Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE

Struška, 1944 m

na Jeseniški planini
Podobno kot ostali vrhovi zahodnega dela Karavank ima nekaj odprtega, smuškega sveta samo zgoraj, spodaj pa se moramo ubadati z gozdom, oziroma z gozdnimi cestami. Od leta 2006 je povsem do pastirske koče na Svečici (ime za osrednji del Belske planine) speljana cesta, katere gradnja je med naravovarstveno občutljivimi povzročila veliko nezadovoljstva. Karkoli si že mislimo o njej, turnemu smučarju ponuja krajšo smer pristopa. "Stara" smer vzpona mimo sedla Kočna vseeno ostaja zanimiva alternativa. Turni smučarji Struško najpogosteje obiskujemo na začetku zime in po večjih snežnih pošiljkah, ko je na strmejših predelih prenevarno.
Vzpon: s prevala Križovec (ponavadi spluženo, verige!) sledimo gozdni cesti na Pusti rovt, ki ga prečimo po dolgem, za rampo pa nas smerokaz kmalu usmeri s ceste na označeno pot. Že čez dobro minuto naletimo na novo cesto, ki desno navzgor pelje naravnost na planino Svečico, medtem ko stari pristop nadaljuje v nespremenjeni smeri in nas v par minutkah pripelje na široki pašnik pod sedlom Kočna. Nad gozdom prečimo desno do slemena in se po njem povzpnemo do ramice, kjer poleti stoji klopica. Sledi dolga, skorajda vodoravna prečnica do Svečice. Čez planino se vzpnemo desno navzgor proti dobro vidnemu žlebu, ki omogoča prehod skozi ruševje. Nad njim sledimo prehodom poševno proti desni do vrha.
Spust: Najbolj enostavno je smučati po smeri vzpona. Dolgi, smučarsko ne tako zanimivi desni ovinek lahko skrajšamo s spustom po strmem lijakastem pobočju, ki nas pripelje na spodnji rob Pustega rovta; v spodnjem delu smučamo med redkim drevjem levo od ozkega žlebu. Omenjeni spust ponuja najlepšo smuko ture (II-), vendar v nestabilnih razmerah zahteva previdnost!
Težavnost
I
Izhodišče
Križovec, 1222 m,
Dom Pristava, 975 m
Višinska razlika
720 m (970 m)
Čas vzpona
2:00
Čas spusta
1:00
Letni čas
december - marec
Lega
J, JZ
Smučljivost
solidna
Orientiranje
delno zahtevno
Zemljevidi
Karavanke, 1:50.000
(JAv-50, delno)
Vodniki
Črnivec (61),
Jenčič (56),
Poljanec (82)

Dnevniški zapisi

5.2.2000 (Miha, Miran, Matjaž E)
V soboto smo se po precej ledeni cesti s Pristave zapeljali do sedla Križevec, 1220 m. Bili smo v postavi 2 turna smučarja in 2 pešca. Čez Pusti rovt do sedla Kočna in na JZ hrbet Struške smo šli skupaj, nato sta pešca nadaljevala po grebenu, smučarja pa sva prečila po gazi v smeri običajne (označene) poti do planine Svečice. Od pastirske koče je smer proti vrhu, ki se skriva za več vzpetinicami, ves čas proti desni navzgor: s planine skozi nekakšen širok kanal, višje pa ves čas izbiraš najbolj logične prehode. Čeprav smo bili precej pozni, spuščati smo se začeli ob 13:30, je bila smuka do planine prav dobra, pod njo pa se je začel gnilec, ki na prečenju sicer ni povzročal težav, med spustom po strmini naravnost na Pusti rovt pa je bilo treba že paziti.
prihod na planino smuka
V 2:32
S 0:45


8.2.2000
V torek sem s Pustega rovta zavil kar po sobotni smeri spusta: na začetku kakšnih 30 m prebijanja proti desni skozi gosto smrečje, nato čez grapo v redek listnati gozd in po njem strmo navzgor - tukaj je bil sneg pomrznjen, zato so bili potrebni srenači. Smuko je precej otežila megla, sam sneg je bil sicer odličen (trd), na nekaj mestih pa se je bilo potrebno izogibati zmrznjenim stopinjam, ki jih je pustil za seboj stampedo pešcev. S prečnice sem se spustil naravnost proti Pustemu rovtu po poti vzpona - sprva po čistini z redkimi drevesci, ko se pobočje zoži v ozek kanal, pa levo v gozd, kjer se da med drevesi prav lepo vijugati.
na vrhu
V 2:05
S 0:37


11.12.2005 (+ Tanja, Klemen, Eva, Aleš, Andrej, Tomaž Š, Grega Š, Grega P)
Z verigami do Križovca. Ker sem se ovešanja žolne lotil v "pussy" varianti, na toplem v avtu, so se me ostali naveličali čakati. Četrt ure zatem mi je, še pred Pustim rovtom, crknil prvi pes. Družba o tem ni vedela ničesar, saj so mi ušli v meglo, ki so nam jo čez sedlo Kočna izvažali Ko'ošci. Trak za spenjanje smuči je pomagal le nekaj deset metrov, zato sem nadaljeval samo z enim psom. Ob izhodu iz gozda pod sedlom sem poskusil s pešačenjem, kar pa se je izkazalo za katastrofo, zato sem na koncu dolge prečnice v desno, pod zahodnim grebenom Struške, znova prestopil na smuči. Ob tem se je začelo odpirati brezhibno jasno nebo. Enkratni prizori! S položnim cikcakom po globokem snegu je bilo nadaljnje vzpenjanje presenetljivo uspešno - dokler na začetku strmega dela grebena (na 1640 m) ni odpovedal še drugi pes. In to je bilo to...
Megla se je medtem razblinila, trgati se je začelo celo koroško morje. Greben mi je ponudil nekaj lepih zavojev v pršiču, travnik pod sedlom izvrsten žleb s trdo skorjo, ostalo je bila vožnja naravnost. Na Križovcu sem nabasal na soseda, ki je ravno prismučal z vrha, se zapeljal še 60 višinskih metrov po cesti, pred kopnim odsekom pa razsedlal in se vkrcal v avto. Na 300-tolarski pir pri Trebušniku sem pač uletel v pancarjih... :))
Zaradi mraza in vetra sem celo med vzponom uporabljal smučarska očala!
Križovec drevo Julijci greben
V 2:03
S 0:19