Turni smuki / Triglavsko gorovje / Bohin

Zadnji Vogel, 2327 m

16.2.2001 Za Kopico (+ GregaŠ, TomažC)
Zima 2001, s snežno mejo na višini 1200 m, je bila idealna za turne smuke v dolino Za Kopico, saj se je bilo moč z avtom brez težav pripeljati do Blata. Ko je sredi februarja nastopilo prečudovito vreme (jasno, toplo, brez vetra), nismo čakali na konec tedna, ampak smo takoj vzeli dopust.
Na kolovozu proti planini Pri jezeru nas je do dvojnega "S" ovinka ogrožal led, nato se je začela strnjena snežna odeja. Do Dednega polja smo imeli povsem predelan srenec, po katerem je bilo pešačenje izredno lahkotno, bistveno slabše pa ni bilo niti v nadaljevanju. Razlika je bila predvsem v tem, da nas je obsijalo sonce in postalo je tako toplo, da smo se slekli do majic. Na smuči smo prestopili šele na začetku doline Za Kopico. Do vrha ni bilo nobenih težav - pa tudi če bi bile, jih verjetno sploh ne bi opazili, saj so se okoli nas z vsakim metrom odpirali novi fantastični prizori. Na vrhu mi zato ni šlo v glavo, zakaj se je soborcema mudilo navzdol že čez pol ure.
Za smuko žal ne morem uporabiti presežnikov. Do dna doline Za Kopico smo imeli sicer lepo zglajeno, vendar precej zahrbtno suho kložo, v kateri je TC kljub vsemu uprizarjal svoj znani "divji" slog in zato prikazal tudi prvi spektakularni padec. Pobočja Prvega Vogla in Slatne so postregla z gnilcem in še enim Tomaževim pikiranjem na glavo. Pod Kovačičevo glavo smo, sledeč stari smučini, prvič odkrili prehod na širše prehoden svet desno od ozke dolinice. Tudi tam pa se je bilo treba malo znajti - najmanj gnilo je bilo najbolj na desni (= najbolj v senci). Brez Tomasovega padca seveda ni šlo; v globokem gnilcu se mu je odpela vez.
Na Dednem polju smo idilične razmere izkoristili bolje kot na vrhu. Ko smo snedli preostalo jedačo inu pijačo, smo udarili tričetrturno sončenje, uživajoč v gosti tišini. Celotno področje je bilo ta dan samo naše!
Med spustom proti Jezeru sva TC-ja znova ves čas čakala, zato si je prislužil vzdevek "Hitri Tomaž". Namreč, med vzponom, ko je ves čas crkoval v ozadju, nama je zagotovil, da ga ni treba čakati, saj da naju bo itak ujel med spustom, hehe.

30.5.2004 Laz - Zadnji Vogel - Slatna (+ Urša, Eva)
Z Blata na Laz je bila snežna odeja enaka, le da malo tanjša kot prejšnji teden. Čez Laz in prvih 150 višinskih metrov po dolini pod Slatno smo pešačili, nato pa se je začel pravljičen sprehod na smučeh po debelo zasneženi dolini in zaporedju dolcev pod Prvim in Srednjim Voglom do vrha Zadnjega Vogla. Po dolgem odločanju med odlično smučljivimi (jugo)zahodnimi pobočji proti dolini Za Kopico in omehčano pristopno smerjo smo se odločili za prvič obiskano lazovško stran. Smuka po južnjaku do ravninice pod Prvim Voglom ni vredna spomina, zato smo se odločili še za kratek, a konkretnejši vzpon skozi Hladilnik, žleb med Slatno in Prvim Voglom. Spust s Slatne je samo potrdil, da smo smučali po napačni strani - položno zahodno pobočje do sedla je bilo krasno, v žlebu pa smo spet rili.

22.1.2005 Za Kopico (+ Eva, Aleš, Robert)
Picasso je s pomočjo nadzora zdrsavanja koles brez večjih težav zmogel zasneženo cesto do planine Blato samo z zimskimi gumami. Takoj pri avtu smo stopili na smuči in se čez Jezero, Dedno polje in dolino Za Kopico ob izjemni vidljivosti hitro povzpeli na vrh (iz doline Za Kopico navzgor s srenači!), s katerega pa nas je še hitreje pregnal zelo močan severozahodnik. Malicali smo šele pod Kopico.
Takoj pod vrhom sem preklel alpske palice z na novo dodanimi klasičnimi krpljicami, ki naj bi mi po več letih živciranja končno omogočile normalno uporabo pri hoji v globokem snegu, a so se v trdi strmini izkazale za zelo nevarne. Ko sem se v zavoju hotel opreti na notranjo palico, špica zaradi prevelike in pretoge krpljice sploh ni uspela zagrabiti, palica je zdrsnila, takoj nato pa tudi jaz in komaj sem se ustavil pred pečevjem... Sunčece ji presvitlo!!
Smuka je bila najboljša na glavnem pobočju Vogla, do dna doline Za Kopico, kjer je bilo potrebno samo poiskati predele s trdo kložo, nadaljevanje do vznožja Slatne pa je bilo zaradi pogostejših slabše smučljivih vrst klož in raznih zastrugov malenkost slabše. Med Kovačičevo glavo in Kredo nas je razveselil pravi suhi pršič, ki smo ga bili sicer potem med porivanjem in stopničenjem čez Dedno polje že malo manj veseli, hehe. Podobno je bilo tudi do in čez planino Pri Jezeru, tako da so tokrat bolj kot noge trpele - roke. Kolovoz do Blata je bil kljub ne preveč debeli snežni odeji neverjetno dobro smučljiv, še bolje pa je šlo po cesti skozi Suho, saj so kolesnice ovirale samo do razcepa Vogar / Blato, ves ostali spust do ravnice v Vojah pa smo odvijugali kot po smučišču. Vsega skupaj se je nabralo kar 1800 višinskih metrov spusta!