Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE

Tegoška gora, 2044 m

Atraktivna turnosmučarska gora sredi grebena Košute, zaradi visoko speljanih cest še posebno zanimiva spomladi, ko si jo lahko vzamemo po službi. Zahvaljujoč večji strmini je manj obiskana od nekaterih sosedov, kar ji seveda samo zvišuje vrednost. Če je njen zahodni vrh, Pungartska gora, primeren tudi za slabše smučarje, je glavni vrh igrišče za boljše. Žlebova, ki se spuščata v ravni črti proti Tegoški planini, ponujata v decembrskem pršičku, ki se hitro nabere v plitvih travnatih žlebovih, in spomladanskem veselcu veliko užitka. V nestabilnem snegu pa na teh travnatih strmalih, se razume, nimamo česa iskati. Cepin in dereze so obvezna oprema tudi spomladi!
Vzpon:
1) Čez planino Pungrat prečimo desno do njenega vzhodnega robu, se prekobalimo čez leso in nadaljujemo po vodoravni poti proti Tegoški planini. Ko se ruševje nad potjo konča, zavijemo navzgor in začnemo gristi bolj ali manj naravnost proti vrhu.
2) Z ovinka gozdne ceste pod Tegoško planino nas položen gozdni kolovoz v nekaj minutah pripelje na planino. Nadaljevanje je na dlani.
Spust: Najbolj atraktiven je spust po ozkem osrednjem žlebu, v katerega se lahko spustimo naravnost z vrha. Kadar je direktni vstop v žleb kopen ali pretrd (ali se nam zdi prestrm), pride prav kratek obvoz po vršnem grebenu proti zahodu. Enako strm, vendar zaradi večje širine lažje smučljiv je manj izraziti levi žleb (gledano navzdol), najširše smučišče pa imamo na razpolago desno od glavnega žlebu. Spodaj seveda nudi največ smuke smer čez Tegoško planino.

_Težavnost
II+

_Izhodišče
1) rampa pred planino Pungrat, 1430 m
2) gozdna cesta pod Tegoško pl., 1230 m
_{Višinska razlika}
1) 610 m
2) 810 m
_{Čas vzpona}
1:45 (2:00)
_{Čas spusta}
0:45

_{Letni čas}
december - april
_Lega
J
_Smučljivost
odlična
_Orientiranje
lahko

_Zemljevidi
Storžič in Košuta, 1:25.000
Karavanke, 1:50.000 _Vodniki
Poljanec (89)

Dnevniški zapisi

15.12.2002 (+ Eva)
Vreme je bilo sicer pravo nasprotje sobotnemu, vendar ga je privlačna družba učinkovito nadomestila. Cesta je bila (razen 10 m ledu kmalu nad Jelendolom) povsem kopna, parkiral sem na najvišji točki ceste na Tegoško planino. V treh minutah sva dosegla ograjo planine Pungrat, kjer pa je bila megla tako gosta, da sva nadaljevala precej na slepo. Na srečo sva kmalu trčila na osamljeno sled smuči, ki naju je popeljala do Tegoške planine, kjer je zavila navzgor. Midva seveda tudi. Kakšnih 100 m naju je še vodila, potem pa sva pač nadaljevala v isti smeri naravnost navzgor. Sneg je bil za pešačenje skoraj idealen, ravno prav se je prediralo za stopinje. Počasi se je izoblikoval strm, plitev, zasnežen "žleb", ko ga je prekinilo kratko kopno melišče, pa sva po travi zavila bolj v levo. Po rebru v pobočju, ki je bilo na drugi strani strmo prelomljeno, sva spet zavila naravnost navzgor in v gosti megli ob 13h dosegla vrh (vzpona 1:50). Katerega, se nama ni sanjalo. Šele doma sem s poletnega diasa razbral, da sva bila res na vrhu Tegoške. Ker je na grebenu mrzlo vleklo, sva samo nataknila smuči in "odsmučala" - beri: v napihanem snegu pod grebenom je že v drugem zavoju precej mase prebegnilo s smučke na apnenec :). Dilce v roke in 130 m peš po lastnih sledovih do vrha zasneženega žleba (verjetno je bil kak žleb smučljiv tudi z vršnega grebena, vendar v megli nisva hotela tavati). V žlebu je bil sneg idealen, spomladansko predelan in le slaba svetloba je kriva, da si smučanje ni prislužilo ocene 5. Spodaj, 100 m nad planino, se je vendarle odprlo, tako da vsaj s prehodom skozi rušnati pas ni bilo težav. Pripeljala sva se prav do avta. Ker so že kmalu po začetku vzpona začele naletavati snežinke, se je medtem na cesti nabral centimeter snega, ki je med vožnjo navzdol poskrbel za zaključno dozo adrenalina.

V 1:51

S 1:16

30.12.2002 (+ Eva, Tomaž C)
Manijaka iz prejšnjega dneva sta me spet prikrajšala za zaslužen počitek. Na najvišjo točko ceste (okoli 1450 m) smo se pripeljali opoldne (sliši se nekam znano) in se počasi odpravili na Tegoško planino. Za razliko od vzpona pred dvema tednoma smo imeli tokrat odličen pregled nad situacijo - ugotovila sva, da sva takrat operirala po desnem, širšem od dveh žlebov, ki padata izpod vrha proti planini. Levi (zahodni) je precej bolj vabljiv, veliko višje sega, danes pa je bil še lepše zasnežen, zato sem odločno odbil vse konformistične predloge ostalih dveh za obisk položnejše Pungartske gore. Dokler je šlo, smo se vzpenjali po kopnih travnatih lisah levo od žleba, v zaključnem, najstrmejšem delu pa sem v snegu potegnil stopnišče naravnost navzgor. Na vrhu je spet mrzlo vleklo, zato smo se samo dodatno oblekli in takoj odsmučali. Samo prvih 15 m pod vršnim grebenom je bilo pomrznjeno, drugače pa je bil stari sneg zaradi visokih temperatur popuščen, čezenj pa je ponoči padlo 3 cm bolj suhega, ki ga je veter zbil v seksi mehko kložico. Žleb je najstrmejši na vrhu (nekje med 35 in 40°), zato sta bila prva dva zavoja rahlo trda, potem pa - 350 m čistega užitka v kratkih zavojih po strmem, ozkem žlebu. Spodaj, kjer je bilo precej "lisasto", smo se presenetljivo brez najmanjših težav pripeljali do ruševja in celo tudi skozenj do planine.

V 1:49

S 1:32

16.4.2005 (+ Eva, Aleš)
Po petkovem popoldanskem odkritju odličnih razmer na Pungratu smo v soboto dopoldne skočili še na sosednjo Tegoško goro. Ruševje nad Tegoško planino smo obšli po Pe-eSu, po desni, ter nadaljevali bolj ali manj naravnost proti vrhu. Najdoslednejši smučkar se je vzpenjal po snežnem pasu levo od osrednjega žleba, jaz pa sem 150 m pod vrhom smuči zadegal na nahrbtnik in se po skalnatem rebru desno nad žlebom peš najhitreje povzpel do vršne točke. Potem ko so zjutraj na Košuti še čepeli oblaki, nas je vrh pričakal pod odprtim nebom. Le veter je bil malo preveč nadležen za sončenje.
Spust je bil podobno dober kot prejšnji dan. Brez prebijanja skoz' goš'o, da se razumemo.

V 2:12

S 1:22

17.2.2008 (+ Barbara, Urša, Eva, Blaž, Klemen, Aleš)
Iz Jelendola smo se pripeljali kar do predzadnjega ovinka pod planino Pungrat, ampak za ta dosežek je bilo treba dvakrat natakniti verige (dol grede smo šli nato mimo Košutnika, kjer je bila cesta precej bolj kopna).
Ornk mraz, ki je rezal v senci, je na soncu izgubil popolnoma vso moč, tako da smo se na vrh povzpeli v majicah. Tudi sneg je sredi dneva ravno prav popustil; smuka je bila izredno dobra. Naša glavnina je slalomirala po osrednjem južnem žlebu, sam pa sem za spremembo preizkusil sosednjega, ki je bolj neizrazit, vendar, čeprav enako strm, zaradi širine lažje smučljiv. Namesto povratka na Pungrat smo odsmučali čez Tegoško planino, katere pašniki so nas razvajali skoraj do ceste - tura z izhodiščem na ovinku pod Tegoško planino je trenutno gotovo ena najlepših krajših izbir.

V 2:20

S 0:43