Vrtaško Sleme, 2077 m

2.4.2005 Beli potok - Macesnov graben (+ Eva T, Aleš, Klemen)

Po lovski stezi in kolovozu nad levim bregom Belega potoka smo se po popolnoma kopnem gozdu, kjer ni niti najmanj dišalo po kakem snegu, v slabi uri povzpeli nad Skočnike. Tu se nam je odprl nov svet. Nadaljevali smo po pomrznjenem snegu med balvani v dnu položne doline do vznožja Kukove špice, kjer se na levi odpre globoki, atraktivni Macesnov graben. Ko se le-ta po 300 metrih razcepi v dva kraka, bi morali, če bi se hoteli držati načrtovane smučarske smeri na Sleme (IV-), zaviti v levega, vendar je bil zasut s povsem neuporabno plazovino, zato s(m)o izglasovali lepšega desnega. Dvesto metrov višje, na 1850 m, smo končali v slepi ulici. Da s smučmi po tej strani z vrha ne bo šlo, smo bolj ali manj pričakovali, da ne bo šlo niti peš, pa ne. Snežne razmere so bile res žalostne: v prejšnjem, toplem tednu se je očitno ves sneg iz stene odpeljal v grapo, tako da je postalo neuporabno oboje. S Klemenom sva (edina s plezalnima cepinoma) brez smuči splezala še čez ledeni skok in se po snežnem žlebu povzpela do škrbine v enem od reber zahodne stene Slemena (ok. 1900 m), od koder sva si ogledala smučarsko smer, ki je bila napol kopna, podobno pa je bilo tudi nadaljevanje nad nama, zato smo vzpon dokončno zaključili.
Smuka je bilo eno tako zanimivo pobijanje po neravni strmini, z izogibanjem kamnom in iskanjem ozkih gladkih pasov, na katerih se je dalo sestaviti po nekaj skakajočih zavojev. Do grabna smo zadevi še lahko rekli smučanje, po njegovem dnu pa smo se samo še akrobatsko razmetavali po zmrznjenih kroglah in grudah, dokler nas skozi najožji del soteske prevelika koncentracija kamenja ni prisilila k pešačenju. Po sončenju na ravnici na začetku Belega potoka nam je preostala samo še zaključna vožnja med balvani do Skočnikov ter polurni sestop po listju.
Kljub obračanju 200 m pod vrhom in "nesmuki", nad turo sploh nismo bili razočarani, saj nas je izredno zanimivi (in tudi izredno samotni) kotiček, v katerem smo bili vsi prvič, navdušil.

Krasen dan, v zgornjih nadstropjih pravljica.
Na strmi poti do Vrtaške planine, ki pa v resnici sploh ni tako strma, kot sem jo imel spravljeno v svojem spominu, sem se v prvem delu še nekaj matral na smučeh, potem pa popustil pred zdrsljivo smučino in posnemal ostale pri pešačenju. Tudi vodoravno prečenje pred planino, ki vodi čez par strmih plaznih žlebov, se je z gazjo v solidno predelanem snegu izkazalo za povsem lahko in varno. Razglede, ki so se nam odpirali že med vzponom, je povsem posekalo toplo sonce na planini, nadaljevanje proti Vrtaškemu vrhu pa je z vsakim pridobljenim metrom postajalo še bolj kičasto... Pri hoji so nas v tem delu pravzaprav začele napadati cokle, vendar ob premoči lepot, ki so se šopirile okoli nas, niso prišle do besede :). Presenetljivo je bil Vrtaški vrh še vedno prekrit s pravim pršičem!?! (Uganko smo razpletli v nadaljevanju ture: med tednom je pihal severnik ali severozahodnik, zato je vzhodna stran Vrtaškega vrha ostala v zavetju!) Vrhunec nas je pričakal tik pred vrhom: veliko polje izpihanih stopinj in smučin (ob nastanku vtisnjene v globok sneg, nato pa je veter očitno odpihnil ves sneg okoli njih in ostale so "potičke").
Peterica - polovica odprave - se nas je kmalu odpravila naprej, medtem ko so ostali rajši izbrali uživaško taborjenje na osončenem, brezvetrnem vrhu. Ni jim bilo zameriti, idila je bila vredna tega! Spust do Njivice se je odvil po gladkem betonu (prvi znak, da je s severne strani razsajal močan veter), prečnica nad razpotegnjeno stenico, ki na vrhu zapira severno dolino, ki se spušča proti Belci, pa je bila z dvema odsekoma trde skorje najbolj žgečkljiv del cele ture. Srenači so prišli zelo prav, krivuljaste karving smuči na takem niso najboljše! Vzpon čez pobočje Slemena v lepo predirajoči se skorji ni bil problematičen, vsaj na smučeh s srenači ne, free-rider z dvometrskimi plohi, ki je bil brez srenačev, je namreč tik pod vršnim grebenom izvisel in se peš potem tako namučil, da sploh ni šel do vrha, hehe. Sprehod po prijaznem in velerazglednem vršnem slemenu je sicer eden najlepših pri nas.
Spust. Za pomiritev ferajnovskih hormonov smo člani zavili z grebena takoj pod vrhom, čez zelo strmo opast. Fletkano. Na strmali pod njo je bila smuka še kar v redu - kot se je izkazalo pozneje, skoraj najboljša na turi... Še pred vznožjem se je začela obupna mešanica pršiča in vseh vrst skorje, ko za noben zavoj nisi vedel, kaj te čaka. Smrk, pa še prejšnji teden je bil spust proti Belci eno samo prašičenje! V severno dolino zapelješ v vznožju Votlega Slemena, kajti prehod z Vrtaškega vrha, če ga od zgoraj sploh najdeš, že rahlo diši po alpinističnem smučanju. Stopničasta dolina z več prelomnicami, po kateri se ves čas držiš desne strani (prelomi so na levi precej strmejši), me je izjemno presenetila s širokim, odlično smučljivim svetom. Sredi severnih strmali nad Savo takega terena nikakor nisem pričakoval. Občasno se nam je vseeno posrečilo zadeti kak soliden pas pršiča - in kaj se zgodi??? Matjaž E. je med navdušenim poskakovanjem po globokem suhem snegu zlomil smučko!?!?!!! Hahahahaha, saj ni res, pa je...
Orientacijsko je ključen začetek prečnice v desno; nikakor se ne smeš spustiti do prečnega Lesnikovega grabna, temveč je potrebno zaviti desno že 100 višinskih metrov nad njim (v bistvu se držiš malo pod skalovjem)! Po kakšnih 500 metrih prečenja dosežeš novo odprto plaznico. Po njej do strme stopnje in nato levo (morda gre tudi desno?) po položnem gozdu brez težav pripelješ v dolino. Na ravnem smo po kolovozu zavili levo in v treh minutah prištorkljali do mostu čez Savo (kolesarska cesta), pri katerem smo zjutraj pustili tri svoje avtomobile.
Zaključek: izredna tura! Zgoraj fantastičen razgled, smučarija navzdol na podobnem nivoju! Paziti je potrebno le na razmere, v nestabilnem snegu je v strmem gozdu v spodnji polovici spusta potrebna vsa previdnost!