DRAGE PASTI
božična zgodba

Sneg je padal že ves čas, odkar so jo brcnili skozi vrata. Mlada mucka je dolgo časa tavala po viharnem mestu. Ljudi na ulicah ni bilo. Barvne lučke, ki so oznanjale, da se bliža božič, so ugašale ena za drugo. Nikogar ni bilo, da bi jih zamenjal ali popravil. Nikogar, ki bi opazil mucko, kako sedi ob božični lučki in si greje prezeble tačke. Veter ji je mršil tigrast kožušček in ga spreminjal v ledene bodice. Prestrašene očke so bile napol zaprte, ker so jo pekle zaradi ostrih snežink, ki so drvele na mesto kot rafali. Če bi kdo prišel in videl malo mucko, bi vedel, da bo iskrica kmalu ugasnila in da bo veter do jutra že pokril mlado trupelce z mehko belo odejo. Pa vendar ni bilo nikogar, ki bi to vedel. Ulice so bile opuščene. V kaminih so prasketali prijetni ogenjčki in vsako hišo je objemal vonj po poticah in drugih dobrotah.
Nekoč davno je mucka poskušala priti v tako hišo. Mehko je mijavkala in praskala zdaj z desno, zdaj z levo tačko. Slišal je ni nihče. Hrana pa je bila tako blizu. če je pritisnila smrček tesno ob vrata je lahko celo zavohala opojne vonjave. V obupu se je zaletavala v vrata. Ta so se ji neusmiljeno upirala. Potem se je mucki v desni očki zalesketala solza. Tudi krempeljček je imela okrušen.
Mucka je sedela ob lučki, ki je bila edina topla stvar daleč naokoli. Od nekje je naenkrat priletela skala. Padla je na žarnico. Mucko je objel mraz. Bila je izčrpana, presenečena. S smrčkom je povohala kup črepinj na tleh. Zasmrdelo je po ožganem. Dvignila se je in otresla z glavo. Potem se je počasi prebijala skozi metež. Moči so ji pohajale v tropih. Iskrica življenja je počasi ugašala v temnih očeh. Srčece je komajda še bilo. Z zadnjimi močmi je naredila nov korak. Zopet je od nekje nekaj priletelo. Skala je malo mucko poteptala pod seboj.
Oh, oprostite. Nekje sem naredila napako. Splet nesrečnih okoliščin. Joj, to bo petek trinajstega. Oh no, le kako sem se mogla tako grozno ušteti. Koj bom popravila. Torej.
Snežni metež se je spustil nad mesto. Ljudje so se vsi po vrsti umaknili v svoje tople in varne domove. Žal pa je nekdo pozabil na malo mucko, ki se je skotila šele to jesen. Prezebla si je komaj uspela utirati pot skozi metež. Snežinke so jo bičale. Veter ji je hotel odnesti kožušček. Bila je tako sama, tako zelo prezebla in neskončno nesrečna. Skorajda je že poginila, potem, potem je pa zagledala cerkev. Mehak zvok orgel se je mešal z žvižganjem vetra. Skozi priprta vrata se je splazila noter. Mucka ni bila samo sestradana, prezebla in lačna, marveč je imela tudi - bog si ga vedi zakaj - ranjeno tačko. Šepala je po rdeči preprogi. Malo telesce ji je podrhtevalo, ko so se tajale ledene bodice na njenem kožuščku. Ustavila se je pred malimi figuricami, ki so stale v nečem mehkem in toplem. Joj, kako prijeten je bil občutek položiti ranjeno tačko v mehko naročje dišečega maha. Zazdehala je v ugodju in se zleknila med figurice. Smrček je potisnila globoko v dehteče zelenje. Prijetno jo je zaščegetalo in morala je kihniti. Kihnila je tiho, zadovoljno in predvsem neskončno zaspano. Nekje so jo žulili mali človečki. Pomagala si je z repom in zadnjo desno tačko, in jih zbrcala stran. Potem je v miru zaspala.
Ura na zvoniku se je bližala dvanajsti. Ljudje so počasi prihajali na polnočnico. Tiho so stopali v cerkev in si drgnili prezeble nosove. Nekaj jih je prišlo, da bi videli lepe jaslice. Med njimi tudi družina z majhnim fantkom. Bližali so se in zraven vzdihovali, kajti jaslice so bile okrašene z lučkami, voda je tekla mimo pastirjev in na nebu je svetila zvezda. V jaslih je ležala...
Zaslišal se je prediren krik. Neka ženica se je skoraj onesvestila. Vila je roke k nebu in stokala.
'To je hudičevo znamenje,' je vreščala in kazala na ubogo mucko, ki je prestrašeno pogledovala naokoli.
Obstopili so jo ljudje in eden med njimi je pograbil mucko. V smrtnem strahu je ubožica zamijavkala.
'Vrzite ven tega mačka,' je zavpil drugi.
Družina z malim fantkom je prišla blizu in videla, kaj se dogaja.
Fantek je zajokal: 'Mami, mami! Ubili bodo ubogo muco.'
Mati ga je pogledala z žalostno iskrico v očeh.
'Dobro veš, da včasih še sami nimamo dati kaj v usta. Muce ne moremo vzeti.'
Deček je tako jokal, da se je kar tresel. Oče je osramočeno zrl v tla. Bo pustil muco tem ljudem in dovolil, da jo ubijejo, ali jo bo rešil, in s tem prinesel družini novo breme, nova lačna usta.
'Pustite muco pri miru. Jaz jo bom vzel,' je po cerkvi odmeval odločni bas.
Ljudje so umolknili in se uzrli nazaj, na fantiča, ki se je utapljal v solzah, in na odločnega očeta.
'Ne bodite neumni gospod, ne jemljite predrznice v hišo,' je svetovala stara ženica.
Fant je prenehal jokati. Vrgel se je očetu v objem in mu hlipal v oguljen star suknjič. Potem je stopil proti možu, ki je držal muco, in jo vzel v naročje. Oče mu je položil roko okoli ramen in skupaj so odšli proti izhodu. Fantič je goreče pogledal mamo, očeta, Jezuščka na križu in tiho rekel:
'Hvala, hvala vam.'
Ko so odprli težka vrata, je vanje butnil oster veter. Vihar je še vedno divjal naokoli. Napol v snu se je mucka prižela k fantku, potem so izginili v metežu.