Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE

Veliki vrh, 2088 m

Klasičen turnosmučarski vrh, ki mu obiska ne manjka. Tura je izredno razgledna, široko južno pobočje pa ponuja veliko prostora za lepo smučanje. Pozimi je najboljše izhodišče kmetija Matizovec, spomladi pa lahko izkoristimo gozdno cesto nad Jelendolom, ki nas pripelje 200 m pod Dom na Kofcah (čez zimo odprt ob sobotah in nedeljah). Pozimi v novozapadlem in spomladi v južnem snegu se moramo paziti plazov, v trdem pa so obvezna oprema cepin in dereze.
Vzpon:
Na odprto pridemo 50 m pod kočo in potem imamo preostanek vzpona na dlani. Pešci se na vršni greben Košute ponavadi vzpnejo bolj direktno, smučarji pa izkoristijo prednost svojih smuči in z vrha planine udarijo diagonalo proti vrhu. Kakorkoli že, navdušujoče razglednemu, z opastmi ovešenemu vršnemu grebenu se izplača priključiti čim prej, saj je uživaški vzpon po njem pravi vrhunec ture.
Spust:
Smučamo po eni od smeri vzpona, največkrat po direktni. Zanimivo varianto ponuja dolina med Velikim vrhom in Kofcami, ki omogoča bližnjico do gozdnega kolovoza nad Matizovcem. Sprva se spuščamo po dnu, nato se držimo levega boka doline, po 200 višinskih metrih pa zavijemo levo v gozd in za veliko jaso naletimo na označeno stezo. Nadaljujemo po gozdnem kolovozu, ki nas pripelje do Matizovca.

_Težavnost
II

_Izhodišče
Matizovec, 1079 m
_{Višinska razlika}
1010 m
_{Čas vzpona}
3:00
_{Čas spusta}
1:00

_{Letni čas}
december - april
_Lega
J
_Smučljivost
odlična
_Orientiranje
lahko

_Zemljevidi
Storžič in Košuta, 1:25.000
Karavanke, 1:50.000 _Vodniki
Črnivec (68),
Jenčič (61),
Poljanec (87)

Dnevniški zapis

3.4.2004 (+ Eva)
Od Matizovca čez Kofce in po najbolj direktni prečnici na vršno pobočje. Vreme je bilo nepričakovano lepo, sonce je grelo, švic je tekel v potočkih. Ker sva bila malce pozna, se nama je med vzpenjanjem "trgalo srce", sneg je bil namreč z vsako minuto mehkejši. Vendar pa ni postal gnil, očitno je bil že dovolj predelan. Vzpon je zaključil idiličen sprehod po grebenu, ovešenem z opastmi, med katerim je hladil prijeten vetrič.
Smuka sploh ni bila slaba. Še posebej za opoldan. Za idealno vijuganje se je sicer vdiralo za kakšnih 10 cm preveč, ampak ob prilagojeni tehniki (težišče nazaj in brez pregrobih pritiskov) je šlo zelo lepo. Spodaj sva prečila do dolinice pod robom Kofc, ki je bila še dobro zasnežena ter po njeni levi strani med redkim drevjem in po vmesnih čistinah dosegla označeno pot na veliki jasi, 200 m nad Matizovcem. Nadaljevala sva po gozdnem kolovozu, ki ga je prekinilo par kopnih odsekov, na katerih je bilo pač treba pokazati smučem, kdo je gospodar, hehe. Pripeljala sva se povsem do avta!
PS: Vremenkoti, poskušajte naprej! Ni hudič, da ne bi enkrat zadeli...