveduje:
"...Nasledn dan na Krvavcu, sm se šla puzanimat, kaj je z gospodom. En žičničar mi je reku, da reševalcev prov zdele ni v hišci za prvo pomoč, pa nej mal pučakam. Jest pol čakam, čakam. Reševalcev ni blo. Pa še čakam, pa čakam, unih še zmer ni. Ravn takrat je pa mem pršu taisti žičničar in je reku:
'Ja guspa, a še zmer čakate.'
Sem rekla, da še zmer. Pol je pa reku:
'A veste kva, vi kr z mano pejte, vm bom jest dau seznam včerejšnih punesrečencev, pa ga boste lohka dumov puklicala.'
Sem rekla:
'Joj, a ste res tok prjazni.'
'Ja sevede, da naute tle na mrazu čakala.'
Joj, a veste, da sem pol šla res z nemu in mi je dal imenik. Potlej je prašou, koga išem. Povedala sem mu za gospoda, pa je vzkliknil:
'A ta je ta?'
Sem rekla:
'Ja a ga puznate?'
Je reku:
'Pa kuko da ne, sej je skoz tle gor, kva pa je blo?' ..."
Tlele mal zvezo prekinam, ker je v takem stilu trajal pogovor še en cajt. Bom spet kontaktirala, ko bo kej novga.

10:58

Hehehehehehehe, to b' mogl vid't. Mami je čist not padla. Vse se spomne, kva j kdo reku, pa kva je ona nazaj rekla. Vsi zaprepadeno poslušajo, posebej tipkarica je vsa ganjena, oči brca mami v čevlje, češ naj že neha, ona pa še porajta ne. Zdej je začel krehati in smrkati, ona pa nič. Hehehehehe, spet postaja zabavno.

11:15

Podavljeni, spet sem na zvezi. Zdele zaslišujejo že peto pričo. Prejle je bil zaslišan un ata, že zgoraj omenjeni prijatelj od tega nesrečnika, k' mene tož. Tukaj so ga mal pihn'l. Prov fino se je vidl, kuko so mu v glavo vtepl vse, kr mora rečt, ampak je rahlo zajebu svoj tekst. Tožnik je pred njim reku, da sta bila v vrsti samo onadva, da ljudi ni bilo nikjer nič. Ko so pa njega vprašal, če je bilo kaj ljudi naokoli, je reku:
"Ja, ja veste, ljudi je bilo ogromno, res veliko... no sej tuki so zmeraj ljudje."
Na koncu je pa tko vn pršlo, da ga sploh ni blo zravn, ko se je tožeči vame zabil, tko da sploh ni nič vidu. Krasno, pa je šlo spet deset minut za brez veze.
Potem so prišli na vrsto reševalci. Neverjetno, samo eden je koj priznal, da se nič ne spomni. Ostali so branili svoj spomin kot zlato, čeprav je bolj piškav. Pa da vam kr navedem ene par primerov:
"Gospod, ali se vi spominjate nesreče."
"Ja veste, jest guspoda poznam že od prej in mi ga vsi res zelo spoštujemo, ker je tako star in tako vitalen in upamo, da bomo mi pr teh letih tud še smučal, drgač pa..."
"Kaj pa nesreča?"
"Ja nesreča. Veste jest sem pršu šele čez deset minut. Gospod je ležal na tleh. Mi smo mu oskrbeli poškodbe. Pa jest res upam, da je zdej u redu."
"A je bil zraven kakšen policaj?"
"Hja, a veste letos mamo Orbito gor. Skrbijo za red, res so v redu tale Orbita (varnostna služba)."
"Kaj pa pred tremi leti, a je bil kak policaj?"
"Ne."
"Kdo pa je skrbel za red?"
"Ja veste, to smo reševalci popisali, drugač pa... a ne vem no, možno je, da so bili policaji."
"Ali so bili ali ne?"
"Ja veste, nč ne morem z gotovostjo trditi, čisto mogoče je, da so bili, ampak jaz jih nisem videl. Ja včasih so bli res gor ja. Ja, je možno."

11:30

Zdele sem šibala še v zgornje prostore, da mi napišejo opravičilo. Ko se je printalo, me je tajnica pogledala in rekla:
"Joj, a vas lahk neki osebnga vprašam?"
"Ja," sem rekla. "K'r."
"Joj, a ste vi kej nesrečna, k' ste decembra rojena."
Po glavi so se mi motale neke meglice:
"Ne," sem rekla. "Men je kr fino."
"Joj, a veste, jest mam sina, k' je tko nesrečn, k ma decembra rojstn dan. Sej drgač je en let mlaj od vas..."
"A?"
"Oh, a vas ne b' smela prašat, ja oprostite."
"..?.." (Poškilila sem proti opravičilu, ki se je pravkar naprintalo.)
"Izvolte," mi je pomolila. "Pa še enkrat oprostite. Res nism hotla."
"Ja, ja, na svidenje."

Odbrzela sem ven iz zaklete stavbe. Ampak če rajtate, da mi nau več treba vanjo, pol narobe rajtate. Naslednjo obravnavo so preložili za nedoločen čas.
"Osu, kam rineš?"
En slon mi je skor čez nogo zapelov. Morm prekint poročanje, da bom lohk živa dam pršla. Klik.

III

Bele krvavške strmine so kmalu spet občudovale tožnikovo vitalnost. Leta 2004 je bila obtožba razrešena v prid obtožene strani. Povratne tožbe ni bilo. Tožnik Leon Vidic, javnosti znan po teniških uspehih, je moral poravnati stroške tožbe. Preminil je konec leta 2004, star 96 let. Znano je, da obtožena Pikica še vedno borda in da je s prihranjenim denarjem v tujini kupila dodaten par oči, ki se pripne na zadnjo stran glave in jo brani pred naleti neprevidnih smučarjev...